Avtor: Tine Velikonja
stran: 069
stran: 070
Stari Hrastnik, 6. oktobra 2002
Dopoldne Teharje, popoldne Stari Hrastnik, Brnica, Pustova kapelica. Prehuda bo. Večina naših članov in prijateljev je že zdavnaj srečala Abrahama. Bojim se, da bo za mnoge od njih sto metrov visoka Hrastova reber nepremostljiva ovira, čeprav ne zahteva več kot pol ure počasne hoje. Položnemu delu nad njo so nekoč rekli rekli Tirberg. Takrat so celjski grofje po njem vzrejali divjad, prav tam pa je kasneje zrasel Stari Hrastnik. Zanikrna vas ob potoku Bobnu spodaj v dolini se je imenovala Brnica. Kmetje s hriba bi jo lahko tožili, ker jim je ukradla ime – Hrastnik, potem ko je postala trg in mesto. Tole razlagam arhitektu Dragoljubu Mićoviću - Miću iz Beograda, ko sva se ustavila naprej od Pustovega kozolca na Brnici. Edini med nami je, ki je bil nevarne majske dni leta 1945 desetdnevni gost taborišča na Dolu pri Hrastniku. Na Teharjah je ostal živ vsak deseti, na Dolu ravno toliko. Mićo je nedavno imel srčni infarkt in ga že najmanjši klanec spravi ob sapo. V hrib se bova peljala z avtomobilom. Neverjetno, večina se je odločila za pešpot v hrib. Nekaj se jih je premislilo in se z nama vračajo k avtomobilom. Dve slovesnosti v enem dnevu sta veliko, za povrh pa še ta strmina. Vendar, ko smo že enkrat na tem nesrečnem koncu, opravimo z obojim, da bo mir. Teh krajev domobranci in njihovi svojci niso poznali. Vse, o čemer so vedeli, sta bili glavni mesti tega področja Trbovlje in Celje, ter da je med njima Zidani Most.
Z obeh bi nas radi izrinili, tako s Teharij kot s Starega Hrastnika, pa se ne damo. Celjske oblastnike pri teharskih zgodbah zanima samo dobiček. Do njega so se dokopali izključno zato, ker je tam vse dovoljeno, predvsem brez strahu uničevati naravo. Nočejo vedeti, da je tam še kaj drugega kot komunalno odlagališče za Celje in pol Savinjske doline, odlagališče industrijskih odpadkov, ki je zastonj in tako omogoča Cinkarni, da je eno redkih redkih slovenskih podjetih, ki uspešno tekmuje s svetom; za Štore jim je žal samo to, ker jim gre slabo in jim zmanjkuje dela; kupi žlindre na južnem pobočju hriba zato ne rastejo več tako hitro kot prej. Župan se je prikazal samo na prvi slovesnosti, njegovi nasledniki nočejo niti vedeti za nas, tudi Šrot ne, čeprav ga je za letošnje volitve podprl celo Janša.
Hrastniška uprava je podoben bogpomagaj. Dovoljenje za današnjo svečanost smo od nje sicer dobili, slabo pa se piše gradbenemu dovoljenju za postavitev spominskega kamna. Kar je res, je res, vodilnim v rudniški upravi vsa čast, opravili so svoje! Bog jim je ohranil zdravo pamet. Takoj razumejo našo razlago, da je sprehod po Starem Hrastniku manj nevaren kot hoja na Triglav, spominski kamen, ki ga skoraj ni videti na poraščenem hribu, pa ne stanovanjska soseska okrog Koseškega bajerja. Pač pa je komisija pri občinskem svetu ugotovila, da je hrib nestabilen in ne morejo odgovarjati, če bo koga požrla zemlja, ter da gre za varovano kmetijsko zemljišče, na katerem niso dovoljene nobene gradnje in še in še. Te finte poznamo že iz Kočevskega roga. Na gradbeno dovoljenje za kapelico pri jami pod Krenom smo člani Vladne komisije za ureditev grobišč čakali deset let. Pet let je bilo potrebnih, da nam je država dala v najem hektar zemljišča okrog brezna. Pol ga je imela v lasti že na začetku, na drugo polovico pa je čakala, dokler ni bil končan denacionalizacijski postopek. Njena nekdanja lastnica je bila Kočevarka, ki živi v ZDA. Od prvega dne je bilo jasno, da ne bo dobila nič, saj nima slovenskega državljanstva, pa je trajala toliko časa, da se je lastništvo uredilo. A tisti hip so nam povedali, da z gradnjo še vedno ne bo nič, dokler ne bo sprejet Prostorsko-ureditveni plan občine Kočevje. Nanj mora biti sredi 50 x 25 km obsežnega gozda vnesena pikica, ki bo pomenila našo kapelico. Medtem ko so se postopki za pridobitev dovoljenj vlekli, je z žegnom in cvenkom Bajukove vlade zrastel v vrtači pred jamo babilonski stolp. Zdaj je tam in nikomur ni jasno, za kaj bi se dal porabiti: za kostnico, za verski objekt, za priložnostno kramarsko knjigarno, čemur občasno služi že sedaj, ali za minaret, kaj je namreč drugega s svojim zvoncem.
Hrastniška naveza nekdanjih partizanov in novopečenih oblastnikov bi imela rada v svoji bližini mir, zato jim gre naše postavanje po Starem Hrastniku na živce in to ne brez razloga. Če že niso bili sami zraven, so bili njihovi očetje ali dedi. Hrib je njihova bolečina in strah, prav v kosteh začutijo mraz, ko pomislijo nanj. Nič ne pomaga, da so trupla zmetali in zakopali deset klafter globoko. Pomorjeni so vseeno tu in zdaj. Hrastniški tovariši se bojijo mrtvih, zraven pa se pretvarjajo, da jim je mar samo za žive. Kaj pa Julijci, kjer leti kamenje kot noro, pa nam nihče ne brani siliti v nesrečo. Od kod taka skrb za narodno zdravje, kot da so utelešeni Keber. Če lahko po cestah in kolovozih Starega Hrastnika vozijo traktorji, je smešno, da ne bi smela nanj stopiti tudi človeška noga. Na vrhu hriba živahni kamnolom, iz katerega letijo pri razstreljevanju po bregu sto kil težke skale, pol km proč pa ni prostora za monolit iz črne Afrike.
stran: 071
Še tega nam manjka, da bi nam zagodlo vreme. Za dež, če že mora biti, so najbolj pripravne Teharje. Bolj lije, manj je videti smetišča in igrišča za golf na drugi strani ograje. V Kočevskem rogu je narobe, kadar razmoči zemljo, da se lovimo po ilovnatih drčah. Stari Hrastnik z množico starejših udeležencev bi bil v dežju in vetru nesreča kozmičnih razmerij. Saj smo to že izkusili za praznik vernih duš pred petimi leti, ko nas je bilo komaj sto. Ko smo se v procesiji vračali s hriba, se je utrgal oblak. Kolovoz se je v hipu spremenil v hudournik. Danes je vreme ravno pravšno. Ni vroče in temni oblaki se razigrano vozijo po nebu. Nič ne kaže, da bi jih popadla mokra jeza.
Bila je sama gmajna
Že petnajst let mi ne gre v glavo, odkod jame na Tirbergu. Za jarek, ki se vleče z vrha do zgornjega roba Hrastove rebri, nihče ne dvomi, da je nastal zaradi udora, do katerega je prišlo zaradi ropanja v drobovju hriba. Kaj pa reber? Na njenem vrhu ni razpok, so samo jame. Kako so nastale, sem izvedel šele prejšnji mesec, ko sem lezel na Kovk v želji napraviti nekaj posnetkov. Naletel sem na domačina, upokojenega rudarja. Oblečen sem bil hribovsko, fotoaparat imel spravljen v nahrbtniku, pa se je razgovoril: »Tam na robu niso kopali premoga, ampak ilovico in material za zasipanje jaškov. Premog se je pokazal iz zemlje v Žiganju pod Jelenco. Tam so ga res kopali kar z vrha, tu pa ne. Na pobočju Hrastove rebri so bili vinogradi in zidanice. Nekaj hišic je še ostalo. Stari Hrastnik je bil tako visok, da se z našega hišnega praga Jelence ni videlo. Pred nosom sem ga imel. Spominjam se, ko sem bil še otrok, kako se je začela za njim kazati temna gora. Po mojem se je hrib vsega skupaj znižal za 50 m. Morda ne njegova špica, pač pa breg, na katerem je stala vas.« Prav sem mu dal, saj sem bral v hrastniški kroniki, da se je samo od 1922 do 1948 leta, torej v 26 letih, ko so njegovo posedanje merili, pogreznil za okrog 20 m. Prepričal me je še, da moram voliti Drnovška, potem pa sva se razšla.
Opis slike: Stari Hrastnik s svojimi devetimi kmetijami pred 1850
Ko je prišel Lojz Opeka v jeseni 1993 na ogled hriba, s katerega je bil ušel, je zmajeval z glavo in govoril: »Sama gmajna je bila, tole je pa gozd!« Če ne bi bilo Pustove kapelice in kozolca, sploh ne bi verjel, da smo na pravem kraju. A kot zakleto smo čakali petnajst let, preden smo prišli pred nekaj dnevi do prave fotografije Starega Hrastnika. Prijatelj Jože Toplak, Prekmurec in zdravnik, ki je prišel v Hrastnik za nekaj let, pa tu pognal korenine in bo v njem pustil kosti, je izbrskal knjigo o Hrastniku, ki je izšla pred dvema letoma. V njej je opisana tudi zgodba o Starem Hrastniku, pol strani pa posvečene njegovi vlogi leta 1945. Najbolj dragocene so seveda slike. Risba, stara dvesto let, kaže na vrhu rebri kmetije, ki so kot piščanci okrog koklje razvrščene na pobočju. Fotografiji sta dve, obe z leta 1929. Prva je panoramska, po mojem posneta s Kovka, druga pa kaže zemeljski plaz pri Šentjurčevi gostilni na hrastniški strani rebri. Kje je zdaj Opeka, da mu ju pokažem! Prav je imel, res je videti sama gmajna.
Ob prvem vremenu se odpravim na Kovk, da poiščem kraj, odkoder je snemal neznani fotograf. Tri ure sem potreboval, preden se mi je odprlo, da sem na napačnem hribu. Pravi hrib je sto metrov nižji, bolj zahodno štrleči Špicberk.
Nanj lezem kar počez po vrtovih in travnikih, dokler ne dosežem severnega roba opuščenega kamnoloma. Pravi krater z odbito vzhodno steno. Spustim se na njegovo dno. Prenizko sem, drugače pa ravno prav. Splezam na strmi južni rob, ki je dovolj poraščen z grmovjem, da se ga varno oprijemam, obenem pa brez visokih dreves. Končno najdem pravi kraj. Tu je pred 70 leti stal moj fotograf. Ni jasno, kaj je neznanec hotel doseči s posnetkom, saj na njem ni videti mestnih ali trških znamenitosti ne bahatih gostiln in ne idiličnih gričev s cerkvicami na vrhovih. Spodaj ostanki kamnoloma, na desnem robu Dolinškova skala, vmes gmajnasto teme Starega Hrastnika brez znakov življenja. Vinogradov ni več, sameva samo še nekaj zidanic. Pa Jelenca zadaj, skrivnostna in resna, kot da je že takrat vedela, čemu bo priča čez petnajst let. Pogled na skoraj popolnoma poraščeni breg je po svoje pretresljiv, nekaj je že prispeval človek, večino pa opravila narava sama. Na temenu Starega Hrastnka je sicer videti odsek ceste, takoj ob njem pa krpasto liso iglavcev. Tam so grobovi. Če bi zlezel više, bi se na njenem spodnjem robu pokazala zelenica našega sadovnjaka in križ na Tirbergu.
stran: 072
Opis slike: Stari Hrastnik 1929, posnet s Špicberka
Slovesnost na Tirbergu
Precej čez tretjo uro je že, preden se pripeljeva na planoto. Mićo je resen in slovesen. V imenu tistih dva tisoč ljudi prihaja, s katerimi je štiri mesece umika čez pol Balkana delil dobro in slabo in ki so 19. maja 1945 ostali v šoli Kraljice Marije na Dolu pri Hrastniku. Dobro se spominja, da se je takrat tako imenovala. Lepa reč, prej kralji, zdaj heroji! Posebej pa zaradi brata Veljka. Star je bil nekaj čez dvajset let, svetovljan, poln življenja, nikoli vojak, sin najpremožnejšega človeka v mestu. Neizbrisno mu je ostal v spominu njegov žalostni obraz za mrežo šolskega dvorišča. Zgodbo je popisal v dveh knjigah. Ve, kaj je njegova naloga: prižgati sveče, moliti pri križu in zbranim spregovoriti stavke, ki se jih uči že pol stoletja.
Ljudje se zgrinjajo na slavnostni prostor z vseh strani, gorniki iz doline Brnice zasopli, potniki v avtomobilih po drznem kolovozu vznemirjeni, najbolj zadovoljni pa sprehajalci počez po hribu s ceste Hrastnik-Blato. Časa imamo še pol ure. Šentjernejski župnik in dekan Anton Trpin se pripravlja na obred, pomaga mu župnik z Dola Franc Ornik. Pridruži se jima Milan Dudaković, pravoslavni duhovnik iz Celja. Obljubili so nam, da bo prišel tudi duhovnik iz Zagreba, a Hrvatov ni na spregled. Pevci moškega pevskega zbora iz Šentjerneja preizkušajo glasove, mojster Jože Pirman preverja zvočno elektroniko. Pred meseci smo blagoslavljali križ, zvezda današnje slovesnosti pa je plošča, vsa obdana s cvetjem in svečami. Črni diamant, najden na dnu vulkana. Besede na njej so povezane v kratke stavke, ki povedo vse, kar bi radi izvedeli: kje, kdo, koga, od kod, koliko, kdaj, zakaj. Črke so tisto nekaj več, arhipelag znakov sredi hrapave puščave. Arhitekt Popek je res klasa, tudi kamnosek Kunovar je dal vse od sebe. To je tisto Krpanovo: »Vsi ljudje vse vedo, na vsem svetu pa se vse dobi.« Mićo zamaknjeno prižiga tanke voščene svečke, kot bi praznoval slavo. Nalašč za to priliko jih je prinesel od doma. Moli. Dve nalogi je tako izpolnil, čakajo samo besede zbranim. Z vencem prihaja delegacija nekdanjih vojakov kraljeve vojske v domovini: Dušan Lajovic iz Avstralije, Davorin Žitnik in Boris Kravanja iz Ljubljane.
stran: 073
Pevci povzdignjejo glas, zvočniki njihovo petje blago širijo po planoti. Trpin začne z žalnim obredom. Ko smo s cerkvenim delom nekje na polovici, zagledamo sprevod. Hrvati so. Ti pa znajo! Bližajo se nam s počasnim korakom, slovesno in usklajeno, z vencem in zastavami države, naroda in društev. Šahovnice ne moreš zgrešiti. Nekaj drugega je kot naša mineštra s celjskimi zvezdami, Triglavom in morjem. 22:54. Dekan preneha z molitvijo in pozdravlja prihajajoče. Stjepan Brajdić, predsednik častniškega kluba, polaga venec. Zdaj, ko smo zbrani vsi, nas je poln breg. Prav imajo nekateri naši prijatelji, ko nam očitajo revanšizem. Kar se zdajle dogaja je »zmaga poraženih in poraz zmagovalcev«. Hrib, ki smo ga zasedli, z današnjo slovesnostjo proglašamo za štajerski Rog in Rog za dolenjski Hrastnik. Teharje se skrijejo pred obema. O pomenu dogodka nam spregovorijo vsi trije duhovniki. Blagoslov, pesem. Čas za kulturni del.
Jože Toplak, Hrastnik:
Po prvih demokratičnih volitvah v samostojni Sloveniji smo želeli na Starem Hrastniku urediti spominski park. Svetniki pomladnih strank, takrat smo bili delegati, smo v občinski skupščini sprožili postopek za sprejetje tega predloga. Zanj so bili vsi, tudi zastopniki levih strank. Predlog je bil nekaj novega in doživel v Zasavju velik odmev, pa ne samo pri nas, o njem je poročala vsa Slovenija. V časopisih in RTV so se vrstili pogovori članov hrastniškega Demosa z novinarji, tudi z menoj. Ker smo takrat že vedeli za približno število umorjenih, smo ga omenili, novinarji pa objavili. Nekaj dni po tistem prejmemo pismo sekretarja prenoviteljev, s katerim nas obvešča, da odstopajo od dogovora, ker da se o številu mrtvih nismo pogovarjali. Nihče da nas ni pooblastil govoriti o številkah. Iz pisma je bilo razvidno, da so požrli besedo in dogovora ne bodo spoštovali. Ko smo na naslednji skupščinski seji glasovali o predlogu, je bil izid za našo stran porazen: od 46 članov skupščine so bili zanj samo štirje, dva sta se vzdržala, čeprav pripadnika Demosa, kompletna štiridesetčlanska pokomunistična levica pa se je enotno izrekla proti. S tem je naša pobuda padla v vodo. Sledile so težave s Komisijo za ureditev grobišč. S tako zamudo je bila imenovana, da nazadnje sploh ni zaživela. Takrat je namreč krmilo države prevzel Drnovšek in z njim se je začela totalna čistka. Prav vse občinske komisije so napolnili s svojimi ljudmi. Rezultat njihovega ravnanja je viden, pa naj gre za Hrastnik, Posavje ali Slovenijo.
Alojz Legvart, Hrastnik:
Že za leto 1950 se je govorilo, da je zaradi razstreljevanja z dinamitom vdrla v rudniške jaške mešanica blata, peska in kosti. Samo lobanj da je bilo najmanj sto. Kasneje sem videl, kako so zgoraj na hribu kar nekaj let neprestano, kar pomeni v treh izmenah, noč in dan, na petek in svetek stresali voziček za vozičkom kamenja in peska v trideset metrov globoke razpoke, da bi zakrili svoj greh. Nedavno mi je rudar Jože Božič pravil, kako je tudi leta 1981 vdrla šlemunga-blatna brozga. V njej je bilo prav toliko kosti kot blata in peska. Miličniki, ki so jih poklicali, so rudarje spodili domov in tako dolgo stražili jašek, dokler ga niso uredili.
Dragoljub Mićović, Beograd:
V ponedeljek, 9. maja 1945, so nas zajeli pri Rimskih Toplicah. V naši skupini so bili pripadniki jugoslovanske vojske v domovini iz Črne gore in Sandžaka, nekaj tudi iz Bosne. Bilo nas je 1500 do 2000, vojakov in civilistov, mnogo bolnikov in ranjencev. Tako sem se kot petnajstletnik znašel z bratom in sestro v začasnem ujetniškem taborišču na Dolu pri Hrastniku.
stran: 074
Kako se je to moglo zgoditi? Že 12. januarja 1945 smo se bili iz Ruda, majhnega mesta ob Limu na tromeji med Srbijo, Bosno in Črno Goro, odpravili na pot. Vojski smo se pridružili tudi člani kulturne skupine Ravnogorske mladine. Trideset nas je bilo, jaz med vsemi najmlajši. Potovali smo skozi Vzhodno Bosno in februarja dospeli v Trebavo ob reki Bosni severovzhodno od Doboja. Tu je zbral general Draža Mihajlović preostalo vojsko. Kar nekaj tednov so se pregovarjali v štabu, kam naprej. Draža je zagovarjal povratek v Srbijo. Izvedel je, da naj bi tam pripravljali ljudsko vstajo proti partizanski oblasti. Njegovi poveljniki se z njim niso strinjali. Prepričevali so ga, da morajo čimprej do zahodnih zaveznikov. Za zgled so dajali vojake Dinarske divizije pod poveljstvom vojvode Ðujića, za katere so bili izvedeli, da so že v Vipavski dolini. Niso našli skupnega jezika, Draža je odšel v Srbijo, drugi na zahod in mi z njimi. Prebijali smo se čez Slavonijo, Hrvaško in Slovenijo in se ob koncu vojne, 9. maja 1945, znašli na trikotniku Zidani Most-Dravograd-Maribor.
Opis slike: Stari Hrastnik 2002 – posnet s približno istega kraja
Čez dober teden, bilo je 18. maja, je pridrvelo v naše taborišče na Dolu pri Hrastniku trideset partizanov, vojakov 8. črnogorske brigade. Poveljeval jim je partizanski major hudobnega pogleda. Nismo ga poznali. Ostro je ukazal, da se v petih minuth zberemo na dvorišču, tam pa zahteval, da se popišemo. Ko smo to opravili, je sledilo povelje, naj stopijo pred vrsto vsi, ki so doma iz Kolašina. Bilo jih je kakih 300. Izločili so mladoletne fante, starejše moške in vse ženske, ki pa jih ni bilo veliko, drugi naj se pripravijo na odhod. Ko eden od prizadetih vpraša: »Kam gremo?«, major odrezavo odvrne: »V Trst, od tam pa z ladjo v Črno goro.« Kam so jih odgnali, ni treba vpraševati. Partizani so se tako maščevali Kolašinu, ki mu vso vojno niso mogli do živega. Mesto je krepko držal v rokah in večkrat uspešno ubranil major Pavle Ðurišić. Naslednjega dne spet major s svojo bando. Postroji nas po krajih, odkoder smo prišli. Nato ločijo ženske, fante, mlajše kot 20, in moške, starejše kot 65 let. Moška skupina, ki je štela 1300 do 1500 ljudi, je ostala v taborišču, v njej tudi moj brat Veljko. Za njimi je izginila vsaka sled. Druge, bilo nas je 100 do 120, so gnali mimo Zidanega Mosta in Sevnice do hrvaške meje, tam pa izpustili.
stran: 075
Stjepan Brajdić, Zagreb:
Pozdravljam vas v imenu » Društava hrvatskih domobrana, političkih zatvorenika i časničkog kluba hrvatskih oružanih snaga«. Pravkar smo se pripeljali s Teharij, kjer smo bili položili venec, prižgali sveče in pomolili za duše vseh, ki so tam izgubili življenje. Ko smo se ustavili pri kapelici v dolini Brnice, smo sklenili, da gremo na hrib peš. Svoje moči smo žal precenjevali. Kar tretjina jih je omagala že spodaj. Nismo hiteli. Med potjo smo poslušali vašo molitev. Sledile so prelepe pesmi vašega zbora, ki so se razlegale po vsem hribovju. Na polovici vzpona smo zaslišali, da se svečanost začenja. Hodili smo naprej, kolikor so nam dopuščale moči. Na vrhu smo sklenili, da bomo počakali, ker vas nismo želeli motiti. Pa smo zaslišali glas vašega duhovnika: »Hrvati prihajajo! Počakajmo, da se nam pridružijo. Pridite!« Ko smo prišli do vas, ste nam odstopili prostor pred spomenikom in križem, da smo položili vence in prižgali sveče. Nisem se še odločil, kaj od tega bi vam povedal, kar sem pripravil. A ko sem uzrl ta križ, simbol trpljenja, žrtvovanja in ljubezni, sem spoznal, da moram biti iskren in izreči tisto, kar mi polni srce in dušo:
Ljubi Bog! Kje vse leže kosti pripadnikov hrvaškega naroda. Kaj smo zakrivili, da nas je zadela tako strašna kazen? Katera je bila tista demonska sila, ki je omračila um naših ubijalcev, da so se tako zločinsko znesli nad nedolžnimi ljudmi, ne oziraje se na to, katere narodnosti so bili. Kaj so čutili do lastnega naroda in domovine? So sploh kdaj prišli do spoznanja, da so zagrešili zločine, s katerimi so napravili iz vaše dežele največjo grobnico Hrvatov v vsej naši trinajststoletni zgodovini? Ali jim je bilo žal vsaj tega, da so s svojimi zločini oskrunili ime vašega naroda in umazali lepote vaše dežele, ki ste jo prejeli od Boga, da bi v njej uživali blagostanje in jo nedotaknjeno predali svojim potomcem?
Boris Kravanja, Ljubljana:
Delegacija pripadnikov in aktivistov jugoslovanske vojske v domovini, združenih v pododboru Ljubljana-Grčarice, ki ohranja spomin na padle in likvidirane vojake, podoficirje in oficirje JVvV v Grčaricah, Mozlju, Travni gori nad Ribnico in drugod po Sloveniji, se iskreno pridružuje današnji komemoraciji na Starem Hrastniku, in podaja alegorično misel, izposojeno pri Ivanu Cankarju:
»Nisi pomislil, da to zlato klasje, ki je bilo pokošeno in povezano v snope, ni umrlo, temveč da bo obrodilo tisočkratno življenje! Pomislil nisi, da nikoli še nobena solza ni bila potočena zastonj, da nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj; pomislil nisi, da je smrt mati in da teše nebeški tesar mrtvaško posteljo in zibel obenem.«
»Ali ura pride nekoč, ko bo odprl srce topel spomladanski veter, ko si bodo obrazi enaki v veselju, ne v bridkosti, ko se bodo ljudje pozdravljali s cvetjem ovenčani in z glorijo ljubezni.«
»Kako je tebi, brat moj, ki si bil brat v bolesti? … morda jih bo še nekaj, vsaj nekaj, ki bodo dočakali tisto blagoslovljeno uro. O, da bi bila med njimi tudi ti in jaz!«
Slava jim!
Opis slike: Spominsko znamenje na Starem Hrastniku – Sedaj bodo ljudje, ki bodo hodili mimo, lahko prebrali, kaj je to oko zagledalo
Slovo
Še Moja domovina in pozdrav v slovo. Kavčičeva s Šentjošta spet poskuša s svojim recitalom. Na kratko jo odpravim. Nekateri mi zamerijo, a Stari Hrastnik ni Hyde Park! Večina bi še kar ostala na tem prijaznem kraju, ki se ne zaveda, kakšno breme nosi v svojih nedrih. Sonce je še kar visoko. Potem pa zmeda. Skupina najbolj korajžnih pobegne na pot mimo grobišč in kamnoloma, da bi dosegla Blate, pri tem pa ne ve, da tam avtobusov ni več, ker so jih poklicali, naj pripeljejo do zapornice; Hrvati se ne vračajo v dolino, kjer jih čakata njihova avtobusa, ampak kot ovce sledijo našim iz Slovenije, ki odhajajo mimo kapelice po prečni cesti do kraja, kjer so jih bili odložili. Tam pa ni prostora za vse. Z dirkanjem po hribu in cesti gori doli smo nazadnje vse uredili. Preden smo pobrali zadnje izgubljence in jih spravili do avtobusov, je že padla noč. Kljub vsemu je bil to »dan, ki ga je naredil Gospod«!
stran: 076