Avtor: Vanja Kržan

stran: 029

V štiriinštirideseti številki Zaveze sem pisala o poboju deklet in mater v okolici Hotavelj v Poljanski dolini l. 1944. Nedolgo zatem sem dobila namig, da bi lahko prišla še v Selško dolino, saj so se tudi tam dogajale ‘grozne stvari.’ Zaradi prestane groze, bolečine in ustrahovanja jih domači nosijo pokopane globoko v sebi. Ne želijo spregovoriti o njih, ker se bojijo, da bi rane zopet zakrvavele. Vendar se dobro zavedajo, da so te ‘grozne stvari’ tudi zavezujoče: današnji in prihodnji rodovi morajo zanje zvedeti. Dokler bodo ostale neizgovorjene, bomo še naprej živeli v svetu laži in razdvojenosti. Zato pozdravljena Selška dolina, pozdravljena Bukovščica in njeni prebivalci dobrohotne misli, ki ste me tistega zimskega dne sprejeli medse in mi razkrili del svoje pokopane, a še vedno boleče notranjosti.
Že ponoči in ves dan je snežilo. Končno prava zima po zelenem božiču in novem letu! Avtobus, ki me je peljal proti Škofji Loki, je puščal za seboj Ljubljano, neočiščene glavne ceste in prometno zmedo.
Ob meni in pred menoj je sedelo pet navdušenih upokojencev, trije moški in dve ženski, hribovsko opravljeni, z nahrbtniki in palicami. Na celodnevni izlet nekam v Poljansko dolino so bili namenjeni. Eden od njihove druščine je moral ostati doma, da pazi na vnučka, ki je bil tisti dan brez varstva. »Kakor otroke navadiš!« je komentiral najglasnejši med njimi. Ena od žensk pa je dodala: «Moji so tudi imeli dolge kljune, ko sem jim za novo leto povedala, da ne mislim paziti vnukov.« »Ali veste, kaj pomeni kratica SDNB?« povzame tisti najglasnejši. In jim pojasni: »Samo doma ne bit’!« Le zakaj mu je tako hudo doma, sem se spraševala. Morda pa mu dom in domači nič ne pomenijo? Govori kar naprej in čez nekaj časa druščino opomni, da ravno te dni mineva enainšesdeset let od dražgoške bitke. Seveda bo v nedeljo, tako kot vsako leto doslej, šel na partizansko slavje v Dražgoše.
Potem se je spominjal še nekaterih drugih partizanskih proslav, tudi tiste iz l. 1946. »Šli smo, ‘kobajagi’ na miting. Bilo je vsega: za jest, za pit in bab.« Kmalu so prišli na vrsto ‘vici’: od primitivno prostaških do političnih. V enem si je privoščil bivško ljubljansko županjo in verjetno še pomislil ni, da je ona le ena od mnogih hčera tistih revolucionarnih in marksističnih idej, v katerih so nas vzgajali desetletja dolgo, danes pa jih revolucionarji sami prekrivajo z debelo plastjo cinizma in izprijenosti. Ali v vsakoletnih proslavah dražgoške bitke dokazujejo le status borca, ki od svoje domovine zahteva samo privilegije zase? Ali so jim ‘sadovi’ zgrešene politike, ki jo soustvarjajo v parlamentu, deveta briga? Pa razbiti zakoni, ugasla ognjišča, zapuščeni otroci, izkoreninjena in brezciljna mladina, ki se še vedno vzgaja po načelih njihove ideologije, mar jih vse to nič ne pretrese?
V Škofji Loki sem se presedla v avtobus, ki me je odpeljal v Selško dolino. Takoj sem občutila, da sem se znašla v drugačnem okolju. V svetu pristnih ljudi in normalne govorice. Moji edini sopotnici sta bili starejši domačinki nekje iz doline in tudi šofer je bil domačin. Sopotnica s prvega sedeža je sem in tja izmenjala z njim kakšno ljudsko modrost o vremenu, o tem, kako potrebna sta sneg in mraz, pa tudi o ljudeh, ki sta jih poznala, sta kakšno rekla. Kdo se nam bo danes ob takem sneženju še pridružil na poti? Pa je le eden stal pod zasneženo leseno hišico na postaji v Bukovici. Takoj sta ga kar oba prepoznala: »Poglej ga, Tone je!« sta se ga razveselila. »Ali bi mu ustavili?« se pošali šofer. »No, pa naj mu bo!« zapelje šofer avtobus tik ob njem in vrata se na široko odprejo Tonetu. Zasnežen in nasmejan vstopi, kot da je nekaj samo po sebi razumljivega, da je zdaj on tukaj in so drug drugega veseli. »Bog daj, Tone, pa ne, da greš na Soriško planino?« ga oba hitita ogovarjati. »Kam pa drugam?« se Tonetu dobro zdi, da sta uganila njegovo pot. Tone sede nekam za mano in ko gre mimo, ves nasmejan še mene prijazno pogleda, morebiti pa se tudi midva poznava. Seveda takoj prepoznam tega Toneta, ni čuda, da je Selška dolina ponosna na svojega rojaka, ki ga pozna glasbeni svet po vsej Sloveniji. Škoda, da sem na prihodnji postaji morala izstopiti, gotovo bo zdaj pogovor v avtobusu še bolj živahen.

stran: 030

Pod nogami mi zaškriplje sneg, ko zakoračim po zasneženi dolinici proti Bukovščici: okrog mene sama belina in spokojnost zimske narave, sneži pa še kar naprej. Kako lepo bi bilo, če me ne bi čakala tista ‘grozna stvar’, s katero se grem seznanit. Slišala sem nekoč pripombo, da v dolinah živijo senčni ljudje. V avtobusu od Loke sem pa sem srečala same sončne ljudi! Vem pa tudi, da se prav Selška in Poljanska dolina odlikujeta po mnogih poštenih in številnih družinah, po pridnih, naravno inteligentnih in dobrih ljudeh. Ali je možno, da so se po krvavi revoluciji med vojno, ko so se dogajale tolike ‘grozne stvari’, kot feniks iz pepela dvignili ljudje, ki so obe dolini ponovno oživili z ljubeznijo in veseljem do življenja, s svojo dobroto, nesebičnim razdajanjem, pridnostjo in poštenjem ? Na razbitinah otroštva so si z izjemno pridnostjo in žrtvovanjem ustvarili lastne domove. Radi so doma, radi imajo svoje otroke, vnuke in pravnuke. Lepo in z veliko ljubeznijo so jih vzgajali in s tem pokazali, da imajo radi tudi svoj narod.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ženin Dolfe Jelenc in nevesta Jerica Miklavčič

Hitro mi je ob takih mislih minila pot do Bukovščice. Skoraj zaletim se v cerkvico, katere barvna okna se odražajo v belini snega. Od tod se začenjata vzpenjati navkreber dve poti. Ena desno ob potoku Štibrnici vodi do Čepulj, druga ob potoku Bukovščica me po petih minutah pripelje do nekdanje domačije z mlinom Adolfa Jelenca. Veliko hišo z mlinom je na novo postavil že Dolfejev oče Anton iz zaselka Laško, na mestu, kjer v Bukovščico priteče še en potok nekje izpod Hriba, in neusahljivi vodni tok usmeril na mlinska kolesa. Denar si je bil prislužil v Ameriki, staro hišo in mlin, ki ju je bil podrl, pa mu je v zakon prinesla z doto žena Jerica Tomažin, po domače Kocjanova iz Laškega, skupaj s štirimi in pol hektarji zemlje. Kasneje si je v Bukovščici še sezidala hišo s trgovino in se po smrti moža Antona preselila vanjo skupaj s hčerkama, ki sta upravljali trgovino.
Prenovljeno domačijo z mlinom in zemljo je podedoval Dolfe (1906). Njegova žena je bila tudi Jerica (1907), pisala pa se je Miklavčič, iz Strmice ned Bukovščico. Imela sta sedem otrok, eden je umrl takoj po rojstvu.
Najstarejša je Marica (1929), sledili so ji Zinka (1930), Franc (1931), Nežka (1933), Francka (1934), Jožica (1937) in Tone (1939). Danes so vsi živi in zdravi, le mlinsko kolo se ne vrti več. Sedanji gospodar Franc je domačijo obnovil, mlin pa odstranil. Njemu, Francu Jelencu z Jesenic, njegovima sestrama Nežki, por. Kokalj, iz Ševelj pri Bukovici, Francki, por. Potočnik, iz Besnice in najmlajšemu Tonetu Slabetu iz Ljubljane je uspelo premagati bolečino, da so lahko izgrebli iz svojih src nekaj spominov na dogodke med vojno in po njej. Takrat so bili vsi še otroci. Vendar tako ranjeni, da bi spomini na prestane grozote skorajda ostali za vselej zakopani v najglobjih kotičkih njihovih src. Kako le moremo ob takih ljudeh govoriti o novih krivicah, ko še nihče ni spregovoril o krivicah in bolečinah, ki jih toliki med nami leta dolgo nosijo neizgovorjene v sebi?

stran: 031

Za tiste čase je bil mladi gospodar Dolfe dokaj razgledan. Dosti je bral, ljudje so ga radi spraševali to in ono in rad jim je dajal nasvete. V prostem času je rezljal in celo vezal knjige. Bil je aktiven član Orlov in na Dobravi med Bukovščico in Strmico je načrtoval postavitev evharističnega križa. Otrokom je večkrat omenil, da se bodo morali izšolati ali česa izučiti, ker imajo doma premalo zemlje. Tudi sam je pričel iskati zaslužek, in ker je imel v sebi nekaj trgovske žilice, se je pričel ukvarjati s trgovino. Delo v mlinu je v glavnem prepustil svojemu bratrancu Francu Jelencu, ki je bil pred tem nekaj časa v službi v jeseniški tovarni. Otroci so mu pravili kar stric, in kadar je bil ata zdoma po trgovskih opravkih, je stric prevzemal vlogo gospodarja.
Dolfe je s Češkega uvažal šivalne stroje in jih prodajal po vsej Sloveniji in Hrvaški, pa valjčne mline, posnemalnike za mleko in še marsikaj drugega, kar so potrebovali kmetje in mlinarji. Leseno ogrodje za stroje so mu izdelovali v mizarski delavnici v Gameljnah pod Šmarno goro. Odprl je lastno trgovino na Celovški cesti v Ljubljani. Pri tem se je tudi zadolžil. Trgovino na Celovški je zaupal enemu od bratrancev, Ivanu Tomažinu, Ivanova teta Angela Rant pa se je ponudila, da mu vodi knjigovodstvo. Morda ta izbira ni bila ravno preudarna, saj nobeden od njiju ni obvladoval trgovskih in knjigovodskih poslov. Pri izbiri zanju je Dolfeja vodila želja, da bi oba nekaj zaslužila. Vendar pa so ju zelo hitro zastrupile komunistične ideje, ki so delavcem obljubljale blagostanje brez dela in enakost z vsemi. Zakaj bi pa eden imel veliko hišo z mlinom, pa še trgovino, drugi pa nič?!
Ko se je pričela vojna in je trgovina propadla, je Dolfe vse blago in mizarske stroje spravil pri nekom v Škofji Loki. Kdaj in kam je vse to izginilo, ni Dolfe nikoli zvedel in tudi danes otroci tega ne vedo. Od očetove trgovine so ostali samo dolgovi. Odplačevali so jih vso vojno in še po vojni; da pa je dolg samo očetov in po očetovi krivdi, je črno na belem pisalo na zadolžnici s podpisom nekdanje knjigovodkinje.
Ko so Gorenjsko zasedli Nemci, je Ivanova mama Francka Tomažin takoj izobesila nemško zastavo njim v pozdrav, češ naj vedo, da so Tomažinovi, Kocjanovi po domače, socialisti, ki se pridružujejo nacistom v boju proti izkoriščevalskim imperialistom. Dolfe pa je doma povedal, da sta Francka in hčerka šli celo osebno pozdravit Nemce. Poleti 1941. so se pričeli pojavljati neki gošarji, tako so tukaj pravili partizanom, in Ivan Tomažin je bil prvi, ki se jim je pridružil; kasneje je postal obveščevalec Jeseniške čete. Dom njegove matere Francke Tomažin se je spremenil v zbirališče gošarjev in v kraj njihovih konspirativnih partijskih sestankov. Z vso predanostjo je Francki in partizanom pri tem pomagala tudi njena sestra Angela Rant.
Gestapo je budno spremljal partizansko gibanje in neke noči vdrl v Tomažinov dom nad Bukovščico. Francko, njeno hčerko in brate so izselili v Nemčijo, da so delali na posestvu nekega grofa; Franckinega moža Janeza Tomažina, ki je bil zelo dober človek, pa so v Begunjah ustrelili. Kasneje so izselili tudi Angelo Rant. Konspirativni sestanki so bili odslej v kajži pri Potočnikovih v Gorepcah, še višje in globlje v gozdu pod Sv. Mohorjem. Na enem od teh sestankov so brali in razsodili o vsebini pisma, ki ga je Francka pisala iz Nemčije: Dolfe je kriv, da so jih izselili, ker jih je izdal Nemcem, še več, od njih sprejema tudi denarno podkupnino! S tem pismom je bila podpisana njegova smrtna obsodba.
Po vojni je partizanski pisatelj Ivan Jan - Srečko postavil Tomažinovi družini ‘literaren spomenik’, kakršne je znal ustvarjati le on, v podlistku z naslovom Strdenovi, ki je izhajal v Gorenjskem glasu. Njim nasproti je moral postaviti družino Jelenc in jo zato čim bolj oblatiti in obsuti z lažmi, tudi s to, da je Jelenčev ata med vojno od Nemcev sprejemal denar kot podkupnino za izdajanje. Ko mu je najstarejša Jelenčeva hčerka Marica po telefonu ogorčeno zagrozila, naj preneha s takimi lažmi, drugače bo ona prišla z resnico na dan, je podlistek prenehal izhajati. Jan ji je povedal, da je podatke o Jelenčevih dobival od Angele Rant. Kasneje je izdal Strdenove v knjižni obliki, toda pri Jelenčevih ni knjige nihče vzel v roke, tak gnus so čutili do laži in krivic. Kako pa naj bi lahko prišla takrat Marica z resnico na dan? Saj jo še danes znajo prefinjeno utišati. Franc Jelenc je prepričan, da so Janova besedila nastajala na osnovi vojnih propagandnih poročil in izjav povojnih pričevalcev, ki so želeli oblatiti druge in s tem oprati svoje medvojne grehe.

stran: 032

Pričetek vojne in revolucije v Bukovščici

Kako se spominjajo začetka vojne Dolfejev sin Franc in hčerki Nežka in Francka?
Prvi spomin je povezan z materjo. Tako kot veliko takratnih žena je imela Krekovo gospodinjsko šolo in bila članica Marijine družbe. Bila je zelo pridna, veliko je znala potrpeti s ponižnostjo in potrpežljivostjo, v kateri je bila vzgojena takratna generacija krščanskih žena in mater. Morda ji atova odsotnost ni bila povsem po volji, vendar o tem ni govorila. Ko se je pričela vojna, jo je še bolj zaskrbela atova odsotnost in njegovi posli. »Preden smo otroci na veliki četrtek odšli k maši, nam je naročila: ‘Molite, da bo prišel ata domov!’ Srečali smo ga že na poti v cerkev in zelo smo ga bili veseli. Pripeljal se je s kolesom. Vsi smo ga pogrešali, saj je bil velikokrat zdoma, kadar pa je bil doma, smo se smukali okoli njega in rad nas je jemal v naročje in se z nami pogovarjal. Odslej pa je bil doma ves čas in kljub vojni smo se počutili varne.
Nekega dne je ata iz vojašnice v Loki pripeljal nekaj pušk, pištol in daljnogledov propadle jugoslovanske vojske. Vpričo nas je vse orožje skril na varno mesto in nam razlagal, kako nam utegne vse to še koristiti, saj ne bomo vedno majhna in napadena država, morda bomo nekoč postali velik in svoboden narod, ki bo potreboval svojo vojsko! Kakšen idealist je bil ata in kako je bil do nas in do vseh drugih zaupljiv! Vse orožje je zakopano še danes.
Spominjamo se tudi, da je Dolenc, lesni trgovec in mlinar, hkrati pa tudi župan iz Selc, pooblastil našega ata, da je vodil gradnjo ceste do Bukovščice in še naprej do Pozirna. Ata je hodil k njemu po navodila, pa po denar in čevlje za izplačilo delavcev. Otroci se spominjamo teh plačilnih dni, ko je bila hiša polna delavcev. Cesto so hoteli imeti Nemci, tudi o napeljavi elektrike se je govorilo. Ata gotovo nikoli niti pomislil ni, kako so mu drugi nevoščljivi, da je lahko upravljal z denarjem, še manj, kakšnih laži bo deležen zaradi tega.
Zadovoljstvo, da imamo ata doma, ni trajalo dolgo. Gošarji, ki so se pojavili poleti 1941, so ga čedalje pogosteje vabili na svoje sestanke. Takrat se sploh ni vedelo, da so to partizani. Dvakrat je moral na Rovtarico na Jelovico. Doma nam je prostodušno pripovedoval, da je gošarjem povedal, da ne bo moril in ropal. Potem so pričele hoditi k nam domov ‘delegacije’ iz hoste. Najprej Ivan Tomažin, ki ga je bil ata zaposlil v svoji trgovini pred vojno. Skregal se je z atom, ker ata ni hotel pristati, da gre v hosto.«
Naslednjič je prišla številnejša delegacija, kar pet vseh skupaj. Bilo je pomladi l. 1942. »Stric, ki je bil pri nas v mlinu, je prepoznal med njimi dva Jeseničana, ki sta bila že pred vojno znana jeseniškim delavcem kot organizatorja delavskih štrajkov. Eden od njih je bil nekdanji španski borec Jože Gregorčič, drugi pa Ciril Triler - Čiro. Morda se bralci spominjajo, da je Gregorčič skupaj s Stanetom Žagarjem omenjen v 47. številki Zaveze, ker sta med najbolj zaslužnimi, da sta »prižgala plamen NOB na Gorenjskem« kot ju poveličuje še živeči Franc Konobelj - Slovenko, jeseniški borec, partizanski pisatelj in še marsikaj drugega. Jože Gregorčič je bil po njegovem »duša partizanstva na Gorenjskem«. Med drugim je tudi Gregorčičeva in Žagarjeva zasluga, da je »jeseniški proletarec, ki je prijel za puško, tako hitro spoznal pravo vlogo Partije«. Komunisti so »v svojem nesebičnem žrtvovanju in brez pomišljanja na nevarnost šli začrtano pot«. Nedvomno, ta večer je Gregorčič in njegova druščina začrtala pot Dolfeju Jelencu.
Vprašala sem hčerko, gospo Nežko Kokalj, ki se še danes tega obiska zelo dobro spominja, kakšni so bili ti možje. »Sedeli so za mizo. Imeli so nekakšne velike klobuke. Na pogled so se nam otrokom zdeli grozni: kosmati, grdih, surovih obrazov, kot pravi divjaki. Najbolj grozne pa so bile njihove dolge puške z odprtimi bajoneti na koncu. Vse življenje jih imam pred očmi.« Ob spominu na te divjake mi je gospa Nežka pozabila povedati, kaj in kako so se pogovarjali z atom, če je lahko takrat pogovoru sploh sledila. Preveč grozni so bili bajoneti v rokah teh divjakov.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dolfe Jelenc pred smrtjo

Potem je kratek čas vladalo zatišje. Ata je slutil, da ga bodo prišli ubit. Večkrat je rekel: »Če me bodo ubili, me bodo po nedolžnem.« Bližal se je maj in treba je bilo pripraviti njivo za sajenje krompirja. Vsi so pomagali na njivi, tudi otroci. Že takrat so otroci vedeli, da brez dela ni jela. Toda to ni veljalo za vse, najmanj za gošarje. Na lepem se pojavi na njivi poleg ata Tomažinov Ivan. Prihajal je iz hoste, oblečen v staro jugoslovansko uniformo in trdno odločen, da odpelje ata. Najprej ga je iskal doma, potem pride na njivo. »Z menoj v partizane greš!« »Ali ne vidiš, da imam sedem otrok, ki jih moram preživeti!« »Če ne greš z menoj, bodo prišli Nemci in vas pobili!« »Sem že povedal, da ne grem!« Tomažinov je vzrojil: »Hudiča, te bomo pa mi prišli pobit!« »Potem pa sploh ni treba, da grem s tabo v hosto, vas bom kar doma počakal.«

stran: 033

Tistih nekaj dni, ki so sledili, so otroci delali na njivi, kot da ne občutijo utrujenosti, samo velik strah se jim je razlezel po vseh udih. Francka se spominja, kako je nekoč pred vojno celo popoldne stražila očeta, ker je stric v šali zagrozil, da bo ‘atu že pokazal’. »Tako neizmerno sem ga imela rada, da si niti predstavljati nisem mogla, da bi atu kdo kaj storil.« Hvala Bogu, da si tudi zdaj ni mogel nihče predstavljati, kaj jih čaka v noči med petim in šestim majem. Za vse otroke je ta noč kot mejnik, ko se je za vedno sesulo njihovo otroštvo in jih je nov dan zaznamoval z grozo, trpljenjem in bolečino, ki so bili odslej spremljevalci njihovega življenja.

Noč sovraštva in obračunov

»Pozno zvečer petega maja sta bedela samo še ata in stric, otroci smo že pospali v zgornji izbi skupaj z mamo. Zbudi nas močno ropotanje na malih vratih. ‘Odprite!’ Ata se izgovarja, da je policijska ura in se ne sme nobenemu odpirati. Butajo naprej, tako da so vrata ‘dol zagnali’. Po vsej hiši se je zaslišalo glasno govorjenje mnogih moških, hrupno sprehajanje po hiši, in nazadnje še koraki po stopnicah gor, k nam v izbo. Navalijo vanjo, svetijo z leščerbo na vse strani in se glasno pogovarjajo. Odpirajo omare, predale, odidejo, pa spet pridejo in spet rogovilijo po izbi. Enkrat eni, drugič drugi. Vsi razen Franclja smo poskrili glave pod odeje in v grozi prisluškovali in čakali. Nežka zasliši, kako se dva prepirata za očetove obleke: ‘Ti imaš že tole, ta bo moja!’ Potem Nežka zazna, da jemljejo iz predala, kjer hranijo rdeče blago, iz katerega je teta Ivanka njej in Francki nameravala sešiti novi obleki. In odidejo skupaj z rdečim blagom in spet pridejo. Tokrat z atom, ki jim je moral izročiti svojo skrito pištolo in kanto petroleja. Potem so ga zasliševali, kje ima denar, in pobrali tudi tega. Naslednji dan bi moral ata s tem denarjem izplačati cestne delavce!
Ata odpeljejo in zaslišimo odpiranje predala, kjer je mama hranila zlatnino. Poberejo vse, še mamin poročni prstan. In spet odidejo. Potem eden samo odpre vrata, posveti noter in ugotovi: ‘Tako imeniten gospod ta Dolfe, pa ima toliko otrok.’ In odide. Čez nekaj časa jih spet nekaj prištorklja v izbo. Vsem potegnejo s postelj blazine in razsujejo po tleh pleve. Vreče od blazin so potrebovali, da so iz mlina odnesli žito in moko, kolikor ga že niso mogli z mehovi in vrečami. Vse so pretaknili, vse pobrali, s koši odnašali. Vedeli so za vse, kar smo imeli in hranili doma. Odnesli so tudi novo posodo, poslikano s peki z velikimi kapami, celo budilko. Kako boleče za nas otroke je bilo, ko smo kasneje videli, kdo hodi s našo kanglo po mleko, v kateri hiši je naša budilka in naša posoda, in kateri dekleti nosita rdeči obleki, namenjeni Francki in meni.«
Enajstletni Francelj, ki ni tiščal glave le pod odejo, je budno spremljal dogajanje okrog sebe. Videl je in tudi stric je kasneje potrdil, da sta se to noč sprehajala po hiši in mlinu tudi partizana Gregorčič ter čokati in močni Čiro, Ciril Triler. Slednjega ima še danes pred očmi: bil je v škornjih, nosil je pumparice in kratek, športni jopič. Tisto noč sta bila pri Jelenčevih zadnjikrat. Opravila sta svojo nalogo.

stran: 034

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jelenčevi otroci po umoru očeta – Mama in stric

»Ta direndaj je trajal kar nekaj ur. Končno se je pričel nemir malo polegati,« se spominja Francka. »Razločno sva z mamo zaslišali besede nekoga, ki ga po glasu nisva prepoznali, ker ni bil domačin: ‘To je pa že preveč. Ali nismo že dovolj hudega storili?’ In drugi: ‘Če je kdo kaj kriv, je oče, ne pa otroci in mama.’ Tujci so bili prizanesljivejši od domačinov, očetovih ‘prijateljev’ in sorodnikov. Kaj naj bi bilo ‘preveč’, smo videli malo kasneje. Končno se je vse umirilo in oddahnili smo se, da so, hvala Bogu, že odšli.
Ne, saj ni mogoče. Ponovno se zaslišijo koraki po stopnicah in naprej do izbe. ‘Ježeš Marija, oh, Bog pomagaj, že spet gredo nazaj gor!’ v grozi zastoka mama. Nekdo odklene vrata, sploh nismo vedeli, da smo zaklenjeni, in na vratih se pojavi - ata: na sebi je imel samo delovni jopič, ves krvav: ‘Jerica, zabodli so me, umret bom moral!’ glasno in razločno reče. ‘Otroci molite, umrl bom!’ Vsi smo v grozi zakričali. Mama plane k njemu, oče se ob njej zgrudi na tla. V ta trenutek groze zaječi osemletna Francka kot iz uma: ‘Hudiči, naj bodo vsi prekleti!’ Še danes ji ni jasno, od kod so se ji vzele te besede. Morda pa si je s tem krikom otroško srce dalo duška grozi in žalosti ali pa nagonsko zaslutilo prisotnost demonskega sovraštva, ki je v tej noči zagospodovalo v njihovem domu in jim ubilo ata. To noč ga mala Francka ni mogla obvarovati kot nekoč pred grožnjami strica.
Mama je ata z našo pomočjo spravila na posteljo in mu hitro pričela mašiti rane. Štirikrat so ga z bajoneti zabodli v prsi, dvakrat prebodli skoz in skoz, ker je imel dve rani na hrbtu. V kuhinji, kjer so ga klali, je kri iz rane brizgnila do stropa. Na tleh je ležala sekira. Z njo so ga udarjali po glavi, saj je imel udrto lobanjo in eno roko zlomljeno.
Na postelji so se očetu spet povrnile moči, in nekaj časa je še glasno in razločno govoril: ‘Jerica, ne maši ran. Ko bo kri odtekla, bom pa umrl.’ ‘Otroci molite in dobri bodite!’ In otroci smo molili kot vedno, pred vojno, med vojno in po vojni. Od tistih časov vse litanije še danes znamo na pamet.
‘Bodite z vsemi prijatelji. Sami pa ne imejte prijateljev. Zaradi prijateljev bom moral umreti!’ ‘Nobenega nisem izdal, če sem delal za Rdeči križ, sem delal za dobro.’ Ata je govoril čedalje tiše in v vedno večjih presledkih. Vedeli smo, da je vse, kar govori, sveta resnica. Vedeli, da bo umrl. ‘Kmincov s Križne gore me je držal, Kalanov s Križne gore me je klal.’ ‘Ko so mislili, da sem že mrtev, je pristopil k meni Ivan Tomažin. Rekel je: Zdaj si pa crknil, končno sva poračunala.’ Ata nam je še povedal, da so strica zvezali v njegovi sobi in naj ga gremo odvezat. V kamri pred njegovo sobo smo videli ožgana tla, polita z bencinom. Zdaj šele smo razumeli besede tistega, ki je miril domačine, da so že dovolj hudega storili. Hoteli so zažgati hišo z nami vred! Tudi v stričevi sobi je bilo vse razmetano in izropano.« Stric je imel, kot so takrat vedeli otroci, preko trideset srajc, in vse so mu odnesli!

stran: 035

»Prestrašenega strica smo odvezali in prišel je k atu v izbo. ‘France, dvigni roko, pa pri Bogu in Mariji priseži, da ne boš dal nobenega otroka od hiše!’ In stric je z dvignjeno roko to prisegel.
Ata je vedno manj govoril, samo še v presledkih: ‘Pet deklet imam, zdaj bodo pa ti fantje za njimi šli!’ Končno nas je samo še žalostno gledal. Ob desetih dopoldne je nehal govoriti. Nemški gospod iz Loke ge je dal v poslednje olje, ko je bil še topel, zdravnica Strnadova iz Železnikov je ugotovila samo še njegovo smrt.
»Saj bi šli že prej po pomoč, pa si pred dnem nismo upali, ker so nam partizani zagrozili, da bodo ubili vsakega, ki bi si drznil prestopiti hišni prag ali komu kaj ziniti.
Zjutraj nas je nekaj odšlo v Strmico k stari mami, nekaj v Laško k dobrim sosedom Novakovim, da jim povemo, kaj se je pri nas zgodilo. S Franceljnom sva odšla k Novakovim,« pripoveduje Nežka. »Spominjam se, da so oni gledali naju, midva pa njih, ker nisva mogla spraviti besede iz sebe. Domnevali so, da se nam je nekaj hudega zgodilo in so naju pričeli spraševati kaj, potem šele sva lahko nekaj izjecljala. Takoj je odšel Novak z nama.
Okradli so nas tako temeljito, da so še atu slekli hlače, preden so ga šli prebadat z bajoneti. Pustili pa so mu delovni jopič. Novak ga je moral iz njega izrezati in bil je tako pretresen in ogorčen, da nas je potem, ko mu je s težavo odstranil jopič, poklical k atu, da si bomo za vse življenje vtisnili v spomin njegove štirikrat prebodene prsi: ‘Poglejte, otroci, kako so vam ata zmatral!’
Tete so pričele pospravljati po hiši in mlinu, otroci smo jim pomagali. Kolikor žita in moke niso mogli odnesti, je bilo na debelo potreseno po tleh in polito z lizolom, ker je vse smrdelo. In to žito je bilo od drugih ljudi! Povsod vojska in lakota, tukaj pa taka hudobija! Semenski krompir je bil raztresen še po hosti! Zdaj je pa teti, ki je pospravljala, prekipelo: ‘Ti hudiči naj vsi pocrkajo od lakote!’ Premnogi so takrat umirali od lakote, toda ne partizani. Vso vojno so se ustavljali pri nas doma in vedno vse pojedli kot uši.«
Tako mnenje so si o gošarjih ustvarjali domačini. Neki star možak pa je o njih modroval: ‘Po grmovju se plazijo, kradejo in pobijajo.’ In nič drugega kot to so tisto noč v celoti uresničili pri Jelenčevih. Nemški policaji so prišli stražit atov pogreb, ker so domačim partizani grozili z napadom. Na truplo? Ali na pogrebce?
Nekomu je pričelo presedati lajanje Jelenčevega psa, pa ga je neke noči, dva tedna po atovi smrti, v veliko žalost otrok kar z rovnico pokončal in ga za zmeraj utišal. Pa si je s tem utišal tudi svojo vest?
Še isto leto so ubili župana Dolenca, zatem še njegovo ženo, njunega sina, pa še Dolenčevega brata, ki je bil gostilničar, delavca iz Dolenčevega mlina, eden jim je ušel, in krojača v Dolenji vasi. Vse po vrsti in do konca.
Iz kakšnega testa pa je bil Ivan Tomažin, atov bratranec, ki je še nad njegovim razmesarjenim telesom stresal maščevalnost? Kmalu po tem dogodku je domačin iz Podlonka nad Železniki povedal, da so ga partizani sami ubili že julija 1942, skupaj z dvema drugima, ker naj bi izdajal Nemcem. Jelenčev Francelj se spominja ciklostirane izdaje lističa, ki je prišla iz gozda in naznanjala smrt Ivana in še dveh drugih partizanov. Janova povojna ‘priredba’ je Ivanovo smrt postavila pred datum smrti Jelenčevega ata, ker je hotel Jan dokazati, da Ivan pri umoru ni sodeloval. Ko se je Tomažinova Francka s hčerko vrnila iz Nemčije, so skupaj z Angelo Rant trosili le sovraštvo in mržnjo. Prav nič se jim niso smilili Jelenčevi otroci, ki so tudi zaradi njenega klevetanja ostali brez očeta. Našel se je nekdo, ki jim je grozil s pištolo še po vojni.
Kalanovi bratje, tudi najmlajši, atov krvnik, so še isto leto padli pod nemškimi streli, govori se, da najmlajši pod partizanskimi. Stane Žagar je padel še pred atovo smrtjo v bitki na Planici, nekateri pa namigujejo, da morda zato, ker je nekoč Dolencu izrazil obžalovanje, da so se v Dražgošah partizani preuranili. Jože Gregorčič je padel septembra istega leta. Same tragične usode, ki molče oznanjajo, da je zakon narave in božji zakon vedno veljaven: Kdor sovraštvo seje, sovraštvo žanje. Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan.

stran: 036

Od vsega najbolj žalostno pa ostaja dejstvo, da so v partizanih psihično in doživljenjsko uničili toliko mladih in mladoletnih, ki še danes ne morejo pozabiti, koliko hudega so videli in izkusili v gmajni in hote ali nehote sami prizadeli drugim, ugotavlja Francka. »Ti si še predstavljaš ne, koliko hudega smo mi drugim storili!« je nekaj let po vojni izjavil neki bivši partizan Franclju, ko ga je ta vprašal, zakaj toliko pije. S kakšno pravico in v imenu koga je komunistična revolucija na tak način uničila mlade ljudi za vse življenje, kljub vsem privilegijem, s katerimi so jih po vojni obsipali? Našli so se tudi nekateri, kot npr. partizan Ciril iz Žabnice, ki je po vojni povedal Jelenčevim, da so njihovega ata ubili po krivici, ker je bil nedolžen, in da ga je izdala Francka Tomažin. Kmalu zatem so izvedeli, da je Ciril umrl v prometni nesreči. Govorili so, da morda zato, ker je preveč vedel in govoril.

Zasramovani in poteptani

Nikoli ne bom mogla razumeti, kako so mogli nekateri po uboju Jelenčevega ata še leta in leta prenašati sovraštvo naprej na otroke. Leta 1944 so na Miklavžev večer prišli k Jelencu v kuhinjo partizani, preoblečeni v parkeljne in Miklavža. Ta je rekel trinajstletnemu Franclju, naj moli. Odločno se je uprl, in v parklja preoblečen partizan, ga je z verigo tako udaril po glavi, da je Francelj videl vse zvezde. Planil je vanj, pričela sta se ruvati, mu pri tem snel masko in prepoznal v parklju domačina - partizana.
Danes odrasli Jelenčevi otroci ne dajejo vtisa, da bi nosili v sebi sovraštvo, saj drugače ne bi postali to, kar so. »Čutila sem samo gnus, nikomur pa nisem želela nič hudega,« prostodušno pove hčerka Francka.
Kaj se je po smrti Adolfa Jelenca dogajalo z njegovo ženo Jerico? Nanjo se je sesulo toliko trpljenja, da ga ni bila zmožna prenesti. Letos ima že 95 let, in ko sem ji segla v roke, me je obšlo sveto spoštovanje do nje, njenega neskončnega potrpljenja in ponižne vdanosti. Nekaj so mi o mami povedali otroci, sama sem iz njenih besed izluščila to, kar je še vedno živo v njenem srcu.
V nekaj skopih stavkih mi je tudi ona opisala, kako se spominja smrti svojega moža, potem pa dodala, kar večkrat ponavlja: »Ali ni bilo hudo tako grdo ubiti ata! Ne moreš opisat, kako to doživiš!« Podlost uboja, krivica in hudobija so ji strašnejši od smrti same. Dolgo časa se je trpinčila z očitkom, da bi morala moža pred vsem tem obvarovati. Krivila je sebe, ker ga ni znala bolj navezati nase in obdržati doma. Potem ne bi toliko hodil okrog sosedov, ne bi imel toliko ‘prijateljev’, ki so ga po krivem obdolžili, mu zavidali in ga pahnili v smrt. In še naprej brska mama po spominu na tisto strašno noč. »Eden od tujih je rekel: Pustite ga, ker ima toliko otrok!« Kako topel spomin še danes hrani na tistega neznanca, ki je pokazal sočutje. »Vse je bilo krvavo.« Preveč krvavo, da bi lahko ona tisto noč ustavila možu krvavenje in ga ohranila pri življenju, ko je umiral pred njenimi očmi. Kako strašen mora biti v takih trenutkih občutek nemoči. »Pa ‘rinko’ in ‘ketno’ so mi vzeli!« Prvi spomin, ki jo je vezal na moža in edini, ki bi jo zdaj nanj spominjal. »Toliko sem morala prestat!« Velikokrat so jo otroci ponoči videli, kako stoji ob oknu in gleda na pokopališče.
Stric se je med vojno za nekaj časa pred partizani umaknil v Naklo, drugače ‘bodo še mene spravili v grmovje’ je pojasnil mami. Ostala je sama z otroki. »Sama sem mlela, sama sem delala na polju, v hlevu. Če se je kaj pokvarilo, so mi drugi popravili.« Še danes je hvaležna vsem dobrim sosedom in sorodnikom, ki so ji takrat pomagali, saj je bila še vedno, kljub vsemu, sama. Sama v trpljenju, sama s tolikimi skrbmi.
Takoj po moževi smrti jo je strla še ena bolečina. Zaslutila sem jo že takoj ob prihodu, ko sva si segli v roke. Prišla sem skupaj z njenim najmlajšim sinom Tonetom. Ko ga je zagledala in ga vsa raznežena pozdravljala in držala njegovo desnico v svojih rokah, se je obrnila k meni in ponavljala: »Tonček je moral tako zgodaj od doma. Tako se mi je smilil. Pa ni mogel ostati doma.«
Praznino in osamljenost po moževi smrti, bi ji nekoliko lahko nadomestili otroci. V ljubezni do njih bi lažje utapljala žalost. Saj ima zdaj samo še otroke! Toda kaj se je zgodilo? Štirinajst dni po tistem, ko je stric z dvignjeno roko prisegel umirajočemu očetu, da ne bo dal nobenega otroka od hiše, je zahteval od mame, naj odnese dveletnega Tončka k teti v Zabrekve pod Mohorjem. Zakaj? Kljub revščini jim lakota ni grozila. Toda stric je dal mami vedeti, da je zdaj on gospodar in da ga je treba ubogati. Sicer je znal celo roko dvigniti nad mamo ali jo vleči za lase, in to pred otroki! Oni pa so bili sploh večkrat tepeni. In mama je vdano ubogala. Tonček je ostal pri teti do šestega leta, potem je šel v šolo.

stran: 037

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domačija Jelenčevih, kakršna je še danes

Naslednji, ki sta morali kmalu zatem od doma, sta bili Nežka in Francka. Zvezali sta culici in tudi oni odšli v Zabrekve k teti, ki je bila sicer zelo dobra. Toda po štirinajstih dneh nista več vzdržali in sta pribežali domov, v veliko radost matere.
Stric pa je ostal nepopustiljiv pri štiriletni Jožici. Tudi njo je morala mama odnesti k atovi sestri. Tam je Jožica samo jokala po materi, zato jo je šla iskat in prinesla nazaj domov. Stric je mami grozil, da ne bo preživljal toliko otrok, in zahteval, da gre Jožica od hiše. Mama jo je morala odnesti nazaj k teti. Nežka je mamo in Jožico spremljala vso pot. Še danes se spominja, kako grenko je mama jokala ves čas. Bolečina na bolečino so se tako kar kopičile nad mamo.

Odtlej si ni mama več opomogla. Otroci so si edini, da ji je bilo naloženega več trpljenja, kot ga je zmogla nositi. Nežka se spominja, kolikokrat je stala pri oknu in se jokala. Res, solze so ji postale vsakdanji kruh. Solze in garanje brez konca. Otroci so opazili, da je postajala na trenutke odsotna, kot da ne vidi in ne sliši ničesar okrog sebe. Če je kdo prišel do nje in jo kaj vprašal, ga je nekaj časa zgubljeno gledala, potem šele odgovorila ali pa največkrat sploh ne.
»Ti tauga,« se je zadiral nadnjo stric, kar je pomenilo, da jo ima za zmešano. Ali še ni bila dovolj zasramovana? Našli so se vaščani, tudi taki, ki so bili soodgovorni za očetovo smrt, zdaj pa bi nemara radi ‘pomagali’ in so skupaj s stricem modrovali, naj bi mamo dali na zdravljenje v umobolnico. Na srečo do tega ni prišlo, saj bi to pomenil konec za mamo in dokončno razbitje doma za otroke. Sčasoma se ji je stanje izboljšalo. »Sicer se je težko zbrala, vendar je misel počasi oblikovala in vedno smiselno odgovorila,« se spominja najmlajši Tone. »Videlo se ji je, da je povsem otopela. Njena privzgojena vdanost je postala otopelost. V pogovoru z njo ni bilo nikoli čutiti napetosti. Vedno nam je govorila o potrpljenju, prijateljstvu in poštenju. Nikoli ni vzbujala najmanjšega videza, da bi v sebi kuhala jezo do drugih, kaj šele misel na sovraštvo. Z leti ji je preteklost prešla v spominsko območje. Zelo je bila delovna in morda jo je reševalo tudi delo, zelo rada je delala zunaj«. Ko pišem te vrstice, je Jelenčeva mama stara že 95 let. Le naglušna je že, sicer pa pokretna in zdrava. »Delala pa je toliko«, se spominja Nežka, »da je bila na slabšem od vsake dekle. Pa prav ničesar ni imela.« Samo da bi preživela otroke in jim ne bi bilo treba od doma. Če so otrokom ubili očeta, jim mora ohraniti vsaj dom. Toda udarcev še ni konec. Bo zmogla prenesti še enega?

stran: 038

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Birma 1950 – Škof Vovk z župnikom Heningmanom – V ozadju dekan Golob – Druga z desne Nežika in za njo Francelj

Vojske je bilo konec in ‘domačim izdajalcem’ je ljudska oblast pričela pleniti premoženje, zemljo, celo domove. Nad mamo se je bilo nagrmadilo že toliko trpljenja, da je mislila, da nič hujšega več ne more priti nadnjo. Toda prišel je tisti grozni dan, ko so se pojavili v kuhinji možje z občine v Loki in nekaj sovražno razpoloženih domačinov. Prišli so, da Jelenčevim sirotam in materi ‘nacionalizirajo’ dom in zemljo. Da ostanejo popolnoma brez vsega in lahko umrjejo od lakote. »Vsi otroci z materjo vred smo stali okoli štedilnika in jokali,« se spominja Nežka. »Med občinskimi možmi je bil eden, ki je imel temno polt ter črne, skodrane in kratke lase. Kasneje smo ga še večkrat videvali in ljudje so mu pravili ‘Cigo’. Ta gleda domačine in jih vpraša: ‘Ali se vam otroci nič ne smilijo?’ Pa se hitro oglasi eden od njih: ‘Kdo od nas bo kupil, otroci pa naj gredo, kamor hočejo.’ Potem so odšli. Mama se je v trpljenju še bolj zaprla vase. Čez nekaj časa smo dobili odločbo od sodišča v Kranju, da nam doma in njiv niso podržavili. Morda je bila to zasluga tistega črnolasca in tudi sodnika v Kranju.
Hvala Bogu, ki v najbolj temnih trenutkih pošlje ljudem angela v podobi dobrega človeka. Kako vse drugačni so bili tisti, ki so otrokom zlobno oponašali: »Ti Dolfejevi mulci niso nič vredni.« Nežka se spominja: «Smo pa tudi otroci toliko delali, da sploh nismo vedeli, kaj je igranje ali druženje z drugimi otroki, če bi seveda te ‘Dolfejeve mulce’ sprejeli medse. Počutili smo se čisto odtujene in osamljene. Ob vsem tem pa nas je ustrahoval še stric. Tudi pretepal nas je in nobenemu si ne bi upali nič reči, čeprav bi morali delati noč in dan. In prav nobenemu se nismo smilili!«

stran: 039

Seveda danes odrasli Jelenčevi otroci razumejo, da tudi stričevo življenje ni bilo lahko. Njegova življenjska pot je bila samskost, ki jo je občutil kot vedno večje breme: v usodnem trenutku mu je iznenada naložila skrb za Dolfejeve otroke, delo na Dolfejevi zemlji, v njegovem mlinu. Nič ni bilo njegovega, in on ni bil od nikogar. Trdota do otrok je bila najprimernejša vzgojna metoda, ki jo je poznal, trdota do matere pa po njegovem edino sredstvo, s katerim je lahko z njo komuniciral.
Še potem, ko so Jelenčeva dekleta odraščala, so ljudje govorili, da bodo »vse pokvarjene«. Nekoč pa se je le našel neki bolj prizanesljiv možak, očetov prijatelj iz otroštva, ki je ugotovil, da »ti Dolfejevi otroci ne bodo v življenju za nobeno rabo, ker so tako poteptani.« Pa se bo to res zgodilo?
Mama, sama poteptana, je vendarle našla trenutke, da je lahko otroke razveselila. Eden takih svetlih je bilo praznovanje Miklavža, ki se ga Nežka spominja. »Imeli smo samo črno moko, verjetno tudi masla in jajc nič. Za to je znala poskrbeti hčerka Tomažinove Francke, ki je vse to pobrala, kadar je šla mimo nas. Na Miklavžev večer pa je mama rekla: ‘Nocoj bom za vas, reveže, spekla miklavže iz črne moke!’ Kako je pri vsej pobitosti čutila z nami. Pa tudi s še večjimi reveži, kot smo bili mi. Spominjam se otrok, ki so hodili skoraj vse leto bosi v šolo. Večkrat jim je mama odrezala kos kruha in jih vse prezeble pomilovala: »Saj boste še zmrznili.« Čeprav sama ni imela ničesar, je njihovi mami podarila jakno. »Nikoli ne bom pozabila vaše mame, kako je bila dobra,« je še dolgo potem priznala Nežki. Mamina dobrota in njena vdana molitev sta reševali otoke, da se niso zakrknili v svoji poteptanosti, kot so jim bili prerokovali. Saj je vendar nad vsemi bedela božja previdnost!
Kako pa je najstarejši Dolfejev sin Francelj preživljal obdobje po očetovi smrti? Takrat je imel 11 let, torej bi prav v tem času zelo potreboval očeta, da bi ob njem rasel v fanta in gospodarja na kmetiji. Postajal pa je hlapec, ki je moral v vsem ubogati strogega strica, prijeti za vsako težaško delo, saj je vendar imel že 11 let! Ali naj ga stric pri teh letih zastonj redi? Tisto obdobje, ko se je stric pred partizani umaknil v Naklo, je Francelj sam delal v mlinu. Najtežje je bilo ponoči, ko so prihajali v mlin partizani. Brezsramno, kot da se pri Jelenčevih ne bi nikoli nič zgodilo, so zahtevali, da so jim mleli naprej, nič za to dali, samo jemali hrano in pojedli vse.
Najbrž so partizani menili, da bi Francelj lahko tudi njim koristil pri delu za osvoboditev slovenskega naroda. Zakaj bi svoje mlade moči tratil samo doma? L. 1942 so 500 m v hribu nad Jelenčevo hišo borci naredili zemljanko št. 26. Jeseni je prišel za njenega komandirja Jože Jesenko - Stojan. Nekega zgodnjega jutra, podnevi ni bilo varno, pride Stojan v mlin k Franclju: »No, poba, boš šel z mano?« »Kam pa? Me boš tudi ubil?« »Ne, ne, kar z mano pojdi.« Odpeljal ga je v karavlo in mu jo razkazal, kar za Franclja niti ni bila nobena novost, saj so vsi v vasi vedeli, da dela mizar ogrodje zanjo. Karavlo so s pošto oskrbovali štirje kurirji. »Zdaj boš ti nosil pošto iz vasi gor. Nobenemu drugemu aktivistu v vasi ne zaupam!« Ali je bil to res razlog, da je Francelj postal partizanski kurir, lahko ugibamo. Odtlej je Francelj pošto, ki so jo prinesli aktivisti v Bukovščico, ob vsakem vremenu, podnevi ali ponoči, moral odnesti v karavlo. Kadar je prišla kakšna brigada, jo je moral peljati na določene kraje v okolici, npr. do Sv. Mohorja. Ali si lahko predstavljamo, s kakšno skrbjo in strahom ga je po teh poteh v mislih spremljala mama? Kdaj se bo vrnil? Ali se bo sploh še vrnil? Kaj pa, če ga zadržijo kar v hosti?
Na prvi šolski dan l. 1945 je Francelj prišel v šolo v Bukovščico, ker je med vojno ni bilo. Nad otroki je prevzel ‘komando’ učitelj Hrast, ki za razliko od nekaterih takratnih učiteljev in učiteljic ni bil v partizanih. V partizanih je imel samo sina, on pa je vso vojno poučeval v nacistični šoli v Lienzu. Navidez so ga otroci poznali, saj je med vojno, kadar je bil doma, hodil po Bukovščici v uniformi pripadnikov Volksbunda. Zdaj pa ga nastavijo za učitelja! Naj razume, kdor more.
»Ti pa kar izgini!« se zadere nad Francljem. »Domov pojdi delat! Saj jih imaš dosti za preživet!« Ali so se taki in njemu podobni učitelji sploh zavedali, da imajo pred seboj otroka, ki bo nosil posledice vse življenje? Francelj svoje želje po znanju ni pokopal, prav tako ne očetove želje, da se morajo otroci izšolati ali česa izučiti. Vendar je bilo treba prej poplačati še atov dolg, plačevati davke, in tudi stričevih očitkov: »Ali misliš da te bom zastonj redil?« ni bilo prijetno kar naprej poslušati. Še ne štirinajstleten se je zaposlil na žagi v Bukovščici in opravljal sama težaška dela. Nato si je poiskal zaslužek v kmečki zadrugi in delal pri regulaciji bregov Sore. Potem se je na Jelovici zaposlil kot gozdni delavec pri podiranju dreves in nakladanju hlodov. Ko se je vrnil od vojakov, se je želel preko zadruge vpisati na gozdarsko šolo v Postojni, toda na zadrugi so mu rekli: Ne. Ustrašili so se, da bi se morebiti po končanem šolanju zaposlil pri njih v zadrugi. Če bi morali zaposliti enega od ‘Dolfejevih mulcev’, bi bili vodilni uslužbenci v nevarnosti, da izgubijo službo. Leta 1953 se je zaposlil na Jesenicah v sivi livarni, končal večerno srednjo šolo, kmalu nato dobil službeno mesto pri računalnikih in ostal tam do upokojitve.

stran: 040

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nova maša v Bukovščici – Tone Slabe

Kaj pa najmlajši Tonček, vir tolikih maminih bolečin? Ko je končal četrti razred, je zdaj že nekoliko ‘omehčani’ učitelj Hrast nagovoril strica, da bi ga poslal v gimnazijo. Toda kako to uresničiti? Stric je spoznal na Jesenicah zakonca Janka in Francko Slabe že pred vojno, med vojno pa sta včasih prišla k njim v mlin po moko. Morda pa bi onadva hotela vzeti k sebi Tončka, da bi se lahko vpisal na jeseniško gimnazijo? Svojih otrok nista imela, pri njiju je živela le nečakinja Slabetove, ki je hodila na poštarsko šolo. Dogovorili so se, čeprav je mami je spet zakrvavelo srce, ker se ji je smilil, da je ponovno moral zdoma. Saj bi vendar lahko postal čevljar, ker ga ni daleč naokoli, je mama večkrat pregovarjala Tončka.
Tone se spominja, kako nebogljeno je stal pred poslopjem jeseniške gimnazije prvi šolski dan. Odhoda zdoma ni občutil preveč boleče, ker je rad ubogal in zaradi vedno večje vedoželjnosti rad hodil v šolo. Zelo težko pa mu je šlo z jezika, kadar je Slabetovo poklical ‘mama’. Slabetovih se je navadil, sprejel in spoštoval jih je, kot so sprejeli oni njega.
Ko je Slabetovi umrl mož in je bila eno leto brez pokojnine, za Toneta pa tudi ni dobivala otroških doklad, ji je ravnatelj gimnazije svetoval, naj Toneta posvoji, ker bo tako dobivala doklade in Tone del pokojnine po njenem možu. Mami Jerici je še bolj zakrvavelo srce, toda ko so jo prepričali, da je posvojitev edini izhod, se je vdala - kot tolikokrat doslej - in podpisala privolitev skupaj s tremi domačini na krajevnem odboru Bukovica, dne 6. 12. 1951. Tako je Tone dobil drugo ‘mamo’, srce prave mame pa je jokalo za najmlajšim, od katerega so jo zdaj še bolj ločili. Tone se spominja trenutkov, ko se je ob koncu počitnic poslavljal od doma. Kot vedno, ga je mama z ljubečo skrbjo spraševala, kaj naj mu še da s seboj za pot. Ko je tretjo jesen odhajal zdoma, se je ustavil vrh klanca na obronku gozda, gledal proti domu in, trinajstleten fantič, zajokal. »V Bukovščici sem se vedno počutil doma, pojem doma pa v meni ni postal tako globoko vraščen, da se ne bi mogel drugod počutiti kot doma«, razmišlja danes Slabetov Tone. Po maturi se je vpisal na teološko fakulteto in nekaj let kasneje so njegov dom postala različna župnišča, kjer je kaplanoval in župnikoval, danes je njegov dom v ljubljanskem semenišču, kjer je ravnatelj in vzgojitelj mladih fantov, semeniščnikov.

stran: 041

Kakšna srečanja z ‘učiteljicami’ in ‘vzgojiteljicami’ pa sta doživljali Francka in Nežka?
Eden najbolj bolečih zanju je bil tisti z domačinko, ki je učila verouk, brata pa je imela med vojno ‘v grmovju’. Ko so prišle Zinka, Nežka in Francka v cerkev, je vse tri spodila: »Ve pa kar ven! Vas pa že ne bom učila verouka! Kar k teti pojdite, naj vas ona uči!« Da jih je spodila ona, in to iz cerkve, je bilo zanje največje ponižanje!
In so odšle k teti. Za Dolfejeve otroke so bile tete, med njimi tudi ta, atova sestra, ki so ji zaplenili trgovino ‘Pri Jelencu’, v največjo oporo in pomoč. Čeprav tudi ona vsega oropana, ja imela bogato srce. Teta je videla poparjene obraze deklic, pa se je samo zasmejala in veselo rekla: »Kar za peč pojdite! Se bomo še lepše imele!« In še res je bilo! Odslej so redno prihajale k njej. Naučila jih je plesti, vesti in še marsikaj drugega, saj mama za vse to ni imela časa. Nežka pravi, da jim je bila ta teta Ivanka kot druga mama. Vedno je obžalovala, da stric tudi njej in nobeni od deklet ni dovolil, da bi se k njej šla učit za šiviljo, čeprav bi jim teta rade volje to omogočila. Sicer pa zanje ni bilo za učenje ali šolanje nobene možnosti. Štirinajstletna Francka je sadila po Pokljuki smrečice, da je zaslužila za čevlje in obleko. ‘Dolfejevi mulci’ niso bili nikoli deležni nobene pomoči, ki se je delila drugim.
V teh spominih Dolfejevih hčera nisem zasledila najmanjšega očitka komurkoli. Zakaj le? Njihova življenjska šola je bila sicer drugačna, toda opravile so jo z odliko, ker jih je usposobila za življenje, jim podarila življenjsko modrost in zavest, da jih v življenju spremlja božja previdnost. Še mladoletne so se zaposlile v različnih tovarnah in delale doma, dokler si niso ustvarile lastnih domov in si zgradile hiše, dovolj velike, da se bodo otroci, vnuki in pravnuki lahko vedno vračali domov. »Naj imajo oni dom, če so ga nam uničili!« pravi Nežka. Do danes so svoji 95-letni materi Jelenčevi otroci podarili 24 vnukov, 40 pravnukov in tri prapravnuke. Ne le njej, tudi Bogu in slovenskemu narodu.
Ko sem se poslavljala od Selške doline, me ni več obremenjevala ‘grozna stvar’, s katero sem bila zdaj seznanjena, ‘lik borca’ iz jutranjega avtobusa je čisto zbledel. Na tihem sem občudovala Boga, ki daje milost tolikim preizkušanim in trpečim, da lahko premagujejo hudobijo in vztrajajo v dobrem. »Kajti vse, kar prihaja od Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera.« Toda vera v koga? »Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin (1 Jan 5, 4-6).«