Avtor: Viktor Blažič

stran: 089

stran: 090

SREBRENICA. Ein Prozess. Herausgegeben von Julija Bogoeva und Caroline Fetscher. Suhrkamp Verlag Frankfurt am Main 2002.
Knjiga s tem naslovom prinaša zgodbo o prvem večjem dejanju mednarodnega haaškega sodišča za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije, tako da povzema vsebino sodnega procesa zoper generala vojske Republike srbske Radislava Krstića. Naslovno ime je tudi ime vzhodnobosenskega mesteca, ki je postalo znano po vsem svetu kot kraj največjega vojnega zločina po drugi svetovni vojni, namreč pomora osem do deset tisočev bosenskih muslimanov moškega spola, med njimi tudi mladoletnikov. Prav ta pomor je bil tudi predmet sojenja, ki ga povzema knjiga, in general Krstić obtoženec, ki se je pred tem sodiščem znašel kot eden glavnih, se pravi, poveljujočih izvajalcev zadevnega zločina. Ta general je bil namreč eden najožjih pomočnikov generala Ratka Mladića, ki se mu po splošno znanih podatkih pripisuje ne samo najvišja objektivna krivda, t.j. krivda vrhovnega poveljnika vojske, ki je ta pomor storila, temveč sploh velja za največjega izvirnega krivca, tistega, ki je množične usmrtitve ukazal. Medtem ko je slednji, ki bi bil na slehernem sojenju za srebreniški pomor zagotovo glavni obtoženec, še vedno nedosegljiv za haaške sodnike – skriva se v Srbiji – je generala Krstića zatekla aretacija varuhov miru v srbskem delu bosenske republike; očitno se je znašel med tistimi, ki jih srbska stran lahko žrtvuje, ko mora izkazovati svojo dobro voljo do uveljavljanja mednarodne pravice. Vsekakor sojenje generalu Krstiću ni bilo tisto, kar bi si ta pravica želela; bil je to le nekakšno nadomestilo za tisto pravo predstavo, s katero naj bi za neki čisto določen namen ustanovljeno sodišče izkazalo svojo dejansko moč in avtoriteto.Tako je tudi to sojenje izzvenelo tako, kot izzvenijo vse zadeve našega časa: vse ostaja nekako na polovici, nič se do kraja ne izpolni in vse ostaja zgolj pri kakšnih nadomestilih, pa naj gre za našo, slovensko demokracijo ali za kaj hujšega, denimo za vrnitev pregnancev na domove ali za pregled pomorjenih žrtev v balkanskih obračunih.
Da bi ocenjeval knjigo; da bi sodil o njeni verodostojnosti, niti ni v moji moči; vse, kar o njej lahko rečem, je to, da je sestavljena iz prepričljivih prispevkov in da je pregledno urejena, tako da si bralec lahko ustvari preglednejšo sliko o dogajanju, ki se lahko izlušči iz nekega verodostojnega, po pravilih pravne države vodenega sodnega procesa ter njegovega vestnega in dokaj izčrpnega spremljanja. Bilo bi dobro, da bi jo slovenska javnost dobila v prevodu in da bi se po njej temeljiteje poučila o tem, kar danes pove ime Srebrenica, če se pri tem misli na tisto, kar se je tam dogajalo sredi julija leta 1995. Kar bi rad povedal, je nekaj za spremljavo ali je nekaj tistega, na kar bi moral biti bralec opozorjen, ko se loteva spoznavanja glavne zgodbe, kakršno je ta proces razkril. Ta zgodba pa je na kratko povzeto naslednja.
V vzhodni Bosni, torej v tistem delu, ki z reko Drino meji na Srbijo, je bilo muslimansko prebivalstvo še posebej močno izpostavljeno terorju Karadžić-Mladićeve srbsko-bosenske vojske in paravojaških milic (Arkan in drugi), zato se je v begu začelo zgrinjati proti lokalnim središčem, kot so Srebrenica, Goražde, Žepa. Ko je Mladićeva vojska zavzela kak muslimanski kraj, so se zvrstili vedno enako grozljivi prizori: izgon domačinov iz hiš, ropanje imetja, miniranje džamij, poboji moške populacije, izgon ostalih iz kraja. Spomladi leta 1993 se je začela srbska ofenziva proti največji begunski enklavi okoli Srebrenice, kamor se je zateklo čez 20.000 beguncev, z domačim prebivalstvom vred pa je bilo na tem obkoljenem prostoru okrog 60.000 duš. Zaradi takega dogajanja se je sestal tudi Varnostni svet Združenih narodov in da bi zavaroval to prebivalstvo pred nadaljnjim etničnim čiščenjem, je sprejel resolucijo, s katero je razglasil begunsko enklavo okrog Srebrenice za varovano območje. Nekaj pozneje je dodatna resolucija zavarovala še druge obkoljene enklave. Za stvarno podkrepitev tega ukrepa je poveljstvo mednarodnih sil v Bosni UNPROFOR poslalo na sam kraj v Srebrenico kanadski bataljon kakih 600 mož. Pozneje, v začetku leta 1994, so Kanadčane zamenjali Nizozemci. Do poletja 1995 je vladalo premirje, v začetku julija pa so Srbi, se pravi Mladićeva vojska in prostovoljci, sprožili koncentrirano ofenzivo zoper srebreniško varovano območje. Na pohodu so požigali muslimanske vasi ter še nadalje izganjali prebivalstvo, da je se v množicah zgrinjalo v že tako prenapolnjeno Srebrenico, nato pa so mestece, nabasano s človeško množico, začeli obstreljevati s tankovskimi granatami. Nizozemski bataljon, ki se ni branil, so preprosto razorožili in mu odvzeli vozila. Ljudje so se ozirali za ameriškimi letali, ki so preletavala prizorišče, pričakujoč, da bodo zaščitniško udarila po srbskih tankih, vendar so odletela, ne da bi se kaj zgodilo. Sledil je prizor, ki smo ga videli tudi na televiziji: general Mladić se s svojimi pomočniki prikaže sredi Srebrenice in se pomirljivo pogovarja z begunci. Na posnetku se vidi tudi general Krstić. Kakor so povedale nekatere priče na haaškem procesu, je Mladić celo ukazal pred neko »kafanico« med begunske otroke razdeliti bonbone in ta ganljivi prizor dal tudi posneti; ko pa so kamere ugasnile, je prav tako ukazal bombone pobrati nazaj. To se je zgodilo 11. julija, naslednji dan pa so Mladićevi vojaki in prostovoljci na zvit način, tako da so množico v sprevodu spuščali skozi ozko prehodno zaporo, izločili iz množice kakih 7.500 do 8.000 moških od dvanajstega leta starosti naprej in jih odvedli stran, na samoten kraj; tam so jih naložili na čakajoče avtobuse in tovornjake ter jih odpeljali neznano kam. Vseh teh niso svojci videli nikoli več. S Srebrenico so padle tudi druge »varovane« enklave, nizozemski bataljon je poveljstvo UNPROFOR umaknilo, letalske napade na srbske napadalce pa je francoski general Janvier sploh prepovedal. Preostale begunce in prebivalce Srebrenice, ženske z majhnimi otroki in starce, so v tistih dneh sredi julija prav tako naložili na avtobuse in tovornjake, jih prepeljali v bližino krajev pod bošnjaškim nadzorstvom ter jih nagnali »čez«.


stran: 091

Izginotje okoli osem tisoč moških muslimanov iz srebreniške »varovane« cone ni kaj dolgo ostala skrbno varovana skrivnost. Po daytonskem miru, po tem ko so mednarodne sile namestile v Bosni 60.000 do zob oboroženih mož in ko je padel režim Karadžić-Mladić, so se lahko začele tudi talne preiskave zemljišč, kjer so se že iz zračnih posnetkov razpoznale sveže prekopanine. Pa tudi nekaj redkih, ki so preživeli te pomore, je lahko pokazalo skrita prizorišča, kjer so v nekaj nočeh sredi julija tisoči njihovih vrstnikov izkrvaveli pod strojničnimi streli.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Na tisoče beguncev se zgrinja v nizozemski bazi Potočari

Svet se je čudil, kako se je moglo kaj takega zgoditi v našem času, v eri vsepovsod navzočih televizijskih očes, ki svoja videnja prinašajo v naše domove, takorekoč vsem nam na očeh, in to v čislani Evropi, pa še pod »varstvom« mednarodnih sil? Marsikaj kaže na tisto, kar imajo nekateri v mislih, ko opozarjajo na »pomen geografije«. Ali drugače: so kraji, ki so zaznamovani z nekakim nenehnim prekletstvom, tj. s ponavljanjem narodnih ujm ene in iste vrste; med tako zaznamovano geografijo nedvomno spadajo pokrajine, sredi katerih je tudi Srebrenica.
Malo je znano, da se je po dveh balkanskih vojnah (1912, 1913) na pobudo človekoljubov Carnegiejeve ustanove zbrala komisija strokovnjakov iz Združenih držav, Anglije in Francije in šla na prizorišča teh vojn preiskovat sledove množičnih pomorov in okrutnosti, o katerih so poročali vojni dopisniki. Odkrili so marsikaj, kar je potrdilo navedbe poročevalcev, in o tem napisali vestno sestavljeno poročilo. Največ pomorov in okrutnosti naj bi zagrešili srbska in bolgarska vojska in to v glavnem nad muslimanskim (največ albanskim) prebivalstvom na Kosovu in v Makedoniji. Toda preden je tej komisiji uspelo svoje ugotovitve objaviti pred svetom, je izbruhnila prva svetovna vojna in to poročilo je obtičalo v predalih ter ostalo pozabljeno. Med drugim tudi zato, ker se je srbska vojska v prvi svetovni vojni vojskovala na pravi, zmagoviti strani in ker so bila tudi njena vojna dejanja, kot je bil umik skozi Albanijo, pa bitka na Kajmakčalanu, tako izjemna in tako slavljena v javnosti velikih zmagovalk. Šele proti koncu prejšnjega, dvajsetega stoletja, torej v našem času, ko so se tako rekoč na očeh sveta prav na tistem koncu našega kontinenta začele ponovno odigravati človeške grozote v velikem, množičnem obsegu, je nekdanji ameriški diplomat in zgodovinar G. F. Kennan našel tisto prej omenjeno poročilo iz začetka stoletja in ga predstavil v posebni knjigi. Kakor je zapisal v uvodu, tega niti ne bi storil, če ga ne bi pretresla osupljiva podobnost med tistim, kar je prinašalo to poročilo, in tem, kar so videli poročevalci na prizoriščih najnovejše balkanske vojne.

stran: 092

Ko je ostala vsa kruta resnica o dogajanju v prvih dveh balkanskih vojnah zatajena in ko tudi sodbe ni bilo nad najhujšimi prestopki zoper človečnost v teh vojnah – in to s tihim blagoslovom zglednih demokracij – so ti prestopki, ta prekletstva nad celotnimi etničnimi zvrstmi zadobili v skupinski zavesti storilske strani veljavo nekakšnega narodnega običaja ali za svojo stvar opravičenega postopka, seveda ob pogoju, da le-ta ostane pred odprtim svetom kolikor mogoče skrit. Ta tako rekoč blagoslovljena odpustljivost je pokazala učinke svoje notranje logike že kmalu po razpadu prve Jugoslavije, ko se je vojni čas okupacije in razkosanja države kazal sodobnikom kot enkratna, samo začasna priložnost za preobrazbo nezanesljivih in motečih mešanih naselitev v kakšne zanesljivejše, končne rešitve, vsaj za tisoč let: tudi sicer je bil to čas globljega, zelo stvarnega pomena nemške besede Endloesung. V secesionistični NDH so se nemudoma lotili odpravljanja motnje, ki jo je za ljubitelje etnične čistosti predstavljala naselitev pravoslavnega prebivalstva še iz časov Vojne krajine. In lotili so se tega po postopku, ki je v tem od Boga pozabljenem koncu Evrope zadobil veljavo običaja: s pomori prebivalstva vse počez, tako da se nažene v množični beg, se zajame v za to pripravljena taborišča ali pa požene iz dežele. Na Kosovem, ki je pripadlo Veliki Albaniji pod italijanskim pokroviteljstvom, se je začel množični eksodus Srbov, v Bosni je odporniško četniško gibanje na znan način ravnalo v muslimanskih krajih … tako so lahko še komunisti dobili dober oprijem za svojo razredno-državljansko vojno v imenu bratstva i jedinstva.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slika, ki je obrožila svet: General Mladić in polkovnik Karremans, nizozemski poveljnik sil

Po končani veliki in tudi medsebojni državljanski vojni vzorec »dovoljenega« prekletstva nad celimi kategorijami motečih in nezaželenih skupin nikakor ni minil, temveč se je samo prenesel z etničnega na ideološko opravičilo in tako smo dobili množične pomore celih skupin pripadnikov premagane strani državljanske vojne. Vzorec množične, skupinske vendette je torej v drugi, totalitarni Jugoslaviji ostal podedovan. Pač s to razliko od prejšnjega velesrbskega državotvorja, da se v duhu časa pojav in obstoj množičnega vojnega zločinstva na lastnih tleh ni več docela tajil, temveč so ga priznali, odprli javnemu pogledu in tudi izpostavili kaznovanju, le da je ta izpostavitev po zgledu nürnberškega procesa bremenila samo premagano stran. Pod totalitarno, enopartijsko oblastjo pa še posebej ni šlo za to, da bi se z izpostavljanjem vojnih zločinov obči obsodbi javna zavest moralno in pravno ločila od takega (zločinskega) vzorca državotvorja in političnega uveljavljanja. Z vtisom, kakršnega je napravila režimska propaganda, kakor da je v množično vojno zločinstvo vpletena samo ena, kajpak premagana stran, so vse obsodbe samo služile izkoristku te snovi za nadaljevanje ideološko motivirane državljanske vojne v latentni, mirnodobski obliki. Saj drugače kakor v stanju permanentnega notranjega razdora (segregacije), v obliki trajnih privilegijev enih in prav tako trajne diskriminacije drugih totalitarna oblast tudi ne more ne obstati in ne funkcionirati. In ko je faktografsko gradivo o množičnem zločinstvu zmagovite in edino vladajoče strani ostalo skrito in v javni zavesti odsotno, je s tem bilo dano nikjer izgovorjeno znamenje, da vzorec, o katerem je tu govora, ni bil odpravljen, temveč si ga je kot interno pravico vladajoči partijski razred ohranil zase, za svoje eksistenčno (oblastniško) varovanje. Ko je državotvorje z ideološkim navdihom izgubilo svojo magično moč – ko je torej začela razpadati druga Jugoslavija – je prav ta vladajoči razred, ki je etnične napetosti v državi obvladoval s totalitarnimi sredstvi, s svojim zavedanjem zdrsnil v kolesnice tistega vzorca, kakršnega smo zaznali za čas razpada prve Jugoslavije. To je, da se je ta čas razsula čutil kot priložnost za uresničenje tistega, kar pod vladavino bratstva i jedinstva ni bilo mogoče doseči, a to so bile zapoznele sanje o provincialnih imperijih kake Velike Srbije, Velike Hrvatske, Velike Albanije. Razredno-ideološko opravičilo za odstranjevanje nezaželenih skupin v celem se je povrnilo na svoje prvotno, etnično počelo. Kot najbolj moteče skupine na danih tleh so na srbski strani čutili naglo množeče se bosenske muslimane in kosovske Albance; nekaj podobnega je izkazala tudi hrvaška stran v Hercegovini.


stran: 093

To je tisto glavno, kar sem želel povedati za spremljavo pri bližjem spoznavanju nerazveseljivih dogodkov, s katerimi se danes ukvarja nalašč za to ustanovljeno mednarodno sodišče. Počela teh dogodkov izvirajo iz nravi, katerih delovanja v njihovih temačnih globinah ni zmeraj mogoče razumno razložiti. Vendar smo lahko prepričani, da je ena izmed poglavitnih danosti, zaradi katerih je lahko besnilo množičnega ubijanja po zgodovinskih vzorcih ponovno izbruhnilo tudi v našem času, nepripravljenost druge Jugoslavije in še tudi vseh političnih tvorb, nastalih po njej, da bi to besnilo izpostavile najbolj strogi kritični preiskavi in tudi najbolj strogi obsodbi. Da bi opravili resno moralno in sploh vsestransko ločitev in oddaljitev od tega vzorca politične dramaturgije. Nekaj podobnega denacifikacijskim procesom v Nemčiji. In to še danadanašnji ni opravljeno, tudi na naših slovenskih tleh ne.
Seveda pa je še cela vrsta stvari, na katere bi bilo treba opozoriti ob tej knjigi, še posebej zaradi njihove skrajno kočljive narave, a to bi nas zaneslo v dokaj obširne razprave. Naj torej samo kot bežen dodatek omenim obsojenčevo krivdno zavest, kakor se je le-ta izrekla na procesu. Haaško sodišče, ki se po postopkovnih pravilih zahodne pravne filozofije ukvarja le s pravno presojo tega vprašanja, seveda ne zahaja v zadeve osebne vesti in torej tudi ne v to, koliko je izjava o lastni krivdi iskrena – čeprav bi bila taka preiskava lahko plodna za razumevanje nravi in miselnosti okolja, iz katerega predmet sojenja izhaja. Prav tega razumevanja je na Zahodu malo in posledica tega so bili popolnoma zgrešeni posegi v dogodke, o katerih je tu govora. Kakor smo lahko videli, je bil zgrešen tudi poseg in ravnanje mednarodne skupnosti v primeru, o katerem govorimo, s tem pač, da se je dopustil srebreniški pomor. Obtoženi general Krstić se po pričakovanju, vsaj kakor je izjavljal, ni čutil krivega in tudi od kakega Miloševića ni pričakovati priznanja vsaj kakšne mere krivde. Zanesljivo tudi lahko napovemo, da se ne bosta čutila niti najmanj kriva Karadžić in Mladić, če bosta sploh kdaj sedla na zatožno klop haaškega sodišča. Priznaje krivde je pred tem sodiščem samo izjemen pojav in zanimivo je, da je tako izjemo napravila ženska – Biljana Plavšić. Ta izjema pa samo potrjuje, da za tem zanikanjem krivde po pravilu stoji vrednostno (nacionalistično) opravičenje zločina, sicer se na moralni ravni ne bi dalo zdržati; pač, brez opravičenja te vrste zdrži samo najnižje motivirani kriminal. Za kaj pri tem gre, je lepo povedal četniški vojvoda Vojislav Šešelj, ko je pojasnjeval, zakaj odhaja prostovoljno v Haag: » … da zmagam na bojišču, ki se imenuje Velika Srbija … « Še zmeraj smo torej na zadevnem prizorišču dogajanja priče kanibalističnega stanja duha, ki sega v naš čas iz prejšnjega, dvajsetega stoletja, in ki je tako grozovito ustoličilo prvenstvo skupinskega egoizma (z rasističnim, razrednim, nacionalističnim opravičenjem) nad temeljno človeško pravico, tj. pravico do bivanja vsakogar.
Pri vsem tem pa se je general Krstić zagovarjal z očitnimi lažmi in njegova obramba se je v glavnem trudila, da bi izpodbijala dokaze o njegovi navzočnosti na prizorišču pomora in o njegovi poveljniški pristojnosti. Karadžić in Mladić se skrivata, skriva se Hrvat Gotovina, general Bobetko se je zatekel v bolnišnico. Tisto opravičenje, ki v Haagu doslej sploh še ni bilo izrečeno (slišati je bilo samo nekaj o srbski oficirski časti), torej zdrži samo na prizorišču izvzete (nacionalistične) zavesti, medtem ko iz vedenja teh oseb lahko slutimo, kako močno jih strašijo njihova morilska dejanja v njihovih nočnih prikaznih. Sploh pa bomo videli, kako bo pred sodiščem opravil Šešelj, doslej edini, ki se je namenil tisto opravičenje izreči naglas – in kako bo takemu nastopu kos sodišče samo. Se bo tudi v tem primeru lahko držalo načela o izključno individualni (in ne kolektivni) krivdi obtožencev, kakor je striktno vztrajalo pri primeru generala Krstića? Sprejelo je namreč mnenje, da obtoženi ni sam iz svoje pobude ukazal pomora več tisočev civilistov, temveč da je njegova krivda zgolj v njegovi vlogi poslušnega izvrševalca povelj: obsodila ga je na 46 let odvzema svobode. Za zdaj je sodišče iz procesa izšlo kot moralni zmagovalec, zakaj obramba (iz Srbije) ni premogla drugega, kot da se je sklicevala naj kaj bedni argument s tem, da je z dokaj obešenjaškim silogizmom poskušala zanikati genocidni značaj zločina (ker niso pobili muslimanov v celoti, le moške, to ne more biti genocid).

stran: 094

V Haagu se bo še preizkušala veljavnost in obstojnost zahodne pravne filozofije, saj se bo sodišče lahko soočilo tudi s povsem nepričakovanimi zapleti, takimi, ki so po izvoru in duhu kaj daleč od zahodnega sveta.
Vsekakor haaško sodišče opravlja poslanstvo, ki ga oblasti na prizadetih tleh iz svojih moči doslej niso bile niti pripravljene niti zmožne opravljati. Upajmo, da bo to poslanstvo miru kronano z uspehom.