Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 074

Ha. Bila sem v Cerknem na pustni prireditvi. Pravzaprav je bil to nekakšen sodni proces, v katerem je tožilec bral vse mogoče lumparije, bedarije in tudi škode, ki jih je Pust zagrešil v preteklem letu, bodisi v svojem lokalnem okolju, bodisi v širši domovini in po svetu. Seveda je bila vse skupaj nekakšna kolobocija, nekje med zares in za hec bi se lahko reklo. Bilo pa je tako podobno naši stvarnosti, kot smo lepo rekli v dobrih starih časih, ko so bili bencinski boni, par-nepar, ko smo skakali iz trgovine v trgovino, da bi le kje staknili kakšen liter olja, zobno pasto, milo, pralni prašek in kar je še drugega luksuza. Pa še več tega je bilo. A ni bilo lepo, v dobrih starih časih. Ko sta se otrok z italijanske in slovenske strani važila. Italijanski otrok je vpil: Mi imamo pa čokolado, pa kavo, pa olje, pa milo, pa prašek! Slovenski otrok je pa vpil: Mi imamo pa socializem! Italijanski otrok nazaj: Tudi mi ga bomo imeli. Slovenski otrok mu je pa zabrusil: Potem pa tudi vi ne boste imeli čokolade, pa kave, pa olja, pa mila, pa praška! Ohhh, človeku se kar milo stori.
Takrat še nismo vedeli za levico in desnico, razen iz kakšnih grozljivih zgodb o gnilem kapitalizmu. Vedeli smo tudi, da so levičarji napredni, desničarji pa nazadnjaški in mračnjaški, fuj. Ampak zdaj imamo tudi mi levičarje in desničarje. Seveda so na oblasti levičarji. In zdaj imamo čokolado, pa kavo, pa olje, pa milo, pa prašek, nimamo pa socializma. Ja, kaj hočemo. Vsega pač ne moreš imeti. Skoraj smo podobni zahodu, Evropi. Sicer se bomo pa vsak čas priključili. Ponižno, priliznjeno. Če me kaj spravi v slabo voljo, je to brez dvoma poročilo o napredku, ki ga je naša država dosegla pri približevanju Evropi. Tako nagravžno in sluzasto se vse skupaj sliši. Ampak zdaj sem pomirjena. Ob svoji, mislim, da petindevetdesetletnici je Novljan dejal: V Evropo ja, v NATO pa ne. Tako, zdaj pa vem.
Imam pa občutek, da še nismo zreli za Evropo. Saj še nismo nič popucali za nazaj. Imamo še kopico starih zamer in nerazčiščenih stvari, ki jih nikakor nočemo razčistiti. Kajti sesula bi se nam zlata podlaga naše samostojnosti. Sveti narodnoosvobodilni boj. Dokler se pa »zlato« še sveti, se levo in desno pri nas razlikuje le po pogledu oz. odnosu do dogajanja v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Da ne bi pozabili, nam občasno pokažejo kakšnega heroja, ki nas prepričuje o svetosti NOB. Ker pa prihajajo zločini na dan, jih je treba nekomu pripisati. Zelo uporabni so tisti, ki so že odšli v večna lovišča in pa seveda JLA. Tokrat so iz naftalina potegnili Bojana Polaka – Stjenka, ki je načeloval KNOJu. Knojevci so sicer zagrešili povojni masaker, vendar vodstvo KNOJa ni imelo nič zraven. Malo se jim je sicer sanjalo, to je vse. Sem pa šele zdaj zvedela, da je on že davno kritiziral SZDL, ki je hotela imeti vse pod svojo marelo. In že takrat je zagovarjal večstrankarski sistem. Rekel je: Dajmo ljudstvu, kar hoče. Če bi govoril ure in ure, ne bi mogel bolj zadeti totalitarističnosti sistema, ki smo ga imeli. Absolutno absolutne oblasti. Kot je rekel, tako se je zgodilo. Dali so nam večstrankarski sistem in vse kar spada zraven. Da so pa njihovi otroci in dediči pobrali smetano, jim pa ne moreš zameriti. Bog je najprej sebi brado ustvaril. Uh, še nekaj je rekel. Kmalu bi pozabila povedati. Zaradi njegove kritike SZDL in naklonjenosti večstrankarskemu sistemu mu ni nihče voščil za sedemdeseti rojstni dan. To je pa res žalostno. Kar v srce se mi je zasmilil, ubogi heroj. Povedal je še, da je zagrizen antinatovec in da je treba s teroristi drugače opraviti, ne z vojsko. On že ve.

stran: 075

Prav zanimivo je, kako ljudje poniknejo in se spet prikažejo iz nič, se tako rekoč materializirajo kot v kaki fantastični zgodbi. Za slavnostnega govornika na Jurčičevi poti so izbrali, določili, kaj vem, kako je to bilo, nekdanjega ministra zdaj advokata Kozinca. Človek bi za slavnostnega govornika pričakoval kakega književnika ali kakšnega kulturnika druge usmeritve. Advokat? Zakaj le. Najbrž nam ga skušajo počasi pretvoriti v znan obraz; njegove grehe smo že tako pozabili, zdaj pa nam bo počasi zlezel pod kožo in ko bo nastopil čas, bomo vsi volili zanj. Partija svojih ljudi nikoli ne pozabi ali zavrže, če so ji zvesti.
Podobno so zmaterializirali Nevena Boraka, ki se nam je vsem ob osamosvajanju pošteno zameril. Pa, kje je že to. Potem je poniknil v razne kabinete. Zdaj se je pojavil na čelu Agencije za trg vrednostnih papirjev v vlogi borca za pravico in resnico in poštenost. Odločil se je za javno delovanje. Zakaj le. Ko pride čas, bomo že zvedeli. Očitno ima veliki brat z njim še velike načrte. Do takrat pa imamo čas, da ga vzljubimo. Kajti razkril bo vse nečednosti, ki so se dogajale pri prevzemu Leka, pri kupovanju časnika Delo, v mreži prijateljskih podjetij Pivovarne Laško in bogve kje še vse. Ja, pa da ne pozabimo na SIB banko, ob kateri je poniknila bivša županja, ki smo jo prej gledali dan za dnem na televiziji in poslušali, kaj vse je že postorila za nas, meščane in meščanke in kaj še vse bo. Menda naj bi med milijon stvarmi, ki jih je postorila, uredila tako imenovani mirujoči promet, ampak sama tega žal nisem opazila. Kadar koli grem na sestanek na Zavezo, me to stane od 660 sit pa do nekaj čez tisočaka. Poleg tega pogosto čakam več kot pol ure, da se najde prosto mesto na parkirišču. Pa se naši vrli (bivši) županji zgodi Depala vas, pardon, SIB banka in jo ponikne. Pa ne skrbite zanjo. Čez nekaj časa se bo spet pojavila, vsa bleščeča in strokovna in nujno potrebna pri reševanju države in sveta.
Medtem pa bo nova županja zgradila džamijo. (Tik pred drugim krogom županskih volitev so šibali naokrog telefonski klici: Volite staro, nova bo takoj zgradila džamijo. Očitno so klici izvirali iz dobro obveščenih krogov.) Džamijo z dvema minaretoma. Brez zvočnega pozivanja k molitvi, je obljubil mufti. Seveda, v začetku ne. Bo pa to kot basen o ježu in lisici. Ob nekem posebej velikem prazniku, morda kakšni posebni obletnici, se bo zvočno pozivanje k molitvi izjemoma zgodilo. Enkrat ni nobenkrat. Prvič. Potem pa se bo to zgodilo še večkrat in potem bo postalo običaj. Navada. Pes crkne, človek se navadi. Ja, ravno tega nam je bilo še treba. Džamije. Zavestno ves čas mešajo molilnice in džamije. Da se bodo vesoljni mudžahedini zbirali v Ljubljani. Saj bodo dali denar za džamijo. To pa ni majhna stvar. Mimogrede, koliko je pa kulturnih centrov za kristjane v Sloveniji. Da pa ves čas vlečejo na dan, da čakajo na džamijo že trideset let, to ga pa malo biksajo. Nimajo kaj jamrati zaradi tega. Tisti lepi stari časi niso bili kaj prida naklonjeni gradnji verskih objektov, da se ne izrazim, bi rekla moja stara mama. Lep primer je gradnja cerkve (ne kakšnega katoliškega verskega centra!) v Trbovljah. Cerkev je imela pred drugo svetovno vojno (takrat še ni bila državni sovražnik št. 1) kupljeno zemljišče v mestnem delu v centru Trbovelj, na katerem danes stoji pošta in trgovina, ni pa imela denarja, da bi začela z gradnjo cerkve. Cerkev so v Trbovljah nujno potrebovali, ker je bila tam ena sama majhna cerkev v zg. Trbovljah. Po vojni je bilo zemljišče nacionalizirano. Ko se je začela denacionalizacija, so na občini izvedeli, da občina nima s to rečjo nič, da je to stvar države. Ker torej niso mogli dobiti prvotnega zemljišča nazaj, so leta 1989 kupili novo, precej slabše zemljišče, ki jim je bilo določeno na ulici 1. junija, ki leži v bregu. V lokacijski odločbi je pisalo, da objekt ne sme imeti zvonika in zaradi hrupa imajo še danes prepoved zvonjenja. Cerkev je bila zgrajena v drugi polovici devetdesetih let. Tako je bilo to s katoliško cerkvijo, kako bo pa z džamijo, bomo pa videli.
Naj se vrnem k SIB banki, oziroma k denarju. Ste se že kdaj vprašali, odkod Hitlerju denar, da je čez noč postavil zbankrotirano Nemčijo na noge? Menda je denarja vedno dovolj, le razporediti ga je treba. Zakaj se ni pri nas pojavil kakšen hitler, pardon, eldeesovec, ki bi našo Slovenijo po osamosvojitvi postavil na visoke noge in bi se nam vsem cedila med in mleko. Tako pa ves čas poslušamo zgodbo o uspehu. Pri tem se pa vse potuhnjeno draži. Ampak inflacijo smo pa ukrotili. Pravzaprav so jo razprodaje, ki so jih obilno zajeli v statistično raziskavo. Ja, tako se dela. Še kakšno razprodajo priredimo, pa bo naša inflacija najnižja v Evropi.

stran: 076

Misel o denarju in njegovi razporeditvi mi ne da miru in mi ga ne da. Kadarkoli spremljam poročila o proračunu, o rebalansu proračuna, o porabi proračunskega denarja, mi znova ta dva stavka planeta pred oči. Denarja ni za znanost, šolstvo, za pediatrično kliniko, za onkološki inštitut, za štipendije, za … Dovolj ga je pa za vladno letalo, za luksuzno prenavljanje državnih in občinskih stavb in prostorov, za draga potovanja, ki so sama sebi namen, za predsedniško rezidenco, bolje, da ne naštevam naprej. Važno je, kako se denar razporedi. Pri nas se denar razporeja tako, da se večajo razlike med bogatimi in revnimi. Samo Elanovce poglejte. Pa gospo iz Triglava. Pa se ne bi sekirala, če bi bili samo ti. Pa jih je na vagone takih. Ampak zdaj bom bolj mirno spala. Neven Borak bo poskrbel zanje. Če verjamete.
Statistični kazalci nas uvrščajo med najbolje pripravljene kandidatke za vstop v Evropsko zvezo, pokopali nas bodo pa prav oni. Uh, kakšne asociacije se mi podijo po glavi. V najsvetlejših časih naše zgodovine se je glasilo povelje: »Organizirajte mi spontane demonstracije. Nek se čuju uzvici: Dole kralj! Dole vlada! Dole Cvetković – Maček!« Zdaj pa se glasi to (na primer – takih primerov je več) povelje: »Izračunajte mi ničelno inflacijo!« Pri tem pa vsi vemo, vsi, ki hodimo v trgovine po vsakdanja živila in druge potrebščine, da se vse skupaj, kot sem rekla, lepo počasi potuhnjeno draži.
No, in prav ti statistični kazalci nas bodo pokopali, ko bomo vstopili v Evropsko zvezo, tako, kot so skoraj pokopali Zahodno Nemčijo, ko je pod svoje okrilje vzela Vzhodno Nemčijo in se je zanašala na statistične kazalce, ki so »zelo dobro kazali«. Zahodno Nemčijo je vse skupaj pošteno zrukalo in še do danes niso prišli na zeleno vejo. (Moja sestra pravi: »Veš, zelene veje sploh ni.«)
Tudi nas bo pošteno zrukalo. Ampak ne njih. Ne tistih, ki so odgovorni za stanje, ki ga imamo. Ampak tiste, ki dejansko nosijo breme, pa najsi bo to breme osamosvajanja, breme denacionalizacije, breme lastninjenja, … in breme vstopa v Evropsko zvezo in NATO.
Zanimiva je tudi reklama, ki jo delajo v medijih naši politiki za vstop v Evropsko zvezo in NATO. Posebej za NATO. Posebej listje. Staro listje je strašno navdušeno za vstop, mlado listje pa je strašno proti. In predstavniki mladega listja se odločijo, da bodo šli v Irak in tam naredili živi ščit. Kako človekoljubno in velikodušno. Takšno razdajanje. In žrtvovanje. Postavljanje svojega življenja na kocko za neke ljudi na čisto drugem koncu planeta. Živeli bodo pri domačinih in tudi sicer kar se da skromno. In brezplačno poročali medijem, kaj se dogaja tam. Da bomo vsi vedeli. Da bomo linčali Busha in NATO. Joj, človeka kar zapeče vest in se počuti skrajno nečloveški ob misli na te ljudi. Kako smo brezbrižni mi ostali. Ampak. Zakaj, za hudiča, mora biti povsod nek ampak. Torej. Izkazalo se je, da prebivajo v luksuznem hotelu, da hočejo goro denarja za vsako vest. Duh je voljan, a meso je slabo. Pa to še ni vse. Ena od deklet je mlada raziskovalka in je odšla tja delat raziskovalno nalogo pod mentorstvom, koga neki, gospoda Močnika, brez katerega se ne da. Kaj imajo pa drugi naši živoščitovci za bregom. Najbrž tudi kakšno večjo ali manjšo korist. Denar ni vse, ampak pomirja, pravi stara židovska modrost.
Kot vidite, mi gre cel kup reči na živce, kar je dokaz, da mi jih je nekaj še ostalo. Živcev namreč. Posebej pa mi gre na živce stalno spreminjanje ustave. Pravzaprav bolj kot samo spreminjanje dejstvo, da se vedno grozno mudi. Kar čez noč, pa je ustava spremenjena. Če samo pomislim na tisto spremembo zaradi volilnega sistema, me oblije zona. Zdaj jo spet spreminjajo. Kmalu je ne bo več moč spoznati. To bo čisto neka druga ustava, kot je čisto drugačna država. To ni več moja izsanjana Slovenija.
En kup stvari sem izpustila ali se jih ta trenutek ne spomnim. Ampak mislim, da je že to dovolj. Kljub vsemu pa, tale kolobocija ne bi bila popolna, če ne bi omenila bližnjih referendumov. Kakšna kolobocija je bila v parlamentu in parlamentarnih komisijah in strokovnih komisijah in in in. Kdaj naj bo ta referendum in kakšen naj bo. Od vseh izjav o tem referendumu mi je bila najbolj všeč izjava na radiu Gaga, da je to namreč posmehovalni referendum. Zadeli so žebljico na glavico. Vsaj do sedaj so bili bolj ali manj posmehovalni referendumi. Menda bo zdaj bolje. Zdaj, ko nimamo več Kučana. Me je že pošteno skrbelo zanj, pa so pošteno poskrbeli zanj. Zdaj, ko imamo Ropa, poosebljeno aroganco. Mimogrede, kakšni zabavni naslovi so bili v časopisih. Rop pri Kučanu. Rop pri Drnovšku. Šalo na stran. Počakajmo, pa bomo videli. Dajmo času čas. Čas. Čas ni zanesljiv zaveznik. Nikoli ni namreč mogoče zanesljivo vedeti, za koga pravzaprav dela, je rekel Alberto Moravia.

stran: 077

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Harmonija glasov in prostora Simon Dan