Avtor: Anton Suhadolc

stran: 064

Avtor članka je sin inž. Suhadolca, dr. Anton Suhadolc, upokojeni profesor matematike

Gradbeni inženir Anton Suhadolc je bil rojen leta 1897, umrl je leta 1983. Strokovno kariero je začel leta 1923 kot asistent za mehaniko na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. V letih 1923-1937 je bil tesen sodelavec prof. Jožeta Plečnika. O tem sodelovanju je objavil knjižico z naslovom Plečnik in jaz, izšla je leta 1985 v Založništvu tržaškega tiska. V času pred drugo svetovno vojno je projektiral mnoge stavbe, med najbolj poznanimi so Pestotnikova hiša na Mirju, kjer je sedež Rdečega križa, Čečeva vila na Prulah, v kateri je sedaj hrvaško veleposlaništvo, Goričaričina hiša na Sv. Petra cesti, v njej je vrvarna, Zaltova hiša na Ajdovščini v Ljubljani, kjer je v pritličju optik Zajc, in hiša trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja na Mirju.
Inž. Suhadolc se s politiko ni ukvarjal. Med drugo svetovno vojno je prvo leto okupacije podpiral OF; nekje je zapisal: »Dajal sem nemajhne vsote za OF.« Omenim naj še, da je v njegovi hiši na Dunajski cesti stanoval kot najemnik tudi slovenski pesnik in pisatelj Miran Jarc z družino. Bila sta prijatelja in sta pogosto na vrtu šahirala.
Prišel je 28. junij 1942. Italijani so obkrožili Bežigrad in Zeleno jamo in aretirali več sto ljudi, med njimi tudi inž. Suhadolca in Mirana Jarca. Ponoči so Italijani nekatere zaprte naložili na živinske vagone in jih odpeljali v smeri koncentracijskega taborišča Gonars. Popis oseb na tem vlaku se je ohranil v tako imenovanem »udbovskem arhivu«, sedaj na Linhartovi cesti v Ljubljani. V popisu je navedenih 338 oseb vseh starosti, od takih, rojenih okoli leta 1890 do skoraj otrok, rojenih leta 1926. Kot je znano, so ta vlak napadli partizani v bližini Verda in odpeljali v gozd večino zapornikov.
Inž. Suhadolc je med svojim trimesečnim bivanjem pri partizanih skoraj vsak dan pisal dnevnik. V celoti je popisal pet blokcev velikosti približno 4 krat 7 centimetrov, s svinčnikom, v miniaturni pisavi. Blokci so ohranjeni. V sedemdesetih letih, ko je bil že dalj časa v pokoju, je vsebino blokcev prepisal s pisalnim strojem. Po njegovi smrti so se našli ti in številni drugi njegovi memoarski spisi. Partizanski dnevnik je izšel v samozaložbi leta 2001 pod naslovom Pri partizanih. Dobi se pri avtorju tega sestavka.
Partizani so rešence vodili že po temi čez vas Pokojišče do vasi Padež, kjer so lahko počivali. Takoj dopoldne 29. junija 1942 so partizani rešence nagovorili, naj primejo v roke puške in se jim pridružijo. Inž. Suhadolc piše:

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ljubljana 1941 – Z leve Matija Suhadolc, Marija Jarc, Terezija Jarc, Anton Suhadolc Miran Jarc

»Okoli 70 jih gre takoj med borce. Okoli 30 je domotožcev.« Glavnina, med drugimi inž. Suhadolc, Miran Jarc, Rudko Večerin (Suhadolčev nečak), direktor meščanske šole Wagner, slikar Mežan, so se odločili za delo za partizane. Inž. Suhadolc je pripovedoval, da je mnoge sotrpine prepričeval, naj se ne javijo za odhod domov, ampak naj se javijo za delo. Rekel je tudi, da od tistih, ki so se javili za vrnitev domov, pozneje ni videl nikogar. Že naslednjega dne so partizani odpeljali Mirana Jarca in še nekatere druge v štab. Rešenci so do 2. julija hodili po gozdovih in prišli do vasi Stari Log, kjer so jih nastanili v barakah. Ing. Suhadolc piše: »Vsa družba (rešencev) je bila pač zelo čudno izbrana. Bilo nas je 220 mož. Od 50 let starih do 15-letnih dečkov. Od akademikov do delavcev … Da je bil ta zbor politično popolnoma nesorodnih misli in naziranj, je samo po sebi umevno. Simpatični, nesimpatični, vdani in uporni.« So se pa že pojavljale zle slutnje: »Kot poveljnik taborišča se je prikazal mlad, visok, svetel partizan z imenom Ivko. Govoril je dosti omledno, važno, grozil je vsem, ki bi se osmelili s pobegom, neredom ali podobno … Pričeli so tudi z zasliševanjem. To je dalo misliti, da hočejo opredeljevati dobre in sumljive.« In naprej »V času, ko so nas rešence prerešetavali, ali smo pravoverni, me nekdo pokliče, naj grem malo stran od naših barak, kjer me čaka neki partizan. Bil je Janez Stanovnik (Op. avt.: J. Stanovnik je še vedno vnet zagovornik mitologije o NOB, glej članek v Delu Usmrtitve z vednostjo vrhovnega poveljstva. Zelo tehten odmev na njegova izvajanja in na sorodne trditve prof. Kmecla je najti v Novi reviji izpod peresa dr. Tineta Hribarja), ki mi je povedal, da se mi je 3. julija 1942 rodil sin«. Inž. Suhadolcu se je rodil šesti otrok, Janez, sedaj profesor na Fakulteti za arhitekturo, imenovan tudi »papežev mizar«. Nadalje piše: »Franček od Agitpropa je zelo simpatičen partizanček. On prihaja včasih zvečer in pripoveduje, propagira. Želi, da tovarišija komentira njegove trditve. Odziv je mrk. Pozneje sva se s Frančkom srečala, ko sem bil bolj prost in me vpraša, zakaj nisem ugovarjal njegovemu govoru. Pravim, ali mar vem, kakšen bo odziv na kritiko. Svoboda je tudi pri partizanih bolj kratkih nog.«

stran: 065

Čeprav so bili rešenci pod stalno stražo, se je nekaterim posrečilo pobegniti domov, npr. Rudku Večerinu in direktorju Wagnerju. Oba sta kasneje umrla v tujini.
Po deset dnevih brezdelja se je inž. Suhadolc preselil v Novi Log, kjer je delal pri gradnji lesene barake v gozdu, blizu ceste Stari Log-Lašče. Tam je bila mehanična delavnica. Med drugimi je bil tam tudi voznik Radko Wute. O njem piše Suhadolc: »Žal, mlad štajerski rojak iz Slovenskih goric ali po drugi plati zelo drzek in surov. On je skrbel za dva tovorna avtomobila in z njima prevažal, kar je bilo potrebno. Partizane in blago. On je bil navzoč pri kamenjanju profesorja Umberta Nana pri Čremošnjicah. Takrat, ko je to grozno dejstvo pripovedoval, skoro nisem mogel verjeti.«

stran: 066

Iz tega časa navaja inž. Suhadolc še nekaj zanimivih dogodkov.
»Poseben oddelek je bil Agitprop. V Starem Logu je bilo šest takih partizanov, ki so bili vedno kje v gosteh in so se zopet vračali. Poznal sem Ljubota Blanča in pesnika Roba iz Novega mesta. Včasih je prišel mednje tudi Cevc ali Primož, literat in umetnostni zgodovinar. Izgledali so slabo, vedno sem mislil na kolednike, če sem jih zagledal. Ovsen močnik jim ni šel. Pa saj ni čudno, ko so hodili po krajih, kjer je bil kruh doma.«
»Nekaj posebnega je bil partizanski pogreb. Prvi je bil pogreb mladega fanta, ki je dobil kroglo, ko je šel po vodo v vasi Mala Gora pri Kočevju. Ležal je potem v mrtvašnici v Starem Logu in sem ga šel gledat. Ležal je v krsti iz neobdelanih smrekovih desk. Negiben z malenkostnimi krvavimi sragami. Čigav, od kod, zakaj. Padel za boljšo bodočnost, upamo. Prišel je na dan pogreba duhovnik iz Hinj. Potem v sprevodu na pokopališče. Tam govor, petje partizansko, grobnica, salva, pokop. Na zapuščenem Kočevskem, v zraku, ki še pravzaprav nikomur ne pripada, med samimi nemškimi grobovi, slovenski partizan. To so pravzaprav prvi naseljenci novega vala slovenske zemlje.«
V Starem Logu je inž. Suhadolc srečal mnoge znance. Eno tako srečanje opisuje takole: »Neki večer sem bil ravno pri Matildi. (Op. avt.: Matilda Bradač, žena lokalnega žandarja.) Ko je prišel tja Kocbek, Drejče in Drejčica. (Op. avt.: Franc Lubej z ženo). Predstavili smo se. Kocbek se nekam trudno usede na stol, mi pa po ostalih stolih ali smo kar stali, Bine in jaz. Kocbek spregovori z menoj nekaj o rešencih, o domačih. Videl sem pa, da mu pogovor nikakor ne gre. Gledal sem ga in mislil. Med svojimi si in ne moreš biti vesel in kar pogled zatajuješ. Pozneje sem šele premišljeval, da je mož hudo obremenjen in Bog ve, kake misli so se podile po glavi in kakšne skrbi so ga vznemirjale. Pravzaprav smo bili že takrat vsi begunci.«
V začetku avgusta je inž. Suhadolc sodeloval pri napeljevanju telefonskih žic, nato pa so mu zaupali skrb za gradnjo sušilnic za sadje, tisto leto je namreč sadje obilno rodilo. Eno je gradil na Dvoru pri Žužemberku, nato pa so ga poslali v Šmarjeto. Od tam je hodil v mnoge kraje gradit sušilnice, mesarije in druge objekte. Bil je v gradu Prežek, v Gracarjevem turnu je srečal inž. Schöppla. Tam je narisal načrt za klavnico in mesarijo v Vrhpolju, za sušilnico v Orehovcu in Sv. Križu. Po vojni so ga komunisti prekrstili v Podbočje, kot so prekrstili na desetine imen krajev, poimenovanih po svetnikih, imena mnogih krajev pa so nadomestili z imeni revolucionarnih svetnikov. Večji del avgusta in začetek septembra je Suhadolcu minil v risanju načrtov, iskanju primernega materiala za gradnje, iskanju obrtnikov, pa tudi fizično je močno delal. Sušilnico sadja na Telčah, kjer je dalj časa bival, je v veliki meri zgradil sam. Žal jo je okupator pozneje požgal. S sušilnico je zgorel tudi njegov dokument, prepustnica za prosto gibanje na osvobojenem ozemlju na Dolenjskem.
V začetku so rešenci včasih tudi stradali. Kvaliteta hrane se je vsaj inž. Suhadolcu precej izboljšala, ko je odšel na delo v Šmarjeto in okolico. Zelo problematična pa je bila, razumljivo, oskrba z obutvijo in obleko.
Jesen se je bližala in inž. Suhadolca je vedno bolj skrbela zima. Začetno skoraj romantično vzdušje partizanstva in navdušenje zanj je počasi popuščalo, česar pa se direktno iz dnevnika ne da razbrati: pri pisanju dnevnika je moral biti previden, saj bi zlahka prišel v roke nadrejenim. Začetni dolgi opisi dogodkov in občutenj se umikajo kratkim geslom o tekočih dogodkih.
Suhadolc je bil v Šmarjeti neposredno podrejen Vinku Kosu in Vinku Paderšiču, imenovanemu Batreja. Ta je bil srednješolski profesor iz Novega mesta, organizator OF pod Gorjanci in poleti 1942 član okrožnega odbora OF Novo mesto, v njem zastopnik krščanskih socialistov (Za te detajle se zahvaljujem Bogdanu Osolniku). Z inž. Suhadolcem sta imela dobre odnose. Suhadolc piše: »Le enkrat, ko je na konju prijahal v Šmarješke toplice, me je poklical k sebi in grajal, češ da preveč govorim. Če bom svoje govorjenje še nadaljeval, se mi lahko še kaj nevšečnega pripeti. Jaz sem mu krepko ugovarjal, vendar sem kmalu utihnil. Bil je to postaven fant, gotovo tudi dosti sposoben in prijeten. Spadal je h krščanskemu socializmu. Zelo ga je bilo škoda. Kdo jih je izdal v jami, ne vem, bržkone pa nasprotniki socialcev.« Batreja, Kos in več partizanov se je med italijansko ofenzivo jeseni 1942 skrilo v neko jamo. Italijani so jih našli in vse pomorili.
Batreja se je strinjal, da bi inž. Suhadolc preživel zimo v stiškem samostanu, kjer je bil opat dr. Kostelec njegov prijatelj. Vendar se je zgodilo drugače. Pred prihajajočo ofenzivo se je Suhadolc 18. septembra 1942 umaknil v Novo mesto, od tod pa so ga Italijani vklenjenega odpeljali z vlakom v Ljubljano v Belgijsko vojašnico.

stran: 067

Avtor slike: Anton Suhadolc

Opis slike: Načrt hišice v gozdu Anton Suhadolc

V partizanskem dnevniku inž. Suhadolc poimensko omenja okoli 250 različnih ljudi, večino teh je srečal pri partizanih. V zelo dobrem spominu je imel Bineta Kobola iz Zelene jame – tudi inž. Suhadolc je mladost preživel v Zeleni jami – ki ga je spremljal do odhoda v Šmarjeto. Pozneje je izvedel, da je bil Bine organiziran in je jamčil za Suhadolca, ki so ga imeli za bolj belega. To pa verjetno zato, ker je zelo veliko delal za Cerkev: vodil je gradnjo nove šišenske cerkve, cerkve Sv. Cirila in Metoda, gradnjo Baragovega semenišča, današnjega Študentskega kolegija, in načrtoval več deset drugih objektov za slovensko Cerkev. Dobro se je razumel s partizanskim poveljnikom Joštom, Ivanom Smrketom iz Žužemberka, za njegovega brata je celo narisal načrt nove hiše. V Škocjanu je spoznal župnika Škodo, ki je bil po vojni župnik v Šmartnem pri Tuhinju. Inž. Suhadolc mu je narisal načrte za novo cerkev, saj je bila stara porušena. Miran Jarc ga je obiskal le enkrat. Do uradne verzije smrti Mirana Jarca med ofenzivo je bil Suhadolc skeptičen: nobenemu drugemu članu štaba se ni nič zgodilo. Najmanjši očitek je bil, da zanj pač niso poskrbeli, saj ni bil organiziran.
Po štirih dneh zapora so inž. Suhadolca na vztrajne prošnje njegove žene Natalije Sartori spustili domov. Natalija Sartori je bila rojena v zaselku Uhanje pri vasi Ustje na Vipavskem. Po koncu prve svetovne vojne je zapustila Primorsko, ki je bila dodeljena Italiji, in odšla na ljubljansko učiteljišče. Intervenirala je tudi pri vojaškem poveljniku mesta Ljubljane, ki se je tudi pisal Sartori. Morda je bil slučaj dobrodošel, morda pa je imel Suhadolc tudi druge zagovornike. Po vrnitvi domov o OF ni hotel nič več slišati, spregledal je osnovni namen NOB, izvesti komunistično revolucijo, kar mu je žena že prej dopovedovala. Po koncu druge svetovne vojne so posledice seveda nastopile. Žena je jeseni 1945 ostala brez službe, bila je učiteljica za Bežigradom v šoli ob Vodovodni cesti. Dve hčeri, ena je bila leta 1945 stara 14 let, druga 17 let, so maja 1945 izključili iz bivše nunske gimnazije kot sovražnici države! (Precej sem se trudil, da bi našel dokumente o takih izključitvah. Doslej nisem uspel. Vem le, da je bil ravnatelj šole Detela, glavna inkvizitorka otrok pa je bila profesorica angleščine Volavškova. V šoli je nastopala v škornjih in jahalnih hlačah.) Šikaniranja predvsem od lokalnih vodilnih ljudi več let ni bilo konca. To pa je že druga zgodba.
Iz partizanov je bila komunikacija z Ljubljano kar dobra. Inž. Suhadolc je poslal domov najmanj 13 pisem, večinoma kratkih s previdno vsebino, prejel pa je najmanj enega od žene. Vsa so ohranjena. Iz partizanov je prinesel nekaj načrtov in skic poslopij, ki jih je delal za potrebe partizanov. Kopije nekaterih od teh so tekstu priložene. Dnevnik inž. Suhadolca kot zgodovinski dokument gotovo ni zelo pomemben. Je pa zanimiv kot pričevanje o razmerah leta 1942, kot jih je videl politično popolnoma neobremenjen človek, samosvoj, velik domoljub, stvarne in trezne narave.