Avtor: Vanja Kržan

Ko sem po vojni kot otrok hodila po bližnjih ulicah našega doma na Jesenicah, nisem imela pojma o tem, da so prav na nekaterih od teh ulic in v domovih ob njih med vojno izkrvavele mnoge žrtve komunističnega nasilja. Prebiram imena teh in drugih ulic, še vedno imenovanih po narodnih herojih, glavna ulica celo po maršalu Titu. Danes hodim po Jesenicah z drugačnimi občutki: vem, da so nam otrokom lagali in potvarjali resnico. Vodili so nas na Mežakljo, na prvomajske proslave na Poljane, kjer so se od zmage opiti slavljenci opotekali okoli miz in klopi, zbitih iz desk in politih z vinom, pa nisem vedela, da hodimo po krajih trpljenja in smrti zaradi revolucionarnega nasilja med vojno in po njej.
Ko sem bila mlado dekle, so me vsako pomlad očarali ozeleneli macesni in narcisne poljane po Plavžkih, Jeseniških in Javorniških Rovtih pod Karavankami, danes pa v razkošju te lepote zaslutim nemo pesem gozdov, ki so bili nekoč priča mnogim strahotam. Poleti smo večkrat šli v Ukanc in uživali nepozaben čar Bohinjskega jezera z okolico, pa nisem vedela za bolečino, ki jo je ena od domačink nosila v srcu do smrti.
Šele danes, po tolikih desetletjih, mi vedno mlada gospa Resnica pomaga tu in tam odkriti droben delček skrivnosti.
V obdobju od jeseni 1943 do pomladi 1944 se je zvrstilo na Jesenicah, po ulicah in domovih, veliko umorov narodno zavednih in poštenih Jeseničanov. Zakaj, lahko le ugibamo. Naše začudenje bo toliko večje, ko bomo v članku videli, da so ubiti s svojim ravnanjem delavcem vedno pomagali in da so bili sami delavci od rane mladosti do smrti.
Komunisti so se tedaj vneto pripravljali na prevzem oblasti po vojni. Treba je bilo obračunati in spraviti s poti vse, ki so bili temu kakorkoli napoti, čeprav osvobodilnega gibanja in komunistov samih niso ogrožali; nasprotno, odkrito so sovražili Nemce in bili so zavedni Slovenci. Proti jeseni 1943 Nemci za umore niso več streljali talcev. Toliko bolj so zdivjali partizani. Ljudstvo je bilo brez obrambe, izročeno na milost in nemilost komunistični revoluciji.

Zajet na lovu

Ludvik Ravnik je bil po rodu Bohinjec. Njegov stari oče je je bil oglar na Fužinah. Eden od njegovih sinov, Mihael, se je zaposlil pri Kranjski industrijski družbi (KID) na Jesenicah. Poročil se je s hčerko posestnika iz Kamnja Frančiško Repinj. Dom in družino sta si ustvarila na Jesenicah. Njun prvorojenec je bil Ludvik (1906), sledili so mu še trije bratje, Franc (1908), Alojz (1912) in Maks (1914). Starejši trije so se zaposlili pri KID na Jesenicah, najmlajši Maks pa je končal minoritsko gimnazijo v Ptuju, nato trgovsko akademijo v Ljubljani in se zaposlil v Mestni hranilnici. Po vojni je vstopil v semenišče in njegovo zadnje župnijsko mesto je bila Bela Cerkev na Dolenjskem.
Nas zanima Ludvik. Bistrega fantiča so poslali v nemški vrtec na Jesenicah. Teta Johana, ki je bila hišnica v nemški meščanski šoli, mu je omogočila vpis na to šolo. Zaradi dobrega znanja nemščine so ga zaposlili pri KID, kjer je napredoval do vodja kadrovske službe. V letih pred vojno je bila v Bohinju velika brezposelnost in Ravnik se je trudil na vso moč, da je čim večjemu številu Bohinjcev pomagal do službe. Pa tudi mnogim Jeseničanom in okoličanom, posebno če so ga znanci in sorodniki prosili zanje. Tako je npr. na prošnjo jeseniškega gostilničarja iz gostilne ‘Pri Brunarju’ najprej sprejel ključavničarja, nato še gostilničarjevega sorodnika mizarja, ker je v tovarni bolje zaslužil kot v mizarski delavnici. Ko je Ludvik nekoč srečal gostilničarja, je le-tega pobaral: »No, koliko jih še imaš?« Mislil je namreč, da ga bo ta spet za koga prosil. Rad se je šalil in dajal duhovite pripombe. Če se je delavec v njegovi pisarni pozabil odkriti, mu je rekel: »Fant, ali imaš tiča pod klobukom?« Za nekatere je bil morda včasih zajedljiv.
Novo sprejetemu delavcu je imel navado reči: »Fant, bodi priden, ubogaj predpostavljene, glej, da ne boš zamujal, točnost je lepa čednost.« Morda se kasnejši partizanski borec in pisatelj Ivan Jan iz Gorij še spominja, kaj je njemu rekel Ravnik, ko ga je sprejemal v službo v kovačijo: »Fant, izogibaj se rdečih in Jelenovega doma!« (Tam so se namreč sestajali komunisti in organizatorji delavskih štrajkov). Pri Janu doma so sicer imeli kovačijo, toda v tovarni je bil boljši zaslužek, zlasti po letu 1935, ko je prevzel mesto tehničnega direktorja ing. dr. Herman Klinar, ki je obrate na novo organiziral. Pred vojno so proizvodnjo jekla še povečali, ker so ga potrebovali pri gradnji bunkerjev na Rupnikovi liniji. In čeprav je tovarna pod Klinarjevim sposobnim vodstvom omogočala zaslužek več tisoč delavcem iz vseh treh dolin, so po vojni Klinarja obsodili na smrt, ker ni tovarne med vojno »pognal v zrak«. Toda o njem kdaj drugič, ker je zgodba vredna samostojnega članka. Na priporočilo svoje svakinje Angelce Grilc, doma iz Lesc, je Ludvik Ravnik sprejel v tovarno tudi kasnejšega narodnega heroja, Leščana Tončka Dežmana.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ludvik Ravnik med vojno

Razumljivo, da službe ni bilo vedno za vse, saj se je moral Ludvik ravnati po navodilih obratovodij, direkcije KID in prokuratorja Obersnela. In zamere so bile tu …
V prostem času je Ludvik gojil mnoge konjičke, saj ga je izredno zanimala tehnika. Ukvarjal se je s fotografijo in sam razvijal slike s tehniko na ploščo. Sam si je naredil radio in poslušal radio Ljubljana od l. 1927 naprej. Zamenjal je več tipov motorjev, kasneje, ko se je poročil, si je omislil motor HARLEY s prikolico, tik pred vojno pa ga je zamenjal z avtom fiat topolino. In mnogi so mu bili nevoščljivi … Rad se je oblačil v usnjene suknje in suknjiče in morda so mu bili nevošljivi tudi teh ali pa jih ne bi smel nositi, ker so jih nosili gestapovci …
Leta 1932 se je poročil z Marico Savinšek (1902) iz znane jeseniške družine. Marica se je zaposlila pri KID že leta 1922. Pol leta je bila fakturistka, zatem so jo zaradi vestnosti in sposobnosti prestavili v kontrolni odsek prodajnega oddelka.
Oba sta dobro služila, Marica je ostala v službi tudi po poroki in sta si zato skupaj ustvarila lepo premoženje.
Vse življenje je Ludvik ostal zelo navezan na Bohinj, zato sta z Marico kupila star stan v Ukancu ob Bohinjskem jezeru, ga preuredila v lično počitniško hišico in se tja vedno rada vračala. Pri mizarskem mojstru in prijatelju Andreju Čuferju z Jesenic, ki je imel svojo žago in mizarsko delavnico, si je naročil sandolin. Leta 1939 sta na Jesenicah kupila posestvo 1000 kvadratnih metrov veliko zemljišče za štreko pod Jelen kamnom. Določila sta parcelo za hišo, rodovitni travnati del pa posadila z nizkodebelnim izbranim sadnim drevjem in vse skupaj obdala s kamnito ograjo. Na parceli so l. 1942 Nemci namestili protiavionsko topništvo. Danes preko nekdanje Ravnikove parcele teče cesta, imenovana po narodnem heroju Tonetu Tomšiču.
Ludvikovi ljubezni do narave in Bohinja je botrovala tudi njegova lovska strast. V Bohinju je bil sozakupnik lova. Žena mu je celo sama kupila kvalitetno lovsko puško bokarico z daljnogledom in cevkema za šibre in krogle, izdelek puškarne iz Borovelj. Sama pa je z možem hodila le poslušat petje divjega petelina.
V ta idilični zakon sta se jima l. 1937 in l. 1940 rodili hčerki. Najmlajši je ostal očetov obraz v tako živem spominu, »da bi ga danes lahko naslikala, če bi bila slikarka;« kot pravi sama, prav tako živi so še trenutki, ko jo je oče držal v naročju in ji v knjigi kazal veliko črko V, okoli katere se je ovijala kača.
Družinica je živela v lepi vili na Jesenicah, imenovani »gradič«, sredi zelenega naravnega parka s stezicami in mostički v Hrenovici, zelo blizu tovarne. Po vojni je park socialistično gospodarstvo posekalo do tal in zgradilo pražilnico za koks, ki je uničila še vso okolico. Kjer je bila nekoč Hrenovica, je danes že lep čas le pustinja brez ene same zelene bilke.
Prišla je vojna in z njo nasilje gestapa. Ludvik je skril svoj topolino v senik v Ukancu. Šef jeseniškega gestapa Druschke je Ludvika v njegovi pisarni z revolverjem v roki prisilil, da mu ga je moral izročiti. Ker se je v mrzli zimi ¹⁹⁴¹⁄₄₂ Druschke vozil brez protizmrzovalnega sredstva, se je poškodoval blok motorja in avta niso mogli popraviti. Ludvik ga je dobil nazaj in vso vojno je stal v baraki Aerokluba na igrišču pod Mežakljo. Leta 1947 so avto zaplenili in ga dodelili Ljudski tehniki Ljubljana.
Leta 1943 so Nemci iz neznanega razloga dovolili lovcem lov. Morda zato, ker so iz Gorenjcev naredili »Oberkrainerje« in državljane rajha. Ludvik je spet postal strasten lovec.
Prišla je zadnja novembrska nedelja l. 1943, ki so jo lovci izbrali za lov. Še danes mlajša hčerka sliši burne glasove mamice in očeta: »Ludvik, lepo te prosim, ne hodi na lov. Saj vendar veš, kako je danes nevarno hoditi po gozdovih. Mnogi se nikoli več ne vrnejo!« »Kaj pa se mi more zgoditi? Saj nisem nikomur ničesar storil! Zato se nikogar ne bojim!« Podobno je odgovoril tudi bratu Franclju, ko ga je ta svaril. Pošten, ponosen, pogumen in odločen ostaja pri svojem. »Kljub temu, Ludvik, ne hodi, prosim te!« poskuša še vedno žena. Zdaj se ga še deklici okleneta v joku, obesita se mu vsaka na eno roko in vse tri ga pospremijo na železniško postajo.
V nedeljo zvečer gredo vse tri čakat očka. Vlak pripelje, izstopijo jeseniški lovci, očka pa ni. Vse, kar so lovski tovariši vedeli povedati obupani ženi in prestrašenima deklicama, je bilo: »Gošarji so ga odpeljali. Spraševali so po letnicah rojstva, potem pa rekli, da iščejo njega, in ga vzeli.« Podobno ji je povedal tudi Ludvikov brat Francelj, ki se je tistega večera vračal iz Kamenj. Od tedaj je za Ludvikom Ravnikom izginila vsaka sled, zato bomo lahko sledili le najrazličnejšim domnevam, namigovanjem, natolcevanjem in tudi lažem.
Žena Marica je bila vse življenje prepričana, da nekateri vedo, kaj se je zgodilo z njenim možem, vendar ni nikoli nihče o tem črhnil besedice. Dolgo časa je živela v prepričanju, da še živi, da bo dobila od njega kakšno sporočilo, saj so ji zatrjevali, da se mož nahaja v štabu, kasneje pa, da je v Kairu. Nekdo se je iz nje celo tako nesramno ponorčeval, da ji je zatrdil, da ga je videl na Jesenicah. Na koncu življenja je ugotovila le to, da je morda bolje, da je živela še nekaj let v upanju, da se mož vrne, kot da bi tisto nedeljo izvedela za strahotno novico, da so ga ubili. Vse življenje je obžalovala, da ni zvedela vsaj tega, kam so ga zagrebli, da bi lahko šla na njegov grob. Kmalu za Ludvikom je v Kamnjah umrla njegova mama, ki ni mogla preboleti smrti svojega sina. Zagrenjena je večkrat ponavljala edino, kar je z gotovostjo vedela: »Gošarji so odpeljali mojega Ludvika.«
Takoj po tistem, ko se mož ni vrnil z lova, je žena Marica opazila, da je bila okolica njenega doma v Hrenovici močno zastražena; gestapovci so hodili v stanovanje spraševat njihovo služkinjo, če se je Ravnik kdaj pojavil doma, če ima žena od njega kakšne novice itd. Marica, ki je živela v upanju, da se morda mož še kdaj vrne, je živela v neprestanem strahu, da bi ga gestapovci aretirali in v Begunjskem zaporu ustrelili, če bi se pojavil. Vsak trenutek je tudi s tesnobo pričakovala, da jih izselijo.
V svojih spominih na medvojne dogodke na Jesenicah odstavljeni jeseniški župan Valentin Markež in Albin Gasar v članku »Truplo Ludvika Ravnika trohni v Babni gori« pišeta med drugim sledeče: »Lov se je vršil preko Senožet proti Babni gori. Počivajočo družbo med odmorom nepričakovano obkolijo partizani. Vsem drugim vrnejo legitimacije, le Ravniku ne. Pozovejo ga, naj gre z njimi, češ, da je mobiliziran. Vsi ugovori so zaman.« (Taboriščni arhiv priča, 1.zv. Bs. Ar.1974).
Obstajajo domneve, da so Ludvika zasliševali (in mučili) v kakšnem partizanskem štabu, morda kje nad Koprivnikom; Ludvikovi starši in sorodniki, ki so živeli v vasi Kamnje, so menili, da so lovci odšli na hrib Rudnica nad vasjo in naprej na planoto Senožeta, kjer so partizani ugrabili Ludvika. Kdo pa je vodil lov in Ludvika skupaj z lovsko druščino pripeljal pred puškine cevi gošarjev?
Veliko let po vojni je starejši Ravnikovi hčerki nekdo povedal, da so ga še tisti večer ubili in da trupla ne bi domači nikoli našli; sicer pa, zakaj jih sploh to zanima, saj si ne bi nikoli upal povedati ničesar drugega v zvezi s smrtjo njihovega očeta. Nekateri so namigovali, da je Ludvik z lopato, s katero naj bi si kopal grob, baje udrihal še po svojih krvnikih. Gimnazijski sošolec z Jereke je kasneje starejši Ravnikovi hčerki povedal za govorice, da so očeta mučili: moral je jesti pesek. Črno na belem pa ostaja dejstvo, da je bil ubit po ukazu VOS-a v noči med 28. in 29. novembrom. (Ta uboj v tistih dneh ni bil edini v okolici Koprivnika. V začetku novembra je bil tam nekje zahrbtno umorjen tudi mladi kaplan Srečko Huth, o katerem je Nova Zaveza že poročala.)

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Leto 1926 – Ludvikova mama posluša radio, izdelek njenega sina

Starejša Ravnikova hčerka dolgo časa ni vedela, da je bil v tistem času poveljik VOS-a za Gorenjsko Ivan Vovk - Živan, doma Za štreko na Jesnicah. Kot mlado dekle ga je spoštljivo pozdravljala, on pa ji je nadvse prijazno odzdravljal. Še danes ne more razumeti, kako je možna taka sprevrženost.
Lahko bi verjeli domnevi V. Markeža, da truplo Ludvika Ravnika trohni nekje v Babni gori pod Koprivnikom, saj je kraj bolj odročen kot Koprivnik in se hrib Babne gore v grapah, slapovih in pečinah strmo spušča proti dolini Save Bohinjke. Zakaj toliko bolečih poizvedovanj in domnev? Zakaj toliko laži? Po vojni hčerki nista dobili pravice do pokojnine po očetu, ker ni imel 35 let delovne dobe. Žena Marica kljub mnogim prošnjam ni nikoli dobila mrliškega lista. Da je bil njen mož resnično ubit, je izvedela šele iz dokumenta, ko ji je bilo uradno (neuradno že takoj po vojni) zaplenjeno vse premoženje, ki je bilo tudi njeno, ne le njenega moža, saj je delala pri KID od leta 1922!
Ta dokument je prejela od »Saveta za narodno zdravlje i Socialno politiku vlade SFRJ Beograd« 21. 2. 1952, na osnovi »izveštaja Poverjeništva MNO Jesenice, N br. 5/105/1 od 20. 3. 1950«, ki med drugim ugotavlja (v srbo-slovenščini): »Vidi se, da je Ludvik Ravnik likvidiran leta 1943. od naših vlasti, a posle oslobodjenja konfiskovana mu je celokupna imovina. Po članu 2 Naredbe o reviziji renta i penzija kod ustanova socijalnog osiguranja od 1946 godine, nema prava na penziju lice, koje se je obeležilo kvislinškim radom za vreme okupacije, pa prema tome ni porodica imenovanog ne može imeti više pravo nego što bi imalo lice od koga se to pravo dovodi.«
Mlajša hčerka mi je pravila, kako travmatična sta bila njeno otroštvo in mladost ne le zaradi izgube ljubljenega očeta, ampak tudi zato, ker so se našli ljudje, ki so ji, mlademu dekletu, govorili o očetu vse najslabše. Na Jesenicah so jo afežejevke poučevale, kako pravično smrt si je zaslužil njen izdajalski oče! Kako boleče je bilo spoznanje, da je čevljar Janša z Jesenic, ki je bil tisto nedeljo skupaj z očetom na lovu, odslej ponosno hodil na lov z drago očetovo lovsko puško čez ramo! Zdaj je bila ženi in dekletoma še bolj dragocena! Ostala je le nedostopen spomin na očeta …
Mlajša hčerka, ki jo je narava obilno obdarila z bujno domišljijo in odločnostjo, se je kot mlado dekle večkrat potikala po bohinjskih gozdovih in si domišljala, da bo kje odkrila očetov grob … Kasneje je naletela na Toneta Svetino in pri njem moledovala, naj poizve o njenem očetu, morda pa celo sam kaj ve o njegovem izginotju? »Pusti vendar to, saj ni vredno, da se mučiš s tem,« jo je vselej zavrnil. Nekoč je slišala pripombo, da je od očeta podedovala odločnost in trmo, vendar je oče to dvoje koristno uporabljal, ona pa sebi v škodo. Razumljivo, da ji je ob mehki in strti materi manjkala trdna opora očeta, ki bi lahko njeno odločnost in mnoge sposobnosti pravilneje in zrelejše usmerjal, kot je bila to zmožna sama v burnih letih odraščanja.
»Spominjam se, da sem nekega zimskega dne, že dekle, šla z drsalkami čez ramo na drsališče pod Mežakljo. Nasproti mi je prišel neznan moški in me pričel ogovarjati. Nisem se zmenila zanj, pa mi je zabrusil: ‘Smrklja, tako si prevzetna, kot je bil tvoj oče.’ Slišala sem samo besedi ‘oče’ in ‘prevzetna’, pa sem zgrabila za drsalko, da bi ga mahnila čez usta; k sreči jo je hitro zbrisal.«
Tudi starejša hčerka je zaradi izgube očeta mnogo pretrpela. Nekoč mi je omenila: »Tako zelo sem pogrešala očeta, da ti ne morem povedati kako! Pozneje sem pri nekem znancu odkrila, da je imel ravno tak glas kot moj oče. Odslej sem željno iskala njegovo bližino, da sem ga lahko poslušala … « Vrtala je po sebi, da bi morda v spominih na očetu odkrila kakšen razlog za njegovo smrt. Spominja se nekega sprehoda skozi Hrenovico z očetom. Nekoč se je za njima po makadamski poti divje pripodil mlad fant in na vso moč zavrl, da se ni zaletel vanju. Oče je prijel volan njegovega kolesa in mu zagrozil, naj odslej ne drvi več, sicer mu ga bo drugič vzel. Morda se je s tem kolesarju preveč zameril?

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vesela druščina na Fužinah – Levo Ludvik, na motorju žena Marica

Žena se je spomnila grobega voznika v Bohinju, ki je udrihal po konju, ki ni mogel povleči pretežkega tovora. Ludvik je pristopil h konju, ga prijel za uzdo in zagrozil vozniku, da bo drugič njega vpregel, naj vleče namesto konja. Tudi temu se je lahko zameril njen mož … Dolgo ni vedela, da bi bilo lahko krivo premoženje, ki sta si ga z možem prislužila v KID.

Zakaj je bil ‘justificiran’ Ludvik Ravnik

Zahrbtni uboj Ludvika Ravnika je bilo treba po vojni utemeljiti. Predvojni jeseniški župan Valentin Markež navaja, da se Ravnik ni politično udejstvoval ne pred vojno in ne med vojno. Morda pa je bilo svarjenje pred rdečimi za Ivana Jana že preveč politično dejanje? Preveč jasna politična opredelitev? Kako zaveden Slovenec je bil Ravnik, je lahko ugotovil, kakšna ironija, sam Druschke. Nekoč je Ravnika poklical k sebi na policijsko upravo, ki je bila v nekdanji vili dr. Aleša Stanovnika, in ga pregovarjal, da bi delal za Nemce. Ravnik mu je mirno odgovoril: »Gospod Druschke, ali bi vi lahko delali proti lastnemu narodu?« Druschke je umolknil in ga odslej ni nikoli več pregovarjal. Tudi se zaradi tega gestapo ni maščeval nad njim ali njegovo družino, čeprav je po izginotju moža žena Marica pričakovala, da se bo, ker je bil gestapo prepričan, da se je Ludvik pridružil partizanom.
V čem je torej »krivda« Ludvika Ravnika? O tem nas že pol stoletja prepričujeta gorenjska borca in revolucionarna pisca Jože Vidic in Ivan Jan, ki oba trobita v isti rog, dejstva po svoje prirejata in v novih izdajah svojih knjižnih umotvorov popravljata. V svoji obsežni literarni zapuščini navajata tudi razloge za ‘justifikacijo’ Ludvika Ravnika. Ne eden in ne drugi pa ne vesta dobro, ali bi ga obdolžila izdajalstva zato, ker je bil pripadnik Črne roke, ali morda zato, ker je »snoval« belo gardo, ali pa zato, ker je hodil na sestanke z »belo-plavo drhaljo«.
V izdaji jeseniškega glasila Železar z dne 20. maja 1982 Jože Vidic pravi: »Zadnje dni novembra 1943. leta so prišli vosovci do presenetljivih podatkov. Zaupnik jim je sporočil, da je bil 16. nov. 1943. leta na Jesenicah v hiši bivšega klerikalnega župana Valentina Markeža sestanek, ki ga je vodil tajnik Slovenske ljudske stranke dr. Albin Šmajd, eden od voditeljev belo-plave drhali. Poleg Markeža so se sestanka udeležili Peter Arnež, tesarski mojster Ivan Petkoš z Jesenic, Maks Sodja iz Bohinja in uradnik na sprejemnem uradu železarne (personalec) Ludvik Ravnik.«
Ko so na lovu Ludvika Ravnika zajeli, je le-ta na zaslišanju, kot poroča dalje Jože Vidic, izjavil: »Šmajd je na sestanku povedal, da je bil nekaj dni pred tem na Bledu sestanek, ki so se ga udeležili general Rupnik, škof dr. Gregorij Rožman, dekan Škrbec in Šmajd. Z gestapovci so razpravljali o možnostih za snovanje domobranstva na Gorenjskem. Po Šmajdovih navodilih naj bi mi prevzeli skrb za tajne priprave pri ustanavljanju domobranskih postojank na področju med Begunjami, Radovljico, Bledom, Bohinjem in prek Jesenic do Rateč. Jaz naj bi v tovarni izbral 200 delavcev, ki bi jih poslali v partizane kot vohune, da bi razbili partizanske enote.«
Ivan Jan v svojih poročilih o tem dogodku govori podobno. Toda na koncu ugotavlja: »To pa se ni posrečilo. Jeseniški vosovci so o teh pripravah in o sodelovanju z gestapom po znanih podatkih kmalu justificirali skoraj vse poglavitne snovatelje predvidenega domobranstva.« Bodimo pozorni na Janovo izražanje: bili so ‘justificirani’, namesto krivično in zahrbtno pobiti, saj jim krivde niso mogli dokazati; bili so zgolj ‘snovatelji predvidenega domobranstva’, tudi če bi se bil sestanek resnično vršil in bi se ga bila Ravnik in Petkoš resnično udeležila. Bled si je verjetno Ivan Jan izbral zato, ker je bil tam sedež nemške civilne uprave in naj bi dozdevna povezanost z nemškim vodstvom še bolj umazala ‘snovatelje morebitnega domobranstva’ pod vodstovom že razvpitih ‘kolaboracionistov’, kot sta bila Rupnik in Rožman.
Francka Bertoncelj, hčerka ubitega Franca Bertonclja, o katerem bomo v članku še spregovorili, danes z gotovostjo trdi, da sestanka na Bledu nikoli ni bilo. Njen oče Franc Bertoncelj, Valentin Markež in Peter Arnež so bili neločljiva trojica prijateljev, zato iz pripovedovanja svojega očeta ve, da je prišel na Jesenice k Markežu le dr. Albin Šmajd, advokat iz Radovljice. Vendar so ga vsi trije omenjeni jeseniški veljaki zavrnili, da je ustanavljanje domobranstva na Jesenicah in v okolici nesmiselno in prenevarno, saj so Jesenice z okolico dobesedno v kremljih gestapa. »Na gestapovskega policaja si naletel na vsakem koraku,« se spominja Francka. »Če sem od daleč zagledala na cesti Druschkeja z bičem v eni in s psom v drugi roki, sem se mu hitro izognila. Danes mladi ne morejo razumeti, kako zelo smo se bali na eni strani gestapovcev, na drugi pa naših ubijalcev. Po izginotju Ludvika Ravnika so na Jesenicah govorili, da so ga na zaslišanju, da bi izsilili bog si ga vedi kakšna priznanja, zelo mučili. In nihče o tem ni dvomil.«
Ivan Jan opravičuje uboj Ravnika še naprej, čeprav ve, da domobranstvo na Jesenicah ni bilo nikoli ustanovljeno. Vendar trdi: »Nikjer pa ni dokazano, da tudi tod domobranstva ne bi mogli vzpostaviti. Poleg vosovskih posegov je temu zaviranju pripomogel tudi Druschke, ki domobrancev ni maral. To je razkril Janko Soklič. Že 29. novembra 1943 je bil v Bohinju justificiran tudi osumljeni Ludvik Ravnik, personalec v jeseniški železarni.«
»Zelo zanimivo pa je,« navaja Jan dalje, »da se je med zasliševanjem skliceval na poznanstvo z Vitom Kraigherjem, ki je bil takrat načelnik obveščevalnega oddelka pri glavnem štabu NOV in član Centralne komisije VOS, ter na dr. Marjana Breclja in dr. Dolfeta Vogelnika. Odkril je tudi vrsto jeseniških nemčurjev in organizatorjev bele garde oz. domobranstva ter še marsikaj neznanega. Pri vsem najbolj čudi njegova navedba o znanstvu z dr. Vitom Kraigherjem, katerega funkcijo je poznal le redko kdo. In še nekaj: Poročilo PK VOS 14. decembra 1943. navaja, da je bil Ludvik Ravnik justificiran, medtem ko v knjigi ‘Sedem krst za Ronkarjevo družino’ Jože Vidic na strani 28 pravi: Ludvik Ravnik ni bil obsojen na smrt in usmrčen, kot se govori po Bohinju. Ravnika je med zaslišanjem zadela kap in je umrl naravne smrti. Vendar tudi za to ni dokazov.«
Torej nobenih dokazov za nič, do danes ne. Še naprej ostaja znano le golo dejstvo, da se tiste nesrečne zadnje nedelje v novembru ni vrnil z lova in da je od takrat za njim izginila vsaka sled. Da naj bi se na zaslišanju skliceval na poznanstvo z Vitom Kraigherjem in Dolfetom Vogenikom, pa ne preseneča, ker se je že pred vojno z obema srečeval v Ukancu, med vojno pa mu je Kraigher nekoč celo obljubil: »Če bo kdaj postalo vroče, ti kar mene obvesti.« Zakaj sta kar oba stara znanca umolknila, ko je bilo najbolj ‘vroče’?
In Ravnikove po vojni? Premalo je prostora, da bi o tem pisala. Do jeseni 1945 so še živele v Bachmanovi vili za cerkvico na Stari Savi. Takrat pa si je neka tovarišica zaželela prav to stanovanje. Tovariš Aleš Jelenc, do osvoboditve sekretar jeseniškega okrožnega komiteja KPS, je nekega dne znosil njihovo pohištvo na dež in jih tako izselil iz stanovanja, čeprav sta zdaj pri Ravnikovih živeli še njuni sestrični, ki sta med nemškim bombandiranjem Jesenic v ruševinah izgubili mamo.
Bachmanovo vilo pod nekdanjim gostiščem »Pri Markotu« na Stari Savi, kjer je bilo l. 1897 ustanovljeno Katoliško prosvetno društvo s skromnim odrom za prireditve, kasneje pa je služila za Vilmanov fotografski atelje, so kasneje porušili, prav tako omenjeni atelje. Umakniti sta se morala megalomanskim načrtom neplanskega socialističnega gospodarstva in širjenju neproduktivne železarne. Danes kot osamelca sredi puščave stojita propadajoča cerkvica in graščina, ko bi bila lahko celotna Stara Sava sama po sebi biser med muzeji zgodovinske vrednosti. Podoba, ki živo priča, kako je komunizem uničeval prav vse ostanke preteklosti.

Ugleden in pošten podjetnik – pripadnik buržoazije

Le nekaj dni za Ravnikom je prišel na vrsto ‘za odstrel’ priljubljen in ugleden Jeseničan tesarski mojster in podjetnik Ivan Petkoš (1904). Po rodu je bil iz Zasipa pri Bledu, kasneje se je družina preselila na Bled. Imel je več bratov in sester, in ker jim je oče padel v prvi svetovni vojni, je družina živela v veliki revščini. Hlač ni utegnil prerasti, ker so prej na njem razpadle, je kasneje v šali pripovedoval. Toda revščina ga ni zaznamovala z zagrenjenostjo in maščevalnostjo do premožnejših. Nasprotno, zaradi ugodnih okoliščin in izredne pridnosti se je iz revščine izkopal in postal izredno socialno čuteč človek.
»Štirje rodovi Petkošev so bili tesarji,« pravi njegova hčerka Vida por. Pfajfar z Brega pri Žirovnici. »Les, obdelovanje lesa, tesarstvo je imel moj oče v genih. Njegov stric iz Gorij je bil tesar in je očeta že kot mladega fanta uvajal v tesarsko obrt, tako da je kmalu pričel delati za strica. Postavljal je svinjake, senike, gospodarska poslopja in zaslužil denar. Pomagal je mami, ki jo je imel zelo rad, prihranil pa si je tudi denar za šolanje. V Ljubljani je končal Srednjo tehnično šolo, lesni oddelek, kasneje pa še knjigovodski tečaj. Leta 1934 je dobil pooblastilo za izvajanje tesarskih del po občini, potem ko mu je Mestno županstvo Jesenice izdalo potrdilo, da je bil »ves čas bivanja v občini na dobrem glasu in kolikor znano še ni bil niti politično niti kazensko sodno kaznovan«. Njegovo vodilo v življenju je bilo: Le pridnim Bog pomaga, in v tem duhu je vzgojil tudi svojo hčerko Vido. Gospa Vida se spominja, s kakšno pozornostjo je prelagal zložene liste, lističe in račune, ko ga je kot otrok opazovala pri tem. »Tudi po zunanjosti je bil zelo urejen. Ko ga je vnuk videl na eni od fotografij, se je zasmejal: ‘Kakšen biznismen je bil tvoj ata že takrat!’ Bil pa je tudi glava družine. Mama je bila zelo čuteča, preprosta, a načitana ženska. Koliko naukov za življenje mi je dala!«
In kaj je zapisal o njem Valentin Markež? »Postal je silno podjeten obrtnik in si v nekaj pičlih letih ustvaril zavidljiv položaj. S svojo neumorno delavnostjo, pridnostjo in sposobnostjo si je razmeroma še mlad ustvaril na Jesenicah lepo tesarsko podjetje, kjer je zaposloval od štirideset do šestdeset delavcev. Poleg delavnice si je kasneje postavil tudi stanovanjsko hišo. Svoje delavce je plačeval zelo dobro, zato so radi ostajali in delali pri njem.« Gospa Vida dodaja, da so bili vsi tudi socialno zavarovani, nekateri so imeli nad delavnico skromna stanovanja. Še dolgo po vojni so se delavci tega spominjali in hvalili očeta hčerki Vidi. Po značaju je sicer bil trden gorjanec, po srcu pa dober in ni mogel odreči, če ga je kdo prosil.
Poročil se je z Manico Kancilija iz Suhadol pri Kamniku, ki se je kot mlado dekle zaposlila na Bledu, kjer sta se spoznala in vzljubila. Tudi Manica je vedela, kaj je revščina in kako jo bosta v dvoje lažje premagovala. Rodili sta se jima hčerki Vanda (1934) in Vida (1936), leta 1938 pa sin Bogdan, ki je umrl še otrok. Sam iz velike družine je zlahka postal ljubeč družinski oče, saj je svojega pogrešal vso mladost. Pri Petkošu je živela tudi rejenka Ivanka, atova nečakinja in krščenka. Še pred nedavnim je rekla Vidi: »Delavci so bili kot atova družina, tako socialno čuteč je bil vaš ata. Vse življenje sem ohranila najlepše spomine na čas, ko sem živela pri vas.« Vida se tudi spominja, kako jih je ata učil, naj nobena nikoli vsega sama ne poje. »Vedno si morate deliti,« jim je zabičeval. Tudi on je imel odprte roke za vsakega.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gradič v Hrenovici – Stanovanje Ravnikovih

Premoženje pa rado zavist rodi, pravi slovenski ljudski pregovor. Do pojava komunizma ostaja le pri zavisti. Revolucija pa mora dokončno obračunati z izkoriščevalskimi kapitalisti, tudi če ti dobro plačujejo in zaposlujejo veliko delavcev. Že leta 1942 komunisti obdolžijo Petkoša ustanavljanja bele garde. Petkoš, ki mu posel nalaga dela prek glave, ve o beli gardi toliko »kot luna ne nebu«, ugotavlja predvojni jeseniški župan in Petkošov dober znanec Valentin Markež. Zato se ne zmeni za te obdolžitve, ampak živi mirno naprej. Poleti 1943. se vzdigne nov hud val propagande proti beli gardi, ki pa je nikjer na Jesenicah in okolici ni. Zato je tudi Petkoš divji na belo gardo, saj je zaveden Slovenec in prezira Nemce. Svojemu prijatelju zaupa, da bo šel on sam v hosto k partizanom, če se ustanovi bela garda. Tako je jezen razboriti Gorjanec, da ga prijatelj komaj umiri. Poleg tega pa povsem miren in tako prepričan v svojo nedolžnost, da se brez skrbi vozi s svojim motorjem na Mežakljo, kjer njegovi delavci sekajo les. »Ali si upaš v gmajno? Ali ne veš, da so povsod gošarji?« večkrat sliši svarila. »Dajte no mir,« jih zavrne, » saj so samo naši ljudje.«
Vida se spominja, kako je nekoč mami mirno povedal, da je šel eden od delavcev v partizane: »Odšel je v goščo.« – »Kaj pa zdaj, saj ima doma štiri majhne otroke,« je mama zaskrbljena. – »Kaj, pomagali bomo!« mirno odgovori ata. Ženi partizana je ves čas dajal denar. Velike vsote denarja je dajal tudi za partizane. Denar je pobiral sosed Albin Stegnar, oče pa je vsakič podpisal, da je denar izročil, kljub temu, da so Nemci za vsako marko pomoči zapirali v Begunje. Po vojni pa Stegnar ni hotel pokazati teh potrdil. Ali je s tem hotel Petkoševim namerno škoditi ali pa je denar kradel?
Vsemu, kar se je gradilo na Jesenicah, je dalo svoj pečat Petkoševo tesarsko podjetje. Pri Petkošu je bilo narejeno vse ostrešje za novo jeseniško bolnico in sirotišnico dr. Franca Berglja (današnji Dom upokojencev), opremil je razkošno vilo nemškega jeseniškega župana Kurta Hoffmanna v Rovtah in mnogo drugih stanovanjskih hiš vse do Kranjske Gore.
Kako zelo je sovražil Nemce, dokazuje že predvojni dogodek, ki se ga spominja gospa Vida. Pred vojno je Petkoševo tesarsko podjetje postavilo leseno mejno postajo na Korenskem sedlu. Prve dni aprila leta 1938, ob obisku Hitlerja v Beljaku, so šli preko Korenskega sedla kočevski Nemci pozdravit svojega voditelja. Toda nazaj grede so jim na carinarnici pripravili manj veličasten sprejem. Nemci so občutili pesti slovenskih fantov, tudi Petkoševo. Dve leti kasneje, ob prihodu gestapa na Jesenice, ga je Jeseničan Čepon zatožil. Zaprli bi ga, če se ne bi Petkoš zvito izmazal.
V eni od partizanskih akcij je bil porušen del mostu pri Žirovnici. Izselitev v Srbijo je grozila tudi Petkoševim. Toda kdo bo najhitreje in najbolje popravil železniški most, če ne tesarski mojster Petkoš? Most je bil popravljen v nekaj dneh, v veliko jezo partizanov. Obsodili so ga sodelovanja z okupatorjem. »Če je temu tako,« trdi danes gospa Vida, »so bili sodelavci prav vsi, od prvega do zadnjega delavca v tovarni.« Družine na srečo niso izselili. Morda pa bi bilo bolje, da bi jo, je kasneje obžalovala mama.
Hčerka Vida se spominja, da je oče vedno hodil z zemljevidom v žepu, tolikokrat prepognjenim, da se do danes ni ohranil. Pozorno je sledil Nemcem pri umiku na ruski fronti. »Poglej, kje so že, ti nemški hudiči. Kmalu bo konec vojne. Samo da odnesemo glave!« je navadno pomodroval. Pred Nemci jo je odnesel, toda ne pred komunisti.
3. decembra 1943 pride Petkoš zgodaj zvečer domov. Ženi potoži, da mu ni nekaj prav, zato takoj odide k počitku v prvo nadstropje svoje novo zgrajene hiše. Prvo leto so bili v njej. Še prej odnese v spalnico svoji dve ljubljeni deklici. Vida se še danes spominja: »Oče naju je imel zelo rad. Eno je vzel v naročje, drugo si je dal na hrbet in naju odnesel v spalnico. Imela sem sedem let, Vanda pa devet. Položil naju je v postelji in dobro ‘zadelal’z odejo. ‘Pa ne pozabita pomoliti!’ nama je še naročil in odšel spat. Midve pa sva smuknili iz postelj in šli še malo posedet v kmečko sobo k mami. Zvečer je bilo pri nas vedno tako prijetno. Kolikokrat je ata, ko je prišel domov, rekel: ‘Manca, tako vas imam vse rad’.
Kmalu zatem nekdo potrka in ker nismo zaklepali, vstopita dva oborožena gošarja. ‘Kje imate telefon?’ vprašata mamo. In že prerežeta telefonsko žico. ‘Nič se vama ni treba bati. Ne bom nobenega obvestila, da sta tu.’ – ‘Kje je pisalni stroj?’ – ‘Mož ga ima v pisarni.’ – ‘Prinesite ga!’ ‘Brez moževega dovoljenja vama ga ne morem dati. Mi ga potrebujemo.’ – ‘Pa pokličite moža!’
Mama nama reče, naj greva poklicat ata. Hitro stečeva po stopnicah in pokličeva ata: ‘Hitro vstani, gošarji so prišli.’ Ata vstane in v pižami stopi vrh stopnic, s hlačami v rokah. ‘Dober večer,’ ju pozdravi. ‘Dober večer’, odzdravita. ‘Pisalni stroj boste dali.’ – ‘Zakaj?’ vpraša ata.«
Gošarja ne razlagata več. Vida se še spomni okroglih, modrih in izbuljenih oči enega od gošarjev. »Poči strel, in oče se zvrne ob Vidi na tla. Dum-dum krogla mu je prebila čelo, v hipu sem stala v krvi, na steni za očetom pa so bili razmrcvarjeni njegovi možgani. Kasneje, ko smo steno prebelili, je ostal na njej temen madež.« Likvidatorja sta mirno odšla.
Valentin Markež je naslednji dan izrekel vdovi svojega znanca sožalje in jo vprašal, zakaj je povedala, da je mož doma. Nič hudega se ni nadejala, saj so gošarji že večkrat hodili okrog hiše, poleg tega pa so jim zdajali veliko denarja. OF je razglasila po Jesenicah: »Prav mu je, saj je bil major bele garde!«
Kljub boleči pripovedi o očetovem uboju, želi gospa Vida dodati še nekaj spominov. »Vedno sem občudovala mamo, kako pogumno je prenašala očetovo smrt. Tolažil jo je sam Bog. Naslednji dan po smrti je šla mama v cerkev na Staro Savo in tam dolgo molila. Pravila je, da je prišla ven kot prerojena. Da bi nam bilo lažje, smo spale vse tri skupaj, medve s sestro vsaka na eni strani ob mami in se je držali za roko.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivan Petkoš pred vojno

Kot otrok sem tako trpela, da se raje ne spominjam. Vse smo prestali, trpeli pa smo. Mama, ki je bila izredno dobra in modra, nama je večkrat rekla: ‘Ne bomo sovražile, Bogu gre sodba in maščevanje.’ Ona je spravo vse življenje živela in nama dajala zgled.
Od vsega hudega je mama zbolela za angino pectoris. Kadar je dobila napad, me je zgrabila groza. Spominjam se, kako sem enkrat tekla po dr. Marčiča, ki je stanoval in imel ordinacijo čisto blizu naše hiše in očetove delavnice. ‘Ljubi Bog, vsaj mamo mi pusti! Ali naj s sestro ostaneva še brez matere?’ sem molila med potjo. Bog me je uslišal.
Po atovi smrti je bilo podjetje prepisano na mamo. Mamin svak, ki je bil atova desna roka v delavnici, je vodil podjetje do konca vojne. Takoj po vojni so nam zaplenili vse do žlice,« pripoveduje Vida. »Preselili so nas v pritličje, v prvo nadstropje pa so se naselili tujci. Nismo jih poznali, ljudje pa so nam pravili, da so ‘pravi hudiči’. Nekaj dni so bili zelo prijazni, potem pa se je začelo. Zaklepali so nam kopalnico, stranišče in pralnico. Takrat sem pričela spoznavati hudobijo ljudi. Kasneje so nam priznali iz zaplembe kuhinjo, dnevno sobo in splanico.
Ko so pričeli graditi novo cesto in most čez Savo, so nam ponudili nadomestno stanovanje, ne hiše, in mama je bila tako prisebna, da je zahtevala zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice. Dobila ga je, vendar z odločbo, da nam stanovanje pripada do spremembe stanu oziroma smrti in nam tako krnili osnovne človeške pravice. Težko smo zapustili domačo hišo, čeprav s temnim madežem na steni. Kljub vsemu je bila naš dragi dom in spominjala nas je na srečne stare čase, ko je živel še ata.
Takoj po vojni so se polastili podjetja. Atovo podjetje je bilo brez posojil in hipotek. Zaplenili so delavnico, skladišče, vse stroje in orodje in tisoč kubikov prvovrstnega gradbenega lesa. Zaplenili so tudi stanovanja nad delavnico. Ni jim zadoščala zaplemba pisarne z vsem inventarjem, ampak so se zaradi povečane birokracije polastili še naše kmečke sobe in jo spremenili v pisarno. Naše podjetje so preimenovali v Gradis, sneli našo tablo in obesili novo. Danes je le še žalostna podrtija. Zaplenili so nam tudi vso zemljo, in ko so gradili novo cesto, nismo dobili nobenega nadomestila. Preživeli smo s paketi, ki so nam jih dobre mamine sestre pošiljale iz Amerike in s tisto bore malo podpore, ki smo jo dobili iz zaplembe.
Končala sem srednjo ekonomsko šolo v Ljubljani, zato sem dobila zaposlitev, priporočali in sprejemali so me v službo pošteni in dobri ljudje, ki so nas poznali, čeprav so se potem zaradi tega morali zagovarjati, kot npr. Višnarjev Niko.
Sčasoma sem v službi napredovala, zlasti potem, ko sem napravila še strokovni izpit. Z možem sva si ustvarila svoj dom in zgradila svojo hišo. Imava sina in hčer: v sinu vidim svojega očeta. Prav tak je, kot je bil moj oče. Zanimivo, da si je zgradil hišo na Homcu pri Kamniku, pod isto Marijino cerkvijo, v katero je mama kot mlado dekle velikokrat poromala. Pa nas je Mati Božja spet pripeljala skupaj in povezala! Svoji dobri materi sem izpolnila zadnjo željo. Na grobu ob očetu je želela imeti bel križ. Pa sem jima ga postavila: iz čistega belega marmorja.«

Tudi Ivan Petkoš ‘justificiran’

Podobno kot za Ludvika Ravnika tudi za Ivana Petkoša današnja, na revoluciornih temeljih ustanovljena pravica ne ve, kam bi ga umestila in kako ‘opredelila’ njegov uboj. Kot smo že videli pri L. Ravniku, tudi I. Petkoša uvršča Jože Vidic v svoji knjigi Po sledeh Črne roke med »snovalce bele garde« na Jesenicah, kjer bele garde nikoli ni bilo.
Jeseniški borec, partizanski pisatelj in ‘zasliševalec’ v begunjskem komunističnem zaporu France Konobelj uvršča Petkoša med pripadnike Črne roke. V svojem delu Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli piše: »Novoustanovljene edinice VOS-a so se spoprijele s tem novim sovražnikom (z »raznimi izmečki Črne roke«) in le njihova zasluga je, da je Črna roka morala s svojimi akcijami prenehati. Nekaj najvažnejših kot Franc Planinc, Rudolf Planinšek, Viktor Trojar, Ivan Petkoš, Janez Vidic, Tone Demšar je bilo kmalu likvidiranih, ostali pa so iz strahu prenehali s svojim delovanjem.«
Pod tem odstavkom na strani 130 pa je navedena z drobnim tiskom malomarna opomba: »Razen z omenjenimi, pa so partizani obračunali še z naslednjimi: Franc Bertoncelj, Robert Saše, Arneš, Karel Valentar, Lado Sitar, Rudolf Caf, Mirko Koritnik, Viktor Čepon, Janez Vidic, Janez Hrovat, Gottlieb Hartlieb, Tone Lipovec, Velikonja, Weisbach, Stanko Robič, Dakskobler, Matko Kovačiček, Anka Kovačiček, Ana Košir, Nikola Ravnik, Ivan Langus, Ana Langus, Štefan Brelih, Silva Smolej, Ludvik Ravnik in še nekateri.« Kar tako, meni nič, tebi nič, so obračunali z ljudmi, za katere se Konoblju niti ne zdi vredno, da bi jih vse izpisal z imeni in priimki ali da bi nekatere od njihovih priimkov vsaj pravilno napisal.
Z velikim upanjem sem vzela v roke knjigo Ivana Križnarja Jeseniško okrožje med nacistično okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem, Ljubljana 2000 (čeprav že naslov sam zamolči revolucijo). V uvodu jeseniški župan Boris Bregant univ. dipl. ing. str. in sin medvojne aktivistke zagotovi, da je »s pričujočo izdajo končno dobila svojo izpolnitev dolgo prisotna želja borcev in aktivistov jeseniškega okrožja, da se pripravi celovit pregled delovanja pred, med in takoj po zaključku druge svetovne vojne.« Ali bom torej tukaj izvedela kaj več o ‘justifikaciji’ vsaj Ludvika Ravnika, Ivana Petkoša, Franca Bertonclja in Petra Arneža? Vse o njih in mnogih drugih ‘justificiranih’ je strnjeno v enem samem odstavku na straneh 239 in 240:
»Ker so nekateri vosovci pretiravali z neutemeljenim sumničenjem ljudi, da sodelujejo z okupatorjem, je slovensko vodstvo NOB leta 1943 v svojih navodilih opozarjalo, da mora biti vsaka usmrtitev utemeljena in krivda dokazana. Avgusta 1943 je izšel pravilnik o organiziranju in poslovanju brigadnih sodišč, dopolnili pa so ga novembra 1943 in januarja 1944, aprila 1944 pa določila združili v Uredbo o vojaškem kazenskem sodstvu. Po ukinitvi VOS konec februarja 1944, v jeseniškem okrožju pa aprila, je bila odločitev o smrtni kazni sodelavcev okupatorja prepuščena sodiščem, v katerih so bili tudi pravniki.« Brezsramna in žaljiva navedba, ki ne potrebuje komentarja.
Več kot pol stoletja po uvedbi sodišč, v katerih so tudi danes pravniki, hčerka umorjenega Ivana Petkoša, gospa Vida Pfajfar sprejme od današnje Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic pri Vladi republike Slovenije (v kateri so tudi pravniki) žaljivo pojasnilo: »Glede usmrtitve vašega očeta med vojno pa tudi zakon o žrtvah vojnega nasilja določa, da so žrtve vojnega nasilja tisti, ki so bili v vojni izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev; žrtev vojnega nasilja je tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ne pa tudi tisti otrok, katerega starš (oče ali mati ali oba) je bil usmrčen s strani partizanov, kot je bilo v vašem primeru. S spoštovanjem, ta in ta.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivan Petkoš (desno) s hčerko

Ali nismo še vedno v obdobju revolucionarnega prava in duha?
Kdo je bil morilec njenega moža tudi demokratična država Slovenija še ni raziskala. Po nekaterih okoliščinah povzema, da bi to utegnil biti Mirko Rogelj. Po njem nosi ime ulica, po kateri veliko Jeseničanov hodi v cerkev.