Avtor: Anton Komotar

Čeprav je dr. Anton Komotar s svojim zvočnim zapisom hotel samo to, da »kdo od NSZ najde v njem zrno resnice, na katero še ni naletel« in ni dovolil, »da bi bilo kjerkoli in kakorkoli objavljeno«, smo vse od tedaj, ko nam je zapis prišel v roke, v njem videli zrnja za celo sejalnico in obžalovali, da ga ne moremo razsejati po zorani njivi naših bralcev. Prednost Komotarjevega pripovedovanja je v tem, da govori o stvareh, o katerih drugi ne govorijo, vsaj ne tako kot on – odkrito in hkrati obzirno. Pred nami nastaja pokrajina, za katero vemo, da je v resnici natanko takšna, kot jo gledamo. Z ničemer pa bralec ne more biti bolj počaščen in z ničemer bolj zadovoljen. Zato smo veseli, da je bila naša intervencija uspešna.

Na tem zvočnem traku hočem podati nekatera dogajanja in dogodke iz najbolj usodne dobe v slovenski zgodovini, to je v času vojne in revolucije. Poleg tega bom navedel še nekatere stvari ali dogajanja po vojni v času mojega emigrantskega življenja, ki je trajalo več desetletij. Ker sem v visoki starosti, bom poskušal podati vse stvari čimbolj objektivno in čimbolj blizu stvari in resnici.
Najprej se bom dotaknil dobe od srede junija 1941 pa nekako do srede jeseni istega leta. To je bila doba, to je bil čas, ko je komunistična osvobodilna fronta postavljala temeljni okvir za svoje delo in za svoj razvoj. Bil je to čas, ko je pri tem, kar je počela OF, skoraj nihče ni motil. Med tistim časom sem živel na Vrhniki. Po odredbi italijanskih oblasti je bilo moje bivanje omejeno samo na kraj Vrhnika in sem se smel od svojega bivališča brez izrecnega pismenega dovoljenja oddaljiti le par kilometrov. Ko sem šel parkrat v Ljubljano, sem moral imeti pismeno dovoljenje za izrecni dan tja in nazaj. Bil sem torej omejen pri svojem bivanju na Vrhniko in deloma, sem in tja, ko sem šel v Ljubljano.
V tem času se je vršilo mrzlično podtalno organiziranje mreže obveščevalcev, mreže terencev, pripravljanje podzemskih bunkerjev za skrivališča voditeljev, zopet drugih podzemskih bunkerjev za razmnoževanje njihove propagande iz šapirografskih aparatov za razmnoževanje njihovega lista Slovenski poročevalec. Vse to se je vršilo na izredno hiter in na izredno dobro organiziran način, ki je nepristranskega opazovalca silno presenetil. Moja žena je bila v poletju 1941 še v službi v Ljubljani. Povedala mi je, da se je v tistem času, v poletju 1941, že močno kotilo ofarsko organiziranje v Ljubljani, v mestu. V začetku meseca so hodili partizanski agentje po ulicah od trgovine do trgovine in od podjetja enega in drugega ter pobirali denarne prispevke za OF. Zopet druga partizanska organizacija v Ljubljani je organizirala ljudi po hišah in delila njihovo propagando in jih pridobivala za komunistični pokret. To partizansko organiziranje, ki sem ga jaz opazil na Vrhniki in v Ljubljani, pa je bilo seveda v tistih mesecih splošen pojav po vsej Ljubljanski pokrajini. To ni bilo omejeno samo na nekatere centre, temveč je bil to splošen pojav in so bili morda od tega izvzeti samo nekateri daleč ležeči podeželski okraji v Sloveniji. Glavni nosilci tega partizanskega organiziranja pa niso bili kaki stari partijci izpred dvajsetih let, temveč večinoma mladi ljudje, katere je partija pridobila v zadnjem desetletju ali pa celo v zadnjih letih pred izbruhom druge svetovne vojne. Velika napaka je, če iščemo krivce za uspeh tega organiziranja pri kaki stari partijski dvojici ali trojici v kakem kraju. Na Vrhniki je na primer organiziral komaj par let pred vojno velik del mladine tedaj komaj osemnajstletni Franc Popit in jih pridobil za komunistični pokret in za idejo komunizma.
Ko se je to partizansko organiziranje začelo, so masovno pristopali ljudje iz različnih prejšnjih taborov in ideoloških skupin, tako iz liberalne kakor tudi iz katoliške strani in pa od strani ljudi, ki poprej niso bili izrecno v nobenem političnem taboru, niti v liberalnem niti katoliškem. Bilo je to neko množično pristopanje ljudi z vseh strani, ki so povzdignili partizanski način organiziranja in pomagali, da je OF dobila v tistem poletju leta 1941 morda odločilen uspeh v Sloveniji.
Na nekomunistični strani so bile v teh prvih mesecih tri ilegalne organizacije: narodna legija, sokolska legija in slovenska legija. Narodna legija je bila maloštevilna skupina ljubljanskih izobražencev, ki praktično ni pomenila skoraj nič. Nekoliko številnejša je bila sokolska legija, vendar da bi nekaj resnega in konkretnega dosegli, ni bilo pri tej skupini niti mogoče pričakovati. Edina resna, kolikor toliko resna organizacija proti partizanskemu gibanju je bila slovenska legija. Vse tri pravkar navedene legije so bile v začetku zamišljene kot tri vzporedna gibanja pokreta generala Draže Mihajlovića, ki se je boril proti komunizmu in proti okupatorju ter je zato užival med nami, takrat mladimi ljudmi, veliko občudovanje in navdušenje.
Slovenske legije, ki je bila resna in najmočnejša protipartizanska organizacija v začetku italijanske okupacije, v času, ko je OF postavljala temelje svoje organizacije, ni bilo opaziti. Jaz nanjo dolgo časa nisem naletel. Pač pa je stopila slovenska legija močno na plan takrat, to je bilo sredi leta 1942, ko so se v posameznih podeželskih predelih začeli pojavljati protikomunistični upori, upori proti nasilju in krvoprelitju s strani komunistov. V tistem času, ko so nastajale vaške straže, je slovenska legija postavila opazen del borcev pa tudi poveljnikov vaških straž in je nastopila resno in odločno proti komunizmu in njegovemu širjenju.
Komunistična OF je bila spretna kombinacija več dejavnikov in sicer: jasno zastavljeni cilji komunistične revolucije, strogo enotno vodstvo celotnega pokreta v vsakem oziru, tako v političnem kakor tudi v idejnem; nadalje, zelo velik elan in zagrizenost komunističniuh organizatorjev in njih privržencev in pa velika spretnost pri organiziranju ilegalnih pokretov, kar so v Sloveniji znali in obvladali samo komunisti. Tudi v propagandnem oziru so bili veliko boljši in veliko spretnejši od protikomunistov. Končno je bila komunistična OF edina organizacija, ki je opravljala vrsto zločinov. Neoziraje se na moralo je opravljala zločine, bodisi posamezne likvidacije bodisi umore celih skupin. Na žalost se je to pokazalo po daljšem času kot koristno za komunistično osvobodilno fronto. Komunistična partija je pri OF absolutno dominirala, tako na političnem kakor tudi na vojaškem področju. Te stroge enotnosti na političnem in vojaškem področju pri nas protikomunistih ni bilo. Na političnem področju je pri Slovenski zavezi v glavnem prevladovala takratna slovenska ljudska stranka, v vojaškem oziru pa je bil postavljen od Mihajlovića kot poveljnik Slovenije generalštabni polkovnik Karel Novak, ki pa se je izkazal za popolnoma nesposobnega. Prišlo je tako daleč, da je na primer v poletju leta 1943 sploh prenehala vsaka zveza med slovensko ljudsko stranko in Karlom Novakom. Poleg tega je bil to nepravi človek v vsakem oziru in ni spadal na mesto vojaškega poveljnika v Sloveniji. Je bil tudi še drug vzrok, in sicer: Ta človek, Karl Novak, je imel zvezo z neko Srbkinjo Jovanko, ne vem, ali je bila vdova ali ločena. Ta ženska je Novaka popolnoma obvladovala. Če je bilo kaj važnega ukrepati ali storiti, je bilo odločilno, kakšno stališče bo zavzela Jovanka, in ona je zmerom vplivala na Novaka negativno; to se pravi, poleg tega, da je bil osebno nesposoben, je tudi Jovanka imela izrecen in velik vpliv nanj. Vplivala je negativno. Karl Novak je zakrivil tragedijo v Grčaricah in je bil takrat od generala Draže Mihajlovića odstavljen kot poveljnik Slovenije. Lansko leto je v Zavezi objavil svoje spomine Ivo Bricelj, ki je bil več let kot radiotelegrafist v tesni zvezi s Karlom Novakom. In ko sem bral Bricljev članek, sem pričakoval, da bom v njem našel kakšne važne podrobnosti, kako je prišlo do tragedije v Grčaricah, za katere bi Bricelj kot radiotelegrafist in sodelavec Karla Novaka moral vedeti. V resnici pa na moje razočaranje Bricelj o kakšnih važnih stvareh v tem članku sploh ni pisal, pač pa je v njem, v članku, omenil na kratko, da Karel Novak takrat, ko je prišlo do tragedije v Grčaricah, ni mogel priti na teren, ker ni imel pravih čevljev. Ko sem bral ta stavek, nisem vedel, ali naj se smejem ali naj se jokam. Od srca bi se smejal nad tem smešnim stavkom, če ne bi bilo toliko krvi, toliko žrtev v Grčaricah in pozneje v kočevskem procesu, toliko grobov v Jelendolu in Mozlju.
V naslednjem se hočem kratko dotakniti demokratskih političnih strank v Sloveniji, tako pred vojno kakor med vojno. Najbolj šibka slovenska demokratska stranka je bila socialdemokratska stranka. Nikakor se ni mogla prav razviti in je imela stalno pri svojem organiziranju težave in ni prišla naprej. Jaz osebno mislim, da je škoda, da se socialdemokratska stranka ni v Sloveniji pravočasno razvila. Slovenija je del Evrope, in v Evropi so se v prejšnjem stoletju razvile tri politične sile: katoliške stranke, liberalne stranke in socialdemokratske stranke. Da se v Sloveniji že pred vojno ni socialdemokratska stranka bolj razvila, je škoda. V emigraciji v Buenos Airesu sem prišel skupaj z zadnjim predsednikom slovenske socialdemokratske stranke. To je bil Celestin Jelenc. V emigraciji je živel ne samo revno, ampak v velikem uboštvu. Bil je za celo generacijo starejši od mene. Ko sem jaz bil nekako srednjih let, je bil on že star človek. Z ženo sta živela v zelo revnih razmerah. Pozneje, ko sem bil prestavljen v Urugvaj in zamenjal delo, sem ga izgubil izpred oči. Verjetno je po par letih v Buenos Airesu umrl.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Urejeno prebivališče mnogih zapisanih misli Simon Dan

Druga slovenska demokratska stranka je bila liberalna stranka. Pri tej stranki moramo razlikovati dve generaciji. Prva generacija je nekako prenehala po prvi svetovni vojni, po letu 1920. Od takrat naprej je prevzela vodstvo mlajša ekipa te stranke. Po imenu bi imenoval tukaj predvsem Žerjava in Kramarja. Prva generacija slovenske liberalne stranke je imela in vzpostavila svoje glasilo, in sicer časopis, ki se je imenoval Slovenski narod. Spričo svojega glasila je takratna liberalna stranka vsaj v narodno političnem oziru pokazala, da stoji na pravilnem stališču, da smo Slovenci narod, in je tako imenovala tudi svoje glasilo. Ko se je proti koncu devetnajstega stoletja pojavila liberalna stranka, je nastal med slovenskimi ljudmi neke vrste politični jarek: na eni strani so stali pripadniki katoliške skupine, katoliške stranke, na drugi strani liberalne stranke. Bil je to jarek duhovne ločitve in nezaupanja enega do drugega. Za Slovenijo kot celoto je bil to vsekakor negativen pojav. Tako na primer se telovadci sokola in orla nikdar niso mogli sporazumeti, da bi postavili na mednarodnih tekmah skupno moštvo sokolov in orlov in bi skoraj sigurno zasedali prva mesta v telovadbi. Ta ločitveni prepad sem jaz opazil nekako do leta 1942. Takrat je ta ločitev prenehala, nastal pa je nov še veliko globlji prepad med pristaši komunistične OF in protikomunisti. Ta prepad je bil neizmerno bolj globok. Napolnjen je bil s sovraštvom in s krvjo, kar prvi ni bil.


Kakor sem omenil, je nekako po letu 1920 nastopila oziroma prevzela vodstvo liberalne stranke mlajša generacija te stranke. Ta generacija je spravila stranko v ulico brez izhoda in je napravila težke politične napake, skoraj bi govoril o političnih zločinih. Tako se je iz političnega oportunizma takratna liberalna stranka naslanjala predvsem na Beograd in na stališče srbskih strank, zanemarjala pa je slovensko stališče. V času kraljeve diktature je ta stranka pristala na to, da se je govorilo o jugoslovanski narodnosti in je bilo prepovedano, da bi kdo izrecno omenil svojo pripadnost slovenski narodnosti. Vse to so bile zelo težke napake in je takratna liberalna stranka pred vojno prišla na neko pot, ki ni imela nobenega pravega izhoda in nobene prave bodočnosti. Med vojno je liberalna stranka, po pravici povedano, popolnoma ohromela. Od stranke kot take ni bilo opaziti ničesar: nobene aktivnosti in nobene dejavnosti. Enako je bilo dejansko stanje, če gledamo na stranko kot celoto.
V naslednjem se bom na kratko dotaknil tretje slovenske predvojne demokratske stranke. To je bila katoliška slovenska ljudska stranka. Ta stranka je obenem s slovensko Cerkvijo nosila glavno težo boja proti komunizmu in je tudi zato plačevala največji krvni davek. Predvsem bi tukaj omenil osebo škofa Rožmana, ki je tvegal in žrtvoval v tem boju vse, a za svoje žrtve in za svoj nastop ni žel uvidevnosti in priznanja s strani Vatikana. Slovenska ljudska stranka je bila v letu 1941 precej bolj šibka, kakor pa je bila ista stranka dobrih dvajset let prej, to se pravi v času majske deklaracije ob koncu prve svetovne vojne. Politična trenja in dogodki v prvi Jugoslaviji so prav gotovo vplivali na to zmanjšanje pri katoliških organizacijah. Druga stvar pa je bila, da so se v tej dobi pojavljali med katoliškimi ljudmi novi pojmi, nove struje in novi pogledi. Tako je bilo nekaj pozitivnih, Tomčevi mladci ali pa Ehrlichovi stražarji, Akademski klub Straža v viharju, ki pa na drugi strani niso bili v skladu z mišljenjem slovenske ljudske stranke. Bili so usmerjeni v slovensko državnost, medtem ko je Korošec stal na strani ideje jugoslovanske federacije.
V dobi med obema vojnama pa je med katoliškimi ljudmi nastal tudi zelo negativen pojav, pojav krščanskih socialistov. Ti ljudje so se postopoma oddaljevali od katoliških načel in nauka Cerkve, postali so v času revolucije in vojne pokorno orodje komunistov in so v svoji zadnji fazi v veliki meri prestopili v članstvo KP. Njihov voditelj Kocbek je s svojo organizacijo in s svojimi ljudmi odločilno pomagal in pripomogel k uspehom komunistov. Pa ne samo krščanski socialisti, tudi sicer sem opazil, da je gotovo število popolnoma katoliško usmerjenih ljudi iz neznanih vzrokov stopilo na stran komunistične OF. Na Vrhniki je bil ugleden kmečki gospodar Brenčič, po domače Šimc. Pred vojno je bil v neki dobi poslanec Koroščeve slovenske ljudske stranke. Ko je nastalo ofarsko gibanje, sem bil jaz prepričan, da je na protikomunistični strani, pa sem se varal. Pokazalo se je, da je bil ofarski terenec, njegov sin pa eden izmed vrhniških partizanov, ki so v okolici Vrhnike zalezovali protikomuniste. V Zavezi je gospod Stanovnik v nekem članku omenil Ušeničnikov izrek: očetje liberalci, sinovi komunisti. Jaz osebno sem mnenja, da bi bilo korektno in umestno iz objektivnih razlogov, iz razlogov objektivnega mišljenja in pisanja, da bi gospod Stanovnik ob tem izreku napravil kratko obrobno opazko sledeče vsebine: Vsekakor pa je naša polpretekla zgodovina v dobi revolucije in vojne pokazala, da niso bili redki primeri, ko so bili očetje katoličani, sinovi pa komunisti.
V nadaljevanju podajam nekatera dogajanja v mojem življenju v emigraciji. Prišel sem v Buenos Aires v Argentino koncem marca 1948 in sem tam ostal štiri leta. Tam sem imel živ stik z voditelji in z vsemi ljudmi v emigraciji. Leta 1952 sem prišel v službo v Urugvaj, v mesto Montevideo, kjer sem ostal osemnajst let, tako da sem preživel v Južni Ameriki, v Buenos Airesu in v Montevideu, 22 let. Od vsega začetka sem bil del emigracije, eden od tisočev ljudi, katere je usoda odtrgala od domovine in vrgla v tuji svet. Usoda emigrantov je bila trda in grenka. Posebno trda in grenka pa je bila usoda dveh skupin v emigraciji. Prva skupina so bili stari ljudje, druga skupina pa so bili zakonci, kjer se je mož znašel v emigraciji, žena pa je ostala z enim ali dvema majhnima otrokoma v domovini.
Dotaknil se bom najprej skupine starih ljudi. To so bili ljudje, ki so bili že upokojeni ali pa so bili na robu dobe, da se upokojijo. Prišli so v tujino že kot starci brez pravih moči, da začnejo tam novo življenje in borbo za obstanek. Da so se mogli preživljati, so sprejeli službo nočnih čuvajev ali pa službo vratarjev, predvsem nočnih vratarjev v kakšnem hotelu ali lokalu. To je bilo izredno težko za starce. Izredno kritično pa je postalo stanje starih ljudi, kadar se je pojavila bolezen ali če se ni počutil dobro in ni mogel oditi v službo. Postalo je zelo, zelo kritično, kajti emigracija je bila v svojih začetkih, ni še imela, kakor ima danes, starostne domove. To je napravila emigracija šele po dvajsetih ali petindvajsetih letih, ko so se ljudje že ustalili, prišli do zaslužka, postali kolikor toliko imoviti in začeli ustanavljati take ustanove. Stari ljudje so živeli izredno trdo življenje v uboštvu. Posebno takrat, ko so postali bolni, nekateri niso imeli drugega izhoda, kakor da so pomislili na povratek v domovino k svojcem ali sorodnikom, da bi preživeli. Vem pa za primere, ko je bil poskus take vrnitve v domovino zelo grenek. Tako je npr. eden od teh ljudi pisal domov, da bi se vrnil. Dobil je odgovor, da naj se ne vrne, ker so bili otroci že v takratni slovenski komunistični družbi na gotovih položajih. Njihovi očetje niso bili dobrodošli, ker bi jim pokvarili družbeni položaj. Stari ljudje so do dna spili kelih grenke pijače, ki je bila namenjena emigraciji.
Dotaknil se bom druge skupine ljudi, ki so bili v emigraciji zelo prizadeti. To so bili mladi zakonci, kjer se je mož znašel v emigraciji, žena pa je ostala z enim ali dvema majhnima otrokoma doma. Seveda jaz med tisoči emigrantov nisem poznal vseh primerov, ki jih navajam. Poznal pa sem jih gotovo število in zgodilo se je, da so v primerih, ki sem jih jaz poznal, po enem ali dveh desetletjih ločitve, ti zakoni nekako razpadli in to skoraj vedno na tragičen, zelo tragičen način. Emigrantje se takrat nismo zavedali, da obstoja zelo važen faktor, ki oblikuje usodo človeka. To je čas. Če uporabim besedo čas, ne mislim na mesece ali na leta, temveč na desetletja. Na to, na ta faktor, mi v emigraciji nismo bili pripravljeni. Po enem desetletju ločitve ali pa če je preteklo še več časa, se je zgodilo, da sta se mlada zakonca odtujila in da nista več našla poti in načina, da bi obnovila tisto toplo čustvo, ki ju je pred toliko leti privedlo v zakon. Žena je živela popolnoma različno življenje od tistega, ki ga je živel mož v emigraciji. Žena se je morala doma boriti proti krivici in proti zapostavljanju s strani oblasti, da je sploh dobila in obdržala kako delovno mesto. Postala je samostojna in borbena, da je sploh mogla preživljati sebe in otroka. Mož pa je živel v emigraciji zelo drugačno življenje in se oblikoval po svoje. Tako sta po enem ali dveh desetletjih ločitve postala dva različna človeka. Doživel sem primere, da so se ljudje v emigraciji, mladi ljudje, zapili. Cel teden je delal in prenašal trdo usodo in bolečino v notranjosti, ker se je zamotil z delom. Po dve uri se je vozil dostikrat na delovno mesto in zopet dve uri nazaj na dom. Vmes je bilo delo, tako da se je zamotil. Najhuje pa je bilo za te ljudi, ko je prišla nedelja ali praznik ali pa dva praznika skupaj. Tega navadno niso prenesli. Takrat se je napil, da je pozabil svojo težko bolečino, ki ga je glodala noč in dan. Pri ženi, ki je bila doma, je zopet v njeni zreli ženski dobi včasih prevladal občutek in težnja, da bi prišla do skupne družinske strehe, do družinskega doma,. ki bi varoval njo in otroka. Tako so se začele in končale velike tragedije. Seveda teh tragedij ne moremo primerjati z velikimi tragedijami v Teharjah in pa v Kočevskem Rogu. Bile pa so tragedije, manjše, a po svoji globini zelo velike. Spominjam se nekih božičnih praznikov. Telefoniral sem prijatelju in ga vprašal, kako je preživel božični večer, sveto noč. Rekel mi je: »Nisem mogel ostati doma. Gnalo me je, da sem odšel na železniško postajo, vzel vlak in se peljal nekaj časa, prestopil na neki postaji v drugi vlak, se peljal v drugo smer in se zjutraj vrnil na železniško postajo, od koder sem odpotoval. V prsih me je vso noč žgalo kakor živ ogenj, ko sem se spominjal na svete večere, ki smo jih obhajali skupaj v družinskem krogu ob jaslicah.« Spominjam se še nekega drugega primera. Telefoniral sem nekemu prijatelju in ga vprašal na splošno, kako mu pa gre. Pa mi je odgovoril: »Kako pa naj mi gre? Že skoraj trideset let sem vdovec pri živi ženi.« Ti težki primeri emigracije pri starih ljudeh in pri mladih ločenih zakoncih navadno med nami emigranti niso bili prav zelo opaženi. Zakaj ne? Zato, ker se je vsak posameznik in vsaka družina posebej borila za svoj obstanek: kako se bo uveljavila in preživela in kako bo preživela težke žalostne občutke, saj so posamezne družine izgubile po dva ali po tri sinove ali brate, ki so bili vrnjeni iz Vetrinja v roke Titovim komunističnim krvnikom. Zato mnoge žalostne stvari in tragedije, ki so se v emigraciji odigravale, niso bile kaj prida opažene od emigrantov, ker so imeli sami težke probleme v družinah in pri delu.
Jaz sam sem za las ušel eni teh težkih emigrantskih usod, kajti junija meseca 1947 se je moji ženi posrečil beg iz domovine, ko je z dvema otrokoma prekoračila mejo in prišla v Trst. Jaz sem namreč v jeseni 1946 dobil službo v Trstu pri zavezniški vojaški upravi. Ta je vzdrževala v Trstu takrat oddelek slovenskih prevajalcev, ki so prevajali iz angleščine in italijanščine v slovenščino. Rabili so to zavezniki takrat za svoj slovenski časopis, ki je izhajal v Trstu in se je imenoval Glas zaveznikov. Obenem so tudi ob mešanih krajih rabili dvojezične napise: italijanske in slovenske.
Jaz sem spomladi leta 1947 v Trstu slučajno dobil stik z neko skupino kontrabantarjev, ki so preko različnih con spravljali gotovo blago iz Italije v Slovenijo in zopet drugo blago iz Slovenije v Italijo in ga prodajali. Seveda je bilo združeno to početje z velikim osebnim rizikom, ki so ga ti ljudje vzeli nase. Med njimi je bila neka Urša iz Hotavelj. Ta se je ponudila in mi obljubila, da bo proti plačilu pripeljala z Vrhnike v Trst ženo in oba otroka. To se je tudi v resnici zgodilo, in sicer junija 1947. Spravila je ženo in oba otroka z Vrhnike v Hotavlje, od tam pa preko hribov, po gozdnih stezah in v veliki nevarnosti, do Tolmina. Pod Tolminom je bila mejna reka. Med cono A, kjer so prevladovali Angleži, in med cono B, ki je bila v posesti partizanov, je tekla Soča. Urša je hotela prečkati na nekem mestu, kjer je bila Soča razmeroma nizka in bi jo lahko prečkali ona in moja žena z obema otrokoma in prišli na angleško stran. Šli so v mraku iz Tolmina navzdol po samotnem kraju in prišli do nekega gostega grmovja. Naenkrat je vodnica začutila v nosu cigaretni dim, ki je prihajal iz grmovja. V grmovju je bila skrita partizanska patrola, ki se ni mogla premagati in je kadila. Hvala Bogu, da je Urša to začutila, ta dim. Hitro sta stekli proti Tolminu in tam prenočili. Nato je moja žena bila skrita v župnišču pri župniku, jaz pa sem dobil v Trstu ponarejeno osebno tržaško izkaznico, s katero je žena naslednji dan prešla preko uradnega bloka čez Sočo pod Tolminom in na angleško stran. Na ta način smo skupaj odšli v emigracijo. Pri tem begu je bilo, ne samo v Obsočju, ampak tudi sicer na vseh potih, cela vrsta skrajno nevarnih momentov in moram se zahvaliti samo Božji milosti, da se je vse skupaj tako srečno izreklo.
V naslednjem se hočem dotakniti problemov, kako se je spreminjala in spremenila mentaliteta naših ljudi v domovini. Mi emigranti na táko spremembno nismo bili pripravljeni in smo naivno mislili, da ljudje doma še vedno tako mislijo, kakor so mislili takrat, ko smo mi odhajali iz domovine. Doživel sem primere, ki so pokazali, da se je mentaliteta mnogih ljudi doma spremenila.
V tem smislu je zanimiv primer, ki sem ga doživel tukaj v Stuttgartu v Nemčiji. Iz okolice Celja je prišel na delo v Nemčijo mož srednjih let, ki je bil zelo pobožen. Bil je tukaj, v tukajšnji cerkvi, nekaka druga roka župnika Turka. Pri vseh pobožnostih, pri romanjih in drugih prireditvah v cerkvi, je bil vedno zraven. Mislil sem, da je mišljenje tega človeka primerno njegovemu obnašanju. Nekega dne v nedeljo popoldne je povabil mene in župnika, da ga obiščeva v njegovem stanovanju. Prišla sva tja in medtem ko je on šel v kuhinjo pripravljat čaj, je hodil župnik po sobi in ogledoval slike. Videl je, da je Marijina podoba slabo postavljena in jo je popravil. Pri tem je odkril, da je bila pod Marijino podobo fotografija maršala Tita v beli maršalski uniformi na lepem kovinskem stojalu. Pokazalo se je, da je mož, ki je pričakoval najin obisk, ker ni hotel da bi videla, da ima to sliko, preko Titove slike postavil Marijino podobo. Torej je bil ta mož v bistvu na strani Tita in režima v domovini. V naslednjem se bom kratko dotaknil spomina na madžarskega kardinala Mindszentyja. Mindszenty je bil zaprt medtem, ko je vladal na Madžarskem komunistični režim. Ko je prišlo do protikomunističnega upora, je zbežal iz ječe in se zatekel na ameriško veleposlaništvo, medtem ko so sovjetske čete in tanki zadušili upor. Preživel je v poslaništvu več let in nato na intervencijo ameriške vlade prišel na zahod; to se pravi, da so mu madžarski komunisti pustili, da se je lahko izselil v Avstrijo. Živel je nekaj časa v Vatikanu, nato pa na Dunaju, kjer je objavil knjigo svojih spominov. V tej knjigi Mindszenty kritizira delovanje papeža Pavla VI. Piše, kako se je na Madžarskem za časa komunističnega režima v Cerkvi dogajalo, da so prihajali na škofovska mesta ali pa postajali prelati ljudje, ki so bili nasprotniki Cerkve in so ji napravili veliko škodo. Kardinal Mindszenty v svoji knjigi seveda ne omenja škofa Vekoslava Grmiča.
Ob koncu tega zvočnega traka bi rad še enkrat poudaril svoje prepričanje, da se je Ušeničnik svoj čas zmotil, če je mislil, da je s svojim kratkim in jedrnatim izrekom pojasnil vso problematiko in vso težavnost naše narodne nesreče v letih vojne in revolucije. Problem uspeha OF in poraza nekomunistov je bolj težaven in bolj zapleten, kakor si je to predstavljal.
Omeniti bi bilo treba še sramotno in nemoralno vlogo, ki jo je odigral zapadni svet nasproti našim ljudem in naši deželi. Ta zapadni svet so predstavljali Angleži, ki so dobro vedeli, da izročajo naše fante smrti in mučenju.
Naši mrtvi so prav gotovo zaslužili za svoj narod drugo usodo, kakor jo je imel pod komunističnim režimom in jo ima sedaj pod različnimi skupinami in klikami, ki so nasledile komunistične voditelje.
Namen mojega pripovedovanja je ta, da bi kdo od NSZ v njem našel zrno resnice, na katero še ni naletel. Zato želim, kar pripovedujem, pripovedovati tako, da je čim bližje resnici.
Končujem sedaj ta zvočni trak. Želim NSZ, da bi imela uspeh pri svojem težkem in odgovornem delu v sodobni slovenski družbi. Srečno in zbogom! Nočem da bi bilo to kjerkoli in kakorkoli objavljeno.