Avtor: Marta Jakopič Kunaver, Ljudmila Jakopič

stran: 026

Dne 22. 7. 1949 so aretirali in zaprli mojo drugo sestro Ljudmilo Jakopič.Naj o tem spregovori sama:
»Približno dva tedna po aretaciji moje tete Ivanke Dovč iz Stožic pri Ljubljani so prišli tudi po mene. Tako kot pri njej, je tudi k nam nekaj mesecev prej začela prihajati na pogoste obiske neka oseba, ki smo jo le površno poznali. Kasneje nam je postalo jasno, da je bila to »predhodnica«, ki naj bi iz nas izvlekla karkoli takega, na podlagi česa bi naju lahko zaprli.
Dne 22. 7. 1949 popoldne, ko sem bila v službi v Mestni hranilnici, sta prišla po mene dva mlajša moška v civilu. Že takoj pri vhodu sta spraševala po meni. Takrat še nisem vedela, da sta bila predtem že na mojem domu in naredila preiskavo. Na moje vprašanje, kaj želita, sta rekla: »Aretirani ste!« In jaz: »Zakaj?« »To boste že izvedeli na Karlovški cesti!« Moje kolegice, ki so bile temu priča, so osupnile, a so se hitro znašle in začele zame med seboj zbirati najnujnejše stvari, ki bi jih potrebovala; bila sem namreč v poletni obleki, na aretacijo čisto nepripravljena. Spominjam se, da so mi še posebno robci, ki sem jih dobila od kolegic, v zaporu služili za različne potrebe: brisačo, umivačko, perilo in razne druge prilike. Aretacije se nisem ustrašila, kljub temu, da sem bila zelo presenečena; navdajalo me je celo čustvo ganjenosti, da je Bog tudi mene izbral za žrtev. Kot moji bratje pred leti, tako sem tudi jaz vedela, da imam čisto vest in sem zaprta zaradi zvestobe resnici in Cerkvi.
Po zaslišanju na Karlovški cesti, kjer sem srečala tudi nekoga, ki sem ga kasneje na svobodi še občasno srečevala v bežigrajski cerkvi, kjer je stal ob vhodu in gledal vstopajoče, so me premestili v zapor na Miklošičevi cesti.
Na Miklošičevi cesti je paznik odprl vrata celice in me pahnil v popolno temo. Po vzklikih »Mila, Mila!« sem presodila, da so znotraj še druge zapornice, ki so me pri vstopu, ob svetlobi s hodnika, spoznale. Predstavile so se mi. Slišala sem samo glasove, nisem jih pa mogla videti. Pritipala sem se do nekega pograda, počivati pa ni bilo mogoče, ker so me takoj napadli celi roji bolh in uši. Tu sem med nočnimi zaslišanji in ob pičli hrani preživela nekaj dni. Nekega zgodnjega jutra so nas naložili na kamion in zgnetene kot vžigalice v škatlici prepeljali na železniško postajo. Tu so nas natrpali v živinske vagone brez vsake svetlobe. Ugibale smo, kam nas peljejo, ena je celo pripomnila, da morda v Sibirijo. Ustavili smo se v Kočevju in nato v Ferdrengu. Tam sem za žico, ki je bila napeljana okrog taborišča, najprej zagledala svojo teto. Bila je tako spremenjena, da bi je skoraj ne spoznala. Lasje so ji popolnoma osiveli, sklonjena k tlom je nekaj pulila iz zemlje. Prvi hip sem pomislila, da se ji je morda zmešalo, ker se je obnašala tako čudno. Pogledala je proti meni, a je pogled takoj umaknila, ker je bil prisoten paznik. Ni me smela poznati!
Tega prizora, in občutka ob njem, ne bom nikoli pozabila! S teto sem se kasneje še večkrat srečala v vrsti za hrano, a nisva smeli med seboj spregovoriti.Vseh šest mesecev v Ferdrengu nisem vedela, kako je z našo družino doma, ker nismo smeli imeti nobenih stikov, niti pisnih. Nisem vedela, kako je z očetom, ki se je vrnil s Koroške, z mamo, ki je ostala s kopico mladoletnih otrok, za katere sva prej s starejšo sestro skrbeli. Navdal pa me je poseben občutek, da sem blizu mučeniškega trpljenja svojih bratov in njihovih grobov. Stanovali smo v zapuščenih hišah bivših »Kočevarjev«. Hiše so bile brez oken in vrat. Živeli smo v stalnem prepihu in brez stranišča, ki je bilo na dvorišču. Ogromne podgane so se podile po hiši in nam jemale že tako pičel čas za počitek. Skakale so iz nadstropja v pritličje in tekale po naših glavah in po vsem telesu. Ponoči so zato nekatere ženske vpile od strahu in gnusa. Pa to niso bile edine nočne težave! Vse nas je preganjala driska zaradi napol kuhane in neustrezne hrane. Ker ponoči ni smel nihče iz hiše, stranišče na štrbunk pa je bilo zunaj, smo glasno klicale paznika, ki pa se je običajno potuhnil. Tako je pogosto prišlo do najhujšega in je bilo naokrog vse ponesnaženo, mi pa nismo imeli ne vode in ne rezervne obleke.V tem, kar sem imela ob aretaciji na sebi, sem morala ostati vseh šest mesecev. Vsak dan smo sicer dobile po en liter vode, ki pa je v moral zadostovati za pijačo, umivanje in pranje. Če si kaj opral, si moral ponoči na tem ležati, da se je posušilo. Stranišče – provizorij na dvorišču je bilo zasilno zaprto s smrečjem, ki se je kmalu osulo in tam čepeča nesrečnica je bila izpostavljena vsem pogledom.

stran: 028

Hrana je bila tako pičla, da nas je komaj ohranjala pri življenju.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Pol stoletja pozneje: Maša v Ferdrengu Tamino Petelinšek

Kruha se v Ferdrengu ne spominjam. Dobile so ga le noseče in bolnice. Zjutraj je bila črna čorba, ki naj bi bila kava, brez kruha. Opoldne neka juha, včasih fižolova, s par fižolčki. Zvečer zelo redka polenta, največkrat samo napol kuhana. Po njej nas je pogosto gnalo. Kljub temu je bila ta polenta najbolj cenjena, ker je bila, čeprav redka, najbolj gosta jed celega dne. Za bore tri žlice te polente nam je neka gospa očistila glavo uši. Zelo srečne so bile tiste, ki so se kakorkoli poznale s kuharicami. Te so pred pomivanjem kotla postrgale polentno skorjo in jo pustile v stranišču. Tam so jo dobile zapornice in jo prinesle pod obleko v hišo. Jaz sama pa sem za hrbtom paznice s smetišča pobirala olupke čebule, ker sem strašno pogrešala sadje in zelenjavo. Kljub strašni lakoti pa smo morale trdo fizično delati. Gradile smo škarpe na cesti in nosile težke kamne pri podiranju neke cerkve in pokopališča. Gradile smo barako, v katero naj bi se preselile pozimi. Politične zapornice smo bile pomešane s kriminalkami.
Za zapornice so si izmislili različne vrste mučenja in poniževanja. Sredi noči nas je zbudil zvonec. V vsej naglici smo morale biti na dvorišču, postrojene v vrstah. Na povelje »Lezi, diž-se« smo morale kot snopi popadati na tla, tudi v najhujše blato. Med nami so bile tudi stare redovnice,ki so komaj hodile. Potem ko so se vrgle na tla, nikakor niso mogle vstati, in so bile tako deležne še drugega maltretiranja.
Še huje pa je bilo opoldne stati na dvorišču v postrojenih vrstah v največji pripeki tudi tako dolgo, da so začele nekatere zapornice padati na tla nezavestne. Namen naših mučiteljev je bil oslabiti telo in dušo. Zato so bila zaslišanja običajno pozno zvečer in ponoči. Iz prvega zaslišanja, še na Miklošičevi cesti, na katerega so me potegnili iz spanja, se spominjam samo tega, da sem bila globoko pretresena, ko sem med zasliševalci zagledala kolegico iz Marijine družbe, ki je bila očitno tam zaposlena. Pri vseh zasliševanjih so nas skušali na vse načine zastraševati. Zdelo se je, da vejo vsako potankost našega življenja. Spraševali so me o bratih, ki so jih pobili, če sem bila ponosna nanje. Rekla sem, da sem nanje ponosna. Napisali so nekako tako, da sem nanje ponosna, ker so bili v domobranskih uniformah. To je bila ena od pasti, za katero bi me lahko obsodili. Rekla sem, da sem bila nanje ponosna, ker so bili nedolžni. Kadar so mi hoteli sprevračati besede, zapisnika nisem hotela podpisati. Že na vsem začetku sem goreče molila k sv.Duhu, da bi kljub temu, da bom govorila resnico, nikomur ne škodovala. Ko so me zasliševali o Marijini družbi, katere prednica sem bila nekaj časa, so imeli pri sebi kompleten seznam članic. Ko so mi rekli, da sem postavila stražo pod zvonik, sam rekla: »Od mene ni bila. Če je res bila tam, je bila vaša!« Vprašali so me, če se zavedam, kje sem. Vprašali so me tudi, če mislim, da je pri nas verska svoboda. »Če bi bila,« sem rekla, »jaz sedaj ne bi bila tukaj.« Za najhujše »prekrške« pa so zapirali v bunkerje. Jaz sama tam nikoli nisem bila. Sicer pa so me pozimi za dva meseca prepeljali še v zapor na škofjeloški grad.

stran: 029