Avtor: Peter Klopčič

stran: 067

stran: 068

V nedeljo, 28. junija 1942, so italijanski vojaki nenadoma pridrli za Bežigrad in pobrali vse fante in može. Odpeljali so nas v belgijsko vojašnico, kjer nas je neki major pregledal in določil, kdo bo moral v koncentracijsko taborišče in koga bodo izpustili. Študente in izobražence so večinoma pridržali. Mene, študenta, so določili za v Gonars. Na železniško postajo so nas peljali zvečer po policijski uri, da bi nas svojci in prijatelji ne mogli spremljati ob poti ali zbirati se na cesti. Na postaji so nas stlačili na vlak, ki je krenil proti jugu. Pri Borovnici se je razdivjala nevihta z grmenjem in treskanjem, s katerim pa se je prav kmalu pomešalo pokanje pušk. Krogle so odskakovale po lesenih vagonih in nekatere izmed nas ranile. Spoznali smo, da gre za partizanski napad, zato smo vpili: »Ne streljajte, Slovenci smo!« Vendar je streljanje trajalo še nekaj minut, preden so vstopili partizani, nam naznanili, da smo osvobojeni in nam ukazali, naj pohitimo z njimi, češ da nas bodo Italijani napadli s topovi, ki jih imajo na Vrhniki. Res so prav kmalu priletele med nas prve italijanske granate. Število ranjencev, ki smo jih morali nositi s seboj, je naraslo. Bežali smo v temno noč, držati smo se morali za roke, da se ne bi izgubili. Umikali smo se v smer Sv. Vida na Blokah. Pri nekih žagah so partizani improvizirali pisarno, nas vse popisali in vsakega posebej vprašali, ali hoče v borbene enote ali v delovni bataljon ali pa se želi vrniti domov. Približno 20% se jih je odločilo za bojne enote, večina nas je bila za delovni bataljon, le majhna skupina je izjavila, da bi se rada vrnila domov.
Bilo mi je 17 let, vendar sem tako kot večina mojih vrstnikov čutil, da tisti, ki so izjavili, da hočejo domov, niso bili dovolj previdni. In res, to izjavo so nekateri izmed njih plačali z življenjem; postrelili so jih.
Pot smo nadaljevali naslednjo noč in prišli do Sv. Vida. Tam so nas razdelili po senikih, da smo si čez dan nekoliko odpočili. Ko se je znočilo, smo krenili proti Krvavi Peči. Prišli smo do proge Grosuplje-Kočevje, ki so jo Italijani zavarovali z vojaškimi bunkerji in močno stražo, vendar smo brez težav prekoračili progo. Italijani nas niso opazili, čeprav nas je bilo okrog petsto. Vodili so nas mimo Hinj v Stari Log. Stari Log je bil skoraj popolnoma izpraznjen, kočevski Nemci so se bili že izselili. Ostali smo tam kake tri tedne. Potem so nas organizirali v delovne bataljone, največjo skupino so poslali v Novi Log, kjer smo opravljali poljska dela. Pridelek naj bi rabil za vzdrževanje partizanske vojske. Sodelovali smo z domačimi kmeti, ki so morali orati zemljo za partizane, čeprav so bili zelo neprijazno razpoloženi do njih.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Peter Klopčič na vrtu svoje hiše v Torontu

Bili smo prav blizu glavnega partizanskega poveljstva v Kočevskem Rogu. Od tam je prihajal med nas Edvard Kocbek, na sestankih nas je skušal navdušiti za partizansko vojsko in nas je nagovarjal, naj se vključimo vanjo. Spoznali smo, da je naiven. Pogostoma so nam prirejali politične ure. Sprva sem na takih sestankih ugovarjal komunističnim tezam, a kmalu me je prijatelj, ki sem ga poznal iz Marijine kongregacije, opozoril, naj ne stavim svojega življenja na kocko. Polagoma se mi je pogled bistril, spoznaval sem, da se partizani bojujejo le za imetje in za oblast. To mi je potrdil star partizan, ki se je bahal, da je ubil že sedem slovenskih izdajalcev, in je skušal dokazati pravičnost svojega dejanja s pojasnilom, da so bili to gruntarji, kulaki in kot taki potencialni izdajalci. Nazadnje je pribil: Če gruntarjev ne pobijemo, kako bomo hlapci prišli do posestev!

stran: 069

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Lake Luise, Alberta – Peter Klopčič z ženo Luiso

Julija in avgusta pa smo začutili, da med komunističnim vodstvom naraščata nemir in napetost. Kmalu smo zvedeli, da so Italijani obkolili Kočevski Rog in Suho Krajino. Morali smo posekati vsa velika drevesa ob cesti in z njimi zapreti pot od Starega Loga do Kočevja. Nato je naš delovni bataljon dobil povelje, da se pomakne globoko v gozd v lesene lope. Od tam smo se prav kmalu umaknili na Pugled, potem pa v sam Kočevski Rog. Italijani so odstranili hlode s ceste in prihrumeli s tanki, kamioni in topništvom v Stari Log, se maščevali nad civilnim prebivalstvom, na nas pa so streljali iz topov in nas napadali iz zraka. Komunistični voditelji so izginili s prizorišča, poskrili so se v zemljanke, še prej pa so nas razdelili v manjše skupine in nam naročili, naj se prebijemo skozi italijanski obroč, kakor vemo in znamo. Poskrili smo se v gosto robidovje in čakali, da so Italijani stekli mimo nas. Proti večeru smo se premaknili v Podturn, tam smo naleteli na razkropljene partizanske enote in zvedeli, da smo že zunaj obroča. Prav v Podturnu me je zajela italijanska patrulja in me odpeljala v grad Soteska. Tam je bilo ujetih tudi nekaj drugih študentov z vlaka in več kmečkih mož in fantov, ki so se predali Italijanom. Kmečke fante so še tisto noč postrelili, čeprav so imeli pri sebi letake z zagotovilom, da tistim, ki se bodo s temi letaki predali italijanski vojski, se ne bo nič hudega zgodilo. Študente so nas odpeljali v Novo mesto, po nekaj tednih pa v Ljubljano in nato na Rab. Izpustili so le tiste, ki še nismo bili stari osemnajst let.