Avtor: Tine Velikonja

stran: 084

Vsaka stezica pelje v Rim …

V Rim? Preprosto: najprej do viške cerkve, tam pa vprašati za naprej. Pa Franci Pograjc? Poizvedite pri Novi Slovenski zavezi ali vsaj berite njeno glasilo!
Če bi zgodovinar dr. Tone Ferenc to storil, se mu Pograjc ne bi izgubil. Na preglednem seznamu pomorjenih v njegovi nedavno izišli knjigi DIES IRAE (Tone Ferenc, Ljubljana, Modrijan 2002) ga namreč ni, čeprav ga omenja kar trikrat, na 653. strani ga ima celo med izkopanimi iz skupinskega groba pri Velikih Laščah. Pa bi moral »pri viški cerkvi« samo vprašati koga od nas in bi izvedel, kam naj ga gre iskat. Na ljubljanske Žale vendar na grobišče šestih, ki so jih prepeljali iz Velikih Lašč in 21. maja 1944 slovesno pokopali! Izbrali so bili prostor takoj za grobovi Ehrlicha, Rojica in Župca. Omenjene tri in druge žrtve vosovskih atentatorjev, tudi Natlačena s prvo ženo in dvema otrokoma ter na Orlovem vrhu pokopane padle domobrance, so spomladi leta 1946 s pomočjo nemških vojnih ujetnikov izkopali in njihove kosti raztresli neznano kje. Le malo je manjkalo, da se ni podobno zgodilo s turjaškimi. Ko je šla takrat gospa Vida Zalokar zjutraj na možev grob, tudi sodnik dr. Lojze Zalokar je bil med ustreljenimi, je zalotila delavce v vojaških cunjah, kako so se s krampi in lopatami spravili nadenj. Dvignila je vik in krik, dela so ustavili in turjaške rešili. Za razliko od drugih podobnih grobov širom po Sloveniji, ki so jih po odredbi takratnega ministra za notranje zadeve Zorana Poliča zravnali z zemljo, je stebrasto znamenje z imenom Toneta Perneta smelo stati na njegovem grobu, podobno skromna plošča za Bena in Janeza Rožanca, ki so jima pridružili mamo, tudi Vido, ki so jo kasneje pokopali zraven moža in sta na plošči napisana oba. Dr. Ludviku Kožuhu se je pridružila nedavno umrla žena, oba pa sta napisana na novem granitnem nagrobniku. Pri najbolj vzhodno ležečemu grobu se moramo potruditi, pozimi odmetati sneg, poleti odmakniti zelenje, da pridemo do plošče z napisom FRANCI. Ta je prava, tu leži Franci Pograjc, rojen leta 1913 v Celju, uradnik, nazadnje stanujoč v Ljubljani pri Sv. Jakobu, eden vidnejših vaških stražarjev, zajet na Turjaku in čez dva dni, v torek 21. septembra 1943, ustreljen pri Velikih Laščah. Domačini, ki so mrtve pokopali, so dali znane in pomembne v poseben grob, ker so računali, da jih bodo prej ali slej odkopali. Tako se je Franci nazadnje znašel na ljubljanskih Žalah, svojci pa izvedeli za njegov grob šele čez pol stoletja. No, o stanju grobišča nasproti groba profesorja Ernesta Tomca za Ehrlichovim in Rojičevim kenotafom smo pisali v prilogi Zaveze (41, Mi med seboj, 3, marec 2001) in kot nalašč v zadnji 47. številki (T. Velikonja, Zaveza, 47, 41–42, dec. 2002). Obakrat je Franci Pograjc omenjen. Njegovo ime lahko preberemo tudi na farni spominski plošči na Žalah (1913–1943), kjer je napisan skupaj z bratom ing. Vladimirjem (1915–1945).

Slovenija ni bila otok!

Kaj pa Tone Ferenc? Rekli smo že v uvodu, da je napravil kvalitetni preskok v vseh pogledih, da pa se zavestno ni spustil v interpretacije, predvsem ne v osnovno. Dvajset strani porabi za formalno razpredanje o partizanskem sodstvu v tistem času (405–425), z eno besedo pa ga ne oceni. Spodobilo bi se vsaj, da bi citiral ustrezne stavke o ravnanju z vojnimi ujetniki in civilisti iz ženevskih konvencij in protokolov. Potem bi se seveda odprlo tudi bralcu, da »je bilo pobijanje ujetnikov septembra in oktobra 1943 vojni zločin, ki bi potreboval skrbno obravnavo in sam po sebi zaslužil obsodbo.« Kakorkoli drugače označevati našteta dejanja bi bila samo potuha za genocidne poboje po končani vojni. Poboji v Dies irae so bili generalka zanje. Vseeno pa je Ferenčevo naštevanje za partizansko stran tako porazno, da Vladimir Kavčič v Svobodni misli (14. 2. 2003) v oceni njegove knjige svetuje, naj si bralec kot protistrup »poprej vsaj ogleda tri knjige Silva Grgiča Žrtve okupatorjevih sodelavcev«.
Manjka oris svetovnih dogodkov v tistem času. Leta 1943 je bilo jasno, da je vojna za sile osi izgubljena. Afriška fronta in Stalingrad sta bila zgodovina, rdeča armada je zravnala bojno črto med Leningradom na severu in Sevastopolom na jugu in se pripravljala na odločilni napad, Angloameričani so bili na Siciliji in se odpravljali na italijanski škorenj, nihče ni dvomil o invaziji nekje na atlantski obali Francije, načrtovali so tudi invazijo v Istri in na Kvarnerju. Mussolinija so vrgli 25. julija 1943. Jasno je bilo, da Badoglieva vlada ne bo dolgo zdržala in bo njena vojska v najkrajšem času položila orožje.

stran: 086

Za Slovenijo je to pomenilo, da bo šlo samo za to, komu oblast po zvezniški zmagi. Tako kraljeva vojska v domovini kot vaški stražarji so naivno upali, da se bo dalo s partizani dogovoriti za skupni nastop proti Nemcem. Samo partijsko vodstvo je zares vedelo, kaj hoče: popolen prevzem oblasti. Če pogledamo, kako je bilo z uporom proti okupatorju, ne smemo pozabiti, da so imeli komunisti tesne zveze z Italijani že od aprila 1941. Shajali so se tako z vojaškimi in policijskimi poveljniki kot z navadno vojsko, saj so bili dva meseca in pol po okupaciji Hitler, Mussolini in Stalin zavezniki. Pa tudi kasneje in na vseh nivojih. Med italijanskimi vojaki je bilo veliko komunistov. Saj 30% glasov, ki jih dobila KPI na prvih volitvah po letu 1945, ni slučaj. Na Drenovem Griču so partizani v soglasju z Italijani že poleti 1942 izpraznili ves vlak in podobno naredili z vlakom med Stražo in Sotesko. Če bi nam hotel torej Ferenc odpreti oči z nečim novim, bi nam moral po podrobnejšem brskanju po partizanskih in italijanskih arhivih povedati tudi kaj o tem. Partizansko sodelovanje z Italijani je postalo še bolj očitno po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Najmanj desetkrat močnejši so bili od partizanov, tako v orožju kot številčno, in bi si zlahka izborili pot domov. Nemci in partizani bi jih samo nemočno gledali. Pa so pohlevno položili orožje, še več, s topovi so odločilno posegli v boj v Grčaricah in na Turjaku. Da so bili ti stiki tesni, je dokaz že v tem, da niso nikjer podprli vaških stražarjev, svojih nedavnih zaveznikov, v Novem mestu so jih poskušali celo s prevaro predati partizanom.

Arhiv republiškega sekretariata za notranje zdeve

Kaj pa doslej neznani dokumenti, koliko je med njimi zares novih? V uvodu izvemo, da jih je avtor dobil največ, predvsem so to gradiva o delovanju partizanskih sodišč, v Arhivu republiškega sekretariata za notranje zadeve v Ljubljani, ki je bil desetletja nedostopen. Predvsem je pri tem mislil na zapisnike zaslišanj ujetih četnikov in vaških stražarjev. Dobrodošla mu je bila tudi literatura slovenske politične emigracije. Da bi v uvodu omenil Zavezo in drugo domačo literaturo, mu ni prišlo na misel. S tem je napravil nekaj podobnega kot sedanja ministrica za kulturo Andreja Rihter, ki je na prošnjo za letošnjo subvencijo reviji ZAVEZA lakonično odpisala, da ne bo nič, ker »take literature naše ministrstvo ne podpira!«
Zagovori in razlage oseb, ki životarijo v akutnem stanju žeje in lakote ter bivajo v nečloveških razmerah, niso zanesljivi. Ferenc samo bežno omenja, kakšne oskrbe so bili deležni ujeti vojaki in civilisti. Kaj namreč zmore človek po dveh, treh, štirih tednih popolne lakote? Koliko je še vredna njegova beseda? Ker sem šel tudi jaz skozi podobno torturo, je bilo zame popolno presenečenje, ko sem izvedel, da so se iz Dachaua vrnili tudi taki, ki so bili v njem zaprti leto ali dve. Na Teharjah se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Samo še slab mesec, pa bi od lakote pomrli vsi do zadnjega. Človek s normalno telesno težo umre namreč po 70 dneh brez hrane. Najhujša sta ravno prva dva tedna. Toliko časa namreč potrebuje organizem, da se zave, kako se mora nasloniti izključno na lastne zaloge. Prvih 14 dni stradajoči dobesedno živi od lastnega mesa in krvi. Možgani in rdeče krvničke v tem času črpajo energijo za svoje delovanje izključno iz presnove beljakovin. Šele kesneje začne organizem živeti predvsem od telesne maščobe. Kaj pa tekočina? Dvakrat na dan po pol litra rjavkaste vode: tretjino je izdihamo, tretjino izparimo, preostala tretjina pa je premalo za nemoteno delovanje ledvic. Za umorjene na Mačkovcu 28. oktobra 1944, po šestih tednih žeje in lakote, pove priča, da »so bili silno sestradani in zdelani«. In izjave ljudi v takih stiskah naj bodo verodostojni dokumenti za pisanje zgodovine!
Pri zapisnikih zaslišanj ujetih četnikov in vaških stražarjev nas preseneča predvsem dejstvo, da zasliševavci svojim ujetnikom zvečine sploh niso skušali dokazati zločinov. Zanje so bili izdajavci in so zaslužili smrt že s tem, da so jih dobili v uniformah »sovražne vojske«. Iz njih so vlekli nepomembne podrobnosti, čez kateri potok in po katerem travniku ali gozdu je enota šla, preden se je znašla v njihovih rokah. Ferenc napolni četrtino knjige (11–186) s podatki o zbiranju, bivanju, potovanju, beganju in praskah četniškega odreda, v katerem je bilo komaj dvesto vojakov in oficirjev, njihovo nastanitev v Grčaricah, opis napada in predaje pa opravi na pičlih 27 straneh. Zasliševavcev niso zanimali pravi zločini, ampak izdajstvo. Tega so hoteli dokazati, in kot vidimo po geslu, ki obdeluje kočevski proces, jim je uspelo. Glasi se namreč SODNI PROCES PROTI VOJNIM ZLOČINCEM V KOČEVJU (ES, 12, 138). Tudi pri razlagi se Irena Mrvič ne spušča v razgabljanje o krivdi in kazni, ampak nam postreže s suhoparnimi podatki: našteje imena vosovcev, ki so sodelovali pri pripravi procesa, sodnikov in drugih, ki so ga izpeljali, ob imenih obtožencev izvemo tudi za kazni, ki so jih prejeli, in končno usodo. Proces naj bi dokazal, da so se četniki s svojo naslonitvijo na italijanskega okupatorja do vratu potopili v izdajavsko gnojnico.

stran: 087

Pri branju Ferečevih zapiskov imaš vtis, da je korektno vključil vse vire, tudi take, ki njegovih tez ne podpirajo, da torej ni uporabil najpogostejše prevare zgodovinarjev. Ta je v tem, da ne pišejo laži, vendar dokumente prebirajo kot fižol in rdeče zadržijo, bele pa mečejo v koš ali obratno. Kako je torej z Dies irae? Zame ni razlike med Mozljem in Volčjimi jamami pri Turjaku. Marsikdo se bo ob tem zgrozil in trdil, da je nedopustno enačiti obračun z ujetimi plavo- in belogardisti z domobranskim pobojem 29 sodelavcev OF 4. maja 1945. Postreljeni v gozdu pri Turjaku so bili celo veliko skrbneje izprašani; zapisnika o zaslišanju Leopoldine Mekina, denimo, je za celo knjigo (L. Tršan, Razbitje OF in partije v Ljubljani, Viri, 10, 1996). Tudi njim smrtne obsodbe niso sporočili, niso jih pokopali v krstah, ampak zagrebli v izkopano jamo, svojcev o dejanju niso obvestili, razlika je le v tem, da domobranci svojih žrtev niso zvezali z žico in jih pred ustrelitvijo niso slekli, kar so počeli partizani. Pa tudi za slačenje pred smrtjo niso krivi komunisti, krivi so ustreljeni poljski oficirji v Katynskem gozdu. Njihove obleke in obuvala, v katerih so po žepih ali v nogavicah skrivali dokumente, pisma in drugo lastnino, so pomagali mednarodni komisiji žrtve identificirali in celo določiti datum smrti, s tem pa seveda tudi krivca. Rusi so namreč na 1. nürnberškem procesu skušali Katyn naprtiti Nemcem, pa se je pokazalo, da so bili Poljaki umorjeni v času, ko je Smolensku gospodovala Čeka. Kaj takega pri kasnejših žrtvah komunističnih pobojev ni bilo več možno, saj je bilo spodnje perilo največ, kar so smele včasih obdržati.

Četniki so bili tesno povezani z Italijani?

Ferenc skuša v uvodni četrtini prikazati zbliževanje med četniškim odredom in italijanskim okupatorjem. Čeprav so četniki upali, da bodo pričakali konec vojne neomadeževani v zavetju široke mreže postojank vaških straž, so se odločili, da bodo delovali samostojno. Hitro so spoznali, da ne bo šlo. Izpostavili so se tako partizanom kot Italijanom. Proti obema pa se ni dalo! Postalo je očitno, da se bo ponovila zgodovina Štajerskega bataljona, da jih čaka legalizacija ali drugi Suhor. Pa je prišla vmes kapitulacija Italije. Morda Ferenc njihove stiske, ko so bili obkoljeni v Grčaricah, ne prikaže dovolj dramatično, predvsem pa ne izvemo, kakšne sorte ljudje so bili.
Na 102 strani, denimo, citira pod črto odstavek iz spominov Antona Komotarja (Zaveza, 9, 21–29), ki je bil takrat poveljnik treh postojank vaških straž: v Bevkah, na Drenovem Griču in Ligojni. Komotar piše o pomoči četniškemu odredu junija 1943 pri prehodu čez Ljubljansko barje in njegovem srečanju z odredovim poveljnikom Danilom Koprivico. Objavljena je samo prva polovica odstavka, čeprav bi bilo pošteno, da bil objavljen ves. Druga polovica se namreč glasi takole:
Ob slovesu mi je stisnil roko in mi rekel: »Nije važno, gdje danas koji stoji. Važno je, da se poštuje kralj in otadžbina.« To so bile pač besede srbskega oficirja in srbske mentalitete, ki je v tedanji jugoslovanski vojski prevladovala. V Grčaricah je bil težko ranjen in je umrl nekaj ur potem, ko so partizani Grčarice zavzeli in odred uničili. Kakor sem dejal, sem takrat spremljal odred nekako do Loga, kjer so zavili vstan proti Notranjim Goricam in naprej na Dolenjsko. Poslovili smo se, ko je bil že mrak. Spominjam se, da sem dolgo gledal za njimi, kako postave četnikov izginjajo v naraščajočo noč. Videl jih nisem nikoli več.
Prav bi tudi bilo, če bi bralci izvedeli, kakšne težave z Italijani je imel Komotar zaradi omenjene pomoči četnikom. Naslednjega dne so ga namreč poklicali na vojaško poveljstvo na Vrhniki in ga odstavili. Potem so ga prišli aretirat na dom. Pobegnil je, dobil kolo, se z njim odpeljal na Sv. Tri kralje, tam pa se pridružil manjšemu četniškemu odredu.


stran: 088

Kdo je štiriindvajseti ustreljeni na V. Osolniku? (371–377).

V torek 14. septembra 1943 je prišlo okrog sto vaških stražarjev iz Zapotoka čez Osredek na Veliki Osolnik. Bilo je med 20. in 21. uro, čez dve uri pa so bili že napadeni. Bataljon je bil na hitro sestavljen iz vojakov posadk iz Polja pri Ljubljani, Sv. Gregorja in Velikih Poljan. Med seboj se niso poznali. Zmeda ni bila samo med bojem, ampak je tudi pri opisih dogajanja, pravi Rašomon. Daki, ki je bil takrat komandant Tomšičeve brigade, piše, da so boji trajali dva dni, čeprav so v resnici deset ur! Kaže, da je bil Janez Grum tisti, ki je poslal narednika Dolčiča na Veliki Osolnik s sporočilom, da se bo ponoči umaknila vsa skupina z Zapotoka, in ukazom za umik. Poveljnik Milko Pirih je sklenil počakati do jutra, saj je menil, da partizani zanje ne vedo. O tem mi je pisal Ernest Hirschegger. Ob nedavni polemiki v Družini se je bralo tako, kot da so partizani ponoči naleteli na vaške stražarje slučajno oz. celo to, da naj bi stražarji udarili prvi. Po našem je imel prav Pirih, ki je osumil domačine, »da se je izmaknil nekdo iz vasi in obvestil partizane«, saj do Rašice ni daleč. Ves hrib so imeli že obkoljen, napadalci so bili razporejeni v strelce, ko so se približali vasi. O tem od Ferenca ne izvemo nič, res pa napiše, da je bil Ignac Horvat, komandir 3. čete III. bataljona Tomšičeve brigade, prosluli Imre, ki je 24 vaških stražarjev, ki so jih po predaji v vasi oddelili in prignali k cerkvici sv. Lovrenca, enega za drugim hladnokrvno ustrelil v tilnik. Kaže tudi, da je bil Matevž Hace, namestnik brigadnega političnega komisarja, in ne Daki tisti, ki je odbiral »krive zločina«. Da ni šlo za sojenje, ampak za prebiranje, nam pove že podatek, da so zadevo opravili v slabi uri. Ferenc objavlja dva seznama umorjenih (376, 661), ki se razlikujeta, na prvem seznamu jih je zadel 11, na drugem 16 (neznanega Ivana Tomažina iz Ortneka ne moremo upoštevati), nekaj jih je v resnici padlo v boju, Ivan Habič je bil ustreljen kot ranjenec kasneje. Če bi se zgodovinar povzpel do cerkvice na Velikem Osolniku, bi na nedavno odkriti plošči na zunanji steni njene ladje na kraju zločina prebral in prepisal imena 9 padlih v boju in 24 umorjenih. Zmotil bi se samo pri Tomažinu, ki ga nihče ne pozna in ni jasno, kako je prišel na seznam, od nas pa bi tudi izvedel, da se za kraticama F.T. skriva Franc Tomažič iz Velikih Poljan, za katerega svojci niso dovolili, da ga napišemo na ploščo. Na videz gre za nepotrebno drobnjakarstvo, rekli pa smo že, da hočemo urejeno knjigovodstvo.

Poboj ranjencev na Turjaku (339–341)

Ferenc obravnava pomor turjaških ranjencev kot zločin. Omenja bolničarje Prešernove brigade, ki naj bi ranjence prenesli iz grajske kleti v grajsko poslopje. Stavba, bolj baraka na desni strani zraven slavne lipe, naj bi služila za hlev. Skrb nad ujetimi naj bi prevzeli pripadniki Narodne zaščite. Izvemo za štorijo Vinka Kolbezna, povzeto je pripovedovanje Fanike Bavdek iz Gradeža, ki ga je v Zavezi objavil Justin Stanovnik. No, manjka še nekaj, kdo so bili storilci. V 36. Zavezi (T.Velikonja: Zgodba, ki je ni; marec 2000, 11–20) sem na 18. strani vpletel tudi to. Fanikin nečak Rudi, ki imel takrat 13 let, je zrasel, piše se Podržaj in stanuje v Veliki Račni 30. Ni ga težko najti, saj imajo uspešno zastopstvo za avtomobile znamke BMW. Tole sem po njegovi pripovedi napisal:
Čez počitnice sem bil pri teti Faniki Bavdek - Škindrovi v Gradežu pri Turjaku. Njen brat, stric France Bavdek, je bil med ranjenci. Čeprav je Gradež komaj lučaj od gradu, za predajo nismo vedeli. Šele ko sva s teto tisto nedeljo popoldne gledala proti cesti, sva zagledala kolono zvezanih, ki so jih gnali proti Rašici. Drugo jutro sva šla navsezgodaj na grad pogledat, kaj je ostalo. V pristavi, bolj baraki, do vhoda je peljalo pet betonskih stopnic, so ležali ranjenci, med njimi tudi stric France, ranjen v trebuh. Nesla sva kruh, jabolka in drugo. Teta ga je uredila, potem pa sva šla nazaj in prinesla še enkrat. Teta je pomagala pri negi, zlasti Mihelčičevi iz Zabukovja, jaz pa sem bosonog pohajkoval tam okoli in prišel do grajskih domačih zajcev. Prisotni so na vsak način hoteli, naj enega vzamem. Vzel sem ga, da bo mir. Na lepem se je pojavil nekdo v civilni obleki in ukazal: »Civile stran, pa streljat začnite!« Iz barake so obiskovalce spodili ven, tudi nas, ki smo se motali pred gradom. Teta se je tolažila, da jih peljejo v Velike Lašče, jaz pa sem ji dopovedoval, kako sem jih slišal, da bodo streljali. Šla sva po cesti navzdol in skozi vas. Nisva še prišla do Ahca, ko sva zaslišala pokanje iz pištole. Zdaj tam stanuje Centa. Kako so opravili s prvimi, sta videla dva iz Zabukovja, ki sta ostala notri. Ob stopnicah so že ležali trije. Vsakega na prag in strel v glavo. Streljal je Ludvik Možek, doma iz prve hiše na Turjaku. Nekaj dni prej se je vrnil iz internacije. Bil je v civilni obleki. Vsak ranjenec se je privlekel na vhod in prejel strel. Ko je kot šestega ustrelil bratranca Antona Okorna z malna tik pred vasjo, se mu je zavrtelo in ga je zamenjal drug. Streljali so terenci s Turjaka, iz Velikih Lašč in Dobrepolja. Ni jih bilo več kot deset, vsi v civilnih oblekah. Ludvik Možek je izgubil ženo med vojno. Bila je ena tistih žensk, ki so se spravile na zvezane vaške stražarje, ko so sedeli na travniku pred marofom. Zapomnili so si jo, jo naslednje leto zatekli na domu in jo skupaj s še eno domačinko, ki se je pisala Logar, ustrelili. Možek je imel srečo, da so ga odpeljali v nemško internacijo in tako zabrisali sled. Po vojni je bil logar v našem revirju. Las se mu ni skrivil.



stran: 089

Drobne napake in pomanjkljivosti

Skozi tako obsežno in s podatki nabito knjigo se ni mogoče prebiti v nekaj tednih. Opozoril bi na nekaj preprostih napak, ki bi se jim dalo izogniti.
Tako podatek o prekopavanju padlih četnikov v Grčaricah in pomorjenih v Bavdlah. Na str. 655 je napisano, kako je »na izkopavanje naletel gosp. ref. TO OF Grčarice Anton Kaplan iz Rakitnice, ki so ga domobranci 20 m od groba ustrelili«. V zadnji številki Zaveze (T. Velikonja, Grobišče v Hrovači, Zaveza 47, 57) smo objavili pričevanje domobranca Viktorja Verbiča o tem dogodku:
… so partizani napadli že na mostu pri Goriči vasi, vendar smo jih hitro razgnali, nato pri Dolenji vasi in končno v Bavdlah. Tam smo zaslišali neko govorjenje in se potuhnili. Po cesti navzdol je prišla nasproti skupina desetih partizanov. Sploh niso vedeli, kaj se pripravlja, in so zavpili: »Stoj, kdo gre!« V tistem so domobranci užgali po njih. Eden od partizanov je obležal mrtev, drugi so se razbežali.
Verbič je dodatno povedal, da je mrlič ves dan ležal na cesti in so ga tam tudi pustili.
Ali pa tisto o izkopu v gozdu Padež pri Birčni vasi (659). Moti me stavek: Seveda je bilo na prekop mogoče misliti šele po letu 1990, in to na pobudo dr. Cirila Armenija, najbrž sorodnika žrtve iz Dolenjskih Toplic.

Ciril ni »najbrž« sorodnik, ampak je zares sin umorjenega občinskega tajnika iz Dolenjskih Toplic, Franca Armenija.
Nekaj zadreg je tudi s fotografijami:
Fotogr. na str. 347: Ujetniki iz turjaške posadke na poti v Velike Lašče.

V resnici sedijo, tam so čakali nekaj ur, ob cesti na travniku med grajskim marofom in gozdom Volčje jame.
Fotogr. na str. 389: France Kremžar (desno) in Peter Križaj.

Ob Križaju stoji Gabrijel (Jelo) Capuder, obsojen na smrt na kočevskem procesu in ustreljen v Mozlju.

Knjiga, ki jo je treba imeti doma!

Zanimivo je, da ob izidu pomembnih knjig, ki opisujejo dogajanja med 2. svetovno vojno in po njej, ni bilo polemike z nasprotne strani. Za zgled bi omenil Bajtov Bermanov dosje in Šturmovo Brez milosti. Čeprav prva ni prinesla veliko novega, je do dobra pretresla komunistično srenjo zaradi avtorja, ki so ga imeli za svojega. Šturmova knjiga za drugo stran ne obstaja. Še vedno je partizansko zdravstvo »najsvetlejša točka v zgodovini NOB«. Zato je seveda nezaslišano, ko izvemo, da so ravno ti zdravniki, omenil bi samo prof. dr. Franca Novaka, prof. dr. Ivana Tavčarja in nedavno umrlo prof. dr. Natašo Ravnikar - Tatjano, odločali o usodi ranjencev in jih poslali v smrt. Ravno zaradi avtorja prof. dr. Toneta Ferenca pa seveda knjige Dies irae niso mogli pomesti pod preprogo, vendar pa, kot smo že omenili, pri njenem branju priporočajo protistrup, Grgičeve knjige o Zločinih okupatorjevih sodelavcev. Berite Grgiča, vendar ne kot studenec resnice, ampak za zgled, kako se v našem času ne sme pisati.
Dies irae je torej knjiga, ki jo je vredno ne samo brati, ampak jo je treba imeti doma. Številne zgodbe o viharni jeseni 1943, razmetane po vseh koncih, so v njej zbrane in urejene. Že zaradi množice podatkov, zlasti imen, je knjiga žalostno in težko branje, toliko bolj žalostno zato, ker govori o sovraštvu in maščevanju, slepoti in naivnosti, predvsem pa o brezobzirnosti revolucionarjev in tragični usodi njihovih nasprotnikov. Tisti, ki se niso pridružili komunistom, niso imeli nobenih možnosti za uspeh, saj je zavezniška koalicija obrnila hrbet celo Mihajloviću. Upornike proti komunizmu je zapustil ves svet, kar se je najbolj nazorno pokazalo v povojnem pomoru domobranske vojske.