Avtor: Justin Stanovnik
stran: 041
»Izdajalci pa so prejeli zasluženo kazen.«
Jože Mekinda
V kratkem besedilu, s katerim uredništvo uvaja štiri zgodbe tako imenovanih »rešencev« z vlaka pri postaji Verd, smo se naslanjali na pogovore z nekaterimi udeleženci, zlasti pa na tri spominska dela: Milan Guček, Jutri bo vse dobro, Ljubljana 1959; Jože Mekinda – Franci, Pohod II. grupe odredov na Štajersko, Ljubljana 1959; Franček Majcen, Tudi beseda je bila orožje, Ljubljana 1968.
V nedeljo, 28. junija 1942 so Italijani uprizorili obširne racije po Ljubljani. Zajeli so zlasti Bežigrad, deloma pa tudi Moste in Zeleno jamo. Vojaki so blokirali ulice, hodili od hiše do hiše in zganjali na kamione moške, ki so bili v letih, primernih za odhod v partizane. Na dvorišču Belgijske kasarne so jih sortirali tako, da so morali iti posamič mimo zakritega kamiona in pri tem povedati ime, letnico rojstva in poklic. Če se je s kamiona zaslišal glas »Bologna«, je bil mimoidoči določen za internacijo. Po nekem karabinjerskem poročilu je bilo takih 598. Za internacijo so odbirali zlasti študente in uslužbence. Z italijanskega seznama »rešencev« na Verdu, ki obsega 338 imen, je razvidno, da je bilo od teh 162 študentov in 47 uslužbencev, delavcev na primer pa samo 35. Iz tega se nekoliko vidi, koga so Italijani imeli za nevarnega. Še istega večera, malo po deveti, so Italijani odpeljali internirance na kolodvor in jih po petdeset strpali v tovorne vagone. Teh je torej moralo biti najmanj 12, poleg tega pa še nekaj oklopnih in osebnih za posadko in spremstvo. Po enournem postanku v Borovnici je vlak okoli polnoči pripeljal pred postajo Verd, kjer ga je ustavil signal. Tu so partizani napadli. Partizani niso vedeli, kdo je na vlaku. Ustavili so ga zato, da bi nekaj zadnjih vagonov odpeli, jih po strmini spustili nazaj na borovniški viadukt, kjer bi se zaradi ostrega ovinka vagoni iztirili in viadukt porušili.
Ko so interniranci začeli vpiti, naj ne streljajo in da so v vagonih Slovenci, so partizani ustavili ogenj, razbili ključavnice in jih pozvali, naj grejo ven. Ker so se mnogi obotavljali, je pred enim od vagonov partizan zavpil, da bo sicer vrgel vanj bombo. Med tem so se tudi Italijani že bili odzvali in streljali na partizane in »rešence«, ki so spešili v strmino navzgor. Tri mrtve so pustili na vlaku, ranjence pa so nosili s sabo v gozd. Že tu v koloni so si nekateri začeli postavljati razna vprašanja; zajela sta jih negotovost in strah.
Očitno mnogi z osvoboditvijo niso bili povsem zadovoljni. Najprej niso hoteli iz vagonov, potem pa so iskali prilike, da bi izginili. Bila je tema, močno je deževalo, beg je bil tvegan, a vseeno možen. Guček pravi: »In ko sem pogledal za znanci, sem videl, da tega in onega ni več.« (32) Eden od preživelih, ki noče, da bi ga imenovali, pripoveduje, kako sta s prijateljem nekoliko zaostala , potem pa na ostrem ovinku takorekoč padla v razmočeno praprot pod potjo in tu čakala, dokler se niso izgubili zadnji glasovi kolone. Tudi se je med interniranci govorilo, takrat in pozneje, da se je neki Ančik, profesor risanja na 1. državni realni gimnaziji, na Pokojišču, kjer so se za kratek čas ustavili, z nekaterimi prijatelji izgubil med hišami in izginil. V nekoliko negotovo luč postavlja to zgodbo dejstvo, da na že omenjenem italijanskem seznamu tega imena ni. Pač pa je na tem seznamu pri petnajstih imenih pripomba, da so se navedeni prijavili italijanskim oblastem na raznih točkah: 6 na Vrhniki, 4 v Cerknici, 1 v Borovnici, po 1 na blokih Studenec in Kleče, dva pa na karabinjerski postaji na Drenikovi.
Partizani so ta razvoj opazili ali pa predvideli. Na to kaže Mekindova pripomba, da je poveljstvo »porazdelilo internirance med borce v bataljonu. Obveščevalna služba je bila takoj obveščena, da so med interniranci italijanski špijoni, na katere je treba posebej paziti. Porazdelitev je bila takšna, da so bili med vsakim partizanom po dva ali trije interniranci.« (324)
stran: 043
S tem pa so že nakazane poglavitne strateške postavke za vzdrževanje kohezije partizanske gverile – do neke mere pa tudi vsake druge gverile – negotovost, sumničenje, ovajanje, strah. Z nezaupanjem so prišleke gledali predvsem partizani sami. Ko se je po tako vznemirljivi noči zdanilo, pravi Mekinda, so se začeli borci razgledovati po internirancih: »Med rešenci so zagledali tudi sumljive ljudi, za katere so vedeli že, ko so oni delali na terenu. Takoj so jih prijavili komandam čet in bataljonov.« (324)
Tudi sicer dokaj trezni Majcen ni mogel mimo tega, da ne bi opazil, da »del rešencev ni bil posebno hvaležen za rešitev«. To si je razložil s splošno mislijo, ki jo je takole utemeljil: »Italijani so takrat pošiljali v internacijo ne samo pripadnike OF, temveč tudi mnoge ‘neopredeljene’ in tu in tam tudi belogardiste.« (90)
Ozračje sumničenja pa se ni vzpostavilo samo med partizani in interniranci, ampak so sumničili drug drugega tudi interniranci sami. Nekateri tudi zato, da bi tako dokazali budnost in si utrdili lastno varnost. Ko so ob partizanskem streljanju na vagone nekateri kričali, naj nehajo, ker da so to Slovenci – se spominja eden od njih – je nekdo zavpil, naj bodo tiho. »Rad bi vedel, kdo je to bil! Saj ste videli, da so vseh sort tiči med nami!« (Guček 38)
Usoda internirancev se je odločila drugega dne na Kožljevških Žagah. Po svoje so jo izbrali sami. Partizani so dali vsakomur na razpolago, da si izbere eno od treh možnosti: da se vključi v partizanske enote, da gre v okviru delavskega bataljona obdelovat kočevarska posestva, lahko pa gre tudi domov. Nemogoče je, da se ob tem ne bi vzpostavilo nevarno in napeto ozračje. Poleg tega jih je komandant takole nagovoril: »Okoli in okoli taborišča so postavljene straže, ki imajo nalog, da vsakogar ustrele, kdor bi skušal od tu pobegniti. Smrtna kazen je določena za vsako, tudi najmanjšo tatvino. Pri nas dela eden za vse, vsi za enega! Zato oddajte ves denar, ki ga imate, ker pri nas živimo in umiramo kolektivno! Smrt fašizmu!« (Guček 34) Čeprav je bila torej zadnja možnost za mnoge vabljiva, ton tistih, ki so jih pred izbiro postavljali, ni mogel skriti grožnje, ki je prežala za njo. A je vseeno nekateri niso videli! Franc Miklavčič se spominja, da sta mu prijatelja Dušan Krapež in Stojan Gala, takoj za tem, ko je postalo jasno, da tiste, ki so se odločili za vrnitev v Ljubljano, čakajo hude stvari, izrazila hvaležnost, da ju je odvrnil – ravno še pravi čas. Stvari pa so morale biti jasne takoj po izrekanju. Naj navedemo Gučka (40): »Zbor je bil končan in smo se mogli mi, borci, in za delo prijavljeni svobodno gibati po taborišču, one ‘za domov’ pa so odvedli za manjšo jaso in jih močno zastražili.«
Večina avtorjev in pripovedovalcev navaja za tiste, ki so se odločili za Ljubljano, število 30. Toda če sledimo ukazu bataljonskega politkomisarja Frica Novaka – objavljen bo v prvem prispevku – potem so jih ustrelili 12. A tudi teh niso pokončali takoj, saj povelje nosi datum 5. julij in je bil torej vmes vsaj en teden. Če so bile racije v Ljubljani 28. junija, potem velja, da so bili že naslednjo nedeljo nekateri od njih obsojeni na smrt v »svobodnih slovenskih gozdovih«. Toda Franc Miklavčič misli, da je bilo streljanje opravljeno takoj. Tudi Majcen (90) omenja te internirance, ko pravi, da so nekateri na skrivaj pobegnili in da je to stare partizane »razkačilo«. Potem pa dostavlja: »Fric je dal znova zaslišati ‘prostovoljce’ za Ljubljano in partizani iz štabnega spremstva so mi povedali, da je nekatere, ki so baje priznali, da so belogardisti, ukazal celo likvidirati.« Mogoče so koga ubili že tam, na licu mesta, tistih 12, o katerih govori Fricov ukaz, dan po ustnem izročilu komandanta Bračiča, pa šele čez teden dni. Na to bi dalo misliti tudi pismo, ki ga je Milan Gaberščik pisal staršem v Ljubljano, naj ne skrbijo, ker da je varen v Iškem Vintgarju.
Jože Mekinda pa je to zgodbo takole zaključil: »Okoli 40 mož in fantov v zboru pa je želelo, da bi jih pustili domov. Ti so bili najbolj sumljivi. Med njimi so bili vsi tisti, ki so jih že prej borci in interniranci označili za nevarne. Po celodnevnem zasliševanju so bili končno izločeni oni, ki so kot vohuni delali proti Osvobodilni fronti, med tem ko so se ostali priključili delavskemu bataljonu. Izdajalci pa so prejeli zasluženo kot kazen.« (324)
Ko Majcen opisuje vlogo, ki jo je pri stvari odigral Fric Novak, dostavi: »Menim, da je o Fricu treba povedati kaj več.« Nekaj tega, kar je o Fricu potem povedal Majcen, bi želeli povedati tudi mi, da pokažemo, kakšen duh je vladal pri partizanih in kako je oblikoval svet, kamor so padli »rešeni« interniranci. Izbrali smo dva odlomka. Prvi govori o dveh partizankah:
stran: 044
Tragično se je končalo njegovo dvorjenje mladi skojevki, doma z ižanskega konca v Ljubljani. Ker mu je bila všeč, jo je zadržal, njo in prijateljico, v štabu, kjer naj bi počakali na nadaljnjo razdelitev. Tudi to pot njegovo gruljenje dekleta ni osvojilo. Ker je bil čedalje bolj nasilen, zlasti še potem, ko ga je imel nakolikanj pod kapo, mu je Ljubljančanka zagrozila, da ga bo prijavila. Fric se je ustrašil in, da bi se zavaroval pred morebitnimi neprijetnostmi, začel ukrepati. Namignil mi je, da sta Ljubljančanki sumljivi in sploh »kurbci«, poslal ju bo v četo. Nisem verjel. Toda dekleti sta bili takoj poslani iz štaba. Spremljal ju je eden izmed zaupnih Fricovih ljudi, človek, ki ga je Fric ponavadi uporabljal za likvidatorja. V četo nista nikoli prišli. Spremljevalec se je vrnil in brez posebnega razburjenja sporočil, da sta pobegnili. Za njima se je izgubila vsaka sled.
Drugi odlomek pa je o avtorju samem. Potem ko mu je povedal, kaj si o nekaterih rečeh misli, ga je Fric poslal iz štaba v četo:
Vedel sem, kaj takšna prestavitev pomeni. Na dušo mi je legla mora, težja od Krima.
Napočilo je najmučnejše obdobje v moje partizanskem življenju. Ko se danes spominjam nanj, se mi zdi, ko da se je vleklo brez konca in kraja, čeravno ni bilo daljše od deset dni. Vedel sem, da je Fric sklenil, da se me bo o prvi priložnosti znebil, da me bo poslal, kot je govoril, v »razhod«. Toda kaj naj storim? Mar naj bežim? Kam? V drugo četo? Razglasili me bodo za ubežnika in me v najboljšem primeru vrnili. Naj se umaknem v Ljubljano? Tudi tam me bodo imeli za ubežnika, morda celo za izdajalca. Prepuščen bom Italijanom na milost in nemilost. Dan ali dva sem ostal v Vintgarju pri četi. Spal sem nemirneje od zajca. Takoj za mano, najbrž ne po naključju, se je prikazal v četi Fricov likvidator.
Ta kratki in zelo pomanjkljivi uvod bomo sklenili tako, da bomo postavili neko vprašanje, nato pa bomo skušali izpeljati še neko primerjavo.
Najprej vprašanje. Koga so partizani pobijali v krimskih gozdovih prve dni julija 1942? Pobijali so »špijone«, »vohune«, »izdajalce«, skratka »belogardiste«. In kdo so ti ljudje bili? Lahko niso bili nič. Lahko pa so hodili ob nedeljah v cerkev. Lahko je bil kdo celo član Katoliške akcije ali član katere od legij, Slovenske, Sokolske, Narodne. Tako je bilo takrat: če nisi bil njihov, si bil špijon, vohun, izdajalec in belogardist. Nekoliko je tako še danes, le besede so drugačne.
Naša primerjava pa je naslednja. Zgodba, ki se je leta 1942 uresničevala v Ljubljani, na Verdu in v krimskih gozdovih – napeta, kakor da bi jo bil napisal velik umetnik – je bila tako narejena, da jo imamo lahko za podobo neke druge, mnogo večje in mnogo silnejše zgodbe. Ta zgodba govori o nesrečnem slovenskem narodu. In kdo je kdo v tej zgodbi? Interniranci so vsi Slovenci. Italijani so komunisti in njihovi pomagači, ki so se Slovencev polastili in jih postavili pred izbiro, ki jo je narekovala totalitarna ideologija. Postavili so jih pred trojno izbiro: eni so stopili v bojne vrste – in postali partijci; drugi so se odločili za delovna taborišča – in po posestvih, tovarnah, uradih, ustanovah in inštitutih služili sistemu; tretji pa so se tej izbiri uprli – in bili v uporu domala vsi pobiti. Ti so hoteli iti domov – hoteli so postaviti domovino in normalnega človeka. Tako kot na Krimu.
P. S.
V Enciklopediji Slovenije »rešenci« nimajo posebnega gesla. Njihovo zgodbo je dr. Tone Ferenc v polšesti vrstici obesil geografskemu geslu Verd. Glede pobitih pravi: »Ok. 10, ki so jih partizani prepoznali za nasprotnike OF, pa so usmrtili«. Konotativna zapletenost fraze prepoznati koga za koga ali kaj bo mogoče kdaj našla usmiljenega jezikoslovca, da jo razreši.