Avtor: Avgusta Gaberščik Smolej

stran: 044

stran: 045

Spomin na izginulega brata Milana Gaberščika 1918–1942

Moj oče Franc

je bil trinajsti otrok tesarskega mojstra, trdega Tolminca. Ob rojstvu mojega očeta je prišel najstarejši sin že od vojakov. Mati mojega očeta je izhajala iz nekdaj bogate družine Pavličev iz Vipavskega Sv. Križa. Bili so kmetje, posedovali so tudi mlin, v napoleonovih časih pa so s furmanstvom zelo obogateli. Vozarili so celo na Dunaj, in sicer vipavsko vino ter sadje, predvsem češnje in breskve. Imeli so več voz in konjev in seveda tudi hlapcev. Mladi gospodar si je lahko poiskal nevesto na Tirolskem. Zasnubil in poročil je Nemko, rojeno von Trübe, ki je bila šolana in je znala pisati. Ob tej babici se je mati mojega očeta naučila nemščine in pisanja. Ohranjena imam pisma, ki jih je pred letom 1890 pisala svojim po svetu raztresenim otrokom. Kasneje je bogastvo njenih staršev kopnelo, družina je obubožala in morda se je tudi zato poročila s šestnajstimi leti. Z njeno doto sta si z mojim dedom v Ajdovščini zgradila hišo. Od vseh trinajstih otrok jih je pri življenju ostalo le sedem. Zaslužek je bil skromen in v tako veliki družini je vedno primanjkovalo denarja. Mati je veljala za skrbno in nadvse dobrosrčno ženo. Poznali so jo po tem, da je sprejela vse berače, ki so prišli na prag. Ker jim ni mogla dati kaj prida jesti, jih je vsaj očistila umazanije, posebej tako razširjenih uši.

Starejši sinovi so se raztepli po svetu, v Gorico in v Trst, ter se uveljavili s pridnostjo in nadarjenostjo. Stric Vincenc (Cene) je postal uradnik pri tržaškem Lloydu, njegovi sinovi so že pred drugo svetovno vojno odšli v Čile oz. Peru in postali ugledni podjetniki. Stric Karli je izbral še v času monarhije vojaško kariero in je služboval v Pulju, dva od njegovih sinov sta študirala v kadetnici v Wiener Neustadtu in sta kasneje v času kraljevine Jugoslavije nadaljevala vojaško kariero v Beogradu in Zagrebu. Hčerke so odšle služit v Trst in Gorico. Tam so se tudi pomožile. Doma je ostal le moj oče.
Ko mu je bilo šest let, je mama umrla. V hiši sta ostala z očetom sama in otrok je ob pomoči sosed kuhal in nosil očetu kosilo na žago. V Trstu poročene sestre so se končno zavzele za najmlajšega in ga vpisale v slovensko Ciril–Metodovsko šolo pri sv. Ivanu. Tu je moj oče končno zaživel v družbi vrstnikov. Toda očetu v Ajdovščini se je stožilo po najmlajšem in moj oče je moral nazaj. V ajdovsko šolo, pa tudi k domačim skrbem in dolžnostim. Med šolskimi vrstniki je bila tudi kodrolasa Netka, ki je je bila sama dobrohotna milina. Ta je pozneje postala njegova žena.
Še preden je končal osnovno šolo, mu je nekdo, ki je služil vojake v Gradcu, priskrbel učno mesto pri nekem ključavničarskem mojstru. Ko je očeta ta ajdovski rojak kasneje obiskal, je ugotovil, da za otroka nihče ne skrbi in da ga celo navajajo na krajo (v bližnjem skladišču naj bi za mojstra kradel). Takoj mu je našel novega mojstra, ki pa je skupaj z ženo za mojega očeta res zgledno očetovsko skrbel. Ker je videl, da je otrok bister, ga je dal takoj, ko se je oče privadil nemščine, v večerno, kasneje pa celo v obrtno šolo.
Moj oče svojega dobrotnika ni nikoli pozabil in ga je še leta 1924 v Gradcu obiskal.
V času pred prvo svetovno vojno so se obrtniki izpopolnjevali tudi kot potujoči obrtniki rokodelci. Po nasvetu svojega mojstra se je tudi moj oče odločil za pot v svet. Podal se je v Nemčijo in tam delal po velikih mestih Dresdnu, Hamburgu, Hannovru, Bremnu. Delavstvo je bilo takrat stanovsko že dobro organizirano, zakoni so jih že ščitili pred samovoljo delodajalcev. Oče je upal, da bo s prihranki zmogel začeti študij na Visoki tehnični šoli, ki je bila namenjena sposobnim delavcem iz prakse. To mu ni uspelo, saj se je prehitro bližala vojaščina. Je pa poleg Nemčije obhodil tudi del Francije, vendar se v francoskem okolju zaradi jezika in svojskosti prebivalcev ni dobro znašel. Dolgo pa je delal tudi v Švici. Za potujoče rokodelce so veljali izredno strogi predpisi za čas nezaposlenosti. Nezaposleni so bili po hitrem postopku izgnani iz dežele. Mojega očeta je kontrola ujela prvi in edini dan nezaposlenosti, ko je zamudil vlak k vojakom v Gorico. Priprli so ga v Ženevi, da bi ga takoj naslednji dan odpravili čez mejo. Tiste noči v priporu oče ni mogel nikoli pozabiti. Do takrat je bil vajen reda, dostojnosti in moralne urejenosti svojih nemško govorečih vrstnikov, tu pa se je srečal s pijanci, delomrzneži, tatovi, pretepači, homoseksualci, njihovim jezikovnim zakladom in obnašanjem. Presrečen se je vračal v spremstvu oborožene straže preko švicarske meje domov, k vojakom. Potrdili so ga brez oklevanja in takoj dodelili v pisarno, morda ker ni bil krepke postave, morda se jim je zdel primeren zaradi nastopa in zelo lepe in jasne pisave.


stran: 046

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Leto 1906 – Korrespondenzkarte, ki jo poslal svoji hčeri v Gorico oče, poštar v Ajdovščini – Pred kočijo z leve nono v staroavstrijski poštarski uniformi, poštna uradnica, postiljon in kočijaž

Moja mama Ana

je bila iz družine s sedmimi otroki, živi so ostali le štirje. Njena mama, ki smo ji rekli nona, je bila doma s Prema in se je pisala Kette. Mlada je služila v Trstu pri nekem drogeristu. Bila je visokorasla, v besedah premišljena in raje odrezava kot zgovorna. Pri sosedih je veljala za preudarno svetovalko, posebej so cenili njene nasvete pri boleznih, saj se je spoznala na zdravilne rože. Nono je bil nekoliko manjši od nje, bil je dobrodušen in vesel človek. Njegovi predniki so bili platnarji, ki so se priselili v Ajdovščino iz Like. Okoli l. 1800 je bil eden od njih celo ajdovski župan. Mnogi od njih so bili obrtniki iste stroke skozi več rodov, vsi po vrsti delavni in sposobni ljudje. Nono je še mlad dobil službo poštarja pri pogodbeni ajdovski pošti, ki je takrat tudi skrbela s kočijo za potniški promet do Gorice.
S prihranki sta si blizu nekdanjega rimskega castruma zgradila hišo, ki je danes spomeniško zaščitena. Najstarejša hči, teta Marička, je služila v družini enega slovenskih poslancev v dunajskem parlamentu, kasneje se je vrnila z Dunaja domov in skrbela za ostarela starša. V njeni kuhinji je do smrti visela poročna slika zadnjega avstrijskega cesarskega para. Ona je edina od vse družine ostala doma tudi pod fašizmom. Bila je velik narodnjak, do svoje smrti v sedemdestih letih prejšnjega stoletja je svojemu naslovu dodajala »Slovensko primorje«, pa čeprav je bila Ajdovščina že davno priključena matični Sloveniji. Oba sinova sta študirala. Stric Janez (Ivan) je postal znan ljubljanski advokat, stric Avgust (Gustl) pa je končal učiteljišče v Gorici. Med prvo svetovno vojno je prišel v rusko ujetništvo. Preko Sibirije, Japonske in Ceylona se je vrnil šele 1920 v Evropo. Tudi on se je z družino umaknil v novo nastalo državo SHS. Moja mama Ana ali teta Neti, kot so jo vsi imenovali, in stric Gustl sta bila podobnega značaja in sta se imela izredno rada. Bila sta oba tenkočutna, topla človeka. Neti je bila najprej v gospodinjski šoli pri nunah v Gorici. Nune so jo brez pomisleka priporočile ženi znanega goriškega zdravnika dr. Dereanija in kasneje družini dr. Pontonija. Za mamo so bila goriška leta najlepša leta njenega življenja. Gorica je bila svetovljansko, danes bi rekli multikulturno mesto. Govorilo se je slovensko, italijansko in nemško. Tudi v italijanski družini Pontonijevih, saj je bila gospa hči glavarja Wagnerja, služinčad pa v glavnem slovenska. Prva svetovna vojna in soška fronta sta ta čudovito uravnoteženi svet smrtno ranili.

stran: 047

Prva svetovna vojna

Moji starši so se poročili malo pred prvo svetovno vojno. Živeli so v Gorici. Toda že poleti 1915 so začeli evakuirati civilno prebivalstvo v notranjost Avstro-Ogrske. Mama se je kot begunka znašla v Sevnici. Tam sem bila tudi rojena. V begunstvu. Ljudje so jih sprejeli brez zanimanja in brez sočutja. Kot da so k njim prišli neki tuji ljudje iz neke tuje dežele. Usoda beguncev jih ni niti malo pretresla. Razumljivo, da si je po mojem rojstvu mama želela čimprej nazaj v rodno deželo, med svoje ljudi. Oče je po vojaščini vstopil v finančno službo in živel v različnih primorskih krajih. Nazadnje smo živeli v Krminu, ki je bil takrat pretežno slovenski.
Časi so bili vedno bolj negotovi, pomanjkanje pa vsak dan hujše. Mama je bila ponovno noseča in je dobesedno stradala z mano vred. Sredi 1918 so očeta ponovno vpoklicali. Spominjam se, da je bila še dolgo po vojni med dokumenti ovojnica iz trdega papirja in v njej z očetovo pisavo popisan trd list papirja: »Podpisani prosim, da o moji usodi ne obvestite moje žene Ane, ker je noseča. Do mojega odhoda je stanovala v Krminu.« To sporočilo je bilo napisano v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku. Za primer, da bi padel.

Čez čas se je oče vrnil živ in zdrav, dodeljen je bil ponovno v Gorico. Spominjam se, da je ob jasnem vremenu grmelo, da sem zaman prosila jokajočo mamo kruha in da smo bili vsi grozovito lačni. Morda je mama tudi zaradi prestradanosti jeseni 1918 prezgodaj rodila drobnega fantička. Bile so ga same koščice. Sosedje so požrtvovalno skrbeli za nas, si pritrgovali od ust in iskali po okolici mleko za nas. Na vso nesrečo je novorojenček zbolel za špansko, ki je takrat pustošila po Evropi. Mama ga je morala buditi iz vročice in mu po kapljicah vlivati svoje mleko. Oče se je odločil, da nas bo odpeljal k sorodnikom v Gorico. Najprej je šel v Gorico samo z menoj, da bi vse pripravil in uredil. Mene je mislil pustiti pri tetah, sam pa bi se vrnil še po mamo in bratca. Toda fronta se je nezadržno bližala in v nekaj urah je cesto med Krminom in Gorico preplavila reka beguncev. Kot da jih poganja skrivna moč, so se ljudje ob bobnenju topov odločali za takojšni beg. Zaradi sosedov, ki so se pripravljali na odhod, vseeno kam, samo stran od pobočij, s katerih se je slišalo grmenje, je tudi mama brezglavo stlačila še mokre plenice v priročno torbo, zgrabila dojenčka in se pridružila množici, ki se je valila proti Gorici. Poskus očeta, da bi se vrnil v Krmin po mamo, je bil brezupen, saj so se valile nepregledne množice v nasprotno smer.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V goriškem fotoateljeju 1919 – Mama z Milanom in oče Franc s hčerko Gustico

Čez Sočo so za potrebe avstrijske vojske postavili pontonski most, ki so ga stražili madžarski vojaki. Z zmerjanjem in kletvicami, s puškinimi kopiti in nasajenimi bajoneti so odganjali begunce. Vendar so jim ljudje prišli za hrbet in vdrli čez gugajoči se most. Neki madžarski vojak, ves zaripel od zmerjanja, je mamo odsunil s puškinim kopitom proti robu majajočega se mosta. Obupana je mama spustila torbo s plenicami, stisnila z obema rokama otročka k sebi in se obrnila proti vodi. Kot da bi hotela skočiti v naraslo reko. Tisti trenutek se je ob njej znašel mlad moški, jo zagrabil za ramena, jo previdno prisilil, da se je obrnila stran od vode in jo nato brez besed potiskal proti sredini mostu, proti množici, ki si je utirala pot mimo vojakov na drugo stran Soče. Potem ji je podal tudi torbo s plenicami. Imena in usode neznanega rešitelja ni nikoli izvedela. Komaj živa je prišla do svojih, še je prepoznala moža, ko je pritekel, nato pa se je onesvestila.


stran: 048

V Gorici smo bili tako rekoč na varnem. Izstradani bratec pa je nihal med življenjem in smrtjo.

Slovo od Goriške in prihod v Ljubljano

Kot mnogo Slovencev se je tudi oče po porazu avstrijske vojske in ob vkorakanju italijanskih čet v Gorico odločil za odhod v državo SHS. Jugoslovanske železnice so naše skromno imetje prepeljale zastonj in nas pustile v Kočevju, kjer so nas namestili v staro šolo. Okoli leta 1920 smo se preselili v Ljubljano, ker je oče dobil službo in službeno stanovanje pri finančni kontroli na Bregu. Prva očetova plača je zadostovala le za 40 l mleka. Trgovec Šarabon nam je dajal moko za kruh na upanje, kar je bilo v tistih časih resnično delo usmiljenja. Največja skrb pa sta bila bratec, ki je na čudežen način preživel špansko, in mama. Oba sta namreč zelo težko prenašala ljubljansko meglo, ki je sončna, prijazna Goriška ne pozna. Kašljala sta noč in dan.
Mami je od vsega hudega začelo tudi nagajati srce. Spominjam se, kako je slonela ob oknu in gledala proti hiši župana Ivana Tavčarja: »Le kako, da mi ljubi Bog ne pomaga, ko ve, da za bolezen nimam ne časa, ne denarja. Tam čez pa mirno počivajo in še vedo ne, kako so srečni.« Gospa Franja Tavčar je bila vedno zelo ljubezniva, naju z bratom je velikokrat ogovorila ali pobožala, ko naju je srečala na cesti. Mami je ponudila pomoč, najbrž je vedela, da smo begunci. Mama pa je dobrohotno pomoč odklonila, saj ljudje takrat niso bili vajeni podpor; imeli so še svoj ponos, da stiske niso mogli priznati pred tujim človekom.

Najino otroštvo v Ljubljani

Bratec vrstnikov ni dohajal. Največ skrbi je zbujalo dejstvo, da še v petem letu ni spregovoril. Zdravnik je mamo tolažil, da bo otrok kmalu spregovoril, saj da normalno sliši in da že tvori posamezne glasove. Mama se je vseeno žalostila, ga nežno ogovarjala, on pa se je zatekal k njej, pazljivo opazoval njena usta, ko mu je govorila. Najraje pa je posedal pri kolesu šivalnega stroja in ga neutrudno vrtel. Nekega dne pa je pri tej igri začel oponašati lokomotivo. Ves srečen je stekel k mami.
Odkril je govor. Klepetal je od jutra do večera. Kot bi hotel nadoknaditi vse zamujeno. Posamične besede je izgovarjal jasno in čisto in kmalu tudi sestavljal kratke stavke. Vključeval je vedno nove in nove besede. Ko je spregovoril, je postal samozavestnejši. Najbrž ga je ta uspeh opogumil, da je čisto sam našel pot do železniškega nadhoda čez Dunajsko cesto (današnji podhod pod železniško progo), kamor smo hodili z očetom gledat vlake in premikanje lokomotiv. Obupana mama je bila prepričana, da je padel v še neregulirano Ljubljanico, saj se je takrat breg spuščal čisto do gladine in otroku ne bi bilo težko priti do vode. Nihče si ni mogel predstavljati, da bi petleten otrok sam odšel tako daleč. Vsi sosedje in znanci so ga iskali tudi po bližnjih ulicah, dokler ga ni pripeljal eden od sosedov, ki ga je srečal na Dunajski.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: V državi SHS – Pred obmejno finančno stražo v Šentilju stojita Milan in oče Franc, vodja urada

Breg z okolico je bil še posebej zaradi bližnjega Fürstenhofa, griča z razvalinami nekdanje knežje palače, skorajda pravljično okolje. Na mestu Fürstenhofa so kasneje zgradili Narodno in univerzitetno knjižnico. Kljub temu so naju z bratom vpisali v otroški vrtec. Brat je obiskoval vrtec na Grabnu, ki je bil brezplačen in namenjen preprostejšim slojem, mene pa so vpisali v uršulinski vrtec, za katerega je bilo treba plačevati šolnino. V tem vrtcu so bile deklice premožnejših meščanskih družin. Bile so samozavestne, in čeprav so me sestre hvalile zaradi ročnih in govornih spretnosti in čeprav sem deklice v tem celo presegala, me nikoli niso zares sprejele medse. Bila sem po vedenju in obleki različna od njih. Pri njih doma niso kupovali kruha na upanje, pa tudi oblek jim niso krojili za leto dni naprej kot meni.

stran: 049

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Družinska slika leta 1936 – Mama Neti, Milan, Gustica in oče Franc

S spoštovanjem se spominjam svojih požrtvovalnih staršev, ki so nama z bratom skušali dati čim boljšo popotnico v življenje. Oče je delal tudi honorarno – kot varnostnik na ljubljanskem velesejmu –, da nama je z bratom omogočil primerno vzgojo in šolanje. Oba sta se zavedala, da v mestu ni več tiste skupnosti, ki je značilna za vaško oz. podeželsko okolje, kjer skupnost pomaga staršem, da otroku privzgojijo pozitivne vrednote. Da mesto zaradi narave sobivanja njegovih prebivalcev nujno vzgaja sebičneže, se danes le malokdo zaveda. Najini starši, čeprav preprosti in neizobraženi, so imeli kulturo duha, ki se rojeva iz življenjskih izkušenj in daleč presega šolsko znanje.

Širom po Sloveniji

Oče je bil pogosto premeščan. Tako smo med drugim živeli v Šentilju, kasneje v Škofji Loki, pa spet v Ljubljani. Očeta so ob ustanovitvi banovin premestili celo v Zagreb, pa sta se z mamo vendarle še pred začetkom vojne vrnila v Ljubljano. Oče se je nenehno poklicno izpopolnjeval (danes bi rekli, da je študiral ob delu) in je končal svojo poklicno kariero kot finančni inšpektor. Brezhibno je govoril nemško, italijansko in slovensko. V njem je bila tudi velika želja po splošni izobrazbi. Kot gost je npr. obiskoval celo predavanja ljubljanskega filozofa prof. Vebra in k maši je hodil vsako nedeljo peš z Bežigrada k frančiškanom na Tromostovje, ker so se mu zdele socialno obarvane pridige p. Angelika Tominca primerne njegovim izkušnjam in času, v katerem je živel. Z mamo sta redno hodila v gledališče, še posebej v opero. Imela sta mnogo znancev in prijateljev, posebno med primorskimi rojaki. Na svoje primorske korenine nista nikoli pozabila.

Nama z bratom sta omogočila čim boljšo izobrazbo, v najširšem pomenu besede. V šolo sva se vozila iz Škofje Loke. Jaz na učiteljišče, brat na realko. Oba sva bila telovadca in skavta, posebno brat je veliko hodil poleti in pozimi v hribe. Poletja smo pogosto preživljali na taborjenjih. Bila je lepa, osrečujoča mladost.
Odpirali smo se tudi v svet. Brat je odhajal na mednarodne delovne tabore študentske mladine v tujino in imel povsod po Evropi prijatelje. Jaz sem po končanem učiteljišču odšla v Francijo. Pomagala sem kot vzgojiteljica v nekem internatu in obenem hodila na predavanja. Bila so že leta tik pred vojno. Ozaveščena Evropa je že videla, kako se nevarno razraščajo fašizem, nacizem in komunizem. Mnogi mladi so iskali odgovorov, kako pravično urediti družbene razmere doma in v širšem evropskem okviru.

stran: 050

Druga svetovna vojna pa se je neusmiljeno bližala. Ko je moj bodoči mož po nekaj letih brezposelnosti končno dobil mesto suplenta, najprej na gimnaziji v Murski Soboti in kasneje na učiteljišču v Mariboru, sem pustila učiteljsko mesto v Narapljah pri Majšperku in se poročila.

Maribor ob začetku vojne

Tik pred vojno sva z možem že živela v Mariboru. Imela sva malo znancev. Mesto samo nama je bilo tuje in težko sva se privajala na to, da so bile ulice glasne od popačene narečne nemščine in da se je toliko ljudi oblačilo v pollovsko moško modo, ženske pa v »dirndle«. Tu in tam je že bilo slišati malce pritajeni heil! V nekaterih trgovinah slovensko govorečih kupcev niso postregli. Slovenci smo zanje vedeli in se jih dosledno izogibali. Bil je čas mračnih pričakovanj. Predstavljali smo si, kaj nas čaka. V skrbi za pred nekaj meseci rojeno hčerko, nedonošenčka, sva se z možem odločila, da odnesem otroka k mami v Ljubljano. Nekaj dni za tem so Nemci napadli Jugoslavijo in prestopili meje. Nerazgledani in maloumni so jih pozdravljali.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Milan s sošolci na Veliki planini

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Taborjenje na Dvoru pri Žužemberku 1935

Iz Ljubljane sem se vrnila v zasedeni Maribor. Strahoma sem se podvizala po skoraj praznih ulicah. Mesto je bilo omrtvelo, izložbe so prazne zijale v tihe ulice, okna hiš so bila zaprta in zagrnjena. Po Gosposki ulici mi je prišla naproti skupina nemških vojakov v nogometnih dresih. Sami visokorasli arijski lepotci. Strumno so korakali in prepevali koračnico. Namenjeni so bili na vadišče pod Kalvarijo. Redki pešci so jim dvigali roke v pozdrav in vzklikali heil. Drugi so hitro zavili v kakšno vežo ali stransko ulico. Sama sem se umaknila v bližnjo pekarno. Na policah so bili le nizki, močno zapečeni hlebčki iz fižolove moke. Skladišča so bila izpraznjena.
Ko sem prišla do stanovanja, je bilo zaklenjeno. Policija je prišla že takoj drugi dan zasedbe po moža in ga odpeljala v meljsko kasarno. Naše stanovanje je zaklenila hišna gospodinja. Jokala je, ko mi je pripovedovala, da ni mogla nič pomagati, saj so jo vojaki ostro zavrnili, ko je hotela mojega moža samo opomniti, da vendar ne more brez vsega od doma.
V nekaj dneh sem moža izsledila. Uniformirane nemške uradnice so zelo neprijazno pojasnjevale, kako, kdaj in kam lahko prinesemo pakete za zapornike. Navodila pa je uprava spreminjala iz dneva v dan. Meljska kasarna je bila prenatrpana, možje so ležali na tleh drug ob drugem, tako da se še premakniti niso mogli. Žene smo prihajale vsak dan in skušale oddati najnujnejše. Obiski niso bili možni. Da bi može vsaj videle, smo žene hodile na vse zgodaj na ulice, ki so vodile proti kasarni. Zlasti izobražence (duhovnike, profesorje, zdravnike itd. ) so Nemci gnali na različna fizična dela in se jim posmehovali. Najzanesljiveje pa smo nekatere lahko videle može skozi zaprta okna kasarne na tisti strani, ki je bila obrnjena proti železničarskim vrtičkom. S precej tveganja so nam lastniki dovolili, da smo posedale na klopcah in skušale priti v stik z zaporniki. Kmalu je začel delovati v kasarni sobni »telefon«, zaporniki so svojce prepoznavali in se medsebojno obveščali. Ko je stekla železniška proga Ljubljana–Maribor čez popravljeni dravski most in skozi obnovljeni predor pri Črešnjevcu, je to pomenilo, da bodo Nemci začeli Slovence pospešeno seliti na jug. Ko sem zadnjič »obiskala« moža, sem ga tudi prvič videla pri odprtem oknu. Nagnil se je daleč čez rob okna in mi zaklical : »Izgini v Ljubljano.« To je pomenilo: »Pohiti, da te ne bodo pobrali.«

stran: 051

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Taborjenje na Koprivniku pri Kočevju 1936 – Milan tretji z leve

Meljska kasarna pa se ni naglo praznila. Ko je stekla proga proti Ljubljani, so začeli dovažati svojce zapornikov. Tako so selili cele družine. V sobi mojega moža so pripeljali zaprtemu očetu sedem otrok. Mama jim je umrla, med tem ko je bil oče v zaporu. Dobri sosedje so vsakemu od otrok pripravili »punkeljček«, najmlajšemu, ki pa je kar naprej jokal, ker je hotel vzeti seboj še muco, pa so dali kletko s ptičkom. Ob takih prizorih se je prenekateri med zaporniki razjokal.
Veliko skupino mariborskih Slovencev so odpeljali v Šljegovac v Srbiji. Hitro so se organizirali. Čeprav so stanovali na različnih krajih, so imeli nekakšno zadrugo, ki je skušala poskrbeti za čim bolj znosno življenje. Mož je celo nekaj časa poučeval na tamkajšnji gimnaziji. Ker smo imeli v Beogradu sorodstvo, so mu priskrbeli dokumente, da se je lahko naselil pri njih. Mož se je želel prebiti do Ljubljane, kar pa je bilo seveda brez ustreznih dokumentov smrtno nevarno.
Ko sem iz časopisa izvedela, da namerava slovaška vlada odpreti svoje predstavništvo v Zagrebu (Slovaška in Hrvatska nista bili zasedeni, Nemci so njuno »neodvisnost« tolerirali), sem se podala čez Sotlo. Mož je že pred vojno imel žive stike s Slovaki. Mnogo je prevajal in pisal o njih. Upala sem, da mi bo uspelo priti do slovaškega predstavnika. Usmilil se me je vratar hotela, kjer je gospod stanoval. Tiho mi je rekel: »Ker rešujete moža in ker ste Kranjica, vam zaupno povem, da je danes gospod gost dr. Botterija. Tam ga boste lahko našli, ob primerni uri seveda.« Slovaška vlada je možu res izdala slovaški potni list, s katerim se je lahko mirno podal iz Beograda preko Hrvatske v Ljubljansko pokrajino. Posredoval je slovenski Rdeči križ, pomoč in angel varuh desetinam preganjanih in ogroženih.

Beg iz Maribora v Ljubljano

Imetje aretiranih je avtomatično postalo »državna last« in je pripadlo rajhu, vendar je nemška oblast nekako pozabila na naše stanovanje. Še ko je bil mož v meljski kasarni, sem se na nasvet znancev in z njihovo pomočjo pripravila na selitev. Direktne zveze z Ljubljano še vedno ni bilo, ker je bila proga še poškodovana. Vse imetje je bilo treba prepeljati najprej z avtom do Slovenske Bistrice. S hvaležnostjo se spominjam prevoznika Felacherja, trgovske družine Kovačič, trgovca Korena, ki so mi, ne da bi prosila, ponudili pomoč. Pa tako ni bilo le v mojem primeru. Med Slovenci je bilo takrat toliko solidarnosti in nesebične dobrote. Vsakdo je skušal pomagati. Vsa čast našim železničarjem, morda najprej železniški upravi, ki je ostala v slovenskih rokah. Mislim, da je za to progo zvišala število osebja na progi tudi zato, da so ti krepki fantje in možje pomagali beguncem reševati imetje. Skozi poškodovani predor pri Sl. Bistrici so nosili naše pohištvo, prtljago, zaboje s slovenskimi knjigami … Nihče ni nikogar nadziral, nihče ni ničesar ukradel. Vse je prišlo varno na vlak, ki je čakal na slovenjebistriški postaji. S posebno toplo mislijo se spominjam postajenačelnika iz Slovenske Bistrice, ki je že dobil odlok zasedbenih oblasti, da ne sme več nakladati imovine mariborskih beguncev. Toda s svojim delom je nadaljeval. Nemci so ga, družinskega očeta, kmalu aretirali in takoj ustrelili kot talca. Zame je ta mož (in njemu podobni) pravi junak, zvest tako svojemu narodu kot svojemu srcu.

stran: 052

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: S prijatelji na obronkih Kočevskega Roga 1937

Danes premišljam, katero zlo je razgradilo tisto na začetku vojne tako prvinsko občutje povezanosti vseh Slovencev, kaj je ohromilo našo presojo dobrega in zlega, dovoljenega in nedovoljenega, laži in resnice. Kako je mogoče, da se je narodna skupnost tako razklala, po vsem trpljenju, namesto da bi nas skupna usoda še bolj povezala? Saj smo ena sama družina po krvi in po skupnem doživljanju ogroženosti in zatiranja skozi vso našo zgodovino.

Ljubljansko zatočišče

Tisti čas je bila Ljubljana še vedno domače, naše mesto, mesto vseh Slovencev. Srečni smo bili, da je bila družina zbrana in da smo imeli občutek nekakšne varnosti. Živeli smo s starši in bratom v majhnem, dvosobnem stanovanju, ob skromnih očetovih dohodkih (oče je bil redno zaposlen pri finančni straži na Bregu). Mož je tu in tam priložnostno dobil kakšno delo, jaz sem pomagala šivilji, ki je stanovala v kletnem stanovanju. Brat, diplomirani jurist, je že prakticiral na sodniji in pripravljal pri dr. Leonidu Pitamicu doktorat, nameraval se je vpisati še dodatno na montanistiko.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mariborski begunci v Ljubljani ¹⁹⁴¹⁄₄₂ – Gustica z možem Viktorjem in hčerko Majo

Živeli smo za Bežigradom. Povprečni Slovenec je pozdravil misel na odpor zoper okupatorja. S spoštovanjem se spominjam narodnega heroja Ljuba Šercerja. Po razsulu jugoslovanske vojske se je zatekel k staršem v Ljubljano. Stanovali so ob šišenski progi. Takrat so Nemci že izseljevali slovensko prebivalstvo z Gorenjske. Ljubo je podnevi in ponoči nemo spremljal transporte, jok in glasno poslavljanje. Gospa Šercerjeva nam je po njegovi smrti o tem pripovedovala »Mama,« je s sklonjeno glavo rekel, ko ga je nekoč opomnila, naj vendar vsaj ponoči počiva, »mama, jaz sem vendar častnik, vojak, moja dolžnost je, da branim moj dom in moj rod. Mama, ali me lahko razumeš, da jih spremljam vsaj v mislih.« Vojaške akcije, ki jih je kasneje vodil kot šolan strateg, niso terjale žrtev kot mnoge druge partizanske bitke. Italijani so ga odkrili, ujeli, sodili in ustrelili. Vojak, ki je taktično dognano vodil partizanske boje, je obledel v narodnem spominu. Dal je le ime vojašnici, ki je nosila popačeno ime »Kasarna Ljube Šercera« (namesto slovenskega Ljuba Šercerja).

stran: 053

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Milan z nečakinjo Majo

Ko se je začelo streljanje talcev kot odgovor okupatorja na poulične likvidacije, je razpoloženje v Ljubljani postalo mračnejše, pogovori med sosedi redkejši in tišji. Prebivalstvo je bilo pretreseno, saj ni bilo mogoče videti smisla slovenskih izgub niti se ni vedelo, kdo sploh odloča o likvidacijah, ki so izzvale italijansko streljanje talcev.
Streljali so jih ob prvi zori. Zbujali smo se že mnogo prej in čakali na rafale iz Gramozne jame. Jasno nam je bilo, da so Italijani stopnjevali teror brez posebnega tveganja in žrtev na svoji strani. Zgroženi smo gledali, kako so se mimo naše hiše vračali italijanski vojaki. Včasih so nosili puške kar v rokah, gledali v tla s sklonjeno glavo in se le podrsavajoč pomikali naprej. Če so se od streljanja vračali presunjeni sovražni vojaki, kako ne bi bili presunjeni Slovenci, ko smo odkrivali, da po neki prikrivani strategiji nekdo pošilja v smrt svoje lastne ljudi.

Bežigrajska racija

Italijani so kot okupatorji morali računati na odklonilno vedenje Slovencev, oplašilo pa jih je tudi delovanje OF. Odločili so se, da bodo v Ljubljani razredčili moško prebivalstvo. Začele so se racije.
Ko so italijanski vojaki zastražili okolico hiše, kjer smo stanovali, sta se brat in mož odločila, da se bosta skrila. Oče je že bil v zaporu. Zaradi suma, da je sodeloval z OF, ker je iz njegove pisarne na Bregu izginilo nekaj pušk. Tudi mame ni bilo doma. Bila je že nekaj tednov v bolnici. Tako sem ostala v stanovanju sama z otrokom. Mož se je skril na podstrehi za dimnik. To skrivališče mu je svetoval oz. prepustil brat rekoč: »Pojdi ti gor, ti imaš otroka.« On sam pa je šel v klet. Toda čez kratek čas se je vrnil. »Mislim, da je bolje tako,« je rekel. »me bodo pač pobrali. Če bi me našli skritega, bi me aretirali in zaprli. Iz zaporov pa, dobro veš, pobirajo talce za Gramozno …« Ko so prišli vojaki, je še pobožal hčerkico in mi naročil, naj pozdravim mamo in očeta. Nato sva se poslovila. Naslednji dan mi srce ni dalo, da ne bi že na vse zgodaj odšla s tablico čokolade in nekaj popotnice iskat brata v kasarno in nato na železniško postajo. Toda fante so že odpeljali.

Pri Verdu so vlak napadli partizani. »Osvobodili,« kot so rekli.

»Spomin«

Neke poletne noči so nas zbudili koraki v predsobi. In ihtenje. Zagledali smo očeta, kako je jokal in si zakrival obraz. »Tata, ali ti je slabo?« prijeli smo ga za roke in ga spremili v sobo. »Klical me je, klical me je: tata, tata! jaz pa sem zastonj iskal z očmi v mraku okoli sebe… in nisem se mogel premakniti. On pa je še kar naprej klical: Tata, tata, o ljudje moji!« Mirili smo ga: »Tata, pomiri se, ne joči, to je samo môra zaradi Gramozne …« Vsi smo si brisali solze. Mama pa je stala kot okamenela, sklenila je na prsih roke in sklonila glavo. Nič ni rekla.

stran: 054

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Milan Gaberščik – Slika iz italijanske osebne izkaznice

Kot smo mogli sklepati kasneje, je bila to noč bratove smrti na robu Krimske jame.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Milan po diplomi na pravni fakulteti – Pod to fotografijo so vse do smrti mame Neti in očeta Franca dišale rože z njunega vrta

Vabilo s sodnije

Čez nekaj mesecev (ne spominjam se več natančno kdaj, vsekakor po italijanski jesenski ofenzivi) je oče dobil uradno vabilo s sodnije, da naj se zglasi pri nekem italijanskem oficirju. V skrbeh sem spremljala očeta, saj je bil tisti čas čas nenehne ogroženosti. Oficir nama je pojasnil, da so med ofenzivo zaplenili obilo kurirske partizanske pošte. Med to pošto je bila tudi ovojnica z očetovim naslovom. Oficir jo je izročil očetu na vpogled. V kuverti je bila vizitka mojega brata in naslednje sporočilo brez datuma:

»Dragi moji, ne skrbite zame, saj jaz dovolj skrbim za vas. Internirali so nas v Iškem Vintgarju. V nekaj dneh nas bodo izpustili. Vaš sin in brat Milan.«
(Prepisa tega sporočila se dobro spominjam. Z mamino pisavo je bil napisan na listku, iztrganem iz majhnega notesa. Našla sem ga v škatli, med stričevimi fotografijami. Ne vem, koliko sem bila stara, znala pa sem ga že prebrati. Postal je moja skrivnost, o kateri sem nenehno premišljevala. Op. M. A. Smolej – Ficko)

Iskanja

Po tem sporočilu smo upali, da so brata res izpustili in da je bil morda spet zajet in poslan v internacijo. Čakali smo sporočila. Ker je vsa leta hodil na mednarodne študentske delovne tabore, smo upali, da se mu je morda posrečilo pobegniti iz taborišča in se prebiti v Švico, kjer je imel prijatelje. Poizvedovali smo v Franciji, na Nizozemskem, Danskem, v Švici in Liechtensteinu. Tudi preko švicarskega Rdečega križa. Vse zaman.


Obrnili smo se tudi na prijatelja Edvarda Kocbeka, ki je bil tedaj že v partizanih, na terenu. 6. XII. 1942 nam je Kocbek po ilegalnih zvezah poslal tole pismo:
Dragi Florijan (moževo ilegalno ime),


prejel sem tvoj listek z dne 23. XI. t. l. in ti odgovarjam: najprej po svoji vednosti.
Arhivi so po jesenski italijanski ofenzivi v glavnem uničeni. Sporočam ti torej po spominu. Spominjam se, da je štab notranjske grupe tedaj poslal poročilo, čim je osvobodil Bežigrajce iz vlaka pri Verdu. Poročal je, da je osvobodil toliko in toliko ljudi, da sta od njih padla dva že pri napadu na vlak, da jih je nekaj takoj pobegnilo pred partizani, da je ostale vodstvo zaslišalo takoj, pozneje pa še enkrat natančneje, da se je pri tem oglasilo za partizane okrog 80, velika večina za navadno delo, okrog 12– 15 pa se jih je – po poročilu– uprlo in so bili zaradi tega likvidirani. Tega se spominjam iz poročila. Grupni štab o teh likvidirancih ni govoril natančneje. Ko je ves transport prišel na Kočevsko, so prinesli z njim osebni seznam, ki se je tikal le–teh, medtem ko o likvidirancih ni bilo mogoče sestaviti niti najosnovnejših podatkov.
Iz pripovedovanja očividcev smo takrat dobili vtis, da je pri tistih 12–15 šlo za razne sumljive tipe. Niti pojma nismo imeli, da bi se mogla dogoditi kaka taka svinjarija. Toda niti jaz niti kdorkoli med nami ni niti posredno ali neposredno kaj slišal o Milanu Gaberščiku.
Iz tega sledi, da moram z jarko lučjo posvetiti v razmere v bivši komandi grupe in prijeti člane takratne komande, v kolikor so še pri življenju. Čim dobimo kakršne koli podatke, bomo tebe takoj obvestili, obenem pa ravnali primerno odgovorom. Hočem na kratko pribiti še sledeča dejstva: če se je ta svinjarija zgodila, potem je to eden tistih ekcesov, ki so se dogajali na osvobojenem ozemlju, to se pravi v tistem času, ko je bilo pravo in polno sodelovanje naše skupine silno težko, kajti na eni strani smo imeli opravka z oblastno pijanostjo partije, na drugi strani pa z anarhično razgibanostjo terena. Kljub vsemu naporu nismo takrat dobili niti zadostnega vpliva na sestavo komande in komisarske plasti. Ofenziva je vse spremenila. Zdaj urejamo marsikaj, med drugim tudi zbiramo gradivo o ekscesih, da se krivci kaznujejo že danes, zagotovo pa po vojni. Javim se torej še enkrat.

stran: 055

Prijateljski pozdrav od Pavla (partizansko ime Edvarda Kocbeka).

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mednarodni delovni tabor v Oberrickenbachu 1939 – Milan v predpasniku

Kocbek je, kot je obljubil, poslal tudi drugo pismo, in sicer 12. I. 1943, vendar v njem ne pojasnjuje konkretnih okoliščin niti ne govori o krivcih in njihovem kaznovanju, kot je v prvem pismu obljubljal. V svoji tragični nemoči se umika v skorajda pesniško obarvano intimo. (Op. M. A. Smolej – Ficko.)
Draga prijatelja,
prejel sem vajino pismo. Verjemita mi, da sem ga prebral s spoštovanjem, ki gre vajini veliki bolečini. Morebiti bi bilo lepše, ko bi po vsem, kar vaju je zadelo, molčal in vaju ne motil, posebno zato, ker nimam na razpolago človeških sredstev, da bi stvar do kraja dognal, niti občutka, da bo s kaznijo pravici zadoščeno. Pred vama stojim neroden, morem in moram le to, da vama odprem samega sebe. Vsi smo med seboj povezani. Vajina bolečina je moja in moja je vajina. Zato vajino trpljenje ne sme priti v nasprotje z zvestobo, ki jo razodeva vajino pismo. Zato se ne smeta izolirati. Bodita močna in spregovorita med seboj o sveti dolžnosti, ki je največja med današnjimi dolžnostmi: biti zvest narodu in človeku. Ne smeta se umakniti v samoto, pomoč živemu je več od pietete do mrtvega. Posebno še, ker mrtvi vedo, kaj je resnica. Mrtvega brata bosta častila le z enim samim smislom njegove smrti, z žrtvijo vsemu tistemu, kar bo prišlo nam in našim otrokom, čeprav ne poznamo okoliščin in odgovora na zakaj in kako.
Obema toplo stiskam roko in vežem misli na vajinega otroka
Gregor
(S tem imenom se je Kocbek pogosto podpisoval pod svoje prispevke v reviji Dejanje, op. M. A. Smolej Ficko.)

Kruta gotovost

23. januarja 1943 je časopis Jutro objavil daljše poročilo o »osvobajanju« na Verdu. Posredovali so tudi kopijo partizanskega povelja za likvidacijo ujetnikov z »osvobojenega« vlaka.
Štab 1. bataljona
»Ljube Šercerja«
KRO komandi 1. čete Šercerjevega bataljona
Štev. 248 Na položaju
Na položaju
Dne 5. julija 1942
Strogo zaupno!
Po ustni naredbi komandanta tretje grupe odredov Mir. J. Bračiča morate 12 internirancev, ki smo jih rešili iz ujetniškega vlaka tekom 24 ur likvidirati. Likvidacijo izvršite tajno. Strogo pazite na to, da se o tem ne bo ničesar izvedelo in da Vam kdo ne pobegne. Za izvršitev te naredbe odgovarjate osebno. – Ponovno Vam narejamo, da se mora tov. Brence iz Ustja takoj javiti v štabu. Opazka o italijanskih letakih je nevredna zavednega partizana. Na Vašem področju je dovolj cestá po katerih se kretajo Italijani.
Smrt fašizmu – svobodo narodu !
Politkomisar Fric Novak, l. r.
V Jutru je bil objavljen za bratom tudi krajši nekrolog. Povzemam nekaj misli:

Že ko je leta 1936 stopil na univerzo, je bil sprejet od svojih tovarišev na najprisrčnejši način, saj so v njem dobili iskrenega prijatelja in tovariša. Društvo nacionalnih akademikov je imelo v njem enega svojih najboljših članov. Njegovo delo ni bilo omejeno samo na strokovni študij, temveč se je zanimal za vsa pereča vprašanja, ki so zanimala mlado doraščajočo inteligenco. Na podlagi spoznanj je bil odločen pristaš idealističnega svetovnega nazora in načelen nasprotnik komunizma, vendar v svojem kristalno čistem značaju ni bil sposoben storiti nikomur nič žalega in ni ga pod soncem človeka, ki bi mu bil pokojni Milan skrivil las.

stran: 056

V želji, da si čim bolj razširi svoje obzorje, se je skozi dvoje počitnic udeležil mednarodnega akademskega delovnega tabora v Švici, od koder je prinesel nebroj odličnih izkušenj.
Danes še počiva dragi Milan Gaberščik tam nekje sredi gozda, toda prišel bo čas, ko bodo njegove kosti našle svoj zadnji mirni počitek v blagoslovljeni zemlji.
Ljubljana ni bila več zatočišče. Če je bil Maribor ob prihodu Nemcev mrakobno zlovešč, pa je postala Ljubljana po vseh teh dogodkih mesto nenehne bojazni in strahu. Upanje, da bi bil brat še živ, je po vseh teh dokumentih zbledelo. Njegova smrt je postajala gotovost.
Moj brat je bil brez tožnika in brez sodnika pokončan ob Krimski jami. Ker se je odločil, da se ne pridruži partizanom, ampak se vrne raje domov. V Ljubljano, ker je imel očeta v zaporu, mamo v bolnici, svaka in sestro z otrokom, nepreskrbljene begunce iz Maribora.
Je bil mar zato sovražnik? Bi utegnil biti izdajalec? Česa? Komu? On, narodno zavednih Primorcev sin? Kakšna je bila ta postava, ki je brez dokazov obsojala na smrt? In to smrt tako zvodniško prikrivala? In žrtve ne le pobila, ampak jim skušala vzeti dobro ime? O neštetih med vojno pobitih civilistih se še danes govori, da so bili narodni izdajalci.
Moj brat, in še marsikdo med pobitimi, je bil zaveden, pošten slovenski izobraženec, poštenih in zavednih staršev sin. Odrekanje poštenja mrtvim, ki se ne morejo braniti, je hudodelstvo in teptanje človekovih pravic, o katerih danes tako radi govorimo.

Mož v tržaških zaporih

Bratova smrt nam je zastavila mnogo osebnih stisk. Mož se je po prihodu iz Srbije vključil v OF, saj so mnogi njegovi prijatelji, krščanski socialisti, z vero in idealizmom delali v njej. Toda neke noči je prišla policija, aretirala moža in ga odpeljala. Hišne preiskave niso delali, vzrok za aretacijo pa je bila spet zaplenjena partizanska pošta. V njej je bilo tudi ilegalno moževo ime, ki so ga razvozlali, medtem ko imena njegove »povezave« dr. Škrlja niso uspeli prepoznati. Moža so odpeljali v tržaške zapore. Za rojenega Gorenjca je bilo srečanje s primorskimi Slovenci enkratno doživetje. Skozi tržaške zapore se je valila reka Slovencev iz cele Primorske. S spoštovanjem se je spominjal njihove narodne zavednosti, njihovega poguma in prepričanja, da bodo novi časi prinesli Primorski svobodo. Vsi, ki jih je srečal, so bili udržani, naravnost gosposkega vedenja, skromno so pripovedovali o trnovi poti slovenstva v fašistični Italiji, vsi so bili zavedni Slovenci in boj za osvoboditev Primorske je bil za veliko večino edini motiv sodelovanja z OF. Pri vsem pa so bili prijetni šaljivci in neutrudni, imenitni pevci.
Ves čas bivanja v Trstu mož ni bil zaslišan. Nekega dne pa nas je v Ljubljani presenetil Italijan v uniformi. Sporočil je, da je mož trenutno v ljubljanskih zaporih in da ga lahko obiščem. Z obiskom sem pohitela. Seboj sem vzela tudi hčerkico, ki pa bradatega moža za rešetko ni spoznala. Mož mi je povedal, da so ga pripeljali na soočenje, vendar ne ve, ne kdaj ne s kom naj bi se soočil. Tega tudi nikoli ni izvedel, saj so ga že po nekaj dneh spet, ne da bi ga sploh s kom soočili, odpeljali v Trst. Bližala se je namreč kapitulacija Italije.
Kmalu po teh dogodkih so moža izpustili iz tržaškega zapora. Javiti se je moral na vojaški upravi. Sprejel ga je prijazen, očitno zelo kulturen gospod, ki je pogovor napeljal zelo osebno. Moj mož, čeprav do neke mere vešč italijanščine, je molčal. Ta italijanski oficir je obžaloval usodo in žrtve Slovencev, ki naj bi si jih bili sami krivi. Štel je za zmotno zaupanje v komuniste in sodelovanje z njimi, saj je to ravnanje očitna podpora ekspanzionistični Sovjetski zvezi, ki ni opustila načrta svetovne revolucije oz. ostvaritve ruskega imperija.

Kasneje je mož premišljeval, da je izobraženemu Italijanu hodila na misel ogroženost Italije in nadaljnji razvoj v Sredozemlju. Da mu je bilo jasno, da tedanji spopadi niso bili le vojaški, ampak politična in gospodarska obračunavanja. Prihodnost, ki smo jo pričakali, nam je vse to potrdila.

Trenutki odločitve

Vdor Nemcev v Ljubljansko pokrajino je bil samo vprašanje nekaj dni. Beganje vse od začetka vojne, zapor in negotovost, usodno izzvana nasprotja med slovenskim narodom, naravnana v spodbujanje sovraštva in v medsebojno pokončevanje, bratova smrt in zavest, česa se je možu nadejati ob ponovnem srečanju z Nemci, vse to je bilo nenehna obremenitev za vso družino, največja pa za moža. Končno se je zadnji trenutek odločil za odhod v partizane. Poslovili smo se, saj smo vedeli, da se je odločil po vesti.

stran: 057

Moja mama je ob slovesu stala kakor tisto noč hudih očetovih sanj. Sklenila je roke na prsih, povesila glavo, šepnila »Bog s teboj« in onemela.
Vse, kar sem napisala, noče biti kronika naše družine. Samo žalostno poročilo, kakršnega bi lahko napisalo na stotine slovenskih družin. Želi biti spomin na vse slovenske matere in žene, ki so iskale svoje po taboriščih smrti in muk, po zaporih, in ki še danes iščejo grobove svojih dragih po gmajnah in grapah naše slovenske dežele.
Bili smo zanesenjaki, ki jim je nekdo osvobodilni boj zlorabil in iz njega koval revolucijo. Naša resničnost je bila spopad nepreglednih, neugotovljivih razsežnosti, spopad velikanov, sužnjev apokaliptičnega napredka. Neločljivo smo pripeti na vzvode njihovih moči. Ko mislimo, da jih poznamo, da jih rešujemo, se naše naveze gorostasno zapletajo, vrtinčijo, krajšajo in zatesnjujejo. Kdo je odgovoren? Kdo razpoznava resničnost? Samozavestnemu razumu ostaja podoba dogajanja prikrita. Slutimo jo lahko le v večnostnih razsežnostih našega duha.
V juniju 1992
__

Post skriptum

To so spomini moje mame na tisti čas. Napisala jih je ob petdesetletnici bratove smrti. Njenemu zapisu sem dodala samo mednaslove, da bi z njimi bralcem olajšala razumevanje. Tu in tam sem tudi kaj skrajšala ali dodala, da bi bil tekst za nepoučenega bralca razumljivejši. Kocbekova pisma je mama pretipkala po na roke napisanih originalih, tudi kaj osebnega izpustila. Odredbo Frica Novaka pa je prepisala po objavljenem originalu v Jutru.
V svojih zapiskih mama omenja tudi dogodek, ki se je zgodil po vojni. Zdi se mi za dogajanja med vojno in po njej značilen, zato ga posredujem, čeprav je z dogajanji le posredno povezan.
»V času, ko so partizani napadli vlak, so Italijani pripravljali ofenzivo. Da so partizani »osvobajali« na Verdu ljudi, ki so bili v zelo slabi pripravljenosti, se je kmalu pokazalo. O tem mi je na neki šolski ekskurziji pripovedovala učenka, hčerka udeleženca bojev med ofenzivo. Ta pripoved je bila popolnoma neposredna, saj se mi še sanjalo ni, kaj mi bo povedala. Začela je tako, da mi je potožila, kaj vse je njen očka moral prestati. Oče je bil še mladoleten in je ostal v divjem umiku (ali begu) prepuščen sam sebi. Okupator je med ofenzivo ravnal načrtno in premišljeno, partizani pa so bili taktično povsem nepripravljeni in so prišli v hude stiske. Odločil se je, da spleza na visoko drevo. Tam je prebil noč in še del dneva v gostem vejevju. Ofenziva ga je prešla, ostal je živ. Po tem dogodku je njegov ugled med partizani zelo narasel. Mislim, da je bil sirota nekje s Primorske. Užival je veliko zaupanje predpostavljenih in se je po vojni izobraževal na partijskih šolah. Bil je potem visok funkcionar v vojaški in morda še kakšni drugi policiji.
Na svojih ekskurzijah sem učence vedno opozorila na krajevne znamenitosti krajev, mimo katerih smo šli. Na željo mnogih dijakov smo si ogledali tudi cerkve. Po obisku neke cerkvice, ne vem več kje, je deklica zaupno stopila k meni, ko je nanesla prilika, da sva bili sami, brez prič, in me v zadregi, potihem prosila: »Tovarišica, lepo prosim, če bi prišla mama, ji nikar ne povejte, da sem obiskala cerkev, se pravi stopila v cerkev. To bi bilo zelo, zelo nevarno za mojega očka.« Ta deklica je bila lepo vzgojena in zelo prisrčna kot tudi njena mamica, ki se je za otroka ves čas šolanja skrbno zanimala.
Mama je pogosto ogorčena omenjala, da je v napadu na vlak sodelovala tudi Marjana Draksler, ki so jo skrivali kot ilegalko v hiši, kjer smo stanovali. Vsi so vedeli zanjo. V akciji na Verdu pa je, kot so povedali tisti, ki so jo poznali, opasana s pištolo »napadala vlak«. Vsaj internirance iz naše in bližnjih ulic je poznala. Lahko bi jim pomagala. Če bi bilo v njej več človečnosti, seveda.
Mama je v jeseni 2002 umrla. Odšla je v svet, kjer bomo vsi potolaženi in kjer zlohotne krivice izgube svojo ostrino, saj dobe z ljubeznijo in usmiljenjem ožarjeni večnostni smisel.
V februarju 2003
Maja A. Smolej Ficko