Avtor: Maja A. Smolej-Ficko

stran: 057

stran: 058

Poletje 1992
Ko sem prebirala mamin zapis, so moji daljni otroški spomini oživeli. Ko sem prvič stala ob Krimski jami, so mi ti spomini zazveneli v pesniški govorici. Tragična razsežnost te in podobnih smrti ne prenese drugačne govorice.
Ta zapis posvečam vsem mladim, ki teh časov niso doživeli.
Da bi dojeli,
kako enkratno neponovljivo,
sveto
in
dragoceno je vsako človeško življenje.
In da tega nikoli in nikdar ne bi pozabili.
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
Preteklost, o kateri pripovedujem, je bila podobna blodnjaku. V njem je dihala tema brez zvezd. V njej pa je vendarle nekdo bival. Nerazpoznavne sence. Vsako pomlad so neslišno vzdihovale. Včasih so tu in tam zašepetale. Ta njihov šepet pa je bil komajda slišen. Odzvanjal je le v pogledih živih. Čudno žalostnih. Mojim otroškim očem so se zdeli kot tolmuni brez dna.
Vsako pomlad, ko so začele odcvetati češnje, je v blodnjaku zajokal neznan krik. Obupno je grabil po stenah, toda leto za letom, vedno znova, je omahnil v naročje senc. Nerazpoznavnih, čudno tihih. In obmolknil.
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
Krik, ki ga nosim v sebi, pa je z vsakim jutrom razpoznavnejši. Pred davnimi leti je zavpil iz ust črno oblečene žene. Kot slap se je takrat pognal pod strop telovadnice (morda pa je bila avla?) bežigrajske gimnazije v Ljubljani, na Peričevi ulici 4. V maju (morda juniju ali celo juliju) 1945. Rajonski (morda terenski?) sestanek. Morda je bil celo miting.
Sedim v naročju babice. Iz množice (takrat so množico imenovali ljudstvo) se dvigne črno odet obraz.
»Kje so naši otroci? Povejte nam samo, kje imate naše otroke?«
Grozen strah me prešine. Torej so tu med nami strici, ki mamicam kradejo otroke. Stisnem se v varno babičino naročje. O, da le ne bi prišli tudi pome.
Trenutki tišine, v katero se je kot meč zarezal krik, lebde v neskončno večnost. Babičina roka me varuje. Trepeta. Nemočno kot listič trepetlike.
Potem pa skozi prostor zapljusne val. Grozeč je in teman. Hrumi kot bi nas hotel vse odnesti. V njem je nekaj tujega. Nekaj hudega. Nekaj, kar moje otroško srce še ne pozna. Zaliva nam oči in usta.
Danes razumem vse: zakaj so bile sence iz blodnjaka neme, zakaj so se oči živih spreminjale v tolmune žalosti brez dna, zakaj črni krik ni mogel izkričati svoje bolečine, zakaj oči niso mogle izjokati vse tesnobe, zakaj trepetajoče roke niso mogle zasaditi niti ene same rože na kraj, kjer je umiralo in umrlo upanje, zakaj …
Vse nas je preplavil in skorajda zadušil tisti grozeči, človeškemu srcu tako tuji val.
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
Spominjam se stopinj, ki so se približevale vratom, za katerimi je nekdo zvonil. Sprva so bile še hitre kot da jih nosi skrivno pričakovanje. Potem pa so postajale z vsakim dnem počasnejše. Srce se je utrudilo in z njim upanje. Nekega dne je odšlo. V črni žametni škatli. V njej se je srbrnkasto svetlikal pribor za tehnično risanje.
Točno še vem, da jo je babica vzela iz omare v spalnici. Podala jo je dedku in rekla: »No, pa jo daj gospodu Fajonu!« (Gospod Fajon je bil študent iz sosednjega stopnišča.)
Bilo je slovesno kot da se je čas ustavil in postal večen. Stala sta v predsobi predmestnega stanovanja. Sredi med njima pa škatla s svetlečimi šestili. Bil je tih pogovor, brez besed. Potem je dedek stopil proti vratom.

stran: 059

Tam sta se s sinom srečala. Tiha, vdana žalost, ki je dokončno nadomestila upanje, ga je priklicala domov. Sin je neslišno prestopil prag. Od tistega dne je s svoje zadnje fotografije, zamišljeno, s knjigo pred seboj, noč in dan zrl proti Krimu. Ob njem je brlela večna luč. V vazi, poslikani z macesni, potoki in mostički, so skozi vse leto dišale rože z babičinega vrta. Fant pa je le tiho sedel in zrl preko Grajskega hriba in Šanc proti Mokrcu in Krimu.
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
Pouk zgodovine. Mnogo let kasneje. Govorijo nam o junaštvih NOB. O partizanskem napadu pri Verdu. O osvobojenih internirancih. Vse žari v zlatem soju svobode. Toda jaz vem, da vsi osvobojenci niso dočakali svobode. Kakšne smrti so umrli?
Izrišem si junaško smrt. Tisto, o kateri govore in pojejo na šolskih proslavah. Toda zakaj moja babica ne sedi med črno oblečenimi ženami v prvi vrsti? Smrti so torej različne. Ene so vredne spoštovanja, občudovanja, druge pa ne.
Izrisujem si drugačno smrt, nekakšno »nejunaško« smrt. Smrt »kar tako«. Osvobojen umiraš sredi gozda. Od lakote, od mraza, od bolezni … To ni prav nič junaško. Nisi vreden, da bi se te spominjali. Ob tem me rahlo zaskeli v srcu. Glava pa je še vse premlada, da bi se ovedla, zakaj vse te izmišljije bole.
Bolečina pa tiho potone v blodnjak, kjer odmeva že tisti daljni krik, kjer z neslišnimi krili plahuta izginulo upanje …
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
Leta tečejo. Začenjam študij. Na obisku srečam pri znancih gospo B. Fant, ki zamišljeno zre proti Krimu, dobiva podobo. S toplino mi pripoveduje o njem. Da je bil čudovit človek, iskren prijatelj, zanimiv, široko razgledan sogovornik, zvest in kremenit narodnjak In potem: »Smrti, tako grozne smrti, si ni zaslužil.«
Iz blodnjaka se oglasi vzdih. Dolg in tesnoben. Stisne me pri srcu. Ne premorem vprašanj. Groze ne morem vreči v tolmun babičine žalosti. Ne morem je priložiti dedkovemu bremenu.
Razmišljam. Grozna smrt? Kaj je to? Mrzlično iščem odgovor. Umreti v boju? Umreti od bolezni, od lakote ali mraza? Ne, vse to ni grozno. Te smrti so v naravi našega bivanja. Tako razmišljam. Toda vendarle, kakšna je sploh lahko grozna smrt, se še kar naprej sprašujem.
Seveda! Nekdo te ustreli, potem ko si srečno ušel vsem onim drugim smrtim. Ustreli kar tako, po pomoti. Po nesreči. Saj ni hotel, ampak zgodilo se je. Puška se je sprožila, sama od sebe. Le kako je moglo biti pri srcu tistemu, ki je to smrt zakrivil. Grozno, seveda, taka je grozna smrt.
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
Meseci tečejo. Znani literarni teoretik govori o sodobni angleški dramatiki. Prvo uradno spogledovanje z zahodom. Ob meni sedi oče. Resnobno ocenjuje temno, sloko profesorjevo postavo. Ob sebi čuti moje mladostno navdušenje. Z neko trudno, grenko resnobo mi pošepeta: »Nikar! Temu človeku kaplja kri od rok. Noč in dan. Kri nedolžnih ljudi.«
Vzdihi iz blodnjaka zahropejo. Prešine me misel na tisto stričevo »grozno smrt«. Mahoma me literatura sploh ne zanima več. Spet zrem v blodnjak in razmišljam. Grozna smrt ne more biti niti naravna niti po pomoti. Kakšna je torej?
Razmišljam, domišljam, domislim.
Grozna smrt namerno ubija tisto, čemur še ni namenjeno umreti. Pa vendar se mi obenem tudi dozdeva, da grozna smrt ne more biti plačilo za neko krivdo. Smrt, ki naj bi poravnala neko krivico, se umešča v naravni civilizacijski kodeks, ki ga ljudje sprejemamo in razvijamo že iz pradavnine.
Kakšna je torej tista resnična, prava, grozna smrt?
Odstiram mojo, tvojo, našo preteklost.
V laseh se mi prepletajo že prve sive nitke. Stojim ob Krimski jami. Namesto bolne mame, namesto že pokojnih babice in dedka. Drevje šumi ob globači. Hotela bi biti čisto sama. Da bi domislila in izjokala toliko stvari.

stran: 060

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Odstiranje preteklosti Mirko Kambič

Zakaj so ga ubili? Kako so ga ubili? Kdo je bil tisti, ki ga je ubil? Ali še živi? Kako mu je pri srcu? Ali ima ženo in otroke? Morda vnuke? Ali vedo?
Toda veje tiho šume, ptice cvrkutajo in v dolini se oglaša zvon.
Leto kasneje telefoniram nekomu, ki dobro pozna te kraje. Pozna tudi nekatere od tistih, ki so osvobajali pri Verdu.
Seveda so nekateri še živi, vendar molče.
Torej mi ne morete nič natančnega povedati, o rešencih torej ne veste nič?
Vem nekaj. Osvoboditelji spregovore pod večer, ko se prebujajo sence ali ko jih omoti vino. Takrat govore o grozni smrti.
Grozna smrt se vedno odeva v laž.
Fantom so govorili, da jih spremljajo nazaj v Ljubljano, da gredo domov, k svojim. Vodijo jih sem in tja po Krimu in Mokrcu, do Iškega Vintgarja, do Zgornjih Otav. Lačne in na smrt utrujene. Pri vsem tem pa čisto natančno vedo, da fantom nikoli več ne bo dano videti doma.
Grozna smrt je tudi strahopetna in zahrbtna.
Nima poguma, da bi prenesla pogled, ki ugaša brez krivde. Hodi ob tebi kot da ti je najboljši prijatelj, varuh in vodnik. Ob primernem trenutku pa ti stopi za hrbet in se spremeni v krvnika.
Grozna smrt deluje neslišno.
Ne ubija s kroglo. Žvižg krogle bi odzvanjal od globač, skalnih previsov in sten. Poletel bi daleč, predaleč v dolino. In visoko, previsoko, tja do Menišije. Vznemiril bi že tako prestrašeno prebivalstvo.
Grozna smrt hodi na pohode z nožem ali gorjačo. Hodi po skritih gozdnih poteh. Ne hodi varno ob robu globače. Spušča se v njeno dno, kjer je brezno skrbno skrito pod svežim vejevjem.
Ko stopiš na veje, se odpre pod teboj globina in te sprejme večnost.
Grozna smrt je resnično grozna.
V nočni tišini domišljam to smrt. Smrt v juliju 1942. Postane mi jasno, da je bil julij 1942 samo generalka za deset tisoč groznih smrti tri leta kasneje.
Moj Bog, povej, kakšno srce so imeli tisti, ki so svojim nedolžnim bratom namenili tako grozno smrt.