Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 096

Jože Pučnik 1932–2003

Jože Pučnik je bil eden tistih ljudi, ki so tako živeli med nami, da smo bili zaradi njih boljši in trdnejši; da smo boljši in trdnejši tudi potem, ko odidejo. Ni bil te vrste človek, da bi hotel biti vzor. Nič ne bi moglo biti dlje od njega. Toda tako je mislil in govoril in tako se je odločal, da so njegove misli in besede in njegova dejanja postala norma za mnoge ljudi. Vse, kar je bilo na njem zunanjega, kar se je videlo in slišalo, je bilo izraz tega, kar je bilo znotraj. Zato je deloval enotno, skladno in zanesljivo. Ne samo deloval, ampak je tak bil. In kaj bi rekli, kaj je bilo v njem najgloblje, tisto, zaradi česar prav takega človeka še ni bilo in ga ne bo več?
Svet, v katerega je pred petdesetimi leti stopil Pučnik, je bil tak, kakor ga je za svoj čas opisal znani rimski zgodovinar: vse je drlo v sužnost – ljudje z imeni nič manj kot ljudje brez imen. Človeško je bil ta svet opustošen; kdor je kdaj hotel kaj biti, že ni bil več živ ali pa je kje v tujini reševal tisto življenje, ki mu je še ostalo. Zato je bilo malo ljudi, ki bi še hoteli kaj biti – in vse je drlo v sužnost.


Tudi so bili ljudje utrujeni od vojne, najbolj pa od pohujšanja, ki ga je prinesla zmaga tistih, ki so zmagali. Zato so tisti, ki bi hoteli kaj biti, uvideli, da je čas za take ljudi minil. Začela se je velika in dolga vdaja.
Ko je Pučnik vstopil v ta svet, se je pokazalo, kaj je v njem najgloblje. Pokazalo se je, določno, jasno in nedvoumno, da se splošne vdaje ne bo udeležil. Ni bil pripravljen biti nič drugega kot to, kar je bil. Ko danes, po tolikem času, o tem govorimo, ne razumemo več prav dobro, kaj je ta odločitev pomenila. Ne vemo, v kakšni samoti je bila narejena in kako nora se je morala zdeti sredi oportunističnega slovenskega sveta – sredi kolaboracije, o kateri se danes samo zato ne govori, ker smo vsi od nje bolni – ker je narod od nje bolan.
Slovenci bi se morali Pučnika tako spominjati, da bi bolj kot vse drugo – bolj kot njegovo politiko, boj za Demos, za osamosvojitev, za samostojnost – postavljali v središče spomina njegovo bistveno disidentstvo. Z njim je Pučnik Slovencem nekaj pokazal, na jasen in viden način. Disidentstvo je vezano na totalitarizem in nasilje in ne pomeni nič drugega kot to, da lahko pride čas, v katerem se pokaže, kaj človek je: da je tak čas treba zdržati – da je treba njegov pritisk prenesti. Da to spada k dostojnosti, ne samo posameznika, ampak naroda. Te stvari nam je Pučnik povedal. Morali bi jih premisliti in si jih zapomniti.