Avtor: Vanja Kržan

stran: 060

stran: 061

Konec junija je Ljubljano »začudil in vznemiril partizanski napad na vlak ljubljanskih internirancev, ki so jih Italijani v noči med 28. in 29. junijem 1942 peljali v eno svojih taborišč. To je bila prava gverilska akcija« (Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945). Med tistimi, ki so izginili brez sledu, je bil tudi sedemnajstletni dijak bežigrajske gimnazije Gabrijel Gaberc, izvrsten matematik, ki si je želel postati gradbeni inženir. Svojemu mlajšemu bratu Kazimiru, pravili so mu Mirko, je bil več kot brat. »Iskren prijatelj mi je bil,« piše danes o njem. »V zgled mi je bil v marsičem: v izpovedovanju vere, načelnosti, pridnosti. Za gradbenega inženirja je imel vse kvalitete.«
Najmlajši Gabrijelov brat Tomaž, takrat je imel 13 let, se spominja tiste nedelje, ko je bila racija v predelu Zelene jame v Ljubljani. »S to racijo so Italijani zajeli mojega očeta, ko je šel zjutraj v službo, na domu pa so pobrali še mojega brata Gabrijela. Očeta so še isti dan izpustili, brata pa zaprli v vojašnico. Čez nekaj dni so vse aretirane odpeljali na železniško postajo, kjer so jih natovorili v vagone za odhod v taborišče v Italiji.«
Če je vso Ljubljano »začudil in vznemiril partizanski napad na vlak«, je toliko bolj vznemirjal svojce internirancev, ker niso vedeli, kaj se z njimi dogaja. S kakšnim namenom so jih partizani ‘osvobodili’ z vlaka? Kaj z njimi počnejo? Jih bodo prisilno mobilizirali? Poleti 1942 je veliko Ljubljančanov že vedelo, zakaj komunisti v imenu OF pobijajo po ljubljanskih ulicah znane Slovence. Mnogi pa so bili prepričani, da so internirance resnično hoteli ‘osvoboditi’.
Nekaj ‘rešenih’ internirancev z vlaka je na partizanski ukaz moralo pisati domov pismo, da so jih partizani zajeli in da bodo kmalu izpuščeni … Toda prav ti so bili med tistimi, ki so jih partizani pobili. Dokument datiran 5. julija 1942, pod šifro ‘Strogo zaupno’ se glasi: »Po ustni naredbi komandanta Bračiča morate 12 internirancev, ki ste jih rešili iz ujetniškega vlaka, tekom 24 ur likvidirati. Likvidacijo izvršite tajno! Strogo pazite na to, da se o tem ne bo izvedelo. Za izvršitev odredbe osebno odgovarjate. Smrt fašizmu – svoboda narodu! Politkomisar Fric Novak.« (Svobodni pogledi –1, Buenos Aires 1967, stran 38). Tajnost likvidacij naj bi komunistom jamčila uspešnost zločinske dejavnosti, ljudstvo pa prepričala o dobronamernosti ciljev OF. Današnji postkomunisti še vedno med drugim uspešno obvladajo veščino, ki ji danes ne pravimo tajnost, ampak preprosto ‘pometanje stvari pod preprogo’. Kdo je kriv? Za kakšno kriminalno dejanje gre, o tem se ne govori. Da ne bo nepotrebnega vznemirjanja med ljudmi.
Pri Gaberčevih niso nikoli sprejeli nobenega obvestila o sinovi smrti, nobenega glasu od sina ni bilo od nikoder. Vsa leta vojne nič. Kako strašna je negotovost, s katero je komunistični sadizem trpinčil še svojce pobitih. Gotovo so Gaberčevi domnevali, da ljubljenega sina in brata ni več med živimi. Morda so tudi do njih prišle govorice o pobitih. Seveda v največji tajnosti. Morda so jim kasneje prišle v roke Črne bukve ali morda vsaj podatek iz njih, kjer je na strani 140 med žrtvami komunistične Osvobodilne fronte črno na belem zapisano ime njihovega pogrešanega ljubljenca: Gaberc Gabrijel, Ljubljana, ugrabljen iz vlaka pri Verdu 29. jun. 1942. ter ubit, ker ni hotel ostati pri njih.
Prišla je osvoboditev, pa še vedno nobene novice o smrti, z nobenega urada mrliškega lista. Vsaj zdaj bi se Gabrijel moral od nekod pojaviti, če bi bil še živ. Počasi so pričeli domnevati, da so ga gotovo umorili ali ustrelili. Toda zakaj? Nedolžnega sedemnajstletnega fanta, ki se je ukvarjal samo s študijem in športom in ni pripadal nobeni politični stranki? Njegova politična opredelitev je bilo domoljubje. Kako so ga umorili? Ali so ga mučili in je trpel? Kam so ga zagrebli? Ali bodo sploh kdaj zvedeli vsaj za ta kraj?
Potem ko so ga Italijani odpeljali od doma ga »nismo nikdar več videli, nikdar več!« je pred kratkim pisal brat Mirko iz Belgije. »Kakšna bolečina za nas vse, posebno pa za očeta in mater. Kasneje se je sicer izvedelo o partizanskem napadu na vlak pri Verdu, v katerem so bili večinoma dijaki bežigrajske gimnazije.« Mama in oče sta počasi in mukoma prebolevala smrt svojega najstarejšega sina, in ko se je Mirko nekoč sprehodil z mamo do Štepanje vasi, jo je vso pot ljubeče tolažil »kar je le mogel«. V pogovoru mu je na vsem lepem rekla: »Sedaj nam boš pa ti Mirko, sezidal hišo!« Kako težko se je mama odpovedovala mladostnim upom in načrtom, ki jih je nekoč gojil v sebi njen prvorojenec Gabrijel, pa nikoli ne bo postal gradbeni inženir. Mirko ji je takrat razodel svojo notranjost, svoj življenjski načrt, ki je v njem dozorel po boleči izgubi starejšega brata: »Ne bom načrtoval in zidal hiš, ker bom postal duhovnik in vsako župnišče bo moja hiša, moj dom.« Mamo je seveda razveselil Mirkov odgovor, saj ga je tudi pričakovala, ker se je v šolskem letu ¹⁹⁴⁴⁄₁₉₄₅ z bežigrajske gimnazije prepisal na salezijansko gimnazijo na Rakovniku.

stran: 062

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gabrijel Gaberc 1942

Toda saj bi poleg sina duhovnika lahko imela še sina gradbenika, če ga ne bi sedemnajstletnega umorili, se je mama težko utolažila. Mame ni motilo skromno kletno stanovanje v Bavdkovi ulici in ni sanjala o novi hiši zase. Skromnosti je bila vajena. Po prvi svetovni vojni sta oba z možem Jožetom prišla iz Tržiča v Ljubljano, kjer sta se spoznala, poročila in si ustvarila družino. V Tržiču so skoraj vsi fantje postali čevljarji, Jožu pa to delo ni bilo po volji, zato si je našel delo na pošti v Ljubljani. Ostal je uslužbenec na pošti vsa desetletja do upokojitve. Zaslužka ni bilo veliko, zato so živeli skromno in preprosto. Nekaj otrok je umrlo že v mladosti, tako so na koncu ostali zakoncema Jožu in Mariji roj. Plajbes le še trije sinovi. »Imeli smo se zelo radi,« piše Mirko, »bili smo navezani drug na drugega in vsi smo ‘držali skupaj’.« Prvi od živih je bil prav Gabrijel, ki je bil rojen na dan Gospodovega oznanjenja Mariji, 25. marca 1925 v Ljubljani. Za mamo je njegov rojstni dan imel simboličen pomen, zato sta ga z možem krstila za Gabrijela …
Gotovo bi tudi Gabrijel postal pokončen krščanski mož, je bila mama prepričana. Vsi njeni trije sinovi so vestno hodili k maši, največkrat k Sv. družini v Moste ali na Kodeljevo k Mali Tereziji. Zelo radi so zahajali v Mladinski dom na Kodeljevem, ki jim je nudil razvedrilo in zabavo. Zlasti Gabriel je dobro igral tenis.
Osvoboditev Gaberčevim ni prinesla nobenega veselja in sproščenosti. Iz bojazni, da ubijejo še njega, se je Mirko priključil skupnosti salezijancev z Rakovnika skupaj z drugimi gimnazijci. Iz Ljubljane so odšli 8. maja ob pol sedmih zvečer skupaj z vojaško komoro na Prulah. Malo na vozovih, malo peš, zadnjikrat preko »lepe in ljubljene« Slovenije. V Vetrinj so dospeli v soboto 12. maja proti večeru.
Dom Gaberčevih je tako postal še bolj tih in prazen. Staršema je ostal samo najmlajši, šestnajstletni Tomaž. Sledi za Mirkom v glavnem niso izgubili, dokončno pa so izgubili vsako upanje, da bi izsledili kakršenkoli podatek o Gabrijelu. Toda ne, motili so se! V prvih dneh januarja 1946. so po pošti prejeli Odločbo s sodišča Opr. št. Zp ²⁰⁶⁄₄₆-1. Končno po štirih letih prva uradna vest o njihovem Gabrijelu! Ta jih je seznanila s sklepom sodišča: »V smislu čl. 28 zakona o zaplembah se izreče zaplemba celokupne premične in nepremične imovine Gaberc Gabrijelu, Ljubljana. Utemeljitev: Glasom uvodoma navedenega poročila je imenovani sodeloval z okupatorjem (Be-ga, domobranec) in – bil kot narodni sovražnik ustreljen. Smrt fašizmu – svoboda narodu!«
Kdaj in kje je bil ustreljen, dokument ne navaja. Zdaj vedo le, da so ga ustrelili partizani, kot so pravilno domnevali.
Toda ustreljen ‘kot narodni sovražnik’! Sodelavec okupatorja v času, ko domobrancev v Ljubljani sploh še ni bilo! Sedemnajstletni dijak, ki je postal žrtev racije fašističnih okupatorjev in ga nič krivega pošljejo v taborišče smrti, naenkrat postane sovražnik naroda!
Pri Gaberčevih so štiri leta v negotovosti prebolevali krivično smrt svojega Gabrijela, zdaj pa naj bi sprejeli do konca krivično in žaljivo sodnijsko utemeljitev njegove smrti! Za ljudi, ki normalno razmišljajo, poznavajo stvari in čutijo, je kaj takega nemogoče. Tudi Gaberčevi in ogromno drugih Slovencev tako krivičnih obtožb ne morejo sprejeti, po svoji vesti ne!
Do danes ni nobeden od Gaberčevih prejel sodnega zapisnika krivične smrtne obsodbe niti njene utemeljitve niti kdaj in kje se je izvršila. Ugibajo, da tajno, neke noči, v nekem gozdu, »po ustni naredbi«, »strogo zaupno«. Kaj se torej sploh še čudimo, da živimo v državi s tako krivičnim sodstvom? Saj segajo njegove korenine tja v revolucionarna leta in iz njih še vedno raste naše sodstvo.

stran: 063

Nekaj časa zatem se je v kletnem stanovanju pri Gaberčevih pojavila komisija za ugotavljanje in zaplembo premoženja. Prišli so po Gabrijelovo premoženje. Mama je uradnikom pokazala na steno: »Tamle je njegov rožni venec, to je Gabrijelova edina imovina.« Zelo verjetno je niso odnesli s seboj ali pa, kot ‘propagandni material’. Končno so se zadovoljili z dejstvom, da v stanovanju ni ničesar, kar bi lahko zaplenili, razen seveda stanovanja samega, če bi bil njegov lastnik Gabrijel.
Potem so mamo klicali na sodnijo, da so tam napisali komisijski zapisnik o zaplembi premoženja ustreljenega obtoženca. Datiran je s 21. 3., štiri dni pred Gabrijelovim rojstnim dnem. V razpredelnici, kjer naj bi se popisalo in ocenilo premoženje, je ročno zapisano: »Popis in cenitev premičnin obdolženega Gaberc Gabrijela se ni izvršil, ker se niso našli nobeni predmeti.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Belgija 1960 – Kazimir Gaberc s svojo mamo

S tem je zadeva Gaberc Gabrijela dana ‘ad acta’, za vedno. Glejmo vendar naprej, v prihodnost, ne ozirajmo se v preteklost, smo slišali ponavljati, najprej nekdanjega predsednika, po izobrazbi pravnika! S tem je intoniral celoten zbor privržencev, ki do danes ponavljajo to žaljivko.
21. maja leta 1993. je Tomaž Gaberc iz Portoroža poslal dopis Temeljnemu sodišču v Ljubljani, da mu pošljejo dokument, na osnovi katerega je bila izrečena kazen z ustrelitvijo njegovega brata, ‘narodnega sovražnika’. Zaključuje ga s prošnjo: »Verjetno kje na sodišču obstoja zapisnik sodbe, na osnovi katere je bila izrečena kazen z ustrelitvijo in na osnovi katere je bila izdana priložena ‘Odločba o zaplembi celokupne premične in nepremične imovine’ mojega brata. V kolikor obstoja, prosim za prepis le-te, na osnovi katere bom zahteval razveljavitev sodbe, ker sem trdno prepričan, da moj brat ni bil ‘narodni sovražnik’, pač pa prej domoljub, saj so ga Italijani zaprli in odpeljali v internacijo.«
Gaberc Tomaž, že nekaj let pokojni, razveljavitve sodbe svojega brata ‘narodnega sovražnika’ ni dočakal, prav tako ne Gabrijelova starša in še živeči brat Mirko iz Belgije.

stran: 064

Svoje spomine na dom, mater in Gabrijela zaključuje: »Moram reči, da se je meni tujina nasmehnila. Pozneje sem prišel v Italijo, taborišče Monigo pri Trevizu, kjer sem v begunski gimnaziji zaključil šolsko leto 1944–45. V Italiji sem nadaljeval študij filozofije in potem v Španiji vse bogoslovne študije. Mašniško posvečenje sem sprejel na 500 m visoki gori Tibidabo, kjer je svetišče Srca Jezusovega, leta 1954. Ta gora se dviga nad Barcelono.«
»Nekaj let kasneje, l. 1959, me je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman poslal med slovenske izseljence v Belgijo, kjer vsestransko delujem že od leta 1960 dalje, prav do danes.« (Pismo je datirano 10. februarja 2003). »Tako sem mogel uresničiti moje matere željo, da bi stara leta preživela pri meni. Res Bogu hvala za sedem polnih let, ki jih je pri meni preživela: najlepša leta v mojem življenju. V mojem naročju je lepo v Bogu zaspala in izpolnil sem ji še zadnjo željo: pokopali smo jo v Ljubljani v grobu družine Gaberc. Ko se sedaj skoraj vsako leto vračam v domovino, najprej obiščem očetov in mamin grob.« Nedvomno gospod Mirko postoji tudi ob farni spominski plošči na Žalah, kjer je vklesano ime njegovega nepozabnega brata Gabrijela.
»Ko smo imeli sveto mašo zadušnico v Charleroi, sem v cerkvi, polni slovenskih rojakov in rojakinj, izrekel tele besede: ‘Ako bi mi Bog dal možnost izbrati svojo mater in očeta, veste, koga bi izbral? Prav to mater in tega očeta, ki mi ju je bil Bog določil, saj sta bila zame najboljša. Bog jima plačaj za vse!’« In če bi gospoda Mirka vprašali, koga bi izbral za svoja brata, bi nam nedvomno odgovoril isto: » Prav tadva brata Gabrijela in Tomaža, saj sta bila zame najboljša. Bog jima plačaj za vse! «