Avtor: Martin Kranner

V članku »Ob 60-letnici vaške straže v D. M. v Polju« je Janez Grum opisal, kako je zaradi partizanskega napada na karabinjersko postajo na Vevčah in požiga skladišč papirja in lesa Papirnice Vevče italijanska vojska – in sicer divizija sardinskih grenadirjev (Granatieri di Sardegna), ki ji je poveljeval general Orlando in je imela oblast in nadzor nad Ljubljano in njeno okolico ter Notranjsko – dne 31. avgusta 1942 prečesala ozemlje naše izredno velike občine D. M. v Polju in odpeljala v internacijo na otok Rab okrog 700 moških. Omenil je, da se je piscu tega članka posrečilo doseči, da niso bili odpeljani v internacijo nekateri fantje, člani nekdanjega Fantovskega odseka pa tudi še obstoječe Marijine kongregacije.
Število 700 oz. 800 interniranih navajajo tudi komunistični viri. Poljski Zbornik 1965 – Prispevki iz zgodovine delavskega gibanja med vojnama in iz narodnoosvobodilnega boja na področju občine Ljubljana – Moste – Polje citira iz Sajetovega dela Belogardizem (Lj., 1952): » … Naslednji dan (31. avgusta – op. pisca) so Italijani blokirali občino Polje, aretirali 700 ljudi in jih odpeljali v internacijo …« Podbevškova v knjigi Sv. Urh piše o 800 odpeljanih. Navaja članek iz dnevnika Slovenec z dne 30. januarja 1944: » … Dne 31. avgusta so v svoji besnosti navalili badoljevci in napravili racijo po vsej občini Polje, na Ježici in Dobrunjah in odpeljali v internacijo nad 800 moških in to povečini onih, ki niso bili s komunizmom nikdar v zvezi. Ugotovljeno je bilo pozneje, da so bili komunistični terenski delavci vnaprej obveščeni o teh represijah in so se pravočasno umaknili.«
Občina D. M. v Polju (Polje) je bila ozemeljsko zelo obsežna. Zajemala je severnovzhodni del Ljubljanskega polja med Savo in Ljubljanico (do njunega sotočja pod Kašeljsko-Zaloškim gričevjem). Vanjo so spadale nekatere vasi ob Savi: Hrastje, Obrije in Šmartno, dalje Sneberje, Zg. in Sp. Zadobrova, Zalog, Podgrad, Sp. in Zg. Kašelj, Vevče, D. M. v Polju, Slape, Studenec.

Razmere pred prvo svetovno vojno

Pred prvo svetovno vojno je kmečki sloj tvoril večino prebivalstva poljske občine. Katoliška cerkev je imela velik vpliv na miselnost ljudi in večina prebivalcev je pripadala krščanskemu svetovnemu nazoru. Politično premoč so imeli pristaši Slovenske ljudske stranke.
Pomemben del prebivalstva pa so že tvorili delavci, zaposleni predvsem v tovarni papirja na Vevčah. Mnogo je bilo železničarjev, ki so delali na velikem premikalnem kolodvoru v Zalogu in v Ljubljani. Nekateri pa so si služili kruh v tovarnah v mestu (kemična, tobačna, Saturnus). Bili so že strokovno organizirani: Kristanovi socialdemokrati so prevladovali med železničarji v Zalogu, Krekovo krščansko socialno gibanje je imelo premoč med papirničarji na Vevčah.

Razmere med vojnama

Po vojni vihri, ki je pustila za seboj težke negativne posledice tako na moralnem kot gospodarskem in socialnem področju, so se v poljski občini spremenile družbeno-politične razmere ter sestava prebivalstva. Kmečki sloj je prišel v manjšino in le nekatere vasi (tiste ob Savi ter Sneberje, Slape in Studenec) so še ohranile kmečki značaj in krščansko versko tradicijo. Prevladalo je delavstvo, ki se je organiziralo v ideološko opredeljenih sindikatih. Nastalo je novo socialno vprašanje, s katerim se je družba morala soočati: proletariat in kapitalizem. Gledanje na ta problem in poskusi rešitve so razdvojili družbo (zlasti po objavi papeške socialne okrožnice Quadragesimo anno leta 1931 o obnovi družabnega reda, ki je obsodila krščanski socializem: »Religiozni socializem, krščanski socializem so protislovni izrazi: nihče ne more biti obenem dober katoličan in pravi socialist!«)
Delavci so postali odločilen dejavnik družbenega utripa. Vključili so se v razne mladinske, kulturne, prosvetne, športne in politične organizacije, jih prepojili s svojo miselnostjo, ki je pri mnogih že bila pod vplivom marksistično komunističnih idej, ki jih je komunistična partija znala vcepljati pod geslom razrednega boja.
V poljski občini se je komunistična partija organizirala in dobila svoje pristaše takoj po oktobrski revoluciji, najprej med železničarji v Zalogu. Najbolj vneti in delavni komunistični privrženci med njimi so bili priseljeni begunci s Primorskega. Zbežali so iz Italije, ker so oblasti zaradi raznarodovanja premeščale državne uslužbence Slovence v notranjost Italije. Bili so zavedni Slovenci, svobodomisleci po duhu in proticerkveno nastrojeni. Domačini so jih imenovali »barakarji«, ker so stanovali v preurejenih vojaških barakah avstroogrske armade, ki so služile kot skladišča za preskrbo soške fronte.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Martin Kranner, podporočnik vaške straže

Takoj po vojni so se komunisti vrgli na delo med delavci vevške papirnice, ker je bilo v njej zaposlenih največ delavcev poljske občine in ker je delovala močna strokovna organizacija (Jugoslovanska strokovna zveza, ki so jo vodili krščanski socialisti, dejavni in zaznavni tudi na prosvetnem področju). Uspelo jim je, da so organizirali močno skupino simpatizerjev in da so pridobili vodilne sindikalne krščanske socialiste, da so sodelovali z njimi v raznih političnih demonstracijah in se v času okupacije vključili v OF in v partizanske vrste.

Racija v občini Devica Marija v Polju

Tistega usodnega 31. avgusta so že zgodaj prihiteli v občinsko pisarno, kjer je bil v službi Rudi Hirschegger, član obeh omenjenih organizacij, nekateri občani, vsi preplašeni, in sporočili, da od Save sem prodirajo italijanski vojaki in pobirajo vse moške, ki jih najdejo na polju ali doma. R. Hirschegger, tedaj zaročenec moje sestre Marice, je novico nemudoma sporočil meni – stanoval sem blizu občinskega poslopja – in še nekaterim okoličanom. Zbrali smo se pred poslopjem, ne vedoč kaj storiti. Zavedali smo se, da gre za povračilni ukrep, ki smo ga po treh partizanskih akcijah pričakovali, vendar ne tako hitro. Okupacijska vojaška oblast je take ukrepe izvajala vedno, kadarkoli so partizani ali terenci izvršili na podeželju kako sabotažno dejanje ali napadli kako vojaško enoto ali posadko: večja vojaška sila vdre na območje dejanja, prečeše teren, požiga hiše, ropa in pobira živino, večkrat kot talce strelja večinoma nedolžne moške, odpelje moške (in tudi ženske) za sojenje pred vojaškim sodiščem ali v internacijo. Nekateri smo se vzpeli v zvonik, s katerega smo zagledali vojake že čisto blizu vzdolž železniške proge. Hitro smo se spustili z njega, se spet zbrali pred občino ter ugibali, kaj ukreniti: ali se poskriti, zbežati čez Ljubljanico proti hribom ali najti kako drugo rešitev. Preden smo se odločili, je bilo že prepozno: vojaki so nas obkolili. Začeli so nas zganjati proti Prosvetnemu domu, ki se je nahajal blizu občine, in nas nagnali v skupino moških, pobranih iz hiš iz središča vasi D. M. v Polju, ki so jih imeli zastražene na cesti pred hišo mizarja Svetka. Hiša je stala pred Prosvetnim domom z obširnim telovadiščem, ki je tisti dan služilo vojaščini kot zbirališče za vse prijete iz cele občine, in kjer je bilo natrpanih že mnogo segnanih. V skupini pred hišo so se nahajali tudi duhovniki: oba poljska kaplana Matija Lamovšek in Anton Vukšinič ter župnik Andrej Šavli, begunec z Gorenjskega. Verjetno je to dejstvo vplivalo, da te skupine niso takoj nagnali na zbirni prostor, ampak jo zadržali zunaj njega. Nisem se pustil potisniti v skupino, temveč sem se zoperstavljal, češ da sem italijanski državljan, rojen v Camporosso (Tarvisio, Udine) (Žabnice pod Sv. Višarjami). Kazal sem dovolilnico (neke vrste prepustnico – lasciapassare), kjer je bilo zapisano, da se kot italijanski državljan smem podajati prek meje Ljubljanske pokrajine v Italijo do Trbiža (Tarvisio). Imel sem srečo, da sem pritegnil pozornost nekega tam navzočega oficirja, ki je vzel dokument in ga začel pregledovati. Tako sem ostal z njim izven skupine.
Za osvetlitev je treba pojasniti, kako nepričakovano, skoraj čudežno bi rekel, sem prišel do te dovolilnice. Dobil sem jo po posredovanju neke Ljubljančanke iz Šiške, s katero sem se seznanil, ko sem pred vojno med poletnimi počitnicami bival pri stricu na svojem rojstnem domu v Žabnicah, ona pa je hodila na letovanje v Žabnice k prijateljici, hčerki lastnice znane gostilne »pri Klinarju« – danes hotel »Spartiacque« (po slovensko razvodje, ker se reka Bela, ki izvira nad vasjo in teče mimo hotela, izliva v Tilment in nato v Jadransko morje, medtem ko potok, ki izvira vzhodno od hotela, teče v Črno morje). Dvoril ji je neki kvesturin, policijski komisar v Trbižu. Ona je vedela, da sem poleti in jeseni leta 1939 na željo prof. Lamberta Ehrlicha (kot je mnogim znano, je bil doma iz Žabnic in torej moj sovaščan), prepričeval Žabničane, naj ne optirajo za Nemčijo. (Po pogodbi med Mussolinijevo Italijo in Hitlerjevo Nemčijo leta 1939 so prebivalci nemškega rodu in jezika na Južnem Tirolskem dobili možnost optiranja: pridobitev nemškega državljanstva in preselitev v Nemčijo. S Slovenci naseljena Kanalska dolina najprej ni bila vključena v zakon o optiranju, pozneje pa so nemškutarji in nacistični propagandisti to dosegli.) Vedela je tudi, da sem se moral zaradi te akcije na hitro umakniti iz Žabnic, ker krajevni fašistični stranki (fašistična Italija je imela interes, da se otrese prebivalcev neitalijanske narodnosti) in nacističnim propagandistom to moje delovanje ni šlo v račun. Nameravali so me prijeti in kot italijanskega državljana poslati k vojakom in verjetno na fronto. (Zanimivo: na načrtovano aretacijo me je opozorila neka mlada Žabničanka – ki me je rada videla – načelnica mladinske organizacije »Mlade Italijanke«, doma iz edine nemške družine v vasi.)
Nekoč jeseni 1941 sem to znanko srečal v Ljubljani. Ko sem ji omenil, da odkar so Italijani zasedli Slovenijo, ne hodim več v Žabnice, ker ne dobim potnega dovoljenja, mi je povedala, da ona še hodi, ker ima potno dovoljenje. Poskrbel da ga ji je policijski komisar, ki ji je dvoril v Žabnicah in je sedaj v službi v Ljubljani. Ponudila se je, da mi pomaga, da dovoljenje dobim tudi jaz, če želim. Seveda sem pritrdil in dovoljenje za prehod meje v Italijo res dobil. (Pozneje sem odkril, da je ta moja znanka bila aktivistka OF: tisti policijski komisar je bil namreč obsojen, ker je sodeloval z OF, poročal o tajnih sklepih policije in izpustil iz zapora nekatere aktiviste OF in ujete partizane.)
Menim, da je prav in umestno, da v zvezi z dovolilnico omenim na tem mestu prizadevanje škofa Rožmana za lajšanje usode internirancev v koncentracijskem taborišču v Gonarsu. Konec aprila ali v začetku maja leta 1942 me je škof Rožman, ki je vedel za mojo možnost potovanja v Italijo, prosil, da bi nesel goriškemu nadškofu Margottiju pismo s prošnjo, da bi mi dal – označil me je kot člana KA – spremno pismo za vstop v taborišče Gonars. Poizvedel naj bi za imena interniranih – v prvi množični raciji v Ljubljani marca 1942 so bili prijeti mnogi katoliški študenti in nekateri člani KA – in za možnost pošiljanja živilskih paketov. Po srečnem naključju sem mogel vstopiti v notranjost taborišča, seznama internirancev pa se mi ni posrečilo dobiti, pač pa zagotovilo in dovoljenje taboriščnega komandanta za pošiljanje paketov.
Omenil sem že, da nisem bil potisnjen v skupino z drugimi, in to srečno naključje – kot tudi dejstvo, da te skupine z duhovniki niso takoj nagnali na zbirni prostor – je vplivalo na nadaljnje dogajanje. Skupini se je približal poveljujoči polkovnik in začel divjati ter vpiti, da smo vsi komunisti. Ko se je eden duhovnikov oglasil, da nismo komunisti, je zarjul: »Tudi duhovniki so komunisti!« (Anche i preti sono comunisti). Besen je iztrgal dimnikarju, ki je ves črn s svojim orodjem stal v skupini, železno grebljico in z njo udaril poleg stoječega občinskega slugo, ko je nekaj rekel. Nato je odšel na zbirni prostor, skupino pa je še pustil tam. V tem se je skupini približal krajevni tajnik italijanske fašistične stranke. Oblečen je bil v uniformo, ki jo je sicer redkokdaj nosil.
Poleg civilne oblasti, v katero je spadala tudi policija in jo je izvrševal t. i. visoki komisar, ter vojaške oblasti (v Ljubljanski pokrajini je bil nastanjen XI. armadni zbor), ki je po Mussolinijevi odredbi od januarja 1942 prevzela obrambo in od maja istega leta tudi varstvo javnega reda, je kot tretja oblast delovala še italijanska fašistična stranka, in sicer na kulturnem, prosvetnem, socialnem, gospodarskem in športnem področju. Ta je bila organizirana kot v Italiji po starostnih kategorijah in področjih delovanja, teritorialno razdeljena na sektorje. V večjih krajih so bili nameščeni krajevni tajniki – tako tudi v D. M. v Polju – ki so večinoma uradovali na sedežu občine.
Poljski fašistični tajnik je bil po poklicu učitelj, precej izobražen in razgledan in nič oblasten. Iz pogovora z njim se je razumelo, da je bil bolj malo fašistično nastrojen. Na občini je imel uradne in neuradne stike z Rudijem, ki je bil vodja anagrafskega urada, in pri tem spoznal njegovo ideološko usmerjenost. Zvedel je za obstoj fantovske Marijine kongregacije, in da ima sedež v kaplaniji. Rudi mu je tudi omenil, da on in še nekateri fantje zaradi groženj terencev – aktivistov OF in strahu, da bi nas ugrabili, ne spimo doma, pač pa v župnišču, ki je varnejše zaradi bližine vojaške posadke, in da smo oboroženi z nekaj ročnimi granatami. To je bilo potrebno iz previdnosti za primer, da bi vojaška posadka, nastanjena v bližnji šoli, zvedela za našo oborožitev. Odredba vojaškega poveljstva kot tudi Visokega komisarja je določala, da bodo takoj ustreljeni tisti, pri katerih se bo našlo orožje, municija ali eksplozivni material.
Ko sem tajnika zagledal, sem se mu približal in ga – sila kola lomi – prosil za posredovanje, češ da nas imajo za komuniste, kar nismo. Odvrnil je, da v tem primeru odloča vojska in je vse odvisno od vojaške oblasti. Svetoval je, naj se obrnem na poveljujočega generala, ki je malo prej prišel pogledat na občino. Navzoči službujoči častnik je prisluhnil razgovoru. Spet se nam je nasmehnila sreča, prišel je general. Častnik mu je raportiral, jaz pa sem brez oklevanja stopil predenj, mu pokazal svojo dovolilnico in mu začel razlagati, da nas imajo za komuniste, pa nismo; da so prijeti tudi duhovniki, ki gotovo niso komunisti; da so mnogi prijeti fantje člani Marijine kongregacije in KA in da nismo krivi za dva napada na vojake in karabinjerje in požig v papirnici.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Kranner, vaški stražar, padel v bojih na Mokrcu 22. feb. 1943

General me je poslušal, pogledal na skupino in opazil duhovnike, me nekaj časa motril, nato pa častniku ukazal, naj duhovnike izpustijo, meni pa dejal, naj napravim seznam kongreganistov in naj mu ga izročim. Takoj sem pohitel na občino, da bi napisal seznam. Tajnik je šel z menoj. Pomagal mi je in tipkal imena, ki sem jih v naglici narekoval po spominu. Na spominjam se, koliko imen in katera, vsekakor vseh tistih fantov, ki sem jih videl v skupini. Naglo sem se vrnil in generalu, ki je bil še tam, izročil seznam. Pregledal ga je in nato nekaj naročal častniku: razumel sem, da je govoril o izpustitvi. Nato je odšel. Čez nekaj časa se je pojavil poveljujoči polkovnik in častnik mu je poročal, kaj je naročil general in mu izročil seznam. Opazil sem, da je bil nejevoljen in slišal sem, da je rekel, da tu poveljuje on. Seznam je vrnil častniku in mu ukazal vso skupino odpeljati k ostalim prijetim, ne da bi koga dal izpustiti. S skupino sem šel tudi jaz in ko smo prišli na telovadišče, so se fantje, ki so slišali moj razgovor z generalom in videli, da sem mu izročil seznam, strnili okoli mene. Povedal sem jim imena, ki sem jih vnesel v seznam, in poklicali smo k sebi še fante s seznama, ki so se že nahajali na telovadišču. Oddaljili smo se od ostalih, se zbrali ob steni v ozadju poslopja in čakali.
Ko so vojaki začeli prijete urejati v vrste in naganjati na cesto, da jih poženejo peš na vlak na postajo v Zalogu, so hoteli nagnati tudi našo skupino. Malo prej je prišel na telovadišče poveljnik karabinjerske postaje na Vevčah. Ko je opazil našo skupino, se nam je približal, ker je mnoge od nas poznal, saj smo morali pri karabinjerjih iskati dovoljenje za Ljubljano in iz nje. Občinskega uradnika Rudija, ki je bil tudi invalid – imel je mrtvo desno roko – je poznal po službeni dolžnosti in je vedel, da ni komunist. Z menoj pa je imel opravka dvakrat. Kmalu po prihodu Italijanov v Polje – v drugi polovici aprila 1941 – sem bil ovaden, da sem komunist in da skrivam orožje. Nekateri poljski terenci, ki so po razsulu jugoslovanske vojske nabirali orožje, so namreč videli, da je moj brat Jože iz vojaškega skladišča v gradu Fužine pobral dve puški in precej ročnih granat in jih prinesel domov. Karabinjerji so napravili hišno preiskavo, a k sreči orožja niso našli, pač pa le nekaj vojaških šotorskih kril. To blago sem moral jaz – brat je bil mladoleten – na kolcih peljati na karabinjersko postajo. Ko so dognali, verjetno tudi iz arhiva, ki ga je hranila prejšnja jugoslovanska orožniška postaja, da nisem komunist, so me izpustili. Ko sem bil februarja in marca 1942 zaprt in postavljen pred vojaško sodišče pod obtožbo sodelovanja s partizani in sabotažnega dejanja, za kar je bila predvidena smrtna kazen (prijet sem bil na železniški postaji v Trebnjem, ko sem nameraval iti v Mokronog k župniku Sladiču, bivšemu kaplanu v Polju; pri meni so našli izvod Slovenskega poročevalca), je poročilo karabinjerjev in posredovanje škofa Rožmana, ki me je poznal kot člana KA, odločilno vplivalo, da sem bil oproščen in nisem bil poslan v konfinacijo. Karabinjerja smo prosili, naj posreduje, ker je general odobril seznam za izpustitev, a je odgovoril, da ne more storiti ničesar.
Upirali smo se in se nismo pustili pognati proti izhodu in na cesto in glasno dopovedovali, da nas je general določil za izpustitev. Zato so vojaki oklevali in niso uporabili sile (morda tudi zaradi bližine komandanta karabinjerjev ali ker so vedeli, da je že bila izločena in izpuščena ena skupina – nekateri delavci vevške papirnice). Odšli so in se niso več vrnili. Morda je naše zoperstavljanje in kričanje vzbudilo pozornost službujočega častnika (tistega, ki je prisostvoval mojemu nastopu pred generalom in je vedel za njegovo odločitev glede skupine na izročenem seznamu in opazil mene v skupini) in ukazal, da nas pustijo.
Naenkrat smo se zavedeli, da smo ostali sami na telovadišču – prosti! Bili smo presrečni, a veselju nismo dali duška. Stali smo tam še nekaj časa, nemi, se spogledovali, kot bi hoteli reči: Mi smo tu, rešeni, s ceste sem pa jok in kriki obupanih mater in žena tolikih dobrih in nedolžnih odvedenih. Počutil sem se nelagodno – in verjetno tudi ostali – ker nas je ostala le peščica, ogromno pa je bilo odpeljanih. Ta občutek se mi je še povečal, ko so, čim smo se prikazali izza poslopja, planile proti nam naše matere in za njimi nekaj žensk, ki so nas obkrožile. Nekatere so jokale in nas prosile, naj rešimo tudi njihove svojce (kot da bi to bilo v naši moči), druge pa so vehementno skoraj zahtevale od nas, da moramo to storiti. Čutiti je bilo očitek, zakaj smo se rešili samo nekateri. Kaj naj bi odgovoril? Da nisem napravil prav, ker sem prosil za izpustitev le za skupino, ki sem jo poznal in vedel za imena? Brez premisleka in oklevanja sem storil, kar mi je prišlo na misel. Ne vem, kateri svetnik me je navdihnil in me opogumil za nastop pred generalom. Izkazalo se je, da je v tistih okoliščinah in v tistem trenutku ta moj korak imel uspeh in je odločilno vplival na nadaljnje dogajanje (vaška straža, akcija za reševanje internirancev). Reči morem, da je izpustitev naše skupine rešila smrti mnoge internirane. Ne bi znal povedati, koliko fantov s seznama nas ni bilo odpeljanih: ali 14 ali 16; danes smo živi še štirje in vsi živimo izven Slovenije.

Prizadevanja za izpustitev internirancev

Za opis in osvetlitev nadaljnjega dogajanja je treba poseči nazaj in navesti nekatera dejstva. Ko sem jeseni 1941 dobil dovoljenje za potovanje v Italijo (v Trbiž), me je ilegalna Slovenska legija (SL) »vpregla« kot kurirja med Ljubljano in Italijo. Od advokata dr. Albina Šmajda in lazarista Jožeta Godine sem nosil v Gorico dr. Janku Kralju poročila o stanju in dogodkih v Ljubljanski pokrajini (ta so šla naprej v Vatikan, od tam pa v London do dr. Mihe Kreka), od njega pa v Ljubljano sveže in važne novice iz Italije. Za Vauhnikovo obveščevalno mrežo (delal je za zaveznike) sem od upravnika dnevnika »Slovenec« ing. Jožeta Sodje nekajkrat prejel poročila za zaveznike in jih oddal Vauhnikovemu obveščevalcu v Trstu, bivšemu uredniku izpostave »Slovenca« v Mariboru, Jojotu Golcu.
Kot kaže, je dr. Janko Kralj imel v italijanski lokalni policiji zaupnika, ki ga je obveščal in mu dajal tudi zaupne in tajne odredbe. Imel je odličen stik z Vatikanom in ta je nedvomno imel svojega zaupnika v italijanski politični policiji OVRA. Tako je Kralj kmalu po prvi množični raciji vojaške oblasti v Ljubljani in okolici (od 23. 2. do 14. 3. 1942) sporočil, kam so prijete ljudi odpeljali: najprej blizu Čepovana, nato pa v koncentracijsko taborišče v Gonarsu. Sporočil in svetoval je tudi, naj se v zadevah z vojaško oblastjo obračamo na polkovnika Galla, načelnika štaba XI. armadnega zbora, ki da je praktičen katoličan in član italijanske Katoliške akcije, pri policiji (kvesturi) pa na nekega podčastnika Slovenca (medlo mi je v spominu ime Mikulin ali Makuc ali Miklus), ki je imel tudi nalogo prevajalca in tolmača.
Vse 31. avgusta prijete moške iz občine Polje so odpeljali v koncentracijsko taborišče na otoku Rabu. V drugi polovici septembra je dr. Kralj poslal v Ljubljano poročilo o težkih razmerah in žalostnem stanju internirancev v taborišču, ki ga je prejel od šolskih sester iz Tomaja, ki so imele svojo hišo tudi na Rabu. Tudi na podlagi tega poročila, kot že prej iz poročil iz taborišča v Gonarsu, je škof Rožman sestavil poročilo in ga poslal v Vatikan ter prosil za posredovanje. Osebno je poročilo o taboriščih izročil tudi novembra 1942, ko se je mudil v Vatikanu. Poročilo in posredovanje Vatikana pri italijanski vladi je imelo nekaj uspeha. Civilne in vojaške oblasti so se zganile in začele izboljševati pogoje: začeli so graditi barake namesto šotorov, dajali so nekaj več hrane otrokom, matere in otroke ter starejše so preselili v Gonars.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Kranner na mrtvaškem odru

O hudih razmerah na Rabu in o žalostnem stanju internirancev se je tako izvedelo tudi v Polju. To nas je vzpodbudilo – tačas se je že ustanovila Vaška straža – da sem se podal na poveljstvo XI. armadnega zbora in prosil za sprejem pri polkovniku Gallu. Ta me je sprejel – navzoč je bil tudi stotnik Tornari, ki je vodil obveščevalni center in precej dobro govoril slovensko.
Polkovniku sem povedal, da so odpeljani moški iz občine Polje, ki po veliki večini niso komunisti ali simpatizerji OF in partizanov, internirani v koncentracijskem taborišču na Rabu in da imamo od sester z Raba poročilo, da so tam razmere zelo hude. Polkovnik je odgovoril, da ne gre za koncentracijsko taborišče, da so tam »iz varnostnih razlogov, da bi bili zaščiteni pred partizani« in da se bo pozanimal. Nato me je odslovil. (Pri polkovniku je bil z menoj še en član VS, ne spominjam se več imena.)
Glede Tornarija naj povem: po sprejemu me je ustavil na hodniku. Ko sem mu povedal, da sem rojen v Žabnicah, je dejal, da je navdušen alpinist in da dobro pozna Julijske Alpe. Ker mi je ime zvenelo znano, se mi je posvetilo: njegovo ime sem bral pod nekaterimi fotografijami, objavljenimi v Kugyjevi knjigi »Julijske Alpe«. Pred nekaj leti sem v knjigi Željeznova »Rupnikov proces« našel napisano, da je na nekem obisku pri Rupniku temu povedal, da je (kot alpinist) špijoniral utrdbe, ki jih je jugoslovanska vojska gradila ob meji pod Rupnikovim vodstvom.
Mislim, da je bilo čez kak teden ali dva, ko nas je polkovnik poklical v štab. Brez kakega daljšega uvoda nam je naročil, naj napravimo seznam oseb, predlaganih za izpustitev, ki ga naj poleg poveljnika VS podpiše tudi župnik. Seveda smo seznam takoj napravili in mu ga izročili.
O tem naročilu in razpletu glede internirancev na Rabu sem obvestil škofa Rožmana. Iz dokumentov arhiva XI. armadnega zbora, ki so objavljeni v knjigi Toneta Ferenca »Rab – Arbe – Arbissima«, Lj. 2002, je razvidno, da je škof od tedaj začel s prošnjami za izpustitev celih skupin internirancev in ne samo posameznikov kot dotlej, tako npr. za otroke izpod 14 let, ki bi jih nastanili v nekaterih zavodih in jim dali primerno vzgojo.
Čez nekaj časa – kak teden ali dva – je bila pripeljana v Ljubljano z Raba vsa skupina s prvega oddanega seznama, torej čez kakih 5-6 tednov, odkar so jih odpeljali. TO JE BILA PRVA MNOŽIČNA IZPUSTITEV INTERNIRANCEV IZ KONCENTRACIJSKEGA TABORIŠČA NA RABU, ki so bili tja odpeljani po prečesavanjih ali množičnih aretacijah tistega težkega leta 1942 (in sploh iz kakega taborišča v Italiji). Ob 60-letnici prve množične izpustitve je prav, da se objavi, kako je to tega prišlo.
Zanimivo, da Vratuša v svoji knjigi (Anton Vratuša: Iz verig v svobodo – Rabska brigada, Lj. 1998), kjer podrobno in dokumentirano opisuje dogajanje v taborišču, te prve množične izpustitve ne omenja; gotovo je imela odmev. Piše samo: »Nekatere, zlasti take, za katere so jamčili krajevni župniki ali župani, so pustili domov oziroma poslali v enote MVAC.«
O ugodni rešitvi naše prošnje smo takoj obvestili vodstvo Slovenske legije, ki je obvestila druge vaške straže, da so začele pošiljati prošnje za izpustitev. Kjer vaške straže ni bilo, so prošnjo podpisali župnik, župan (podesta) in občinski tajnik.
Vrnjene prve skupine internirancev iz Polja niso takoj poslali domov, ampak so jo zadrževali v kasarni. Ko smo to zvedeli, sem šel k polkovniku Gallu in ga obvestil. Poklical je dežurnega karabinjerskega podčastnika in ga poslal v kasarno z naročilom za izpustitev. Šel sem z njim v kasarno, da bi jih spremljal domov. Obstal sem, ko sem zagledal upadle obraze in shujšana telesa, ki sem jih prej poznal kot krepke može.
Videl sem, kakšno veselje jih je navdalo, ko so prosti prišli iz kasarne. Takoj so se kljub šibkosti napotili proti domu. Niso hoteli čakati, da bi domači prišli ponje. Omahovali so, morali večkrat počivati, toda silili so naprej – domov! Če se prav spominjam, je bilo na prvem seznamu okoli 90 imen.
Vesti in poročila o nečloveških razmerah na Rabu so sedaj s svojim osebnim pričevanjem potrdili vrnjeni interniranci. To je ustvarjalo oziroma še povečalo nerazpoloženje do okupatorskih oblasti. Civilne oblasti (visoki komisar) in vojaško poveljstvo so se morali sedaj soočiti tudi s tem problemom in ga skušati reševati.
Občinski uradnik Zdravko Novak, ki se je vrnil s prvo skupino, je po nekaj dneh, ko si je opomogel, napisal izčrpno poročilo o nečloveških razmerah na Rabu. Opisal je tudi, kako so znali komunisti, ki so bili že prej poslani v taborišče, prevzeti v roke vsa pomembnejša mesta (npr. v kuhinji, ambulanti, kot načelniki sektorjev) in dajati prednost somišljenikom OF, ki je bila tajno organizirana. Vratuša v svoji knjigi to jasno prikaže. To poročilo smo poslali vodstvu SL kot tudi škofu Rožmanu in ta ga je verjetno poleg poročila, ki so ga prek dr. Kralja poslale sestre z Raba, uporabil za svoje poročilo v Vatikan.
Prošnje za izpustitev so se potem nadaljevale še za izpustitev iz drugih taborišč. Nekako sredi oktobra smo izročili drugi seznam interniranih na Rabu, ki ga je vojaško poveljstvo sprejelo, in konec novembra je prišla domov tudi ta skupina. Vrnjenci so bili še bolj shujšani kot tisti iz prve skupine: bila jih je sama kost in koža. Poslan in sprejet je bil še tretji seznam, v tega pa so bili vključeni tudi nekateri interniranci iz Gonarsa in celo eden iz taborišča v Renicciju: neki učitelj, pisal se je Toroš – za njegovo vključitev je prosil dr. Kralj. Bil je z Goriškega. Po vojni je služboval na Plešivem pri Krminu na Goriškem. Interniranci s tega seznama so se vrnili okrog božiča ali novega leta, večina od njih kot živi skeleti.
Ko smo poskusili še s četrtim seznamom, je vojaška oblast prošnjo zavrnila s pripombo, da vendar vsi v Italiji internirani niso protikomunisti. Vojaška oblast je po decembru 1942 ustavila izpuščanje velikih skupin in je ustanovila posebno komisijo, ki je pregledovala prošnje. Zato smo začeli s prošnjami reševati majhne skupinice in posameznike, in to tudi iz drugih taborišč (Gonars, Renicci). Tako smo rešili hiranja in umiranja v koncentracijskih taboriščih približno 450-500 občanov obširne poljske občine.
Morda bo kdo očital: reševali ste le svoje. Toda dejstvo je, da tisti dan med pobranimi in interniranimi iz poljske občine ni bilo nobenega znanega levičarja – komunista, kvečjemu kak prikrit terenec OF. Odpeljani so bili moški, ki so jih našli ali doma ali v delavnicah ali zunaj na polju. Niso bili prijeti ne železničarji, med katerimi je bilo mnogo komunistov, ne delavci vevške papirnice, kjer je bilo zaposlenih precej komunističnih pristašev in aktivistov OF. Nekateri delavci iz izmene, ki tisti dan ni bila na delu, so se zatekli v tovarniške prostore, kot da bi bili obveščeni in bi vedeli, da ne bodo odpeljani. Glavne aktiviste OF in vodilne komuniste je verjetno opozorila načelnica VOS Zdenka Kidrič (kar je že enkrat prej storila – to omenja Zbornik 1965), da so se pravočasno umaknili v skrite bunkerje, ki so bili v letih 1941–1942 zgrajeni na več krajih za ilegalno delo. V enem od teh bunkerjev se je do odhoda na teren maja 1942 skrivalo poveljstvo NOV (Franc Leskošek in drugi – tudi to omenja Zbornik 1965).
Naše reševanje iz taborišč omenja in prizna tudi komunistični poljski Zbornik 1965, a le v treh vrsticah:
»V tem obdobju (okt. – nov. 1942, op. pisca) so po Ketejevem (župnik v Polju, op. pisca) posredovanju izpustili iz internacijskih taborišč več ljudi iz občine Polje; nekateri so se priključili beli gardi, drugi so se pasivizirali, več pa jih je ponovno začelo delati za OF (str. 136 – podčrtal pisec).
V sezname za izpustitev smo torej vključili tudi pristaše OF!
Po 60 letih smemo z zadovoljstvom reči, da smo z reševanjem rešili mnoge internirance gotove smrti. In če bo danes kdo naše reševanje označil kot kolaboracijo, se s tem ne bomo čutili prizadete. Reševali smo življenja! In takrat smo v praksi izkusili, da ves narod ne more iti v ilegalo. Vemo pa tudi, česar takrat nismo vedeli, da je bilo naše reševanje internirancev v skladu z določbami haaške in ženevske konvencije za »zaščito ranjencev, vojnih ujetnikov in civilnega prebivalstva v vojnem času«.
DODATEK – Prvi umrli interniranec iz poljske občine je bil Jože Župančič z Vevč, član fantovske Marijine kongregacije, ki je bil marca 1942 odpeljan v Gonars. Umrl je 16. aprila 1942 zaradi srčne kapi. Dne 24. avgusta 1942 je v Gonarsu stražar ustrelil bivšega jugoslovanskega častnika Rudolfa Kovača z Vevč, ko se je sončil ob taboriščni mreži.