Avtor: Janko Maček

stran: 015

Ko se s precejšnjim naporom spet spravljam k pisanju, imam pred očmi sliko podboja vrat, kjer sem kmalu po prazniku sv. treh kraljev opazoval napis: 20+G+M+B+03 in pri tem pomislil, da bi v tej hiši gotovo rekli, da smo vstopili v leto 2003 po Kristusu. Pred kratkim smo namreč spremljali debato med našim uglednim teologom in nekim sociologom o tem, ali je prav reči 2003 po Kristusu ali po našem štetju, kot smo pri nas uradno govorili in pisali celih petdeset let. Sociolog je pravilnost svojega »po našem štetju« utemeljeval s potrebo po strpnosti v demokratični družbi. O strpnosti in nestrpnosti in o demokratičnih pravicah je bilo v zadnjem času veliko govora tudi v zvezi z džamijo, muslimanskim svetiščem, ki naj bi jo v kratkem začeli graditi v Ljubljani. Kaj pa referendum o Natu in vprašanje vojne v Iraku? Ali nista to dve najbolj žgoči vprašanji, ki v teh tednih polnita stolpce naših časopisov in se oglašata s televizijskih ekranov? In pri vsej tej obilici aktualnih tem, ki so gotovo važne za našo sedanjost in prihodnost, naj se odpravim za šestdeset in več let nazaj in brskam po preteklih dogodkih, iščem v njih obraze ljudi, ki jih že zdavnaj ni več, in skušam razložiti, kako se je začela neka zadeva, ki se ji reče revolucija, ki pa je čez nekaj časa sprožila protirevolucijo in jo ob koncu vojne v krvi zadušila?
V Nedeljskem dnevniku od 9. februarja 2003 smo brali Rekviem za žrtve – izpod peresa Juša Turka – o knjigi znanega zgodovinarja dr. Ferenca Dies irae – Četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. Iz Turkovega sestavka se nam je posebno vtisnila v spomin razlaga, da latinski izraz dies irae pomeni dneve jeze, v prenesenem pomenu pa tudi poslednjo sodbo. »In knjiga resnično ne govori toliko o dnevih jeze, temveč prej o neki tragični poslednji sodbi – v tistem pogledu, kako pretresljivo žalostne so bile posledice prvega dela grozljive medvojne slovenske neenotnosti.« - Ob tem se nam samo od sebe vsiljuje vprašanje, kako je prišlo do tiste usodne »neenotnosti«, kdo je prvi začel rušiti jezove, ki so sicer že pokali, toda kljub temu še zadrževali poplavo nasilja in sovraštva. Delček odgovora na to sila kompleksno vprašanje naj bo tudi tole Kako se je začelo. Tudi tokrat bomo še ostali v Beli krajini, deželi brez in steljnikov in dobrih ljudi.

Med vinogradi Dobličke in Tanče Gore

V bližini Črnomlja sta bila že od nekdaj dva vinogradniška okoliša; prvi se vleče od Griča pri Doblički Gori mimo Mavrlena in Stražnega Vrha do Rodin, drugi pa je pravzaprav že pri Dragatušu na pobočjih Tanče gore. O tem drugem piše Zdravko Bahor v knjigi Leta preizkušenj takole: »Na cesti, ki pelje iz Črnomlja proti Vinici, je na Kvasici odcep v desno – pol kilometra pred vasjo, imenovano Dragovanja vas pod vinogradi Tanče gore. Nad vasjo je Paka, ki je bila še ob koncu prejšnjega stoletja zasajena s trto. Uničila jo je trtna uš in ker vinogradov tu niso obnovili, je Paka še danes navaden travnik oziroma pašnik. Nekoliko više pa so se vinogradi ohranili in so danes lepo obnovljeni. Največ jih je na pobočjih Tanče gore. Če rečem grem na Tančo Goro, pomeni, da grem v vas Tanča Gora, če pa rečem grem v Tančo goro, pomeni, da grem v vinograd, ki se imenuje po Tanči Gori. Nad temi vinogradi je ob novi cesti, ki pelje proti Staremu trgu, lepa starodavna cerkev sv. Ane, omenjena že v 16. stoletju. Nad vsemi temi kraji in vinogradi se razprostira Poljanska gora z Debelim vrhom in Židovcem. Na ono stran je Poljanska dolina s Starim trgom.«
Zanimivo, da je trtna uš tudi na področju med Dobličko Goro in Rodinami uničila le nižje ležeče vinograde, v višje ležeče se pa ni razširila, kot da bi se bala sonca in svežega zraka. Doblička Gora je bila še čisto belokranjska vasica, medtem ko je bil Mavrlen že kočevarski. Od Črnomlja je bil Mavrlen oddaljen komaj osem kilometrov. Vas je bila pred preselitvijo Kočevarjev lepo urejena, imela je nekaj obrtnikov, dve gostilni in šolo, v katero so hodili tudi otroci z Dobličke Gore in drugih bližnjih belokranjskih vasi. Po odhodu Kočevarjev se je seveda marsikaj spremenilo. Veliko je k spremembam pripomogla tudi revolucija. Kaj pa dve gostilni, ali sta bili potrebni za vas s približno dvajsetimi domačijami? Samo zaradi vaščanov gotovo ne, toda v njih so se ustavljali tudi vozniki in popotniki. Tja so prišli po cesti, ki je vodila od Črnomlja prek Dobličke Gore proti Bistrici in Miklarjem na Koprivnik in Kočevje ali pa na Brezovico v Poljanski dolini in naprej na Kočevje.

stran: 017

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V ospredju Dragovanja vas in Dobliče, v ozadju Doblička Gora, Mavrlen in Stražni Vrh

Kako so ljudje teh krajev živeli v letih pred drugo svetovno vojno in revolucijo? Poglejmo si to na primeru družine Majerle z Dobličke Gore. Ded Janez se je prvič poročil leta 1890. Kmalu po rojstvu hčerke Marije, rekli so ji Micka, je mama umrla in ded se je potem ponovno poročil. Druga žena ni delala nobenih razlik med Marijo iz prvega zakona in svojimi otroki. Mariji dolgo nihče ni povedal, da je bila še dojenček, ko je njena prava mama umrla. Bilo ji je že šestnajst let, ko je to prvič slišala med kopači v vinogradu. Ni mogla verjeti. Ko je še nekoliko odrasla, se je začel zanjo zanimati Herberštov Jože, Kočevar iz Ferdrenga. Imela ga je rada, vendar se je odločila za odhod v Ameriko, kjer se je poročila z dvajset let starejšim Amerikancem, notarjem, in imela z njim šest otrok. Jože iz Ferdrenga je v prvi svetovni vojni padel na fronti. Ko je Marija po petdesetih letih življenja v Ameriki prišla na obisk v domovino in se srečala s polbratom Matijem, je bilo eno njenih prvih vprašanj, ali se spomni Herberštovega Jožeta.
Ded je bil dober gospodar. Pri tem mu je veliko pomagal vinograd, ki ga je skrbno obdeloval in od vina vsako leto iztržil lepe denarce. Odločil se je za prenovo hiše in iz Ljubljane naročil cel vagon opeke. Ker maja 1914 – tik pred izbruhom prve svetovne vojne – v Beli krajini še ni bilo železnice, je vagon z opeko prišel v Kočevje in vozniki so jo potem po cesti mimo Mozlja, Brezovice in Bistrice pripeljali na Dobličko Goro. Nekaj let po koncu prve svetovne vojne je ded umrl in potem je na domačiji gospodarila mati, dokler je ni prevzel sin Jože. Anton, eden od sinov, se je priženil na kočevarsko domačijo v Zagradec in se leta 1941 z njimi izselil v Zasavje. Po letu 1945 je odšel v Kanado, kjer živi še danes. Iz povedanega sledi, da so odnosi med prebivalci belokranjskih in kočevarskih vasi bili čisto normalni in prijateljski, čeprav so se v glavnem držali vsak svojega jezika in običajev. Kot povsod, kjer ljudje živijo skupaj, je med mladimi tu in tam prišlo do tesnejšega prijateljstva in zakonske zveze. Nihče tega ni imel za nenormalno.

stran: 018

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivan Novak – Očka

Marsikje v Beli krajini so v letih med obema vojnama težko shajali. Pridelek je bil skromen, drugega zaslužka je bilo premalo ali pa ga sploh ni bilo, zato so večkrat živeli iz rok v usta. Veliko Belokranjcev je odhajalo v tujino iskat dela in zaslužka, da bi rešili zadolženo domačijo, da bi sebi in otrokom omogočili preživetje in boljše življenje. Nekateri so pri tem vsaj delno uspeli, nekateri so za vedno ostali v tujini, nekateri so se vrnili domov brez denarja, toda polni »naprednih« idej. Rudi Vogrič v knjigi Boj Belokranjcev piše, da je bil prvi zbor belokranjskih komunistov, »ki bi ga lahko imenovali tudi prvo partijsko posvetovanje v Beli krajini, 6. maja 1937 v zidanici kmeta Mihelčiča v Semiču«. Spomnimo se, da je bil ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije na Čebinah le dobrih štirinajst dni pred tem. Leta 1940 je v Belo krajino že prihajala Vida Tomšič in bivala pri kmetu Mihelčiču v Semiču ali pa pri Dvojmoču v Kanižarici. Med drugim je v Semiču učila člane partije uporabljati ciklostilni stroj, ki je bil nekaj časa spravljen v Mihelčičevi zidanici. V nekaj mesecih je Tomšičeva pripravila Belokranjce za drugo partijsko posvetovanje, ki je bilo v začetku julija 1940 in se ga je udeležil tudi Tone Tomšič. Belokranjska partijska organizacija je tedaj štela že 47 članov in nekaj pripravnikov, organiziran pa je bil tudi SKOJ. (R. Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 34).
Tu moramo vsaj omeniti državnozborske volitve leta 1935, ko se je v Beli krajini pokazalo precejšnje nezadovoljstvo z obstoječo vlado. Na čelu hrvaške kmečke stranke, ki je seveda bila v opoziciji, je tedaj že bil dr. Vladko Maček. Kot kandidat Mačkove opozicijske liste za črnomaljski okraj, to je za Belo krajino, je nastopil trgovec Peter Koren. Mnogi so bili prepričani, da bo na volitvah dobil večino glasov. Ko je bil nato za poslanca proglašen njegov nasprotnik s »klerikalne« liste dr. Jure Koce, je bila opozicija razburjena in ni mogla verjeti, da so objavljeni rezultati pošteni. V Dragatušu je tedaj prišlo do demonstracij. Demonstranti niso dovolili odnesti volilnih skrinjic in so zahtevali, da komisija popravi rezultate. Ko so demonstranti tudi naslednji dan vztrajali pri svojih zahtevah, je iz Novega mesta prišla večja skupina orožnikov in z njimi tudi okrajni načelnik. Ker so demonstranti obmetavali orožnike s kamenjem, so ti začeli streljati v zrak, eden od njih pa je ustrelil v ljudi in zadel kmeta Mihaela Goršeta iz Sel pri Dragatušu. Kljub temu je dr. Koce ostal belokranjski poslanec. Kandidiral je tudi na naslednjih državnozborskih volitvah, decembra 1938, ki pa so bile zadnje pred začetkom vojne in okupacije. V Dragatušu je tedaj dobil 172 glasov od 335 oddanih, v celi Beli krajini pa je zanj glasovalo 59 procentov volilcev, za Mačka oziroma Korena pa 41 procentov.
Pretežni del belokranjskega prebivalstva so bili pred drugo svetovno vojno mali kmetje, zato je razumljivo, da si je Slovenska ljudska stranka (v okviru vsejugoslovanske JRZ) prizadevala, da bi bile po vseh občinah v okraju ustanovljene organizacije Kmečke zveze. Ni dvoma, da je bil glavni namen tega prizadevanja pomagati kmetu do boljšega gospodarjenja in s tem do boljšega življenja. Pri tem projektu je veliko naredil mladi kmetijski strokovnjak Anton Starc iz Čuril pri Metliki, ki je bil po dokončanem šolanju in izpopolnjevanju najprej kmetijski referent na okrajnem glavarstvu v Črnomlju, kasneje pa upravitelj banovinskega posestva na Vinomeru, ki je imelo tudi trtnico, od koder naj bi vinogradniki dobivali kvalitetne sadike in tako postopno izboljševali svoje vinograde. Njegovo delo je bilo komunistom v napoto, čeprav je bilo izrazito strokovno. Seveda njihova skrb tedaj niso bili vinogradi in sodobno kmetijstvo, ampak revolucija in oblast.

stran: 019

Od poletja 1941 do pomladi 1942

Konec januarja 1941 so belokranjski komunisti v hiši Jožeta Dvojmoča v Kanižarici pripravili svoje tretje posvetovanje. Tudi tega se je udeležil Tone Tomšič, manjkali pa so zdravnik dr. Mihelčič in še nekateri domači komunisti, ki so bili tedaj internirani v Ivanjici v Srbiji (R. Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 38). Radko Polič piše, da je bila partijska organizacija v Beli krajini v primerjavi z drugimi izrazito kmečkimi slovenskimi pokrajinami dokaj močna, saj je aprila 1941 – ob začetku okupacije – imela devet partijskih celic (R. Polič, Belokranjski odred, str. 17). Že konec julija 1941 je prišel za stalnega zastopnika centralnega komiteja pri okrožnem komiteju za Belo krajino železničar Anton Šušteršič – Tine Železnik, ki je že prej dobro poznal belokranjske komuniste. Pod njegovim nadzorstvom je bila potem oblikovana prva partizanska enota in organiziran ustanovni sestanek okrožnega odbora OF za Belo krajino. Polič še dodaja, da v začetku ni bilo treba hiteti z ustanavljanjem organizacije OF, ker so bile partijske celice tako številne in močne, da so z lahkoto obvladovale položaj. Ob tem se moramo vprašati, kje je bila tedaj »klerikalna« stran, ki je na volitvah 1938 dobila skromno večino in so jo kmalu začeli dolžiti, da pripravlja državljansko vojno. Pravzaprav je sploh ni bilo. Noben delegat ni prišel iz Ljubljane, da bi delal konkurenco Antonu Šušteršiču in podprl profesorja Antona Ovna, ki je sameval v podstrešni sobi v Stranski vasi in razmišljal o bodočnosti Bele krajine in Slovenije. Včasih se mu je pridružil zdravnik dr. Mihelčič in ga skušal prepričati, da je edina rešitev v takojšnjem odporu proti okupatorju, torej pridružitev velikemu boju Sovjetske zveze, ki bo gotovo zmagala. Profesor je bil bolj previden, menil je, da z odporom ne gre hiteti, da je treba počakati na znak, ki ga bo dala londonska vlada v dogovoru z zahodnimi zavezniki. In prav zdravnik Mihelčič je maja 1942 v partizansko taborišče prinesel partijski ukaz za »odstranitev« profesorja Ovna; je s tem preprečil državljansko vojno?
V noči na 25. avgust 1941 so belokranjski partizani vdrli v skladišče pri rudniku Kanižarica in odnesli 260 kg eksploziva. Italijani so zaradi tega zagnali velik preplah. Preiskavo so usmerili predvsem na zaposlene v rudniku in jih več aretirali. Zanje sta se zavzela dragatuški župnik Omahna in črnomaljski dekan Bitnar. Po nekaj zaslišanjih so jih Italijani vendarle izpustili. Polič in Vogrič tega posredovanja sploh ne omenita, ampak poročata, da so Italijani priprte rudarje in druge rudniške delavce izpustili, ker jim niso mogli nič dokazati.
V soboto, 6. septembra, okrog poldneva so Belokranjci iz taborišča pod Židovcem počakali v zasedi ob cesti Črnomelj-Griblje italijanske obmejne miličnike, ki so s konjsko vprego peljali hrano in municijo. Italijani napada niso pričakovali. Ob prvih strelih sta bila dva miličnika mrtva, dva pa ranjena. Še isti dan so Italijani prijeli več mož in fantov in jih stlačili v tesne zapore črnomaljskega sodišča, še več pa so jih polovili v nedeljo, ko so kot navadno prišli v Črnomelj k maši ali v gostilno. Tudi zaradi tega napada je visoki komisar Grazioli sprožil postopek za uvedbo izrednega vojaškega sodišča in smrtne kazni v Ljubljanski pokrajini.
V ponedeljek, 15. septembra 1941, popoldne sta prišla dva mlajša moška v Šutejevo gostilno na Brezovici pri Predgradu. Na hitro sta nekaj popila, nato pa je eden od njiju z revolverjem ustrelil 36-letnega Alojza Šuteja, ki je stal za točilnim pultom. Preden sta odšla, sta pustila ob mrliču listek s sporočilom, da se bo tako zgodilo vsakemu, ki bi izdajal slovenski narod. Šute je bil sin slovenskih staršev, je pa bil povezan z Kočevarji in se je menda navduševal za Nemčijo. S tem dogodkom so Belokranjci za en dan prehiteli Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za združitev in osvoboditev, ki so ga 16. septembra 1941 sprejeli v Ljubljani in ga je takoj nato objavil Slovenski poročevalec. Rudi Vogrič piše v že omenjeni knjigi na strani 63, kako »so 16. oktobra 1941 v Beli krajini kaznovali s smrtjo že drugega izdajavca in sicer krošnjarja Marka Miheliča«. Počakali so ga kar ob cesti, ko je od doma iz Sodevcev pešačil v Črnomelj. 20. oktobra so v Malem Nerajcu streljali na »hudega izdajavca« Antona Turka, ki pa je imel srečo, da ga je krogla samo oplazila in je ostal živ.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Majerletovi otroci že brez očeta

To je bilo le dober teden pred nesrečnim pohodom belokranjske partizanske čete v Zasavje. Vogrič je o tem takole zapisal: »Belokranjska četa je skozi vasi hodila z razvito zastavo in tudi precej hrupno. Tako so jim naročili, da s svojim pohodom skozi naselja krepijo ljudem zaupanje v njihovo porajajočo se vojsko. Četa ni vzbujala pozornosti le pri prebivalstvu, temveč tudi pri italijanskih opazovavcih , ki jim je ni bilo težko odkriti in tudi ne zvedeti, koliko je v nji borcev« (R. Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 68). Potem se je zgodilo, da so Italijani večino udeležencev tega pohoda na Gornjih Lazah pobili ali zajeli, Nemci so prebivalce zasavskih občin kljub temu izselili v Nemčijo, belokranjski sosedje Kočevarji pa so se do konca januarja 1942 preselili v izpraznjene zasavske vasi. Že v začetku decembra 1941 je prišel v Belo krajino novi delegat komunistične partije Ivan Novak – Očka, ki je zamenjal Antona Šušteršiča. Novak je s trdo roko prevzel vodstvo belokranjskih komunistov, jih brezobzirno preštel in pregledal in od vseh zahteval brezpogojno poslušnost in pokorščino. Temu primerno disciplino je uvedel tudi v organizacijo OF, ki je že vsega začetka izhajala iz komunistične partije in ji bila popolnoma podrejena.

stran: 020

Mavrlen – taborišče, morišče in grobišče

V začetku aprila 1942 se je v gozdu nad Jugorjem zbralo nekaj novih belokranjskih partizanov. Do sredine maja se je skupinica precej povečala in se 14. maja ponoči lotila prvih nalog. Ena od njih je bila aretacija profesorja Antona Ovna, ki so ga potem umorili v gozdu blizu Gradnika. Kmalu zatem je bil ustanovljen belokranjski bataljon; sestavljali sta ga dve četi, ki sta takoj prevzeli vsaka svoj teren: prva četa se je utaborila na pobočju Peščenika, blizu vasi Brezova Reber, druga pa se je odpravila proti jugu, prešla nad semiškim predorom železnico in mimo Kleča in Planine po obronkih Roga prispela na Mavrlen. Z njo sta bila tudi politična delavca Dušan Pirjevec – Ahac in Stanko Kociper – Kosta Kositer.

stran: 021

Vas Mavrlen je bila skoraj prazna, saj so prebivalci bili večinoma Kočevarji, ki so se slabega pol leta pred tem odselili. Tu sta še bila učitelj Bregar in njegova žena, ki sta še imela pouk za otroke Dobličke Gore in drugih bližnjih belokranjskih vasi. Četa si je nedaleč od vasi v gozdu pod cerkvijo sv. Križa sicer uredila taborišče, vendar se je veliko zadrževala v vasi. Italijani iz Črnomlja so na Mavrlen le redko zašli. Razgled proti dolini je bil tako dober, da so partizani vsako približevanje sovražne vojske takoj opazili in se pravočasno umaknili. Poleg tega so po okoliških vaseh organizirali Narodno zaščito, ki je imela posebne naloge glede varovanja in obveščanja čete na Mavrlenu. V začetku so bili v zaščito vključeni vsi za to sposobni vaščani. Za vodjo zaščite so postavili Franca Verderberja iz zaselka Snečji Vrh pri Jelševniku. Franc Verderber je bil študent rudarstva, do tedaj je dokončal tri letnike študija. Z rudnikom Kanižarica je imel kar dobre zveze. Nekajkrat je šel kopat v rudnik in tako pobliže spoznaval svoj bodoči poklic, pa tudi kakšen drobiž, ki ga je s tem zaslužil, mu je prišel prav. Njegov starejši brat Jože je bil vstopil v križniški red, dobil redovno ime Pavel in leta 1938 v Črnomlju pel novo mašo. Čeprav je France imel nekatere pomisleke proti OF in partizanom, je nekaj tednov vestno opravljal zaščitniško službo. Seveda mu pri tem ni ušlo, da »ščiti« tudi poboje poštenih ljudi. Ko so jih na nekem sestanku, kamor je bil poklican kot vodja narodne zaščite, seznanili z »likvidacijo« dragatuškega župnika Omahna, se je oglasil in povedal, da kaj takega ne bi smeli početi. Če tako delajo, niso nič boljši od Italijanov, ki so okupatorji. Na obrazih drugih udeležencev in voditeljev sestanka je takoj prebral, da je povedal preveč. Umaknil se je v Črnomelj in kasneje pristopil k vaški straži.
Učitelj Bregar je rad prihajal na obisk k Majerletovim na Dobličko Goro. Z očetom sta marsikaj predebatirala in zraven srknila kak kozarček dobre domače kapljice. Po prihodu partizanov na Mavrlen pa se je ta odnos spremenil. Prav mimo Majerletove hiše je vodila pot iz doline na Mavrlen in naprej v gozd. Večkrat so videli, kako je patrulja iz doline pripeljala ljudi; sprva so mislili, da se bodo po isti poti kmalu vrnili, toda to se ni zgodilo. Oče se ni mogel zadržati in je učitelja kar naravnost vprašal, zakaj partizani pobijajo dobre ljudi, ki niso nikoli imeli opravka z okupatorjem. Bregar se je zaradi takega vprašanja razburil in očetu očital, da zagovarja okupatorjeve sodelavce. Od tedaj je bil oče v skrbeh, ni se več počutil varnega. Na Doblički Gori pa so bili vedno pretreseni, kadar so videli, kako so proti Mavrlenu gnali kakega jetnika. Še bolj jih je prizadelo, če so ga poznali. Najbolj pretresljivo pa je seveda bilo, ko so v deževnem nedeljskem jutru gledali žalostno procesijo množice Ciganov, moških in žensk, starejših, mlajših in otrok, celo nekaj dojenčkov so njihove matere nosile s seboj.
V že omenjeni Bahorjevi knjigi beremo o tem, kako so iz Dragatuša odpeljali župnika Omahna in kaplana Škerlavaja: »Dobro mi je še v spominu večer v začetku julija, ko smo prignali živino s paše domov. Pod Banufcovo hišo na Grivi so sedeli partizani v civilnih oblekah. Teh prvih partizanov smo se zelo bali, saj smo o njih slišali samo slabe stvari. Še posebno smo se bali rdeče zvezde, ki so jo imeli na svojih triglavkah ali kar na civilni kapi. Drugi dan sem šel z mamo na Tančo Goro k maši, ki je bila oznanjena za ta dan. Pri cerkvi so že zbrane žene vedele povedati, da maše ne bo, ker so ponoči odpeljali župnika in kaplana. Odpeljali so ju tisti partizani, ki smo jih videli prejšnji večer« (Leta preizkušenj, str. 57). Iz poročila v Palmah mučeništva zvemo, da je župnik tisti dan kosil travnik, zato je zvečer kmalu odšel k počitku. Okrog desetih zvečer se je začelo razbijanje po oknih in po vratih. Župnik je vedel, da so prišli ponj, zato se je poskusil skriti v prostoru, kjer so imeli svinjski kotel in cel kup zelenjave za svinjsko hrano. Kaj hitro so ga odkrili in takoj zvezali. Nato so župnišče popolnoma izropali, prašiče so poklali in jih naložili na voz. Med nočnimi obiskovalci so bili tovariši in celo tovarišice, ki sta jih župnikova gospodinja in njena nečakinja poznali. Ko so v težko naloženi voz zapregli konje, so za voz privezali še župnika in kaplana in odšli. Pravzaprav so se tedaj komaj premaknili, saj so se ustavili pri kapelici sredi vasi, kamor so sklicali nekaj vaščanov. Da bi pred njimi pokazali svojo moč, so župnika silili, naj vpije: Smrt fašizmu, svoboda narodu, on pa je glasno zaklical: »Živel Kristus Kralj!« Isto noč so izropali tudi Šimcovo domačijo v Podlogu št. 1 pri Dragatušu in odpeljali s seboj gospodarja Matija Šimca in njegovega 22-letnega sina Franca. Za njun grob se ni nikoli zvedelo.

stran: 022

Ko so sedem mesecev prej ustrelili kočevarskega gostilničarja Šuteja, so ob njegovem truplu pustili sporočilo, da se bo podobno zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod. Ko je župnik Omahna, zvezan in privezan za voz, pred odhodom žalostne karavane proti Mavrlenu stal pred svojimi farani kot na sramotnem odru, so ga samozvani sodniki silili, naj vpije: Smrt fašizmu, svoboda narodu. Morda so mislili, da bodo s tem ljudi prepričali, da je župnik somišljenik fašizma in nasprotnik svobode, torej sovražnik slovenskega naroda. Res so nenavadno hitro pozabili, kako se je Omahna avgusta 1941 zavzel za tiste, ki so jih Italijani osumili sodelovanja pri vdoru v skladišče razstreliva v Kanižarici, čeprav so med njimi bili pravi komunisti, s katerimi se idejno niti malo ni strinjal. Tedaj je rekel: »Moramo jih spraviti iz zapora. Italijani so okupatorji in jih lahko tudi pobijejo.« Poučil je ljudi, kako naj govorijo, če bodo kaj vprašani, nato pa se s kolesom odpeljal v Črnomelj k dekanu Bitnarju. Skupaj sta šla na italijansko poveljstvo in tam dopovedovala, da roparji skladišča niso bili domačini, ampak da so prišli z one strani meje. In Italijani so se dali prepričati, čeprav je šlo za veliko količino eksploziva. – Župnik Omahna je nastopil službo v Dragatušu leta 1929. Imel je torej dovolj časa, da je svoje farane dodobra spoznal. Verjetno so mu bili znani tudi vzroki volilnih razprtij leta 1935. Spremljal je dogodke v Rusiji in v Španiji in o tem nekajkrat spregovoril tudi na prižnici. Od blizu je opazoval delo predvojnih belokranjskih komunistov, ki so se trudili, da bi prek društev kmečkih fantov in deklet in prek sokolskega društva pridobili mladino. Razmišljal je, kako bi mlade svoje fare pridobil za krščansko kulturo, zato je obiskal Ajdovec na Dolenjskem, kjer so tik pred vojno gradili Gnidovčev dom. Ni dvoma, da je tudi o delovanju belokranjskih komunistov v prvem letu okupacije imel svoje mnenje, ki ga pred domačimi fanti in možmi ni skrival, še na misel mu pa ni prišlo, da bi koga zatožil Italijanom, ampak jih je pred njimi celo reševal.
In kaj sta zagrešila Matija Šimec in njegov sin Franc? Koga sta izdala, da so ju po zakonu o zaščiti osvobodilnega gibanja obsodili na smrt? Pravijo, da je nanju pokazal nekdo, pri katerem so se shajali partizani in somišljeniki OF. Da bi ga lahko izdala! Pa smo tam, pri odstranjevanju potencialnih nasprotnikov, ki jih je uradna zgodovina opisala kot nevarne nasprotnike osvobodilnega gibanja, kot kolaborante in izdajalce. Kaj pa tistih šestdeset in več Ciganov, ki so jih v deževnem nedeljskem jutru, 19. julija 1942, gnali skozi Dragovanjo vas in Dobličko Goro in so vaščani teh vasi bolj ali manj prizadeto opazovali njihov pretresljivi mimohod? Kaj bi oni sploh mogli izdati? Kaj bi mogla izdati gluhonema Mica iz zaselka »pri Anici« blizu Dragovanje vasi. Ljudje so jo poznali kot dobro in pošteno delavko. Pogosto so jo videli, kako je sedela na kupu gramoza ob cesti in ga spretno drobila s kladivom. S svojim delom je preživljala dve nekoliko mlajši sestri in skrbela tudi za snaho Angelo in pet vnukov. Njen sin Ruda je aprila 1941 kot jugoslovanski vojak prišel v nemško ujetništvo. Tudi Mica in njena velika družina je bila v tisti nedeljski procesiji. Zakaj? Saj tudi če bi »capo zingari« - ciganski poglavar Jure, kot so ga poimenovali Italijani, res kaj izdal, vsi prebivalci naselja v Kanižarici in »pri Anici« z njihovimi najmlajšimi vred niso mogli biti izdajalci. Polič v svoji knjigi omeni, da »so jih po najkrajšem postopku obsodili na smrt in jih tudi usmrtili«. Kakšno je vendar bilo tisto sodišče, da je izreklo tako obsodbo? Ali je usmrtitev pravi izraz za tisto pobijanje? Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni usmrtiti izvršiti smrtno obsodbo. Ali ne zveni čudno, če rečemo usmrtitev ciganskih otrok? Ko smo govorili o Brezovi Rebri, smo se spraševali, ali so se mučenja z ognjem in na druge grozne načine tam zares dogajala ali pa so le plod domišljije. Kdo bi si upal trditi, da je zgodba o dragatuškem župniku, o Šimcovem očetu in sinu, o množici Ciganov in še o kom le plod domišljije? Dejstvo je, da so vsi ti bili pomorjeni na Mavrlenu, da je med njimi bilo precej žena, mater in otrok, da so mnogi od njih – tudi otroci – bili umorjeni na nečloveški način. Prav zaradi te svoje vsebine je Mavrlen še bolj pretresljiv, bolj grozovit kot Brezova Reber.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Majerletovi otroci malo pozneje

Za dopolnilo mozaika o Mavrlenu dodajamo še en kamenček. Ko so Cigane prignali na Mavrlen, so jih zaprli v nekaj praznih poslopij v vasi in zastražili. Kmetica Antonija Brunskole je bila ena od redkih prebivalcev, ki so januarja 1942 še ostali v vasi. Videla je prihod Ciganov in zasmilili so se ji predvsem otroci. Nabrala je nekaj zgodnjih hrušk in jih jim vrgla skozi okno. Morda niti pomislila ni, da jo bo straža opazila, sicer pa ni s tistimi skromnimi hruškami nikomur škodovala. O njeni smrti je leta 1966 v Argentini podal izjavo njen nečak Janko Šterbenc s Snečjega Vrha, ki ji je še v prvi polovici leta 1942 pomagal pri delu na kmetiji. Takole je povedal: »Odvedli so jo na travnik za njeno hišo in obstrelili. Nezavestno so potem plitvo zagrebli v sadovnjaku. Hlad zemlje ji je vrnil zavest, da je od groze zakričala in se skušala rešiti. Dokončno jo je ubil stražar, ki je slišal njen krik. Potem so hišo izropali in odpeljali živino« (Odprti grobovi II – Bela krajina joka, str. 39).

stran: 023

Vse to se je dogodilo v pomladnih in poletnih mesecih leta 1942, ko v Beli krajini še nikjer ni bilo vaške straže. Kdo je potemtakem povzročil »grozljivo medvojno neenotnost«? Mar so bili za to krivi Cigani – Romi, ki so tako pred vojno kot med njo živeli po svoje in se počasi vključevali v urejeno življenje, njihov nerazumljivi pomor, lahko bi rekli genocid nad njimi, pa je marsikomu, ki je prej še verjel v dobre namene OF, dal misliti. Mar so neenotnost povzročili tisti, ki niso bili za OF, ker so v njej videli komunizem, pa so jih zato začeli pobijati?

Preprečevanje državljanske vojne?

V prejšnjem poglavju smo opisali nekaj vidnejših žrtev, ki so na neki način značilne za taborišče Mavrlen. Omenimo vsaj še nekatere, ki so jim revolucionarji vzeli življenje leta 1942, kmalu po prihodu čete na Mavrlen ali nekaj mesecev kasneje. Že konec maja 1942 so ubili 38-letno Ano Klemenc s Stražnega Vrha. Potem so prepričevali njenega moža, da niso mogli drugače, da je zaslužila smrt. V juliju so v Dobličah vzeli Hildo Fink, ženo tamkajšnjega učitelja. Ni se vrnila. V drugi polovici septembra sta bili umorjeni sestri Jožefa in Danica Schweiger iz Črnomlja. Jožefa je bila stara 24 let, Danica pa 20 let. Prijeli so ju, ko sta šli na Stražni vrh gledat, če je grozdje že zrelo za trgatev. 33-letnega Jožeta Križmana so prijeli doma v Blatniku pri Dobličah in ga odpeljali na Mavrlen. Bil je poročen, oče dveh otrok. Še bi lahko naštevali, pa naj bo za ta zapis dovolj. V knjigi Farne spominske plošče 2 najdemo podatek, da je leta 1942 v črnomaljski fari na protikomunistični strani izgubilo življenje 16 ljudi. Vsi so seveda zapisani na plošči v Vojni vasi. Pri tej statistiki pa niso upoštevani Cigani – Romi; če bi upoštevali še nje, bi se število žrtev leta 1942 povzpelo na 80 in več. Vsi ti so bili civilisti, saj je vaška staža v Črnomlju nastala šele sredi novembra 1942. O vaški straži je pater Žabkar 14. novembra 1942 v svoj dnevnik takole zapisal: »Danes dopoldne so prišle v Črnomelj »Vaške straže« ali »Legija smrti« ali kot jih ljudstvo imenuje – bela garda. So v vseh mogočih uniformah, močni, zastavni fantje. Ljudstvo jih gleda in se jim čudi.« (P. Lojze Jože Žabkar, Izpovedi, str. 59)

stran: 024

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Verderberjevi iz Jelševnika leta 1938 ob novi maši sina Jožeta – Pavleta: Sedijo Pepca, oče Jože, novomašnik, Lojze, mama Marija, Rudi – Stojijo Janez, France in Stanko – Janeza, Franceta, Stanka in Rudija je pokončala komunistična revolucija

Partizanski poboji na eni in italijanske represalije – poboji, odvažanje v internacijo in požigi – na drugi strani so z veliko težo pritiskali na ljudi. Bili so kot izgubljeni. Mislili so predvsem na to, kako bodo ohranili golo življenje. Številni posamezniki pa tudi cele družine so tedaj šli pod zaščito v Črnomelj. Za tako pot so se odločili tudi Majerletovi z Dobličke Gore. Bilo je menda v začetku avgusta 1942, nekaj dni po žalostnem mimohodu prebivalcev Kanižarice. Oče Jože se je že nekaj časa zaskrbljeno oziral proti Mavrlenu. Kaj če bodo nenadoma prišli in ukazali, naj gre z njimi. Zvedel je tudi, da njemu in celi družini preti internacija, če ga bodo partizani morda le pustili doma. V tisti stiski se je na hitro odločil. Nekaj najnujnejših reči so stlačili v nahrbtnik, zavezali še nekaj cul in se spustili proti Črnomlju. Bilo jih je devet: oče, mati in sedem otrok; najmlajša hčerka Milena je bila rojena v času njihovega begunstva v Črnomlju. Doma so pustili vse, tudi živino. Rečeno je bilo, da bodo zanjo poskrbeli sosedje.
Oče je nekaj časa delal v kamnolomu, nato pa na železniški postaji. Ni pristopil k vaški straži in nihče ga k temu ni priganjal, saj je imel veliko družino in ni bil več rosno mlad. Njegov zaslužek je omogočal skromno preživetje. Ob kapitulaciji Italije ni šel nikamor, saj ni mogel pustiti ženo samo z osmimi otroki. Ko je sprevidel, da so oblast v Beli krajini prevzeli partizani, se je skril in se potem ob prvi priliki umaknil v Ljubljano. Postal je domobranec. Ker je bil dom na Doblički Gori popolnoma opustošen in izropan, celo nekaj oken so odtrgali in odnesli, materi ni kazalo, da bi se tik pred zimo z otroki vrnila domov. Šele spomladi 1944 se je opogumila in odšli so na Dobličko Goro. Sinova Jože in Bernard tedaj nista šla z materjo, kajti že prve dni po razpadu Italije ju je vzel k sebi stric Matija iz Tuševega Dola. Bernard je potem za stalno ostal v Tuševem Dolu in po stricu podedoval kmetijo.
Kako je bilo v Črnomlju in okolici ob kapitulaciji Italije? 8. september je bil cerkveni praznik. OF in partizani so za ta dan na Mavrlenu pripravili miting. Pater Žabkar je o tem takole zapisal v svoj dnevnik: »8. september. V Vojni vasi imamo Marijin vrtec. Kramljamo z deco in se slikamo pred cerkvijo. Kanoni grmijo na Mavrlen; tam da imajo partizani miting in da je šlo veliko Črnomaljcev tja gor. Zvečer so na rampah ustavili vse ljudi in jih odpeljali na komando v šolo. Silna nervoznost, dekan posreduje. Med večerjo zaslišimo hrup v barakah, vpitje, streljanje, jokanje. Radio pove: Italija je kapitulirala … Komande ni več, odrezani smo od Ljubljane, general Cerutti dela na svojo pest.« (Žabkar, Izpovedi, str. 95). Naslednji dan so partizani z Mavrlena že prišli v Črnomelj. Kdo bi si mislil, da tedaj prevzemajo oblast za skoraj petdeset let? Italijani so se v dogovoru z njimi pripravljali za odhod v domovino. Med drugimi pogoji, ki so jih jim postavili partizani za prost odhod, je bila tudi razorožitev vaške straže. V pismu, ki ga je takratni črnomaljski partizanski štab poslal glavnemu poveljstvu NOV, je zapisano tole: »Italijani niso storili tega, kar smo mi zahtevali in kar je bilo domenjeno. Niso razorožili B. G.« (Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev, str. 289). Poveljnika črnomaljske vaške straže Jožeta Štefaniča, ki se je z vlakom vračal iz Metlike, so partizani prestregli in ustrelili, ko so na postaji Gradac zadržali vlak. Vodstvo postojanke sta tedaj prevzela France Verderber in Jože Šterbenc, ki je bil sicer glasbenik in organist v Črnomlju, je pa že pred vojno imel čin poročnika. Verjeli so, da so Angleži že na Reki, in zato mislili, da bodo prišli k njim, če se umaknejo z Italijani. Večino črnomaljskih vaških stražarjev so razorožili, preden so prišli do Kočevja, jih vtaknili v partizanske oddelke in nagnali pred Turjak. Mnogo teh fantov je kasneje prebegnilo k domobrancem. France Verderber ni imel te sreče. Domači so zvedeli le to, da je padel kot partizan nekje na Primorskem. Bog ve, kaj se je z njim v resnici zgodilo in čigava krogla je pretrgala nit njegovega življenja!

stran: 025

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranec Stanko Verderber

Partizani so v Črnomlju le nekaj dni po prevzemu oblasti začeli zapirati resnične in namišljene nasprotnike. Z njimi so napolnili sodne zapore, pa tudi nekaj prostorov v osnovni šoli. Precej aretirancev so prignali iz Metlike. 4. oktobra so vse jetnike iz mesta preselili na grajsko pristavo Majer in jih zaprli v hlev, kjer so do 8. septembra Italijani imeli mule. Po raznih poročilih je bilo tedaj na Majerju zaprtih okrog 90 ljudi. Izmed teh so v noči na 14. oktober odbrali 14 ali 15 oseb in jih odpeljali proti Semiču. Med tedaj odpeljanimi je bila po pričevanju A. Weiss tudi učiteljica Pavla Penko, rojena leta 1903. Marsikateri njen učenec se je še spominja. Poučevala je najprej v Dragatušu, nato pa v Črnomlju. Pater Žabkar jo v dnevniškem zapisu od 27. maja 1943 takole omenja: »Poljska sv. maša na Otovcu; dekleta lepo pojejo. Otroci (60) pa imajo sv. obhajilo in posvetitev Srcu Marijinemu. Lepo je bilo. Posvetitev 5. razreda (gdč. Pavla Penkova) je bila odlično pripravljena in izvajana. Tako lepo so deca okrasili cel razred. Vse v rožah. Metod je imel ganljiv nagovor« ( Izpovedi, str. 75).
Ko pričevalka Weissova našteva ženske, s katerimi je bila oktobra 1943 zaprta v hlevu na Majerju, med njimi ni 19-letne Jožefe Brula iz Talčjega Vrha. Brulovo so kar od doma odpeljali nekam proti Mavrlenu in umorili. Njen brat Jože Brula je bil leta 1941 med prvimi belokranjskimi partizani. Ko jih je nekoliko pobliže spoznal, je sprevidel, da ne spada k njim, in potem se je skrival pred partizani in pred Italijani. Po ustanovitvi vaške straže je bil vaški stražar in domobranec. Bil je vrnjen iz Vetrinja, toda na poti med Slovenj Gradcem in Velenjem je pobegnil iz kolone in potem prišel v Argentino. Njegova zgodba, ki ji je dodal kratko poročilo o smrti sestre Jožefe, je objavljena v knjigi Odprti grobovi II. – Sicer pa Jožefa Brula ni bila edina, ki so jo tedaj kar na lepem odpeljali od doma in ubili. Podobno se je zgodilo z viniškim kaplanom Ivanom Salmičem in preloškim župnikom Jožetom Pokornom. Medtem ko je v Črnomlju uradovalo »sodišče«, je VOS po vaseh »urejala« zadeve na hiter in enostaven način. Tako so odpeljali tudi 48-letnega Jožeta Štaudoharja iz Jelševnika, ki je bil pravzaprav doma z Mavrlena. Janko Šterbenc, ki je Štaudoharja dobro poznal, ga je v svoji pripovedi navedel kot pričo, kako so julija 1942 tam za Mavrlenom morili Cigane: »Jože Štaudohar je tedaj kosil v bližini tistega kraja, pa ni slišal nobenega strela« (Odprti grobovi II, str. 38). Iz tega ni težko zaključiti, kako so jih pobijali, Štaudohar pa je s svojo navzočnostjo ogrozil »gibanje slovenskega naroda za združitev in osvoboditev« in VOS je temu primerno ukrepala. Takega ukrepa se je VOS poslužila tudi pri rudarju Murnu s Tanče Gore, očetu devetih otrok. Prišli so ponj in ga takoj ubili nekje pri Novi Lipi. Ko so domači zvedeli za njegov grob, so šli tja, pobrali očetove ostanke, kolikor jih še niso raznesle lisice, in jih pokopali na domačem pokopališču.

stran: 026

Pa se za trenutek ustavimo še na Doblički Gori. Komaj je mati, ki se je spomladi 1944 po skoraj dveletni odsotnosti z otroki vrnila domov, vsaj za silo uredila domačijo, je dobila v hišo goste: del čete VDV (vojske državne varnosti), ki je bila tam razporejena zaradi zaščite Črnomlja in morda še bolj zaradi zaščite visokih funkcionarjev, ki so se v hišah in zidanicah na obronkih kočevskih gozdov počutili veliko bolj varne kot v mestu. VDV je zasedla celo hišo, domačim je ostala le sobica v zadnjem delu. Starejše hčere so hodile spat k sosedovim. To je trajalo vse do konca aprila 1945, ko se je tudi VDV spustila v dolino. Očeta od jeseni 1943 niso več videli niti dobili pošte od njega. Kmalu po koncu vojne je nekdo prinesel njegov leseni kovček, v katerem je bilo le nekaj malenkosti, med njimi knjiga Črne bukve in nekaj številk revije Slovensko domobranstvo, ki pa jih je mati takoj vrgla v peč, ker se je bala težav, če bi jih našli. Odkar je hišo zapustila VDV, so imeli pogoste obiske iz doline. Spraševali so za očeta, preiskovali hišo, grozili. Povsod so videli skrivače, vse jim je bilo sumljivo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dragatuški župnik Jakob Omahna, umorjen na Mavrlenu julija 1942

Med ljudmi je močno odmeval dogodek, ki se je zgodil v tednu po veliki noči 1945, tik pred koncem vojne. V gozdu pod Debelim vrhom v Poljanski gori je taborilo pet skrivačev, ki so se hoteli izogniti partizanski mobilizaciji. Verjeli so, da je konec vojne blizu. 5. aprila zvečer sta dva od njih šla domov po hrano, ostali trije pa so mirno zaspali. Niti slutili niso, da je njihovo skrivališče odkrito. Zgodaj zjutraj so jih še v spanju presenetili in pobili brez enega samega strela. Bili so razrezani in potolčeni do nespoznavnosti. Potem so jih zvlekli v bližnjo grapo in površno zagrebli. Zločin sta še isti dan odkrila preostala dva skrivača. Svojci so šli po pobite, jih pripeljali domov in nato pokopali na pokopališču: Petra Turka na Tanči Gori, Jožeta Meteža v Goleku in Janeza Gašperiča, ki je bil doma iz Jerneje vasi, v Dobličah. Pater Žabkar se je Gašperičevega pogreba na kratko spomnil 9. aprila: »Pogreb Janeza Gašperiča. Kdo bi si mislil kaj takega: skrival se je na Debelem vrhu pa so ga kar na mestu ubili in zakopali kot psa« (Izpovedi, str. 165). Res, kdo bi si mislil, da je bila to le skromna uvertura v poboje tisočev mož in fantov le dobra dva meseca kasneje.
Kako in kje se je vse to začelo? Mar ne že pred vojno – tudi na onem sestanku leta 1937 v zidanici pri Semiču?