Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 079

Dve knjigi

Karl Gottfried Vierkorn je pretežni del svoje knjige Ujetnik v Sibiriji namenil opisu trpljenja v sibirskih taboriščih, kjer je preživel osem let in pol. Nas je njegova knjiga zanimala predvsem zato, ker je bil polkovnik Vierkorn maja 1945 izročen Rusom kot oficir XV. kozaškega konjeniškega korpusa. Radi bi zvedeli kaj več o tej prisilni repatriaciji kozakov, ki so do zadnjega verjeli angleški obljubi, da se še nikoli v britanski zgodovini ni zgodilo, da bi ujetnike, zajete pod angleško krono, izročili tuji državi. Vemo, da so Angleži to obljubo prelomili in obe veliki skupini kozakov, to je skupino generala Domanova in že omenjeni XV. konjeniški korpus, izročili Stalinu.
Ker so bili nemški častniki XV. korpusa že v taborišču v Avstriji ločeni od kozakov in 28. maja 1945 v Judenburgu posebej izročeni Rusom, pisec Vierkorn o izročitvi in nadaljni usodi kozakov pove zelo malo. Kar precej pa o tem piše Nikolai Tolstoy v znani knjigi The minister and the masacres. V poglavju Izročitev kozakov zvemo, da je general Musson 26. maja v Oberdrauburgu sklical svoje bataljonske poveljnike in jih obvestil, da bodo vsi kozaki poslani domov. Da bi se izognili nemirom pri izročitvi, je treba že prej ločiti oficirje od ostalega moštva. Ko se je polkovnik Malcolm vrnil s tega sestanka v Lienz, je takoj sklical svoje podrejene častnike in jim sporočil, kakšna navodila je dobil na poveljstvu. Njegovo sporočilo je bilo sprejeto z dokaj slabimi občutki. Major Rusty Davies, ki mu je bila naložena skrb za kozake, se ni mogel sprijazniti z vlogo, ki naj bi jo pri izročitvi opravil. Kako naj bo udeležen pri tako zahrbtnem in sramotnem dejanju!
V velikem razburjenju je bruhnil iz sebe zahtevo, naj ga razrešijo dolžnosti zveznega oficirja za kozake. Toda polkovnik Malcolm je njegovo zahtevo odločno zavrnil. Kozaki so namreč Daviesu zelo zaupali in to naj bi odločilno pripomoglo k uresničitvi načrta. Premestitev v tem kritičnem času bi gotovo povzročila nezaupanje in velike težave. Davies je dobil neposreden ukaz, da mora ubogati, in se mu na noben način ni mogel izogniti.
27. maja zvečer se je major Davies pojavil v štabu generala Domanova v Lienzu in po tolmaču, kapetanu Butlerovu, s katerim sta bila prijatelja, pojasnil, da bodo naslednji dan vsi oficirji morali iti v Oberdrauburg na razgovor s feldmaršalom Alexandrom. Sledila je burna diskusija, v kateri sta se mešala upanje in zaskrbljenost. General Krasnov je v tem videl dober znak. Le dva ali tri dni prej je po obisku angleškega divizijskega komandanta Arbuthnotta v kozaškem taborišču napisal svoj drugi apel feldmaršalu Alexsandru. In sedaj je prišel odgovor hitreje, kot ga je mogel pričakovati. Drugi kozaki, ki o tem niso nič vedeli, so bili nezaupljivi. Posebno kapetan Butlerov je po sestanku potegnil Daviesa na stran in ga vprašal, ali je za tem ukazom kaka prevara. Daviesovo zagotovilo ga je samo delno pomirilo in mu je postavil še kategorično vprašanje: »Povej, ti si vojak in moraš ubogati povelja. Toda upam, da si tudi prijatelj. Kot veš, imam v taborišču v Peggetzu ženo in otroka. Ali mi daš besedo kot oficir in kot »džentlmen«, da se bomo zvečer vsi vrnili nazaj v taborišče?« »Seveda, dam ti častno besedo,« je odločno odgovoril Davies. To zagotovilo so potem ponovili tudi drugi angleški oficirji v razgovoru z angleško govorečimi kozaki. Prevara je popolnoma uspela.
Posebna razprava bi bila potrebna o tem, kako so vrnjeni kozaki trpeli in umirali v sibirskih taboriščih. Koliko jih je preživelo? Lahko si predstavljamo, da so v njihovih taboriščih bile vsaj tako težke ali še slabše razmere, kot jih opisuje Vierkorn v svoji knjigi. Morda bomo kdaj objavili kak daljši odlomek iz te knjige, za danes pa se bomo zadovoljili z dvema odstavkoma iz njegovega Epiloga. Ko se pisatelj po mnogih desetletjih spominja težkega življenja v taborišču, mu stopajo pred oči tudi nekateri srečni dogodki, na primer prejem prvega paketa z živili, ki so mu pomagala, da je sploh preživel. Pravi, da je bil zanj Bogu hvaležen in nadaljuje: »In vendar so bili vedno znova trenutki – in ne samo pri meni – v katerih sem skoraj obupal nad svojim Bogom. Ali sploh še biva? Ali smo v tistem oddaljenem sibirskem kotu tudi mi zanj še obstajali? Ali nam ni odtegnil svoje milosti? Taka vprašanja so nas mučila in ustvarjala poleg fizičnih naporov še dodatno nevarnost, da bi zapadli v globoko depresijo. Vendar Božja milost je bila upanje, znamenje, da nismo izgubljeni. Kakor v presenetljivem prejemu mojega paketa, ki mi je ponovno dal upanje, je bilo to razvidno tudi v naslednjem dogodku. Moj dober prijatelj in sotrpin je doživel takrat – umrl je šele pred kratkim – nekaj, kar je bilo v pretresljivi pogrebni pridigi posebej povedano: Med transportom v Sibirijo – že onkraj Urala, ko smo dolgo stali na žgočem soncu na neki premikalni postaji, je skozi špranjo v vagonu zagledal na sosednjem tiru neko staro ženo, verjetno železničarko, ki je s kladivom tolkla po oseh in kolesih poleg nas stoječega tovornega vlaka. Naenkrat je s kredo nekaj napisala na vrata enega od vagonov. Sotrpin, ki je znal brati cirilske črke in je razumel rusko, je razburjeno povedal, da to izgleda vendar kot oznanilo, in je razbral: ‘Božji angeli vidijo vaše solze – in nekega dne bodo prišli in jih obrisali z vaših oči.’ Ta doživljaj je mojemu prijatelju skozi dolga leta ujetništva dajal moč in zaupanje vase za vztrajanje. Bil mu je opora, ko so lakota, stalna poniževanja, zatiranje, nenehno spopadanje s trpljenjem grozili, da ga zlomijo. Koliko more prenesti človek? Živel je po psalmu: ‘Gospod je moj pastir in nič mi ne manjka – in tudi če moram hoditi po mračni globeli, se ne bojim hudega, ker si Ti z menoj!’

stran: 080

Avtor slike: S. G. Korolkov

Opis slike: Izdaja kozakov v Lienzu junija 1945 S. G. Korolkov

Nemec Vierkorn se je 2. oktobra 1953 vrnil živ domov iz daljne Sibirije, kjer sta ga dolgih osem let in pol imeli v rokah NKVD in KGB. Koliko naših ljudi se nikoli ni vrnilo iz Teharij, Hrastniškega hriba, Kočevskega roga in podobnih krajev!