Avtor: C. Ligneus

stran: 094

Kristjani imamo vgrajen alarmni sistem za resničnost. Izdelan je iz prilik, podob in besedi, ki se nanašajo na farizejstvo. Najhujše besede, ki jih lahko preberete v svetopisemskih besedilih Nove zaveze, so namenjene farizejem in njihovemu načinu obstajanja. Farizejstvo je največja in najbolj obsojena zavrženost. Zato ljudje, ki so prejeli osnovno katehezo v šoli in so jo pozneje s poslušanjem besedil, ki jih prebirajo v cerkvi, vsako nedeljo obnavljali in dopolnjevali, nosijo v sebi duhovno snov, ki je posebej občutljiva za to, čemur rečemo resničnost: najhujše, kar se človeku lahko zgodi, je, da ne bi bil to, za kar se izdaja, da je. Metafora o pobeljenih grobovih sega v najgloblje dno zavrženosti.
S pojmom farizejstva sem hotel pokazati, kako smo kristjani miselno konstituirani: da je pojem resničnosti osnovna sestavina našega duhovnega in moralnega sveta – da vemo, kaj je resničnost in kako zelo z njo stojimo ali pademo.
Toda še preden razvijemo uvodno misel, moramo vedeti, da je – tako kakor vsemu drugemu – tudi resničnosti treba dati njej lastno mero. Človek je samemu sebi uganka in neznanka in zadnje resničnosti nikoli ne doseže. Zato ji mora dati mero. Mera, s katero se resničnost meri in postavlja, ima svoje ime: naklonjenost do ljudi ali skrb za ljudi. To je univerzalno merilo, uporabno za katerikoli položaj. Vsaka naša misel je resnična in vsako naše dejanje je resnično, če prenese naslednji preizkus: ali lahko ugotovimo, da se dogaja na ozadju naklonjenosti do ljudi. Resničnost – ta tako temeljna reč – ima torej tudi svojo normo.
A to, kar smo povedali, še vedno služi le za uvod v neki pojem. Z njim smo hoteli povedati, kaj je pravi kristjan: da je to predvsem resničen človek.
Sedaj pa se moramo izpostaviti nekemu drugemu premisleku. Vprašati se moramo, kakšne zahteve postavlja resničnost kot norma danes pred nas. Mislim, da se moramo tu odločiti za dve stvari.
Prvič bi za kristjane sedanjega časa lahko rekli, da nismo resnični, če na poglobljen in poudarjen način ne vemo, kaj je to krščanstvo. To se pravi, če tega ne vemo na doživet in izkustven način, lahko bi rekli, če tega nismo nekako zagledali. Če namreč pravimo, da smo kako stvar zagledali, hočemo s tem reči, da je stopila pred nas v absolutni veljavnosti; ne samo pred nas, ampak tudi v nas, tako da odslej nanjo vedno lahko stopimo in vemo, da smo na trdnem. Takšno zagledano in trdno mesto je lahko prizor ali stavek ali trditev iz evangelija, ki nas iznenada preseneti s svojo globino in ga doživimo tako, kakor da bi bil prav za nas napisan; da ga prav mi lahko tako razumemo. Obenem pa čutimo, da meče svetlobo za vse druge prizore, stavke in trditve. Zdi se, da je čas konvencionalnega krščanstva mimo in da prihaja čas za krščanstvo, ki izhaja iz globokega in intimnega zagledanja. Toda ali ga lahko dosežemo? Ali lahko zanj kaj naredimo? Mogoče je tako, da je nakaterim dano vnaprej, drugi pa morajo ob njem prebivati tako dolgo, da se jim nazadnje odpre. Ti ga pričakajo, da se izrazim z znano podobo, sedeč na pragu.
Ena prvina resničnosti je torej uvid, ki nima s časom nobene zveze in se lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli v zgodovini. Do njega pride pravzaprav tako, da čas celo izključimo ali pa mu pustimo, da odide in se umakne sam. Če hočemo, da se v nas zgodi uvid, ga nič ne sme motiti. Čim bolj je nedotaknjen in čist, tem bolj je obstojen in za zmerom.
Druga stvar, povezana z resničnostjo, pa ni ločena od časa, ampak je vsa v njem. Govori o tem, da je resničnost našega krščanstva enako kot od notranjega doživetja odvisna od razumetja časa; ukazuje nam, da obstajamo tako, kakor zahteva prav naš sedanji čas – ne katerikoli čas, ampak prav naš sedanji čas. Za naš sedanji čas pa velja, da krščanski soluciji človeka in sveta ni naklonjen. Mislim, da ne bi bilo prav, če bi rekli, da ljudje niso naklonjeni krščanski soluciji. Naklonjen ji ni čas, kakršen se je naredil iz neštetih človekovih odločitev in dejanj. Recimo tako: čas, ki se je naredil iz neštetih človekovih odločitev in dejanj. In v času, kakršen se je naredil, je nekaj protislovnega: še noben čas krščanstva ni tako zelo potreboval in noben čas ga še ni tako težko sprejemal. Saj ni tako, mar ne, da ga ljudje ne bi hoteli sprejemati iz čiste hudobije. Saj ne moremo tako zelo obsoditi ljudi. Mogoče je bolj res, da se je na svetu dvignil poseben hrup, v katerem ravno najglobljih in najfinejših glasov ni mogoče slišati; da ravno tistih glasov ni slišati, ki so izvorno človeški in v njihovi odsotnosti človek ne ve več, kaj je. Ali pa za vsem tem ni hrup, ampak so se ljudje znašli v posebni pokrajini – v pokrajini instrumentalnega uma – kjer se tisti glasovi ne samo več ne slišijo, ampak jih sploh ni. Ni jih več zato, ker so že vnaprej – še preden so nastali – nelegitimni in smešni. To je sedaj čas in zanj moramo povedati nekatere stvari.

stran: 096

Govorimo, gotovo se še spomnite, o resničnosti krščanskega človeka. O eni od njenih prvin smo že govorili – o tem, da mora človek kot enkratno bitje, kot oseba, zagledati veljavnost krščanstva, da ga mora doživeti v poudarjenem pomenu te besede; da mora notranje vedeti, da je to zagledanje pogoj njegovega krščanskega in človeškega obstajanja. A tu sedaj pride še druga stvar. Krščanski človek bo resničen šele takrat, ko bo, noseč v sebi to obveščenost, zavestno obstajal v svetu, kakršen se je naredil in kakršnega smo v nekaj potezah opisali. Krščanski človek ni sam. Tudi pred Bogom stoji skupaj z drugimi: tako stoji pred njim in tako bo stal v eshatonu. Krščanski človek obstaja lahko samo odgovorno. In kakšna je njegova odgovornost za svet, kakršen se je naredil?
Predvsem mora biti normalen človek. Vedeti mora, da ima svet svojo zakonitost in svojo avtonomnost. Zato kristjan ne sme mešati misterija in politike, tako da bi vnašal misterij v politiko in politiko v misterij. V politiki – ta pa obsega, ko vse premislimo in povemo, celoto človekovega obstajanja v družbi – mora biti na tak način, da bodo ljudje – ljudje, kakršni so se naredili, kot smo rekli – mogli verjeti, da so stvari, ki zanje kristjan pravi, da jih nosi v sebi, legitimne; da imajo pravico do obstoja, da so razmisleka vredne. Krščanski človek mora torej biti predvsem normalen človek; vedno, v svetu, kakršen se je bil naredil, pa posebej. Dovoljeno mu je imeti napake, ne sme pa biti čudak – ne sme biti šemast. Mora biti predvsem kredibilen človek. Če ima možnost, da gre v spovednico, mu to še ne daje pravice, da lahko počne karkoli. ‘Karkoli’ lahko pomeni, da danes govori drugače kot je govoril včeraj, ne da bi natanko pojasnil, zakaj. Tudi to, da ne stoji za besedo, ki jo je dal; da ne izpolnjuje pričakovanj, ki so jih ljudje vanj položili. ‘Karkoli’ lahko pomeni, da je danes črn in jutri rdeč. Ne smemo pozabiti, da je puckizem pojav na krščanski poluti naroda. (Nekoč bomo prosili dr. Andreja Capudra, da nam pove, kaj bi s Puckom naredil Dante.) K normalnosti spada tudi to, da nismo neumni. Če človeka na primer tepejo, je normalno, da ve, da ga tepejo. Ni ravno treba, da udari nazaj, a če ga tepejo, mora vedeti, da ga tepejo. Ni treba, da reagira, sploh pa mu ni dovoljena nobena histerija, a vedeti mora, kaj se z njim dogaja. Nobena etika mu tega ne prepoveduje. Zares mislim, da moramo postaviti načelo: Ne smemo biti neumni! Če se na televiziji ali v časopisih norčujejo iz stvari, ki so ti svete, moraš to opaziti in si zapomniti. Seveda ne gre samo za svete reči. K normalnosti krščanskega človeka spada posebna občutljivost, ki je v zmožnosti, da se čuti žaljenega. Če se pred njim potvarja resnica, če se pred njim razkazuje nesramnost, mora biti krščanski človek žaljen. Če človeka stvari ne žalijo, pomeni, da ne more računati na rešpekt ljudi.
Naj za konec, ker sem pač učitelj, ponovim. Téma tega kratkega sestavka je bila resničnost krščanskega človeka. Najprej smo preko pojma farizejstva izolirali in identificirali pojem resničnosti. V analizi, ki je sledila, pa smo odkrili njeno notranje bistvo in ga povzeli z besedo zagledanje ali doživetje. Potem pa smo tako najdeni pomen resničnosti še dopolnili z zahtevami, ki jih pred kristjana postavlja sodobni svet – spet, kakršen se je bil naredil v treh stoletjih novoveške moderne.