Avtor: Justin Stanovnik

Volitve za predsednika republike, ki so dokončni izid doživele v drugem krogu 1. decembra 2002, so se izkazale za bolj pomembne, kot smo bili mislili. Prinesle so namreč neko sporočilo, katerega vsebina je bila že dolgo v zraku, a smo ga – kot mnoge druge stvari – doslej lahko odrivali kot nekaj ne povsem resničnega in dokončnega. Zgodilo se je tisto, kar se pogosto zgodi v življenju in zgodovini, in zaradi česar pravimo, da se stvari dogajajo iznenada in nepričakovano in zaradi česar imamo občutek, da nas razvoj dogodkov zaloti ali zasači. A vsakomur se nekajkrat v življenju zgodi, da mu ni povsem neznano, v katero smer gredo določene stvari in v kakšno novo resničnost se zbirajo in razvrščajo, a šele, ko se nekaj zgodi, včasih nekaj zelo obrobnega, ko nekdo izreče neki stavek ali naredi neko kretnjo, šele tedaj nenadoma postane vse jasno in mnoge stvari, ki smo jih zgolj slutili, dobijo jasne konture in neizpodbitno resničnost. V to vrsto dogodkov spadajo tudi sedanje volitve. Prinesle so neko spoznanje, ki je povzročilo, da smo se določenih stvari zavedeli na poseben način. Dotaknilo se je to spoznanje vseh – ne samo tistih, ki se s politiko strokovno ali, da tako rečemo, poslovno ubadajo – ampak je na nek način stopilo v vsakega člana političnega telesa naroda ali države.
Sporočilo, ki so ga prinesle volitve, je vsebovalo dve točki. Najprej je postalo jasno, da je zgodovinski projekt kontinuitete uspel. Jasno je postalo tudi, da doseženi uspeh ni začasen, ampak ima v sebi širše možnosti – da o njem sicer ne bomo govorili kot o nečem epohalnem ali zgodovinskem, a je vseeno nekaj, kar ima perspektivo, da ostane. Da to ni, skratka, nekaj slučajnega, ampak ima svojo družbeno in politično logiko. Tudi ni tako, da bi o tem uspehu govorilo samo razmerje, doseženo z rezultatom obeh kandidatov – dr. Janez Drnovšek 56 %, Barbara Brezigar 44 % – ampak je bilo to nekaj iz različnih dogajanj sestavljenega.
K občutju, da se je z volitvami utrdilo obdobje postkomunizma, torej ni največ doprinesel volilni rezultat, ampak razne okoliščine. Ena od njih je po našem mnenju izstopala. Posebej nas je dojmila zato, ker zanjo nismo samo slišali, ampak je televizija dosegla, da smo jo imeli tako rekoč pred seboj – kakor da bi bila prav za nas uprizorjena. Govorimo o tem, kako je odhajajoči predsednik države Milan Kučan čakal na razglasitev volilnih izidov. Od vseh mnogih možnosti, si je izbral družbo predstavnikov gospodarstva in kapitala. Prizori, ki so se pred nami vrstili, so bili res impresivni. Ljudje – koliko pa jih je bilo 30, 40, morda več – ki imajo v rokah moč, katere poglavitni vzvod je denar, in odhajajoči predsednik, ki nam z izborom druščine, ki je okoli njega, hoče nekaj povedati: hoče nam povedati, da pravzaprav ne odhaja; da preko ljudi, ki so ob njem in ne odhajajo, ostaja tudi sam. Na učinkovit način nam je tako povedal, v čem je sedaj njegova moč; morda še več, v čem je njegova moč vseskozi bila. A kar je za našo misel posebej pomembno, je nekaj drugega. Kar je bilo na večer volilne nedelje pokazano, smo že vseskozi slutili, a smo si morali, če smo hoteli utemeljiti svoje slutnje, pomagati z negotovim ugibanjem in iskanjem: dejanskost smo si morali izinterpretirati. Tu pa nam je bilo to, kar smo iskali, direktno pokazano – še več – demonstrirano. To nas je nemalo začudilo, saj v komunistični retoriki takega načina komuniciranja z občinstvom nismo bili vajeni. Nekaj važnega se je moralo zgoditi. In naredili smo edini zaključek, ki je bil mogoč: veliko moč morajo imeti v rokah postkomunisti, da so zapustili staro, z mnogimi uspehi kronano metodo manipulacije: prisebnega, domiselnega, iznajdljivega in uspešnega prodajanja videza za resničnost. Res, nenavadno velika moč jim je morala priti v roke, da so stopili s svojega identitetnega temelja, s točke, v kateri se je vsak komunist še vedno prepoznaval v kartezijski sintagmi: Manipuliram, torej sem.
To je bila enunciacija tega večera. A to še ni bil vrh. Dosegli smo ga takrat, ko je televizija začela klicati pred kamero vidnejše ali posebej izbrane goste eks-predsednika in jih spraševati, kako bi označili zmago dr. Janeza Drnovška. Vsi so zrecitirali dvoje: da so nad njegovo zmago navdušeni, saj dobro vedo, kako potrebna je kontinuiteta, in da kaj drugega tudi pričakovali niso. To dvoje, torej. Za hip se je zazdelo, da je vsaj iz nekaterih spregovorila intimna seznanjenost z »železnimi zakoni družbenega razvoja«. Navdušen je bil tudi poslavljajoči se predsednik. Ko je čestital novemu nosilcu politične moči, se je za hip zazdelo, da, spremljan od vplivnih predstavnikov družbe, udarja temelje nove velike zgodovinske zaveze med avantgardo in – sedaj ne več proletariatom; proletariatu je bilo sedaj prepuščeno, da se ubada z deficitno tekstilno industrijo in z odstranjevanjem ruševin Litostroja in TAMA – ampak med avantgardo in kapitalom. Trenutku ni manjkalo slovesnosti. Začutili smo, da prisostvujemo inavguraciji nove dobe. In ne moremo reči, da nas ni obhajalo nekaj, kakor zavist, ko smo gledali, s kakšno suvereno lahkotnostjo odhajajoči predsednik in nekdanji besednik avantgarde vstopa v nov dialektični ciklus. Nekoč so nas učili in smo verjeli, da je dialektika muka, da se vse veliko sicer rojeva po njenih zakonih, a »kot v porodnih bolečinah«. Sedaj pa smo videli, da je dialektika lahka in vesela – kakor ples.

stran: 003

A vse to je bila bolj embalaža nekega dogajanja. Bistvena je bila moč, ki so jo dobile sile kontinuitete. Zaradi te moči se bo lahko začela druga faza komunistične avanture v slovenski zgodovini: faza postkomunizma. Ta utegne biti dolga, tako dolga kot prva. Če se seveda kaj ne zgodi; če dovolj ljudi ne vstane in vpraša: »Čakajte malo, kaj pa se tu dogaja?« A zakaj prehitevamo?
Vrnimo se nazaj k volitvam in njihovemu sporočilu. V tem, kar bomo razmislili sedaj, bo kdo morda videl nekaj postranskega, a mi mislimo, da koristno dopolnjuje sliko stanja, ki ga želimo opisati. Povedali bomo nekaj misli o moči in presenečenju na nekem ožjem, čeprav nikakor ne nepomembnem področju. V premislek bomo vzeli županske volitve v Ljubljani in skušali razumeti dva momenta, s katerima so nas deloma presenetile, deloma utrdile v nekih starih slutnjah. Za izvolitev ljubljanskega župana sta bila potrebna dva kroga. Enega od momentov, ki ga tu želimo izpostaviti, smo opazili v prvem krogu in drugega v drugem.
Pri prvem poskusu sta se na prvi dve mesti za župansko mesto pririnili dve kandidatki. To ni nič posebnega, nenavadno pa je to, da sta bili obe iz strank kontinuitete, Viktorija Potočnik iz LDS, Danica Simšič iz ZLSD. Obe skupaj sta dobili skoraj 60% glasov. Če hočemo zagledati pravo velikost tega dejstva, je treba upoštevati vlogo in položaj, ki ga ima Ljubljana: da je duhovno in kulturno središče Slovencev; da je rastoči center gospodarske in finančne moči države, da v najpomembnejših delih daje ton celoti. Skratka, da je prestolno mesto. Kdor politično obvlada Ljubljano, v nekem oziru obvlada Slovenijo. Ljubljana pa ima tudi svojo zgodovino. In tu smo sedaj pri stvari. V njeno zgodovino spada tudi to, da so teroristični oddelki KPS po njenih ulicah streljali ljudi, ki so zrasli iz tradicije mesta in se tej tradiciji zapisali. Tako so padli: Peršuh, Ehrlich, Natlačen. Tu so bili sedaj novi ljudje, ljudje nasilja – še nikoli ni bilo takšnih. Ljudje, ki so od nekod prišli in hoteli postaviti novo Ljubljano, so vedeli, da bodo novo Ljubljano postavili samo tako, da bodo udarili njene temelje z obredi krvi. Toda, ker so to bili tudi zelo nenavadni časi, tako nenavadni, da se je zdelo, da so »vrženi s tečajev«; ker se je v mestu vzpostavilo ozračje brezumja, ljudje niso opazili, kaj se zares dogaja. Zato je Ignacij Nadrah, ko je na Žalah pokopaval Ehrlicha, čutil, da mora reči, da dve tretjini Ljubljančanov ta umor odobrava. Danes, ko iz mirnega časa gledamo nazaj, čutimo, da Ljubljane z ničemer drugim ne bi bil mogel bolj obsoditi. A mi se sprašujemo nekaj drugega: kako je mogoče, da je v tem mirnem času, ko se vse štiri strani neba dobro vidijo, skoraj dve tretjini Ljubljančanov hotelo imeti za županjo eno od dveh kandidatk, ki sta izhajali iz politične tradicije tistih ljudi, ki so se leta 1942 s terorjem hoteli polastiti mesta. Ali niso čutili, da je Ljubljana njihovo mesto in da so ljudje, ki so pobiti ležali po ljubljanskih ulicah, bili njihovi ljudje? Da so bili ti iz mesta, oni drugi pa so prišli iz tega, kar je pod mestom. In spet se vprašamo: če bi jim kdo pojasnil, kaj so naredili, ali bi jih mogel s čim bolj obsoditi? Ali obstaja kako dejanje, s katerim bi se sami mogli bolj obsoditi? Toda, tega jim nihče ni pojasnil. In sedaj smo pred mučnim vprašanjem: Ali je bil v tej nepregledni množici en sam človek, ki mu je bilo dano, da je na to pomislil? Ali je tako, da nastaja svet, ki živi zunaj horizonta dolžnega spomina: dolžnega zato, ker je to spomin, brez katerega je človek vsak čas lahko karkoli, in se ne more na nič in nikogar zanesti. Tudi nase ne.
Ljubljanske županske volitve so utrdile v nas neko védenje, ki smo ga sicer medlo nosili v sebi že dolgo. V prvem krogu je od obeh omenjenih kandidatk vodila Viktorija Potočnik (35,31 %) pred Danico Simšič (23,90 %), v drugem pa je Simšičeva (55,45 %) prehitela Potočnikovo (44,55 %) s približno enako prednostjo. Od kod ta preobrat? Bil je tolikšen, tako izzivalen, da smo si to vprašanje postavili vsi. Med drugimi tudi dr. Rajko Pirnat in dr. Miha Kovač, ki ju je TV Slovenija zvečer po volitvah povabila na razgovor. Nobeden od njiju ni resneje pomislil na ideološki vzgon slovenskega volivca, zlasti ljubljanskega. Mislimo, da ga je treba upoštevati, ker je eden od najbolj trajnih realnosti določenega segmenta slovenske populacije in ni nov, ampak ima svojo zgodovino. Na kaj mislimo?

stran: 004

Mislimo, da se je tehtnica nagnila v prid Simšičeve nenadoma in po svoje slučajno. Potočnikova in Simšičeva sta imeli nekaj dni pred drugim krogom soočenje na televiziji. Tedaj se je, po našem mnenju, zgodil odločilni incident, ki je sicer logično izhajal iz nazorske konstitucije kandidatke Simšičeve, a bi vseeno lahko izostal – če za trenutek odmislimo možnost, nikakor ne neverjetno, da ga je kandidatka, poznavajoč duhovne razmere svojega volilnega telesa, zavestno vložila v igro. To je bilo takrat, ko je rekla, da bo, če bo izvoljena, udarila Cerkev. To je povedala z glasom, nji lastnim, in s kompozicijo obraza, tudi njej lastno. Oboje ima na sebi nekakšno umetno, najlonsko kvaliteto – to vemo toliko bolje, ker je to tudi znan televizijski obraz - ki daje slutiti, da za njim teče račun in neustavljiva pot od sklepa do dejanja. To je torej povedala tako, da v gledalcih ni puščala nobenega dvoma, da bo to tudi res naredila. S čim pa bi udarila Cerkev? Vsi vemo, da gre za spomenik pred stolnico, ki je bil postavljen zato, da blati škofa Rožmana, odnosno Cerkev. Potem ko so ga za časa Demosove administracije odstranili, je bilo že nekaj poizkusov, da bi ga tja spet postavili, da bi nadaljeval prvotno nalogo. Ta naloga pa je bila ena od najbolj pokvarjenih izumov ideološkega boja zoper Cerkev. Ta izum ni pokvarjen zaradi ljudi, ki so to predstavo igrali – to so bile sorodnice ljudi, ki so bili v taboriščih in ječah – ampak je bil pokvarjen zato, ker je imel namen škofa postaviti v moralno protislovni položaj: če ne bo hotel intervenirati pri italijanskih oblasteh, ga bodo obdolžili brezčutnosti; če pa bo interveniral, ga bodo obdolžili kolaboracije. Položaj, ki je bil tako nastavljen, je bil znamenit tudi zaradi tega, ker je ponazarjal protislovnost celotnega boja sil, ki so se uprle boljševiški agresiji. A o tem tu dovolj.
Spregovoriti pa moramo o neki drugi, preznameniti stvari, še preden se vrnemo spet k predsedniškim volitvam: od kod bojni antikrščanski radikalizem, na katerega je, po naši hipotezi, kandidatka Simšičeva pripela svojo volilno kariero?
Nekoč, pred 200 ali 300 leti, so bili vsi Slovenci kristjani. Duhovna delitev se je začela sredi 19. stoletja, v posameznikih morda že prej. Delitev duhov je pravzaprav drugo ime za opuščanje duhovnih, še bolj pa krščanskih institucionalnih pozicij. Poglavitni razlog za to odhajanje je bil prosvetljenski racionalizem, ki se je v realnem svetu razpiral in uresničeval v široki pahljači duhovnih in političnih manifestacij. Celota teh manifestacij je v praksi dobila ime liberalizem. Sedaj lahko postavimo stavek, ki je bil že tisočkrat povedan in napisan: Slovenski liberalizem se je izživljal predvsem v svoji protikrščanski fakturi. To je zelo važno, zakaj samo po sebi bi bilo lahko tudi drugače. Samo po sebi bi bilo lahko tako, da bi ljudje zapuščali krščanstvo zaradi njegove nezadostnosti; zato ker ne ustreza več, recimo, novoveškemu umu, njegovim ambicijam in njegovim rešitvam. S tako konstatacijo bi se ljudje lahko enostavno poslovili, mogoče še z vljudnim obžalovanjem tistih, ki jim manjka intelektualne bistrine, da bi vse to sami sprevideli. Toda zgodilo se je drugače. Od vsega začetka so ljudje začeli, brž ko so ga zapustili, krščanstvo tudi napadati: zamerljivo, jedko, jezno, sovražno. Zakaj?
Tu moramo postaviti novo podmeno. Ta podmena ima realno izhodišče. Dejstvo, da je v Sloveniji v vsaki tretji vasi in na vsakem četrtem griču, slemenu ali sedlu, cerkev, mora nekaj pomeniti. Vsi so si edini, da tega drugod ni. To lahko pomeni marsikaj, najbolj naravno pa se nam zdi, da pravimo, da smo Slovenci poudarjeno religiozen narod. Morda je sedaj čas, da ponudimo svoj stavek: Slovenci smo tako religiozen narod, da smo religiozni celo v svojem odpadu od religije. Da torej Slovenci ne znamo biti ateisti, ampak smo lahko samo antiteisti. Antiteizem pa je negativna oblika religije.
Nasprotovanje, mržnja, sovraštvo do zapuščenega krščanstva pa se lahko hrani tudi iz drugih spoznanj – tudi nikoli priznanih. Odpad od visoko zahtevne, moralne in ambiciozne duhovne skupnosti se v človekovi notranjosti prav lahko registrira kot neuspeh: kot fiasko. Zato prostor, ki smo ga zapustili, in ljudi, ki smo jih zapustili, sovražimo. Sovražimo jih zato, ker so vzdržali, in zato, ker smo mi odpovedali. Spominjajo nas na naš poraz, zato jih mrzimo. Ne mrzimo jih zato, ker so ohlapni, mlačni in malo vredni – za tak odnos dajejo kristjani nemalo razlogov – ampak jih mrzimo zato, ker predstavljajo nekakšen opomin.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Mir Simon Dan

Na zadnjem dnu človek namreč ve, da stvari na svetu še daleč niso enake. Charles Taylor zapiše nekje v svoji knjigi Nastanek novoveške identitete (Suhrkamp, str. 144) da »človek, ki v določenem okviru misli, doživlja in sodi, dela to z zavestjo, po kateri imajo določena dejanja ali določeni načini življenja neprimerno višji rang, kot druga dejanja in načini, čeprav se ponujajo z mnogo manjšim naporom«. »Občutek za to razliko se javlja v različnih podobah: neki način življenja predstavlja večjo izpolnitev, neki način čutenja in ravnanja se kaže čistejši, neki način življenja globlji, neki življenjski stil več vreden kot drug. Vidimo, da nekatere ambicije postavljajo absolutne zahteve, druge samo relativne«. Skratka, svet je napolnjen z različnimi stvarmi, ene vzbujajo rešpekt, druge ne; ene vzbujajo večji rešpekt, druge manjšega. Tako je s svetom in človek to ve.

stran: 006

Volitve so nas torej postavile v neko realnost, ki je nismo videli ali nismo hoteli videti: druga etapa komunističnega angažmaja ali postkomunizem je nesporno politično in družbeno dejstvo. Pri tem večina ljudi ni registrirala okoliščin, da ima od vseh totalitarnih ideologij in gibanj samo komunizem svoj podaljšek ali drugi del. Če bi to okoliščino dobro premislili, bi tudi globlje razumeli zgodovino in naravo komunizma. O tem bomo v nadaljevanju tega razmišljanja morali kaj reči, a sedaj ostanimo pri poglavitnem razkritju volitev: obnovljena moč postkomunistične elite. Kakor so komunisti eno desetletje pred vojno uporabili za pripravo terena za medvojni udar, tako so postkomunisti v demokratskem desetletju po letu 1990 – v katerem so se izvorno demokratske sile ubadale z državo in obnovo politične kulture – usmerjali svojo pozornost v lastninjenje družbenega premoženja in medije: v dve temeljni postavki postmoderne politike. In kakor se v desetletju pred vojno demokratska javnost ni natanko zavedala, kaj se v zakulisju dogaja, tako zavestne sile demokratskega desetletja niso pripisovale dovolj važnosti temu, kar so postkomunisti v zakulisju počeli.
A sedaj je čas, da se obrnemo k drugi od dveh stari, o katerih so nas volitve poučile. V drugem krogu 1. decembra 2002 je Barbara Brezigar zbrala okroglih 44% glasov. Ko je na večer volilne nedelje kandidatka s političnimi prijatelji ocenjevala rezultat, ki ga je dosegla, so ga vsi označili za uspeh. Povedanih je bilo nekaj vzpodbudnih besedi: »da je ta rezultat, spričo tega, da so štartali s čiste ničle, pravzaprav velik uspeh«, »da so naše ideje prodrle«, »da smo vsejali nekaj dobrega semena«. Vse, kar so povedali, je bilo seveda res. Kaj drugega tudi niso mogli, saj so se morali zahvaliti volivcem, ki so jih bili podprli. Mi pa, ki v volilno tekmo nismo bili dobesedno vpleteni, lahko povemo še kaj drugega.
Odstotek, ki ga je Barbara Brezigar dosegla, je bil zares visok in, v glavnem, njeno delo. Bila je taktna, uravnotežena, prisebna, kompetentna. A k njenemu uspehu je prispevala še neka okoliščina, ki je tako pomembna, da je ne samo ne smemo prezreti, ampak jo moramo zapisati v svoje knjige kot nauk.
Barbara Brezigar je bila uspešna tudi zato, morda predvsem zato, ker ni odpirala političnih tem; predvsem tem, ki bi jih ob nasprotniku dr. Janezu Drnovšku lahko ali celo morala. Naj bo jasno. Nič nimamo proti temu, da jih ni, trdimo samo, da je njen visoki rezultat posledica tega, da jih ni. Volitve pa so tu zato, mar ne, da se odpirajo ravno politične teme. A Barbara Brezigar je čutila, da jih ne sme, ker jo bodo volivci sicer kaznovali. To dejstvo, če ga premislimo, pa odkriva praznino v slovenskem človeku natanko tam, kjer se uresničuje politični človek: tam ni ničesar, na kar bi se misel lahko usedla. Če je to, kar smo pravkar povedali, res, potem je tudi res, da je slovenski človek nepolitičen človek, ali politično deficienten človek. Težko bi v sebi odkrili kaj bolj usodnega.
Na vsak način moramo odkriti, od kod naša nepolitičnost izvira. Nepolitični narod ne more biti državni narod. Nepolitični narod ne more servisirati države. Država je takšna družbena bit, da predstavlja suverena, ki nima nikogar drugega, da si se nanj ali moral ali mogel ozirati; nekoga, ki je samo sebi odgovoren. V demokratični politeji pa suveren ni več kralj ali cesar ali knez, ampak vsak človek – človek, ki mu je dano visoko ime državljana. To, kar državljana dela državljana, je političnost.
Nasprotje političnosti je zasebnost. Zasebnik je človek, čigar skrb se neha na meji, ki teče med njegovimi neposrednimi in njegovimi širšimi koristmi. Ali bolje, ki svoje širše koristi prepušča drugim. Zasebnik je skrčen človek. Skrčena je tudi njegova misel, saj se je na svoji naravni poti v svet in celoto ustavila na tisti meji. Pomanjkanje razgledanosti, ki jo daje zanimanje za celoto in ambicija za duhovno zajetje celote, se pozna tudi v tem, kar je v človeku ostalo od njegove skrčene zasebnosti. Njegov odnos do ljudi je obvladovan od slučajnosti in je zato brez kriterija. Jezik je zanj samo splet besedi, ki jih sam uporablja; misel je tisti način registracije sveta, ki jo sam prakticira; zgodovina je tista preteklost, ki jo je sam doživel; spomin je posoda, kamor so se natekli samo njegovi vzgibi ob srečevanju s tem, kar ni sam. Za zasebnika ne obstajajo stvari same po sebi. Ne jezik kot jezik, ne misel kot misel, ne zgodovina kot zgodovina; pa tudi prav je samo to, kar ima on za prav; dobro in pošteno in častno samo to, kar se, bogve zaradi česa, njemu prikazuje kot dobro, pošteno in častno. Poglavitna posledica zasebnosti je torej ta, da človek, ki se vanjo umakne, ne obvlada jezika v polnem pomenu besede. Zato ga, ko se sreča z drugačnim in različnim, zajame zbeganost. Zato nikakor ni sposoben reševati razlik med seboj in vsakokratnim bližnjim tako, da bi jih naredil sprejemljive za oba. Zato mu je tuja družbena dimenzija misli, ki jo je krakovski filozof Jósef Tischner tako imenitno definiral: »Misliti pomeni misliti s kom drugim«.

stran: 007

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mir

Jezik vsakega človeka – pa tudi vsak jezik – lahko degenerira v zasebnost. Zlasti pa se to dogaja, skoraj praviloma, ljudem, ki živijo v skupnosti brez države. Tak narod ne pozna kontrolirane poti skozi čas in njegova zgodovina je bolj katastrofična preteklost kot zgodovina. Predvsem pa taka preteklost poteka v sunkih. Slovencem so se dogodili ti sunki leta 1848, 1918 in 1941. To so doživetja intenzivne zavesti v narodu; doživetja velike soodvisnosti, a ta doživetja se razredčijo in razblinijo, brž ko se kriza razreši – pogosto slučajno, kakor je tudi nastala.
Kot intermezzo, bi tu lahko rekli dve besedi o nečem, čemur včasih pravimo modrost naroda. Modrost naroda se razvije takrat, kadar zasebno izkustvo posameznika, ki je vedno avtentično, preide na skupnost; kadar vložek razuma in pameti, ki vodi ravnanje posameznika, postane vodilno načelo skupnosti.
O modrosti naroda bi pri Slovencih lahko govorili leta 1941, ko ne bi sprejeli komunistične igre. Brez dvoma imamo zaradi razmer, ki so se takrat vzpostavile, veliko razlogov, da se sklicujemo na stanje zmanjšane prištevnosti. Toda, če bi prišlo do prenosa zasebnega uma na skupnost, če bi tudi narod postal tako moder, kot je moder v svetu koristi vsak posameznik, se kaj takega ne bi bilo zgodilo. Do tega prenosa ni prišlo zato, ker je bila v zavesti posameznika skupnost premalo prisotna. To se je zgodilo zato, ker smo premalo modro ljubili svoj narod.
Da so Hrvati leta 1941 postavili državo, ki je bila v vseh ozirih karikatura države, je pričalo o odsotnosti in modrosti hrvaškega naroda. Kakor je jasno danes, tako je bilo jasno tudi takrat, da si bodo s takšno realizacijo svojih starodavnih teženj zelo škodili. Niso imeli modrosti, ki bi jim povedala, da se bodo s svojo fantomsko državo osmešili za dolga stoletja. Do današnjega dne trajajo posledice tiste zablode.

stran: 008

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Revolucija Tine Velikonja

Srbe je proti koncu preteklega stoletja zadela kruta in po svoje nezaslužena usoda. Postali so, kakor deloma Hrvati in nekoliko tudi Slovenci, genociden narod. Odsotnost modrosti, ki je v končni analizi pripeljalo do tega stanja, je treba postaviti v leto 1918 – rojstno leto države južnoslovanskih narodov. Zaradi vloge, ki so jo Srbi imeli v prvi svetovni vojni, so postali agregatsko jedro nove države, nekakšen Piemont. Srbi so brez pametne distance začeli uveljavljati kulturne, gospodarske in politične možnosti, ki jim jih je dajalo privilegirano mesto. V pogubo države, za katero so bili zgodovinsko odgovorni, in v svojo pogubo. Zapravili so državo, ki bi jo lahko imeli še danes. Toliko o modrosti narodov.
Slovensko nepolitičnost je treba torej pripisati nedržavnosti naše skupnosti v zgodovini. Tej pomanjkljivosti pa se je zadnjih 50 let pridružila specifična usoda, ki ji pravimo partijska država. Ko smo Slovenci dosegli stopnjo, da smo bili sposobni za naloge, ki jih postavlja država, se je zaradi odsotnosti narodove modrosti dogodilo, da smo se znašli v državi, ki pravzaprav ni bila država. V njej smo bili, kot rečeno, pol stoletja, kar je ravno dovolj dolga doba, da smo dobili izkrivljeno podobo o državi. Lahko bi rekli, da smo kot narod bili v zelo slabi politični šoli.
To, čemur pravimo partijska država, je soobstajanje dveh vzporednih sistemov: partije in države. To kar ima od obojega videz države – kar ima parlament, vlada in ustanove – ni prava država, ni sui iuris kot pravimo, ne izvaja svoje biti iz sebe, ni zadnja politična instanca. Zadnja politična instanca je partija, ki je resnična država – je sui iuris in izvaja svojo bit iz sebe – a je le partija in ni država. To, čemur v navadnem jeziku pravimo država, je bil samo izvedbeni servis partije, ki je bila prava država, čeprav sploh ni bila država.
A kar je pri vsej stvari važno, je bilo to, da je bila država samo videz tega, kar bi morala biti. Ni bila zares in živela je ponarejeno življenje. V skladu s tem pa je tudi politika kot skupno ime za delovanje države in za misel o državi, dobila značaj nečesa ponarejenega in nepristnega. Počasi se je v ljudeh naselilo mišljenje, da država ni tu zaradi sebe, ampak zaradi nečesa drugega – da je država nekaj, česar se določene skupine polastijo, da preko nje izkoriščajo druge. Zato nobena misel o državi ne more biti prava misel, ampak samo ideologija. Kako naj obstaja prava misel o nečem, kar ni zares ali, bolje, česar v resnici sploh ni. Na resničen način obstajajo samo sile, ki stojijo za državo. Tako pojmovanje pa ni imelo katastrofične posledice samo za političnost slovenskega človeka, ampak tudi za njegovo uravnoteženost in normalnost. Naj namreč mislimo o državi karkoli, je vendar nazadnje res, da je država temeljno dejstvo civilizacije. Država postavlja in garantira zakone, ki so sicer lahko krivični, a ne po sebi in ne nujno in ne vedno. Po sebi zakon varuje človeka v njegovem človeškem dostojanstvu.

stran: 009

Bolj porazno pa so na slovensko političnost delovale volitve, ki jih je prirejala totalitarna država. Volitve so osnovno politično dejanje državljana demokratske države. Na volitvah se državljan izkazuje kot nosilec oblasti in posestnik suverene in kompetentne volje. V totalitarni partijski državi pa so volitve imele značaj predstave, ki ni imela s tem, kar naj bi bile, nobene zveze. Zadnji človek, ki je šel volit, je to vedel. Marsikdo se je ob tem zavedal, da z njim manipulirajo: nekateri – vedno manj je bilo takih – pa so začutili tudi, da so žaljeni. Ti so vedeli, da je udeležba na volitvah samo dokaz, da pristajajo na sistem. Torej, ne dokaz suverene volje, ampak vdaje. Čutili so, da bi jih moralo biti sram.
Kako okrnjen je bil ugled države po takšni politični praksi in kako vplivna je postala partija – kako zelo so ljudje vedeli, kaj je kaj – je pokazal plebiscit za samostojnost in neodvisnost 23. decembra 1990. Plebiscit je bil projekt Demosove vlade, zato je bila postkomunistična partija do njega zelo zadržana. Demosovi politiki so se bali, da ne bodo z njim uspeli, če bo obveljala dvotretjinska večina, zato so se borili, da bi v plebiscitni zakon prišla navadna večina. Politiki kontinuitete so se izza svojih mikrofonov iz njih norčevali, češ kako malo verjamejo v svojo stvar in kako malo zaupajo Slovencem. Toda, kaka dva tedna pred plebiscitom je postkomunistična levica naredila volte-face in začela plebiscit vehementno zagovarjati – in razpoloženje v množici se je na mah spremenilo. Posledica je bila ta, da je nekaj, kar ni bilo povsem gotovo, zmagalo z 90%. Ta razvoj je bil za uspeh plebiscita sicer ugoden, po drugi strani pa ena najbolj zloveščih znamenj za prihodnost demokratične Slovenije.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Bele krste Franc Hrovat

S to iztočnico se lahko vrnemo k izhodišču naše teme. Znamenje, ki se je pokazalo na začetku slovenske demokratične ere, je bilo pač znamenje in je zato puščalo legitimno možnost, da mu kljub njegovi zloveščosti ne verjamemo. Toda to, kar je bilo nekoč samo znamenje, je danes postala resničnost, ki nam ne pušča nobenih možnosti, da je ne bi registrirali in sprejeli kot dejstvo. Resničnosti, ki se je skozi demokratsko desetletje oblikovala in so nam jo razkrile zadnje volitve, ima dvoje sporočil: da se je prvič tako imenovana kontinuiteta utrdila in da so torej odprte perspektive postkomunizma; drugič, da je nepolitičnost, ki smo jo identificirali kot hereditarno sestavino slovenske identitete, ne samo še vedno tu, ampak se je celo poglobila. Iz obeh dejstev izhaja sam po sebi zaključek, da se bo avtentičnost in prisebnost vsake prihodnje slovenske politike merila po tem, v kolikšni meri bo obe sporočili sprejela in razumela. Po našem mnenju gre za stvari, ki so v samem središču slovenskega vprašanja v sedanjem času.
Na začetku tega razmišljanja smo omenili, da se kontinuiteta v boju za premoč naslanja na kapital in medije. O kapitalu smo že nekaj povedali, ostane nam še kratek pogled na medije.
Pomen medijev je v tako imenovanem postmodernem času strahovito narasel. Nekateri filozofi gredo tako daleč, da trdijo, da ni več možno razlikovati med sfero medijev in sfero resničnosti. Táko je tudi naše vsakodnevno izkustvo. Moderni človek živi torej v dveh resničnostih: v resničnosti svoje realne eksistence in v resničnosti, ki mu jo, poenostavljeno povedano, prinaša televizija. Katera je prava? Katera je merodajna? Pri odgovoru moramo pomisliti najprej na to, da obe resničnosti nikakor nista enakopravni: resničnost konkretnih ljudi, njihovo življenje, ostane z večine samo to, njihovo življenje, zgolj neka dejanskost; resničnost, ki pa jo prinašajo mediji, pa je vedno tudi že premišljena, presejana, izbrana, selekcionirana – vedno in nujno, tudi kadar ni namenoma takšna. Prav ta urejenost ji v tekmi z nepremišljenostjo realne eksistence daje začetno prednost v boju za človekovo dušo.

stran: 010

Položaj, v katerem se je znašel moderni človek, je ne samo shizofren – to prihaja od tega, da je prebivalec dveh resničnosti – ampak tudi prevrnjen ali pervertiran – to prihaja od tega, da je njegova lastna resničnost, njegovo življenje, podrejeno narejeni, sestavljeni, umetni resničnosti. Kaj je mogoče storiti? Najprej pa, česa ni mogoče storiti? Najprej ni mogoče spremeniti sveta, kakor se je bil zgodovinsko naredil. Tudi ko bi mogli, tega ne bi smeli storiti. Vse, kar mislimo, da smemo in moremo narediti, mora biti takšno, da bo mogoče narediti v prostoru, kakršen se je bil naredil. Dve takšni stvari obstajata.
Eno lahko povzamemo s sintagmo: boj za medije. To je politični boj in ga je treba izbojevati s političnimi sredstvi. Medijski pluralizem je namreč takšen pogoj za demokracijo, da je brez njega sploh ni. Postkomunistični medijski monolit je v takšnem nasprotju z demokracijo, da ga je treba rušiti ne samo v DZ, ampak tudi preko ustavnega sodišča. Drugo stvar, ki jo je treba in možno storiti, pa lahko povzamemo s stavkom, ki ga je v eni od svojih brezjanskih pridig izrekel slovenski metropolit: »Misliti s svojo glavo«. Ko si po letu dni ta stavek obnovimo, pomislimo, da bi ga moralo slišati veliko ljudi. Zakaj to ni stavek, ki bi bil ultima ratio – zadnja možnost v nekem brezizhodnem položaju. To je stavek, ki bi lahko bil program. Lahko bi stal v preambuli konstitucije o duhovnem obstoju normalnega človeka. Če se bo sedanji človek hotel zavarovati pred izdelki efemernih prerokov – prerokov za en dan – bo moral misliti s svojo glavo: moral se bo utemeljevati na edinem izkustvu, ki je v resnici njegovo – na svojem življenju. Politični boj za medije mora postati prioritetna postavka demokratskega programa. Misliti s svojo glavo, pa je stavek, ki zajame celotnega človeka in bi lahko bil vodilo postmodernemu človeku sploh: »smer rešitve«, kot piše včasih na hodnikih velikih modernih labirintov.

To sta torej dva poglavitna momenta, iz katerih izhaja politična nemoč demokratskih sil in poglablja slovensko politično indiferentnost: kapital in mediji. Sem pa je treba prišteti še nekaj tretjega. To je zavestna vloga postkomunistične elite.
Za Slovence je bilo zaradi njihove specifične zgodovine vedno zelo važno, kaj se je izrekalo v središču. Središče, pa naj je že bilo politično, Dunaj in Beograd, ali pa duhovno, Vatikan in Moskva, je bilo vedno merodajno – tisto, ki je dajalo mero, predvsem mero dovoljenega in nedovoljenega. Slovenec je bil zgodovinsko zasvojen od središča. Do absurda je bila vloga središča uveljavljena v totalitarnem komunizmu. Stavek, ki ga je izrekel človek, ki je personificiral središče, se je potem kotalil dol po stopnicah do zadnjega predsednika ali sekretarja krajevne skupnosti. Središče je tako dobivalo magično moč. Tako moč še vedno ima.
Zaradi takšne specifične zgodovine, ni povsem domišljeno, če kdo pravi, da bi se slovenska moralna in politična prenova morala začeti odspodaj navzgor. Morda tudi, a bi morala biti upravičevana, izpodbujevana, dopolnjevana iz središča. Ob tem takoj pomislimo, kakšna sprememba bi to bila, če bi predsednik države postala Barbara Brezigar. Kljub omejeni realni moči predsednika bi Slovenija postala popolnoma drug svet. V središču bi se bile izgovarjale druge besede: iz drugega duha rojene, z drugim spoznanjem oblikovane, z drugimi energijami povedane, z drugo skrbjo spremljane – predvsem pa vsakomur v srce položene. In zgodilo bi se nekaj, kar bi bilo videti kot čudež: polovica ljudi bi nenadoma odkrila, da mislijo, čutijo, želijo in hočejo isto.
V realnih središčih politične moči, v takšnih, kakršnih so se naredili, pa se uporablja drug jezik. Spoznali smo, da je jezik postkomunistične politične elite tretje oporišče politike kontinuitete. Spričo postmodernega duhovnega razpoloženja je znak tega jezika predvsem nepredikativnost ali nepovednost ali neizjavnost. Jezik, ki ne pove nič, je nihilistični jezik. In nihilizem je – kakor smo v Zavezinih komentarjih že večkrat rekli – poglavitna metoda postkomunističnega nastopa. Z nihilizmom je mogoče učinkovito razkrajati institucije, ki se naravno rojevajo v družbi. Te institucije so edini konkurent postkomunizmu. Jezik je prva med njimi.

stran: 011

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Upor Franc Hrovat

Vzemimo npr. besede, ki jih je povedal predsedniški kandidat dr. Janez Drnovšek v zvezi s predlogom Barbare Brezigar, da bi vsi v drugi vojni umrli Slovenci imeli enak nagrobni napis. Rekel je tole: »Žal se je pokazalo, da to ne gre. Bile so različne strani. Ljudje so veliko pretrpeli in najbrž je res težko žrtve in tiste, ki so bili na drugi strani, dati pod isti napis in pod isti grob«. Ali bi se kje na svetu predsedniški kandidat upal nastopiti pred svojimi volivci s takimi stavki? In, ali so to sploh stavki? Ali sploh kaj pomenijo? Kaj pa naj bi bilo to: »žrtve in tisti, ki so bili na drugi strani«? To je tako, kakor če bi kdo rekel: »Trije so šli po ulici, dva sta šla na univerzo, eden pa je imel bele nogavice«. Posebej pa, kdo pa so bili »ljudje, ki so veliko pretrpeli«. Kdo pa so bili pri celi stvari »žrtve«? Človek se zgroženo vpraša: Ali se sme tako govoriti? Od kod ljudje jemljejo pogum, da tako govorijo? Kot odmev dobimo drugo vprašanje: »Od kod pa so ti ljudje vzeli pogum, da so okupirani narod udarili z revolucijo«? Spoznanje, ki ga ljudje po takem nastopu odnesejo s seboj, se glasi: Ničesar ni mogoče več povedati; ni mogoče več govoriti. Ali si morete predstavljati večji uspeh za ljudi, ki živijo od nepolitičnosti naroda?
8. decembra 2002 je Milan Kučan imel poslovilni intervju na TV Slovenija. (To je tisti intervju, če se kdo od bralcev še spomni, v katerem nas je izpraševalec Lado Ambrožič namučil s svojo »anatémo«, s svojim »tók pa tók sem naredil« in s svojim »kók je Slovenija več vredna«). V njem je odhajajoči predsednik uporabil isto metodo kot novi, le da v neprimerno bolj rafinirani verziji. Trenutek je bil po svoje slovesen: dolgoletni predsednik odhaja - odhaja človek, katerega poglavitni posel je bil, misliti celoto. Pričakovali smo velika in odrešilna spoznanja. Kaj pa, smo pomislili, če bo Kučan odvrgel vse ozire, podrl vse mostove, odrinil od sebe vsa ogrodja; kaj pa, če bo izkoristil zadnjo možnost, da odide kot velik predsednik? Toda vse, kar smo videli, je bila bolj ali manj spretna slalomska vožnja med vprašanji, ki bi gotovo bila bolj izzivalna, če mu jih ne bi postavljal tako pobožno naklonjen trener. Po dobri uri smo ugotovili, da je to bila spet ena od mnogih zamujenih priložnosti, samo predstava malo utrujenega rutiniranega postkomunista.
Bistvene stvari so tu ostale nedotaknjene. »Bil je to nek prelomni čas«. Toda, kaj pa je bil ta »prelomni čas«? Zakaj pa je bil sploh potreben? Ali ga lahko tudi ne bi bilo? In kapitalizem? »To je bila objektivna nuja?« Zakaj vendar? In če smo se z novim sistemom odločili za svet, ki »se izraža skozi fenomen človekovega dostojanstva, svetosti življenja, človekovih pravic, itd.«, to pomeni, da smo prej živeli v sistemu, ki s temi vrednotami ni razpolagal. In če »absolutno pravičnega procesa demokratizacije ni«, potem je zelo važno, mar ne, da raziščemo, zakaj je prišlo do tega, da sploh potrebujemo »privatizacijo«. Videli smo, da bi, če bi bil Milan Kučan slikar, vse njegove slike bile brez ozadja.

stran: 012

Ključna točka pogovora pa se je pojavila z vprašanjem: Ali ste še komunist? Potem smo izvedeli, da je predsednik razumel komunizem »kot idejo«, kot gibanje »za socialno pravično družbo, za družbo brez krivic«. Seveda, ko se ta ideja »spremeni v politični program, ko postane zapovedan način življenja, so seveda tu zlorabe«. Že nas je pri tem začelo zanimati, kako bo nekdanji predsednik odpeljal količek, ki ga je tu čakal – saj je Milan Kučan postal komunist, ko je to gibanje že zdavnaj imelo za sabo mladostno fazo »ideje«, ko je že zdavnaj imelo svoj »politični program« in »zapovedan način življenja«, ko so bile tu že velike in težke »zlorabe« – a smo presenečeni in nekoliko ogorčeni ugotovili, da ga predsednik sploh ni upošteval. Da se je peljal kar mimo! Še bolj pa smo bili nezadovoljni in frustrirani, ko je rekel, da se je ideja, ki je bila rojena »v najbolj ozaveščenem evropskem gibanju«, v »evropskoazijskem prostoru carske Rusije« sprevrgla in kot taka prišla v Evropo »z ruskimi tanki«. Naša nelagodnost se je začela spreminjati v jezo. Ruski tanki so prišli v Evropo 1945, komunistična ideja pa najmanj četrt stoletja prej – ravno toliko prej, da je lahko udobno pripravila teren za navdušen sprejem teh tankov.
Ali spraševalec je vprašanje ponovil: Ali ste še komunist – komunist seveda v tem najboljšem smislu? Predsednik mu je odgovoril, da besede niso važne, važna je vsebina. Res važno je to, da se človek sooči s temeljnim vprašanjem, »kakšen projekt družbe se mu zdi vreden njegovega osebnega angažmaja«. »V tem smislu sem seveda to, kar sem bil«. Ta stavek smo poudarili, ker mislimo, da ga je možno imeti za nekakšen dosežek. Dosežek je v tem, da ima dve pomenski glavi. Eni se bodo zagledali v glavo z napisom »v tem smislu«, drugi pa v glavo z napisom »sem to, kar sem bil«.

V intervju je Lado Ambrožič vnesel nekoliko vedrine z informacijo, da je bil Milan Kučan na »večni lestvici Slovencev« - na lestvici Slovencev vseh časov – na tretjem mestu: za Trubarjem in Prešernom.
V okvir slovenske političnosti je postavljeno tudi najbolj aktualno vprašanje sedanjega časa: vstopiti ali ne vstopiti v EU in NATO. Ker so Slovenci glede vstopa v EU precej enotni, se bomo v tem komentarju nekoliko dotaknili debate o vstopu v NATO. Izkazalo se je – in se bo ob referendumu še bolj – da je NATO, čeprav bi moral ostati zunanjepolitična zadeva, postal eminentno notranjepolitični spopad o stvareh, ki so z NATOM povezane samo posredno ali sploh ne. Nekoliko je v ozadje spora za NATO in proti NATU posvetil poslanec Jelko Kacin na neki okrogli mizi s pripombo, da tiste, ki so proti vstopu v NATO, poganja antiamerikanizem. Nekoliko se nam je zdelo čudno, da je to prišlo iz njegovih ust, a smo vsi čutili, da je tu jedro vprašanja. Torej, kaj je z antiamerikanizmom? Ali, bolje, kaj je z Ameriko?
Po koncu hladne vojne, ki je posredno ali neposredno določala strukturo celotnega sveta, se je svet spremenil iz dvosrediščnosti v enosrediščnost: od dvojice Washington – Moskva je ostal samo Washington. S padcem berlinskega zidu 1989 je bil dobojevan boj s tretjim totalitarizmom – s komunizmom. Ostala dva totalitarizma, fašizem in nacizem, sta bila izločena že v »vročem« razdobju druge svetovne vojne, v času med 1939-1945. S koncem hladne vojne sta se zgodili dve stvari: iz bipolarnega sveta je nastal monopolni svet – svet z enim središčem – in od dveh tekmujočih si sistemov, kapitalizma z demokracijo na eni strani in socializma z totalitarizmom na drugi , je ostal en sam: kapitalizem z demokracijo. Lahko bi rekli tudi drugače: izzivalec, totalitarni socializem, je moral priznati poraz in se umakniti.
Pri celi stvari je važno to, da je svet prvič po Rimu – prvič po 2000 letih – postal monocentričen ali enosrediščen. Vmes je imel svet več središč, nazadnje dve, sedaj pa ima eno samo. Ne Peking ne Tokio ne Berlin ne Pariz temu dejstvu ne morejo oporekati. Tako stanje utegne trajati nekaj stoletij. Če bo Washington sprejel vlogo, ki mu je dodeljena – mislimo, da se je sploh ne more odreči, tudi če bi se ji hotel – se bo obnašal približno tako, kot se je obnašal nekdaj Rim. Rim je bil središče sveta približno tri stoletja, eno stoletje pred Kristusom in vsaj dve stoletji po Kristusu. Vse kar se je v tem času zgodilo v deželah, ki gravitirajo v sredozemski bazen, se je zgodilo po volji ali vsaj s privoljenjem Rima. Ne samo velike reči, ne samo vprašanja vojne in miru, ampak tudi presenetljive podrobnosti. Ko je bil vojskovodja in pesnik Gaius Cornelius Gallus zaradi nekih zadev obsojen na izbris spomina – na damnatio memoriae – so izbrisali njegovo ime s spominskih kamnov še visoko gori ob Nilu, za Prvim kataraktom, v bližini meje s sedanjim Sudanom. In ko so za časa Hadrijana v Kolhidi pod Kavkazom zamenjali deset plemenskih poglavarjev, je bila zamenjava odločena v Rimu.

stran: 013

Sedaj je tako središče Amerika. Jasno je, da bodo po 2000 letih stvari dobile drugačno obliko, a v najglobljem jedru bodo ostale iste. Politika, pa naj bo še tako demokratična, počlovečena, kultivirana, zadeva vladanje in vladanje – po definiciji – vključuje silo. Ko je Thomas Hobbes postavil načelo, da je moč tista, ki dela zakon in ne resnica, je povedal nekaj, kar je res. (A ne v celoti; res je, da moč dela zakon, toda dela ga tudi resnica, sicer ne bi mogli govoriti o pravnosti prava.) Kar velja za pravo, velja tudi za politiko. Svetovni red, kakor je vzpostavljen, ne teče sam. Združeni narodi, varnostni svet, svetovna banka, denarni sklad (itd., itd.) daje podobo stroja, ki poganja sam sebe. Toda, koliko časa bi ta stroj tekel, če bi bil v resnici samozadosten, če za njim ne bi stala neka sila, ki garantira njegov tek – zunaj vseh struktur, zunaj vseh aktov in odločitev? Celo zunaj vsega prava, kodificiranega s sporazumi in pogodbami? Ko ne bi za vsem stala neka sila ali neka moč? Danes imamo to srečo, da ta sila v sebi udejanja in v svetu uveljavlja načela, ki jih je dosegla in postavila civilizacija. Lahko tudi ne bi bilo tako. Čisto lahko si predstavljamo, da ne bi bilo tako.
Ali je to, o čemer govorimo, nasilje? Včasih morda je – kdaj pa kdaj celo nujno je – a v glavnem je to nekaj, čemur pravimo sila, ki nikoli ni nasilje. Med silo in nasiljem je treba zavestno razlikovati. To ni vedno lahko, ker imata pogosto sličen nastop.


Samo dva tipa ljudi ne razlikujejo med silo in nasiljem: ljudje, ki imajo romantično, sentimentalno ali infantilno predstavo o svetu, in ljudje, ki silo in nasilje zavestno ne razlikujejo, ker jim to omogoča manipulacijo s svetom.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Upor Franc Hrovat

Najprej prva možnost. Najlažje jo bomo opisali, če navedemo rešitev začetnika sociologije Maxa Webra, ki je v nekem zelo važnem predavanju leta 1919 napisal: »Moramo si biti na jasnem, da lahko vsako etično vodeno ravnanje stoji pod dvema med seboj različnima, nespravljivo nasprotnima načeloma: ali je to ravnanje vodeno po načelu vesti ali pa po načelu odgovornosti«. Ena vrsta ljudi ravna torej tako, kakor pravi njihova vest, vse drugo jih briga manj ali sploh ne. Druga vrsta ljudi pa misli na posledice svojega ravnanja in se odloča za takšno ravnanje, ki ne bo imelo katastrofalnih posledic za kako stvar, ki se jim zdi vredna. Weber postavlja etiko odgovornosti za podlago politiki, etiko vesti pa za reševanje ljudi v okviru vere in preroštva. Kaj pa če kdo z etiko vesti postavlja politična načela in politične rešitve? Vsi poznamo Lutrove besede v Wormsu: Ich kann nicht anders, hier stehe ich. Tu stojim, ne morem drugače. Če je govor vesti v kom tako silovit, potem jo mora ubogati – če gre za njega osebno. Če pa gre za skupnost, za narod, za državo, pa mora obenem upoštevati tudi posledice svojega ravnanja.
Zgodovina nas uči, da ljudje tako obstajajo: da se ravnajo po vesti in tako utemeljujejo svoje odločitve, ali pa se ravnajo po odgovornosti, izključujejo vest in postavljajo v ospredje ali celo absolutizirajo interese različnih kolektivov: narodov, držav, ras, ver. Zato pravi Max Weber: »V tej meri etika vesti in etika odgovornosti nista v absolutnem nasprotju, ampak se dopolnjujeta in obe skupaj postavljata človeka, da si lahko izbere poklic politika«.

stran: 014

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Imena in leto 1945

Obstajajo torej ljudje, ki se idealno tipsko ravnajo po vesti in ostajajo v področju, ki je namenjeno duhovnemu reševanju. So pa tudi ljudje, ki gredo za svojo vestjo, a ne ostajajo na področju, ki je rezervirano za dejanja vesti, ampak gredo z njimi v politiko. Slovenski arhetip takega ravnanja je postal Edvard Kocbek – morda, tako bi na začetku te debate lahko vseeno rekli. Torej naša sodba ni gotova. Gotovo pa je nekaj drugega: Če je naša sodba pravilna, potem pa je na vsak način treba povedati: moramo biti pazljivi, imamo zgled, ki je opomin. Toliko glede prve kategorije ljudi – tistih, ki z vestjo resno mislijo.
Drugo kategorijo pa predstavljajo ljudje, ki prerogative vesti investirajo v manipulacijo z ljudmi. Stoletje, ki je pravkar minilo, je bilo stoletje manipulacij – ne samo s pozamezniki, ampak z masami. (Videti je, da stoletje, ki se začenja ni drugačno; »né cangia stile«, kakor bi rekel Leopardi). In kaj je v očeh množice bolj učinkovito kot sklicevanje na vest in mir, ki je z vestjo najbolj v sorodu. Zato človek, ki je nekoliko seznanjen z zgodovino in nekoliko pozna sile sedanjega sveta, ni mogel biti v celoti srečen, ko je v nedeljo, 16. februarja 2003 pri televizijskih poročilih gledal milijone in milijone, ki so v mestih in velemestih sveta vehementno zahtevali mir. Pravzaprav ob tem sploh ni mogel biti srečen.


Moral se je samo spomniti na to, kaj so počeli komunisti z mirom in kulturo v povojnih desetletjih. Kongresi, shodi, simpoziji: vse za mir in kulturo. Na Svetovnem kongresu borcev za mir v Pragi leta 1950 so ustanovili Svetovno gibanje za mir, ki so mu pozneje postavili za vodstvo Svet za svetovni mir. Sestavljali so ta svet delegati raznih komunističnih partij in sopotniških organizacij. Spomnite se silovitih demonstracij za mir v Vietnamu, ki so jih organizirali in vodili ameriški levičarji. Spomniti se je treba ob tem tudi na to, da po tem, ko je na stotisoče Vietnamcev umiralo po taboriščih in tonilo v morju, ti mirovniki niso imeli nobene besede za te uboge ljudi. In tako dalje! Zato smo se v nedeljo, 16. februarja 2003 vpraševali, ali gre tem množicam, ki demonstrirajo za mir, v resnici sploh za mir. Za kaj pa jim gre? Veliko vprašanje! Danes je svet rasističen, na poseben način. Ene se sme mučiti in ubijati, drugih se ne sme. To je Gesinnungsethik – etika vesti, vidite! Če bi šlo za kake druge ljudi, predvsem pa, če bi jih klicali drugi z drugačnimi signali, ne bi bilo na demonstracije nikogar! Takšen je svet vesti danes, vidite!

stran: 015

Za to bi morali biti ljudje, kadar prihajajo prednje agenti z najlepšimi besedami – najbolj finimi, najbolj tenkočutnimi – zelo pametni, zelo pametni. Kadar prihajajo pred nas ljudje iz organizacij civilne družbe, s katerimi je kontinuiteta pospešeno zapolnjevala družbeni prostor, je treba pazljivo preiskovati besede, ki jih izrekajo. Predvsem pa se moramo ljudje sedanjega časa vprašati, če nas morda na kaj ne spominjajo!
Ameriko pa sovražijo iz različnih razlogov. Marsikaj bi na njen račun lahko rekli tudi mi: kakšno politiko so Amerikanci vodili na primer do Brozove Jugoslavije, kako so trideset let podpirali njegov režim, ne da bi v zameno zahtevali demokratizacijo države; kako so podpirali Rdeče Hmere; kako so dovolili Hutujcem, da so zmasakrirali 800.000 Tutsujev. In tako dalje, in tako dalje. Poleg vsega tega in nad vsem tem pa je treba vseeno vedeti, da danes Amerika jamči za znosen svetovni red in večanje demokratičnega prostora.
Drugi imajo spet svoje vzroke, zakaj sovražijo Ameriko. Francozi ji ne bodo nikoli odpustili, da je Amerika branila njihovo državo, ko je sami niso hoteli ali znali. Nemški socialisti in zeleni jo sovražijo zato, ker bolje ureja gospodarstvo kot sami. Zakaj pa Ameriko sovraži vesoljna levica – predvsem evropska? Zato, ker so Amerikanci zmagali v hladni vojni; zato, ker so krivi, da je padla Moskva. Levičarji so ljudje duha. Zanje je važno kateri simboli zmagujejo. Naj so bili že kakršnikoli, demokrati ali totalitaristi, Moskva je bila njihov simbol. Da so ga Amerikanci podrli – tega jim evropska levica ne bo nikoli odpustila.
V Nemčiji je odnos do Amerike postal básanos – preizkusni kamen. Po nekem znanem obrazcu narejeno vprašanje Wie hast du’s mit Amerika? (Kako stojiš glede Amerike?) naj bi ti odkrilo, s kakšnim človekom imaš opraviti. Antiamerikanizem raste. Ko so na Frankfurtskem knjižnem sejmu 11. oktobra preko zvočnikov pozvali k enominutnemu spominskemu molku, so Američani in Angleži sodelovali, ostali pa so, malo v zadregi, malo z nejevoljo samo čakali, da bo vsega konec.
Antiamerikanizem spada med patološke pojave sedanjega sveta. Amerika je naša usoda, sedaj in v prihodnje, vsaj tako daleč, do kamor more seči naš politični račun. Zato moramo biti z njo v kritičnem, a ustvarjalnem odnosu. Amerika, naj bo sicer že kakršnakoli, ta odnos dopušča; kar se dogaja po ulicah evropskih mest – tudi Ljubljane – pa je izraz ideoloških frustracij in nima z mirom in prosperiteto nobene zveze.
Komentar, ki ga s tem končujemo, ni hotel biti samo analiza, ampak tudi pledoaje. Hotel je biti klic, da končno dozorimo. Dozoreti pa pomeni, vzeti svojo stvar v svoje roke. Če je sami ne bomo vzeli v roke, bo še naprej v rokah politikov in pouličnih demagogov: politikov, ki so uspešni samo zato, ker so iz take snovi, da jim ni treba kar naprej misliti na gorje, ki so ga narodu povzročili; in demagogov, ki nimajo nobene moči, če jim je ne da množica, sestavljena iz ljudi, ki se še nikoli v resnici niso vprašali, kaj so.

Avtor slike: Franc Hrovat

Opis slike: Novo cvetje Franc Hrovat