Avtor: Neoznačeni avtor

Gospod Peter Kovačič Peršin
predsednik Komisije za prikrita grobišča
Ljubljana
Podpisani se ne strinjamo, da se o tako pomembnem zakonu, kot je zakon o vojnih grobiščih, s katerim se naša komisija ukvarja najmanj pet let, odloča s korespondenčno sejo. Mislimo namreč, da sedanji predlog zakona ni usklajen z mednarodnimi akti, ki jih je naša država sprejela in ratificirala. Čeprav so razmere v sedanjem državnem zboru take, da lahko koalicija vladnih strank deluje kot buldožer in zavrne kakršenkoli amandma in sprejme zakon po svojem okusu, mora naša komisija ohraniti zdravo pamet in delovati normalno. Če bo namreč zakon sprejet z vsemi napakami in prevarami v taki obliki, v kakršni smo ga nedavno prejeli člani komisije v presojo, računam tudi, da se večina članov s predlogom strinja, bo to za našo komisijo in državo blamaža. Kar v nekaj členih je skregan z mednarodno zakonodajo. Poslati ga bo treba v presojo Ustavnemu sodišču Republike Slovenije in ustreznim mednarodnim institucijam.
Omejili bi se samo na Ženevske konvencije z dne 12. avgusta 1949 in oba dopolnilna protokola k njim. Teksti, ki jih navajamo, so iz knjige: ŽENEVSKE KONVENCIJE o zaščiti žrtev vojn, Rdeči križ Slovenije, Ljubljana 1993. V oklepajih so napisane strani, na katerih so členi napisani.

Ženevske konvencije

1. Tako Ženevska konvencija za izboljšanje položaja ranjencev, bolnikov oboroženih sil v vojni v 17. členu (str. 37) odreja, kako je treba pokopati mrtve. Povzemamo srednja odstavka:
»Trupla lahko upepelimo samo, če to zahtevajo nujni higienski razlogi ali razlogi, ki izhajajo iz veroizpovedi umrlih. V primeru upepelitve se morajo okoliščine in razlogi za upepelitev podrobno navesti v potrdilu o smrti ali overovljenem seznamu umrlih.
Strani v spopadu bodo poleg tega poskrbele, da bodo umrli dostojno pokopani, po možnosti v skladu z obredom veroizpovedi, ki so ji pripadali, da bodo njihovi grobovi spoštovani, po možnosti razvrščeni po državljanstvu, dostojno vzdrževani in tako označeni, da jih bo mogoče vedno najti. Zaradi tega bodo strani v spopadu v začetku sovražnosti organizirale uradno službo za registracijo grobov, da bi omogočile kasnejše izkope zaradi indentifikacije trupel ne glede na lokacijo grobov in morebitni prenos v matično deželo.«
2. Omenjeno ponavlja Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki v 120. in 121. členu. Obravnavata smrt vojnih ujetnikov (str. 89-90):
V tretjem odstavku 120. člena najprej o postopku pri pokopu ali upepelitvi, nato pa delna ponovitev odstavka 17. člena 2. konvencije:
»Oblast, ki je zajela vojne ujetnike, zagotavlja, da bodo vojni ujetniki, ki so umrli v ujetništvu, dostojno pokopani, po možnosti s cerkvenimi obredi veroizpovedi, ki so ji pripadali, njihovi grobovi pa redno vzdrževani in tako obeleženi, da jih bo vedno mogoče prepoznati.«
Zadnji, t.j. peti odstavek istega člena pa ponavlja pojem »služba za grobove, ki jo ustanovi sila, ki je zajela vojne ujetnike«. Ta sila je »dolžna skrbeti za grobove in registrirati vsak poznejši prenos trupel«.


3. Ravnanje z mrtvimi obravnava tudi Ženevska konvencija za zaščito civilnih oseb med vojno z dne 12. avgusta 1949. V 130. členu (str. 131) ponavlja prejšnji tekst, ki je seveda prilagojen statusu žrtev:
»Oblasti, ki internirane osebe zadržujejo, zagotovijo, da bodo internirane osebe, ki so umrle v internaciji, dostojno pokopane z obredi veroizpovedi, ki so ji pripadali; da bodo njihovi grobovi spoštovani, redno vzdrževani in tako označeni, da jih bo mogoče vedno najti.
Umrle internirane osebe se pokopavajo posamično, razen če jih je zaradi neizbežnih okoliščin treba pokopati v skupni grob. Trupla se smejo upepeliti le, če to zahtevajo nujni higienski razlogi ali veroizpoved umrlega in če je oseba sama izrazila tako željo.«
4. Ponovno se loteva mrtvih Dopolnilni protokol (protokol I) o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov, na katerega se naveže tudi Dopolnilni protokol (protokol II) o zaščiti žrtev nemednarodnih oboroženih spopadov. Protokol I v 34. členu (str. 155) odreja naslednje:
»Posmrtni ostanki oseb, ki so umrle iz razlogov v zvezi z okupacijo ali med zaporom, do katerega je prišlo zaradi okupacije ali sovražnosti, morajo biti spoštovani, njihovi grobovi pa morajo biti spoštovani, lepo vzdrževani in zaznamovani tako, kot je določeno v 120. členu IV. konvencije, vse dotlej, dokler njihovi ostanki ali grobovi ne dobijo v smislu konvencije in tega protokola ugodnejšega tretmaja.«
Člen tudi poudarja, da je treba »olajšati vrnitev ostankov umrlih oseb in njihovih osebnih stvari državi izvora na njeno zahtevo ali zahtevo družine, če država temu ne nasprotuje«.

Vendar visoka pogodbenica, na območju katere so grobovi, lahko odredi izkop:
»kadar terjajo izkop javne koristi, pri čemer je mišljena potreba iz sanitarnih razlogov ali razlogov preiskave … «
Dopolnilni protokol o zaščiti žrtev nemednarodnih oboroženih spopadov (protokol II) v 2. členu tudi piše (str. 188), da se bo »uporabljal brez kakršnekoli diskriminacije, ki bi temeljila na rasi, barvi kože, spolu, jeziku, veroizpovedi ali prepričanju, političnem ali drugem mišljenju, nacionalnem ali socialnem poreklu, bogastvu, rojstvu in drugem statusu ali na kateremkoli drugem podobnem kriteriju (v nadaljnem besedilu: »diskriminacija«), za vse osebe, ki so prizadete v oboroženem spopadu, kot je definiran v 1. členu«. Mrtve omenja 8. člen (Iskanje, str. 191): »se poiščejo mrtvi, prepreči njihovo oropanje in se primerno odstranijo«.