Avtor: Nikolaj Tolstoj

» … kakor ima gospod v oblasti ujetnika s pravico orožja, je prav tako dolžan, da ga vzdržuje in zanj skrbi dobrotljivo in človečno, kakor zahteva že navedena pravica.«
(Christine de Pisane, ok. 1409)1
»FRANCIJA. Konzulat. Dekret z dne 14. marca.«
»Konzuli republike, glede na to, da so vojni ujetniki zaupani skrbi in človečnosti tistih narodov, v katerih roke jih je vrgla bojna sreča, odrejamo / … /«
»Ministra vojske in mornarice naj uporabita vsa sredstva, ki so v njuni moči, da priskrbita živež in oblačila za ruske, avstrijske in angleške vojne ujetnike. Skrbita naj, da se bo z njimi ravnalo z vsem spoštovanjem in pozornostjo, ki je v skladu z javno varnostjo / … /«
»(Podpisani) BONAPARTE«.2

Rusi in Jugoslovani pod britansko zasedbo v Avstriji

Strašna usoda tisočev Rusov in jugoslovanskih državljanov, ki so padli v roke britanskim zasedbenim četam v drugem tednu maja l. 1945, je zdaj znana po vsem svetu, čeprav jo je britanska vlada desetletja po vojni ohranjala kot ljubosumno varovano skrivnost. V drugi polovici maja in v prvih dneh junija je bilo kakih 75.000 nemočnih ljudi s prevaro ali s silo odposlanih Stalinu in Titu. Izjemno surovo so ravnale čete 36. pehotne brigade v Dravski dolini, ko so z bajoneti, s puškinimi kopiti in z ročaji cepinov naganjali tisoče mož, žena in otrok v živinske vagone, ki so jih prevažali v roke SMERSH-a pri Judenburgu na začasni razmejitveni črti med britansko in sovjetsko cono, od tam pa v suženjska delovna taborišča GULAGA. Povrhu so britanski častniki z obilnim laganjem preslepili mnoge Ruse, Nemce, Avstrijce in Jugoslovane3, da so jih lahko izročili dvema najbolj krvavima totalitarnima režimoma v Evropi.
V Britanski armadi so se v splošnem na vseh ravneh zavedali strašne usode, ki je čakala deportirance. Dva zgleda s skrajnih koncev vojaškega in geografskega spektra naj tu ponazorita vse druge. Na avstrijsko-jugoslovanski meji je 25. maja stotnik Nigel Nicholson zapisal v svoj brigadni dnevnik: »Nadaljnjih 100 Hrvatov / … / je že z vlakom na poti v Jugoslavijo – en route v klavnico.« Dne 19. junija je v zavezniškem glavnem stanu v palači Caserta blizu Neaplja feldmaršal Alexander obvestil vojno ministrstvo, da »55 sovjetskih državljanov, med njimi 16 žensk in 11 otrok / … /, odklanja prostovoljno vrnitev v Sovjetsko zvezo / … / Verjamemo, da bi izročitev teh individuov skoraj zagotovo imela za posledico njihovo smrt«.4 Da so dogodki upravičili take strahove, je zdaj sprevidel že vsakdo razen obotavljive peščice zagovornikov v britanskih uradnih in kvaziuradnih krogih.5
Kljub obilici sočasnih pričevanj, ki kažejo obseg britanskih strahov v tistem času, je molk, ki mi ga je v Britaniji vsilila sodna prepoved iz leta 1989, v zadnjem času opogumil uradne zagovornike k objavljanju javnih zanikovanj, da bi bili postopki ob prisilnih repatriacijah povzročali kakršno koli trpljenje razen kakega sorazmerno manj pomembnega.
Pred procesom za vojne zločine l. 1989 in po njem je ministrstvo za zunanje zadeve potuhnjeno odobrilo objavljanje zapovrstnih poročil skupine, znane pod imenom »Cowgillov odbor«, ki je skušala tiste, ki so bili odgovorni za izročitve l. 1945, razbremeniti sleherne krivde in preskrbeti navidezno neodvisen indosament razsodb zapovrstnih angleških sodišč. Končno je novembra 1997 objavil tretjo različico (nerazložljivo) tega poročila Christopher Booker, časnikar, ki ga je »Odbor« najel leta 1986, da bi njegovo surovo gradivo prevedel v čitljivo prozo. To svežo različico je pod bizarnim naslovom Ogledalna tragedija novembra 1997 objavila firma Duckworth.6
Ogledalna tragedija ni vsebovala nobenega primera kakega zapisa, ki ga Booker ne bi bil že objavil v »Cowgillovih poročilih«. Zares, novost si je lastila edinole z eno samo senzacionalno trditvijo. Ko je avtor oglaševal svojo knjigo z velikimi črkami čez celo stran z naslovno vrsto ZAROTA LAŽI v časopisu Daily Mail 22. novembra 1997, je naznanil, »da se je izkazalo, da je bila usoda kozakov in Jugoslovanov, ki so bili vrnjeni, čeprav tragična, vendar hudo pretiravana / … / Navkljub splošnemu vtisu, da je bilo skoraj vseh 45.000 kozakov, ki so bili vrnjeni v Sovjetsko zvezo, ustreljenih ali pa so umrli v Stalinovih delovnih taboriščih, se je izkazalo, da je bila večina v resnici leto dni kasneje izpuščena iz taborišč«. Pisatelji, kakršna sta Solženicin in Nikolaj Tolstoj, je izjavil Booker, željni »zbuditi kar največ sočutja do njih kot nedolžnih žrtev«, so zdaj razkrinkani kot tisti, ki so si posebej prizadevali, da bi »čim bolj zabrisali tisto, kar se je dejansko zgodilo s kozaki, ko so se vrnili v Rusijo«.
Ogledalna tragedija varno počiva na policah knjižnic širom po Angliji in Walesu, odkoder so mojo knjigo Minister in pokoli odstranili knjižničarji, ki so ubogali navodila Lorda Aldingtona. Vplivni britanski zgodovinarji so radodarno hvalili tisto, kar je Alistair Horne, osebni biograf Harolda Macmillana, označil kot »Bookerjevo delo izjemne, skrbne prizadevnosti«. Norman Stone, nekdanji profesor moderne zgodovine v Oxfordu, je potrdil, da »Booker imenitno pojasnjuje kontekst«. John Keegan, popularen pisec vojaške zgodovine, je bil mnenja, da ta predmet »zasluži kar se da temeljito zgodovinsko raziskavo. Christopher Booker je zmožen, da se loti te naloge«.
Bookerjevo odkritje, da je v nasprotju s splošnim prepričanjem le malo kozakov umrlo v sovjetskem ujetništvu, so komentatorji odločno potrjevali. »Od kozakov, repatriiranih v Rusijo, je bilo le malo v resnici pobitih; čeprav je bila njihova beda neznanska, je vendar velika večina gulag preživela,« je izjavil Horne. Dr. Robert Knight z univerze v Loughboroughu je prav tako sprejel domnevo, da »vse kaže, da je bilo mnogo tistih z nižjimi čini presenetljivo hitro izpuščenih iz gulaga«.
Bookerjevo dramatično »odkritje« se opira na en sam vir: kratek spominski zapis, včlenjen v zbirko kozaških memoarov, ki jih je skrbno zbral veteranski general Vjačeslav Naumenko in so izšli v New Yorku l. 1962 in 1970. Booker je razložil, da je bilo »Velikoe Predatel’stvo (Veliko izdajstvo) pomembno, ker ostaja vse do danes najbolj izčrpno poročilo o tem, kaj se je zgodilo s kozaki in z Nemci v letih po tistem, ko so bili izročeni – in v tem pogledu daje spet sliko, precej drugačno od tiste, ki jo je kasneje podal Tolstoj«.
Nadalje: »Najpopolnejše in najbolj podrobno poročilo te zgodbe, ki jo vsebuje Naumenkova knjiga, je tisto, ki ga dajejo tri pisma, ki mu jih je l. 1954 poslal Gerhard Petri, višji poročnik iz von Pannwitzovega štaba / … /«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kozaška častnika na paradi

To potrjevanje enkratne veljavnosti Petrijevega poročila se zdi nemalo samovoljno glede na to, da obsega dejansko manj kot šest strani v zbirki s 719 stranmi, težko pa je tudi razumeti, zakaj naj bi se enemu samemu nemškemu poročilu pripisovala kanonična prednost pred prevladujočim obiljem kozaških spominov, ki jih vsebuje Naumenkova zbirka.
Naj bo že kakor koli, po Bookerjevem Petrijevo poročilo dokazuje, da je sorazmerno malo kozakov, repatriiranih iz Avstrije l. 1945, ostalo v taboriščih dlje časa, kaj šele, da bi bili tam umrli:
»/ … / verjetno je celo večina častnikov in Nemcev preživela svoje trpljenje in bila izpuščena osem ali dvanajst let po vojni. Velika večina navadnih vojakov, morda jih je bilo več ko 30.000, je bila odpuščena v »notranje izgnanstvo« po enem letu in spuščena na prostost tri leta kasneje«.7
Booker v resnici ni nikoli bral Velikega Naumenkovega zbornika, ker ne zna niti besedice rusko. Odlomek, na katerega se je oprl pri svoji osupljivi trditvi, da je bilo 30.000 kozaških navadnih vojakov l. 1949 izpuščenih, je kratek izvleček iz Petrijevega poročila, ki je v »Cowgillovem poročilu« britanske vlade prevedeno takole: »Konec leta 1949 so rdeči obsodili vse Nemce in vse častnike kozaškega korpusa kolektivno na 25 let. Navadni vojaki so bili poslani domov«.8
Prvi od teh dveh stavkov je preveden pravilno. Drugi pa je v ruskem izvirniku zapisan takole:
»Rjadovyh Nemcev posylali domoi.«9
Ruski bralci bodo pri priči zapazili, da je bila ena beseda iz Cowgillove verzije izpuščena: po naključju precej pomembna beseda. Kajti tisto, kar ta stavek dejansko ugotavlja, je:
»Nemški navadni vojaki so bili poslani domov«.
Vsakdo, ki vsaj površno pozna povojno zgodovino, bo takoj prepoznal aluzijo. V zadnjem četrtletju 1949 je Sovjetska zveza izpeljala končno repatriacijo neobsojenih nemških in avstrijskih vojnih ujetnikov, zato se jih je 158.195 vrnilo na svoje domove.10
Tako se Petri nanaša na Nemce, ki niso imeli čisto nič opraviti s tistimi Nemci, ki so služili v kozaških korpusih, kaj šele s kozaškimi navadnimi vojaki. Da je bila ključna beseda »nemški« izpuščena naklepno, ni le povsem očiten sklep. Po drugi strani pa Booker, ki ne zna brati rusko, ni mogel biti tisti, ki je prvotno ponaredil zapis. Na srečo pa ni težko ugotoviti, kdo ga je.
Edini član »Cowgillovega odbora«, ki je znal rusko, je bil pokojni Thomas (pozneje Lord) Brimelow, ki je bil v času prisilnih repatriacij podtajnik Severnega oddelka na zunanjem ministrstvu. Njegovo službovanje na ambasadi v Moskvi od 1942 do 1945 mu je očitno pustilo posebno naklonjenost do Stalinove Rusije. Kot zagrizen socialist je bil eden izmed najbolj brezobzirnih zagovornikov britanske politike prisilne repatriacije, ki je podpiral skrivno kršenje angleškega prava na zunanjem ministrstvu pri neprostovoljnem vračanju Rusov iz Britanije in ki je izražal posebno vnemo pri izročanju prestrašenih žena in otrok. Junija 1945 je pozdravljal sovjetsko pustošenje Vzhodne Evrope kot vpeljavo pravičnejše delitve imetja.11

Status vojnih ujetnikov (PW) in »sovražnikovih čet, ki so se predale« (SEP)

Kakorkoli že, tukaj se ne ukvarjam s pripovedovanjem zgodovine teh tragičnih dogodkov (o njih pripravljam novo knjigo), tudi ne s pojasnjevanjem dokazov, v kolikšnem obsegu je poveljstvo 5. britanskega korpusa v Avstriji odobrilo te strahote v namerni nepokorščini višjim ukazom. Tu omejujem svojo analizo na zelo zanemarjano vprašanje, kako je bilo mednarodno pravo prilagojeno tem operacijam.
Opozorljiva izjema ob teh ovirah je bil značilno bistrovidni in utemeljeni spis mojega žal pokojnega prijatelja profesorja Geralda Draperja, prvotno dodan žepni izdaji moje knjige Žrtve Jalte in pred nedavnim vnovič objavljen v posmrtni zbirki njegovih esejev.13 Profesor Draper je analiziral pravni položaj sovjetskih državljanov, ki so jih med vojno zajeli ali osvobodili zahodni zavezniki, in oprl svojo presojo na zgodovinske dokaze, ki jih je dajala moja knjiga. Ker je ta ocena bistvenega pomena za prisilne repatriacije v Avstriji, so nekateri rezultati taki, da zahtevajo dodatna pojasnila. Skrbna presoja je še toliko bolj potrebna glede na to, kako močno je bil rezultat zamegljen v razvnetem razpravljanju, ki je v Britaniji sledilo izidu mojih Žrtev Jalte (1978), in še hujšem viharju, ki ga je izzvala knjiga Minister in pokoli (1986).14
Leta 1989 me je uspešno tožil zavoljo obrekovanja pokojni Lord Aldington (brigadir Toby Low), ki sem ga obtožil kot vojnega zločinca zavoljo odgovornosti, katero je imel kot načelnik štaba 5. korpusa za operacije v maju 1945. Glede na povsem jasni značaj moje obtožbe se mora zdeti čudno, da je vprašanje mednarodnega prava imelo v pravnih postopkih samo bežno in postransko vlogo.
Dejansko je do te opustitve prišlo zavoljo nenavadne in doslej še nepojasnjene epizode, značilne za proces, ki se je odlikoval z nepravilnostmi. Na dan, ko sem neodložljivo manjkal na sodišču, so moji pravni zastopniki pristali na to, da dopuščajo, da tisoči vojakov, ki so padli Britancem v roke v Avstriji, niso bili vojni ujetniki in da se zatorej nobeden od njih ni mogel legitimno sklicevati na varstvo po določbah haaških konvencij in ženevske konvencije iz l. 1929. Zato je moj odvetnik na tej bistveni točki omejil svoj zagovor na šepavo obrambo, češ, »ker kot zadeva mednarodnega prava ženevska konvencija ne more biti uporabljena po črki /za ujetnike, izročene Titu in Stalinu/ …, pa se zato njen duh, v moralnem smislu, nanaša na te ljudi«.
Sodnik, Sir Michael Davies, je uporabil to priložnost in je (spet v moji odsotnosti) izrekel formalno sodno odločitev, da: »se zdaj priznava, da so bile osebe, na katere se nanaša ta navedba /kozaki in njihovi nemški in avstrijski častniki/ zato, ker se je vse dogajalo po prenehanju sovražnosti 8. maja, in iz drugih /ne podrobneje navedenih/ razlogov, take osebe, ki so se predale in niso bile vojni ujetniki in niso sodili pod ženevsko konvencijo«.15
Odtlej so zapovrstna prizivna sodišča v Londonu eksplicitno ali implicitno prevzemala to razlago pravnega položaja žrtev. Pred nedavnim je britanska vlada te domače razsodbe včlenila v svojo razlago mednarodnega prava. Dne 13. julija 1999 je gospa Catherine Mackenzie z Oddelka za politiko človekovih pravic /sic/ pri zunanjem ministrstvu na mojo poizvedbo odgovorila sledeče:
»Ta zadeva je bila v preteklosti že temeljito preučena.16 Pripadniki 15. (kozaškega) konjeniškega korpusa in njihovi svojci so bili stalno prebivajoči znotraj mednarodno priznanih meja ZSSR ob začetku druge svetovne vojne. Nacistične sile so jih rekrutirale pozneje, po svojem vdoru in zasedbi … Tako za Združeno kraljestvo kakor za ZSSR in po mednarodnem pravu so bili to državljani ZSSR. Po vojni sta vladi Britanije in ZDA dobili zahtevo, naj repatriirata v ZSSR tiste njene državljane, ki so bili najdeni na britanskem ali ameriškem področju, ki je bilo prej pod sovražnikovim nadzorom. Ne načrtujemo ponovnega odpiranja te zadeve«.
Postavke, na katerih temeljijo take razsodbe, so dovolj jasne. Tu je najprej izjava sodnika Michaela Daviesa, da se »ženevska konvencija, ki je Sovjeti tako in tako niso podpisali, ne nanaša na te vojake, ker to sploh niso bili vojni ujetniki. Predali so se potem, ko so sovražnosti že prenehale.«
Pri priči lahko zavrnemo kot nebistveno sovjetsko zavrnitev, da bi sprejeli ženevsko konvencijo iz l. 1929. Člen 82 določa, da ostaja konvencija obvezujoča za podpisnika, ne glede na to, ali je narod, s katerim se pogaja, pristopil h konvenciji.17
Povrhu tega je dejstvo, da Sovjetov konvencija ni zavezovala, le še zaostrovalo nelegalnost sleherne premestitve ujetnikov pod njihov nadzor glede na umanjkanje varstva, ki bi ga bili deležni po svoji premestitvi.
Prav tako nevarna in nesprejemljiva je sodnikova trditev, da ti vojaki »sploh niso bili vojni ujetniki. Predali so se potem, ko so sovražnosti že prenehale.« S tem namiguje na odločitev zaveznikov, da sovražnikovim vojakom, ki so padli zaveznikom v roke po nemški kapitulaciji, podelijo nov status z označbo SEP (Surrendered Enemy Personnel – »sovražnikove čete, ki so se predale«), o katerem je sodnik izjavil, da jih izključuje iz varstva ženevske konvencije.
Nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Člen 96 nedvoumno določa, da bo »vsaka izmed visokih pogodbenih strani imela možnost, da odpove tu podani dogovor. Preklic bo učinkoval šele leto dni potem, ko bo pismeno sporočen švicarski zvezni vladi. Ta bo o sporočilu obvestila vlade vseh visokih pogodbenic. Preklic bo veljal samo za tisto visoko pogodbenico, ki ga bo sporočila. Poleg tega bo ta preklic veljal samo med vojno, v katero bi bila zapletena velesila, ki preklicuje. V tem primeru bo ta pogodba delovala še naprej, prek roka enega leta, dokler ne bi bil sklenjen mir, in vsekakor do tedaj, ko bodo končane operacije vračanja v domovino.«18

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kozaški prapor

Britanska vlada ni poslala ustreznega obvestila ne Švici (zaščitniški sili) ne Nemčiji, pa tudi ko bi bila to storila, to ne bi moglo vplivati na status ujetnikov, ki so bili zajeti kak dan ali več po nemški vdaji. Vrhu tega je časovna omejitev, ki jo zahteva konvencija v času vojne, »prek roka enega leta, dokler ne bi bil sklenjen mir«. V resnici Velika Britanija še dolgo po vdaji nemških oboroženih sil maja 1945 ni sklenila miru z Nemčijo. Kakor je pravnik iz Cambridgea dr. Christopher Greenwood razložil na zaprti seji na Aldingtonovem procesu, se določbe haaške in ženevske konvencije nepretrgano uporabljajo / … / tudi po nemški vdaji 8. maja 1945 / … / če vas smem spomniti na primer ex parte Kochenmeister, 1947, sodišče 1, str. 41. Ta primer se tiče prošnje za habeas corpus nekega prosilca, ki je bil označen kot tuji sovražnik. Ta prošnja je bila vložena l. 1946, več kot leto dni po nemški brezpogojni vdaji. Drugi odstavek uvodnega zapisa jasno pravi:
»Po angleškem pravu edinole kralj lahko sklene mir z državo, s katero se je naša dežela vojskovala, in s tem konča vojno stanje, in potrdilo ministra za zunanje zadeve Njegovega Veličanstva, da je Njegovo Veličanstvo še v vojni z neko državo, je odločilen dokaz, da vojno stanje ni končano / … / in je bilo izdano več ko eno leto po nemški brezpogojni vdaji in sodišče je v tem primeru upoštevalo, da je vojno stanje med Združenim kraljestvom in Nemčijo trajalo ob tem datumu.«19

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kozaki oddajajo orožje

Britanska medvojna politika do dežel, ki jih je zasedla os, ponazarja, da je bila ta presoja več kakor le pravniška kazuistika. Britanska vlada je na primer odločno zavrnila odobrenje nemške pravne odločitve, da se ženevska konvencija »ne nanaša na poljske vojne ujetnike, ker je Poljska nehala obstajati«. Med varšavsko vstajo l. 1944 je Britanija opozorila Nemčijo, da spadajo poljski uporniki pod varstvo konvencije. Nemčija je nato opustila svojo prejšnjo zahtevo in pogoji vdaje so bili v skladu s sprejetjem konvencije, dogovorjene 2. oktobra 1944.20
Na angleškem vrhovnem sodišču je pri zaslišanju sodnik Michael Davies odločil, da se »ženevska konvencija / … / ne nanaša na te vojake /kozake/, ker to sploh niso bili vojni ujetniki. Predali so se potem, ko so sovražnosti že prenehale.« Ker je ta trditev očitno nezdružljiva z besedilom konvencije, je brez pojasnila sprejel argument, ki ga je navajal odvetnik Lorda Aldingtona. Ta je bil naslednji: glede na odločitev zaveznikov, da sovražnikove čete, ki so se predale po splošnih vdajah, niso bile več uvrščene kot vojni ujetniki (PW), temveč kot sovražnikove čete, ki so se predale (SEP), ali kot poražene sovražnikove čete (DEF – Defeated Enemy Personnel), jim je ta spremenjeni status odvzel varstvo konvencije. Dejstvo, da sta se kozaška in jugoslovanska vdaja po naključju zgodili kak dan po nemški, je sodniku Daviesu priskrbelo naključno priložnost, da je te vojake uvrstil med SEP.
Dejansko je stališče, da je spremenjena formulacija zaveznikov o statusu sovražnikovih čet le-tem odvzela njihove pravice v mednarodnem pravu, tako lažnivo kakor tudi nevarno. Čeprav je bil nagib za stvaritev nove kategorije SEP v legalnem pogledu gotovo dvomljiv (na to so v tistem času opozarjali pravni svetovalci iz ZDA in mednarodni odbor Rdečega križa)21, je bil vendarle čisto pragmatičen in ni nikoli nameraval dovoliti nečloveškega ravnanja z ujetimi sovražnikovimi državljani. Nagli prevzem odgovornosti za milijone ujetnikov (da sploh ne govorimo o še večjem številu civilistov in beguncev) v Evropi, opustošeni od vojne, je pomenil, da je bilo praktično nemogoče izpolniti člen 11 v konvenciji, ki zahteva, da vojni ujetniki dobivajo enake obroke živeža kakor tisti, ki so jih zajeli. Zavezniki so presodili, ne brez izražene zaskrbljenosti, da podpisniki leta 1929 niso mogli predvideti take nesluteno velikanske naloge in da je nekak praktičen kompromis neogiben.
Omejeno in pragmatično naravo te odločitve je nedvoumno objavil pravni svetovalec britanskega zunanjega ministrstva Patrick Dean 7. julija 1945: »Po členu 2(b) zavezniške deklaracije ob prevzemu vrhovnega nadzora v Nemčiji in dogovorjenega tolmačenja le-te se osebje nemških oboroženih sil »lahko razglasi za vojne ujetnike do nadaljnjih odločitev in jih je treba obravnavati glede na pogoje, kakršne bodo odredili posamezni zavezniški predstavniki«. Bilo je dogovorjeno, da bodo tako razglašeni vojni ujetniki obravnavani v skladu s standardi mednarodnega prava. /Besedilo v poševni pisavi je vstavljeno./
»Da bi se izognili obveznemu ravnanju z velikanskim številom Nemcev, ki so se vdali, kot z vojnimi ujetniki, in obravnavanju le-teh po standardih, katere je bilo dejansko nemogoče izpolnjevati, se veliko število nemških oboroženih sil obravnava kot »razorožene nemške osebe« in ne kot vojni ujetniki … Razločevanje med obravnavanjem nemških ujetnikov v tem strogem pomenu besede in nemških razoroženih oseb je v tem pogledu umetelno.«22
Knjiga James Bacqua Druge izgube je izzvala precejšnje prerekanje zavoljo številke milijon mrtvih, ki jo je pripisoval nemškim ujetnikom, ki so trpeli nezadostno prehrano in slabo ravnanje v zavezniških taboriščih, še posebno v ameriški coni v Nemčiji, in tistih, ki so jih prepeljali v francoske zapore. Naj že bo dokončna presoja zgodovinarjev kakršna koli, Bacque navaja obsežno dokazno gradivo o neupravičeno krutem ravnanju in pomanjkanju, ki so ga izkusili mnogi ujetniki, in vse kaže, da je prav malo dvoma o tem, da je smrtni davek znašal na tisoče.23
Kljub temu pa ta obžalovanja vredni položaj očitno ni imel nikakršne zveze z razločevanjem med PW in SEP. Bil je prej nasledek strašnega pomanjkanja sredstev, povezan z administrativno nezmožnostjo ali z nečlovečnostjo na lokalnih ravneh.24
Če se vrnemo k položaju v zasedeni Avstriji maja 1945, je očitno, da razločevanje med PW in SEP ni imelo nobene praktične zveze z vzroki dogodkov. V nobenem meni znanem vojaškem dokumentu 5. korpusa ni nobenega namiga na različno ravnanje z ujetniki, ki bi temeljilo na njihovi označenosti kot PW ali SEP, in po obsežnih razgovorih z mnogimi britanskimi vojaki v zadnjem četrt stoletja mi ostaja vtis, da je v praktičnem pogledu to ostalo po učinkih mrtva črka. Zares, vse kaže, da so se le redki, če sploh kateri od udeleženih vojakov sploh zavedali te razlike.
Pokojni polkovnik Sir Geoffrey Shakerly, v tistem času major strelskega korpusa, mi je takole opisal, kako je sprejel vdajo nekega nemškega bataljona nekaj dni po tem, ko je njegov polk prišel v Avstrijo:
»/ … / Prepričan sem, da je bila moja naloga pogajati se o vdaji pod pogoji ženevske konvencije in poudariti, da se predajajo britanski armadi. Adjutant nemške vojske je med najinim pogovorom omenil te pogoje predaje najmanj dvakrat / … /«
»Maj 1945 – Dobil sem povelje, naj prodiram do nekega območja kakih 4 ali 5 kilometrov severno od železniške postaje v Grafensteinu in naj pregovorim neki nemški SS Hitlerjev bataljon, naj se vda / … / Po tolmaču sem naročil nemškemu adjutantu, naj pove svojemu predstojniku, da sem prišel zahtevat njegovo vdajo britanski armadi pod pogoji ženevske konvencije … Natanko se spominjam, kako je nemški adjutant poudaril bistveno točko, da se predajajo britanski armadi in to pod pogoji ženevske konvencije. Potem je odšel, da se pogovori s svojim predstojnikom / … / vrnil se je in vprašal, ali bi se nekaj kozakov, ki so z njimi, moglo vdati ob istem času in pod enakimi pogoji – bilo jih je okrog 150. Rekel sem Da / … /.«
»Kolikor se spominjam, smo jih predali nekemu bataljonu valižanske garde in spravili so jih v zapor za vojne ujetnike /nota bene/ (POW – prisoners of war).«
Pričevanje nakazuje, da enote bodisi niso bile informirane o razliki med PW in SEP, če pa so bile, niso doumele implikacij. V vojnem dnevniku 12. častne topniške kompanije je za 26. maj 1945 zabeleženo:
»Preselitev kozaške divizije na regimentsko področje /Weitensfeld/. Ta divizija se je bojevala proti Rusiji in je bila zato obravnavana kot PW.«
Zgodaj v juliju je v vojnem dnevniku 36. pehotne brigade zaznamek:
»Čeprav smo morali poloviti še mnogo /kozaških/ ubežnikov, smo jih obravnavali kot osebe, ki so se predale, in jih nismo izročali Rusom.«25
Protislovno se prva omemba nanaša na kozake, ki so bili namenjeni za prisilno repatriacijo, in druga na tiste, ki niso bili!
Niso pa bili samo zgarani vojaki na terenu tisti, ki se za to umetelno razločevanje niso menili. Dne 19. maja 1945 je skupni štab misije v Washingtonu izdal naslednji sklep:
»Videti je, da bi bilo narobe, če bi izročali Hrvate jugoslovanskemu vodstvu, dokler naša razmerja s tem vodstvom niso bolj razjasnjena. Predlagamo, da se dotlej Hrvati še nadalje obravnavajo kot vojni ujetniki.«
Čeprav so se bili Hrvati predali 15. maja in so bili torej strictu senso SEP, način izražanja in ton tega signala naznačujeta, naj bi bili deležni ozirov, do katerih so bili upravičeni kot PW. Dne 28. julija notica zunanjega ministrstva beleži, da so »kozaki v Avstriji / … / vojni ujetniki«, 26 označba, ki nakazuje, v kolikšnem obsegu novi koncept SEP ni pomenil nič drugega kakor legalistično sredstvo za reševanje enkratnega logističnega problema.
Tako britanska vlada kakor tudi vlada Združenih držav sta svoji stališči izrazili jasno in nesporno. General Eisenhower, ki je zavoljo svoje odgovornosti sprva odločno zagovarjal spremembo statusa tistih Nemcev, ki so se predali po splošni kapitulaciji, je javno poudaril, da je njegova dežela še naprej privržena temeljnim načelom ženevske konvencije.27 Dne 5. novembra 1945 je Hector McNeil, državni podsekretar v britanskem ministrstvu za zunanje zadeve, v odgovor na vprašanje v spodnjem domu parlamenta zagotovil:
»Nemčija kot država ni nehala obstajati, čeprav so izvrševanje vrhovne oblasti v Nemčiji prevzele zavezniške sile. Vlada Njegovega veličanstva je mnenja, da bi bilo prav, da bi se standardi ženevske konvencije še naprej upoštevali pri nemških ujetnikih, kolikor je to v sedanjih okoliščinah izvedljivo.«28
Kolikor je meni znano, je do prvega primera, ko se je navajala trditev, da razločevanje med PW in SEP upravičuje britanske kršitve temeljne humanitarne oskrbe in pogodbenih obveznosti haaške in ženevske konvencije leta 1945, prišlo 16. novembra 1989, ko je sodnik Michael Davies brez pojasnila odobril kazenskopravni pregon v Aldingtonovi tožbeni zadevi.

Uniforma kot določilo za status PW

Zunanje ministrstvo dandanes navaja v podkrepitev, ko upravičuje britanske prisilne repatriacije v Avstriji l. 1945, še en vidik mednarodnega prava, ki se tiče ravnanja z vojnimi ujetniki. Pismo ministrstva z dne 13. julija 1999, navedeno zgoraj, trdi:
»Pripadniki 15. (kozaškega) konjeniškega korpusa in njihovi svojci so bili stalno prebivajoči znotraj mednarodno priznanih meja ZSSR ob začetku druge svetovne vojne. Nacistične sile so jih rekrutirale pozneje, po svojem vdoru in zasedbi / … / Tako za Združeno kraljestvo kakor za ZSSR in po mednarodnem pravu so bili to državljani ZSSR.«
Ta trditev vsebuje stvarno izkrivljanje, ki ga lahko pri priči zavrnemo. Med pripadnike 15. kozaškega konjeniškega korpusa, ki so bili izročeni Sovjetom, je bilo namerno vštetih skoraj 1000 nemških in avstrijskih častnikov skupaj z neregistriranim številom belih ruskih emigrantov, ki so imeli potne liste različnih zahodnoevropskih držav ali pa Nansenove izkaznice (Društva narodov), ki so jih izdajali osebam, ki so uradno veljale kot osebe brez državljanstva. Trditev, da so bili ti ljudje »stalno prebivajoči znotraj mednarodno priznanih meja ZSSR ob začetku druge svetovne vojne«, je očitno napačen prikaz, ki ga ni vredno upoštevati.
Vendar pa ni nobenega dvoma, da je velika večina pripadnikov tega korpusa izvirala iz Sovjetske zveze. Ali je torej pravilno, če izjavimo, da so bili »tako za Združeno kraljestvo kakor za ZSSR in po mednarodnem pravu to državljani ZSSR«? Zaradi pomanjkanja prostora na tem mestu ne moremo razpravljati o politiki ZSSR, ki tako in tako ni bila podpisnica ženevske konvencije in je slovela po tem, da se malo ali nič ne meni za mednarodno pravo. Svoj premislek bom na tem mestu omejil na pravni položaj sovjetskih državljanov, ki so služili v Wehrmachtu, glede na britansko pravo.

Avtor slike: Sergej Korolkov

Opis slike: Nasilno vračanje kozakov z Lienza 1. junija 1945 Sergej Korolkov

Prvi člen konvencije iz l. 1929 je privzel definicijo prepoznavnih znamenj vojskujočih se držav, kakršno je uveljavila haaška konvencija. Ta so (I) pripadnost kaki formaciji, ki je podrejena vojaški hierarhiji; (II) nošenje prepoznavnega znaka (npr. priponke ali uniforme), ki naznačuje vojaški status; (III) vidno nošenje orožja; (IV) ravnanje v skladu z zakoni in običaji vojskovanja. K tem kvalifikacijam je ženevska konvencija dodala »vse osebe, pripadajoče bojujočim se silam vojskujočih se strani, ki jih je sovražnik zajel med vojnimi operacijami na morju ali v zraku / … /«29
Haaška definicija je nedvoumno zasnovana kot inkluzivna in ocenjevanje državljanstva kakega bojevnika bi bilo enako nezdružljivo z njenim namenom kakor kateri koli drug svojevoljen dodatek. Poznejša omemba v ženevski konvenciji »vseh oseb, pripadajočih oboroženim silam vojskujočih se strani« jasno pravi, da je pripadnost oboroženim silam kake dežele edini odločujoči kriterij. Nadaljnji členi ženevske konvencije se o tem vprašanju izrekajo prav tako jasno. Tako členi 23, 66, 70 in 73 zagotavljajo pravice PW izključno v kontekstu »sile, v kateri so služili«.
Člen 79 zahteva, da nevtralna agencija, ki je za to določena, sporočila o PW takoj prenese »v rojstno deželo ujetnikov ali sili, v kateri so služili«. S tem je predpostavljeno razločevanje med tema dvema kategorijama, ko je nedvoumno nakazano, da utegnejo PW izvirati iz kake druge dežele in ne iz tiste, v katere oboroženih silah se je namerilo, da so služili. In poleg tega še člen 4, s katerim bi moral biti vsak vojak v času vojne še posebej seznanjen, določa, da je »vsak vojni ujetnik dolžan povedati, če je vprašan o tej stvari, svoja resnična imena in čin ali pa svojo matično številko«. Ta klavzula vsebuje prepoved, da bi se poizvedovalo o kateri koli drugi stvari, z državljanstvom vred.30 Tako je torej nesporen namen konvencije, da se morajo PW obravnavati kot pripadniki sile, v kateri so bili zajeti.
Nič ni bilo novega pri tej zamisli, ki je pomenila enega izmed »splošnih zakonov in običajev vojne«, katere sta haaška in ženevska konvencija potrdili in uzakonili. Od 18. stoletja naprej je bila splošno sprejeta praksa, da so bili ob končanju sovražnosti »dezerterji« izključeni iz neprostovoljnih repatriacij, in ukrepi v tem smislu so bili čedalje pogosteje včlenjeni v mednarodne pogodbe. V 18. stoletju je to vprašanje postalo posebno pomembno za Britanijo zaradi velikega števila škotskih in irskih jakobitov /privržencev kralja Jakoba II/, ki so služili v vojskah kontinentalnih sil, bodisi kot posamezni vojaki (mnogi so se zelo odlikovali) ali pa rekrutirani v sloveče irske in škotske regimente, ki so stopili v službo Francije in Španije.31
Kakor ugotavlja dr. Delessertova v svojem obsežnem pregledu repatriacijskega vprašanja v mednarodnem pravu: »Očitno je število držav, ki so dosledno vztrajale na stališču, da dezerterji ne štejejo kot vojni ujetniki, zelo majhno.« V nadaljevanju navaja prisilno repatriacijo ruskih PW med drugo svetovno vojno in po njej kot osupljivo izjemo pri tem pravilu.32
Britanska politika med drugo svetovno vojno je opisana v uradnem poročilu, ki ga je l. 1949 sestavil pravni svetovalec pri upravi vojnih ujetnikov polkovnik (pozneje sodnik) Phillimore:
»Po porazu teh zavezniških dežel /l. 1940-41/ je mnogo njihovih državljanov prostovoljno stopilo v britansko vojsko in tako je bila uprava odgovorna za njihovo blaginjo kot britanskih vojnih ujetnikov. Nevarnost, da bi jim sovražnik odrekal ta status, nam je ves čas povzročala skrbi in je bila zadeva, ki smo jo zelo skrbno spremljali; kakorkoli že, sovražnik je v praksi ta status podeljeval in privzel tisto politiko, ki smo jo tudi mi sami izvajali, ko smo obravnavali ujetnika kot vojnega ujetnika tiste dežele, katere uniformo je nosil ob zajetju / … /
»Od izbruha sovražnosti smo se držali tega, da je uniforma test za ugotavljanje, kakšne narodnosti je vojni ujetnik, tako da je bil vsak, ki je bil zajet v nemški uniformi, primarno obravnavan kot nemški vojni ujetnik. Pri tem smo vztrajali kljub pritožbi, ki je bila vložena, ko je bilo nekaj Nemcev ujetih v italijanskih uniformah in so na svojo veliko nejevoljo odkrili, da so bili poslani v taborišča za italijanske vojne ujetnike, vztrajali deloma zato, ker je bilo treba od sovražnika zahtevati, da številne zavezniške državljane v naši vojski obravnava kot Britance.«
Naj navedemo le en primer, kako strogo so spoštovali to načelo: dne 16. junija 1944 so združeni poveljniki štaba sporočili zavezniškima vrhovnima poveljnikoma generalu Eisenhoverju in Wilsonu naslednje:
»Slovaške čete v svoji lastni nacionalni uniformi se zdaj bojujejo za Nemce v Italiji, utegnemo pa jih srečati tudi kje drugje. Če bodo zavezniki zajeli te čete, jim je treba priznati status in obravnavo vojnih ujetnikov po ženevski konvenciji iz l. 1920-9.«33
Jasno je, da ni moglo biti nobene veljavne legalne razlike med slovaškimi enotami, ki so se bojevale skupaj z Wehrmachtom, in tistimi Ruske osvobodilne armade (ROA), ki so jih rekrutirali Nemci in so nominalno delovale pod vodstvom generala Vlasova, čeprav so bile v resnici pod nemškim vrhovnim poveljstvom (OKW). To so Britanci in Američani priznavali, kadar jim je koristilo pri vojnih uspehih, in veliko Rusov, po oceni kakih 470.000, ki so se skupaj z Nemci bojevali na zahodni fronti, se je predalo v odziv na zagotovila, ki so bila zapisana na milijonih letakov, ki jih je zavezniško letalstvo spuščalo za sovražnikovimi linijami.
Besedilo na tem letaku, ki ga je SHAEF (Supreme Headquarters of Allied Expeditionary Forces – Vrhovni štab zavezniških ekspedicijskih sil) trosil po Franciji poleti 1944, se glasi takole:
»Vaši nemški častniki pravijo, da boste ustreljeni, če se predaste ali če vas zajamejo.«
TO NI RES!
»Zavezniška armada se obnaša do tujcev v nemški armadi natanko tako kakor do drugih bojujočih se vojakov in, se razume, v skladu z mednarodnimi zakoni, ki določajo potek vojskovanja.«
»To ni vaša vojna.«
»Pripravite se na predajo ob prvi priložnosti.«
Neki rusko govoreči častnik v eksekutivi za posebne naloge (SOE – Special Operations Executive), ki je bil po izkrcanju na dan D določen, da po zvočniku razglaša to zagotovilo prednjim sovražnikovim enotam, v katerih so bili domnevno vključeni Rusi, je izrazil ogorčenje nad cinično izdajo teh obljub in je zapisal, da »/francoski/ komunistični makijevci kljub svojim političnim prepričanjem niso verjeli, da bomo repatriirali katere koli ruske ujetnike proti njihovi volji«.34
Rusi, ki so zaupali obljubam zaveznikov, v resnici pozneje niso bili obravnavani kot PW države, ki jih je zajela, temveč so bili izročeni tretji strani, ki ni bila podpisnica ženevske konvencije in je bila razvpita po tem, da je s tistimi, ki jih je imela za svoje sovražnike, ravnala tako barbarsko, da se je v tem lahko merila samo z nacisti.
Na tem mestu se ni mogoče lotevati kaj več kot le površnega orisa zavezniške politike do sovjetskih državljanov. Iz nagibov, ki doslej še niso bili zadovoljivo razjasnjeni, je britansko zunanje ministrstvo ves čas ravnalo z brezobzirno odločenostjo, da izroči slehernega sovjetskega državljana, ki je bil pod britanskim nadzorom, ne glede na vojaški ali civilni status, starost ali spol. Pogosto ponavljana trditev, da zavezniškim četam, ki jih je osvobodila rdeča armada, ne bi bili dovolili vrnitve domov, če ne bi bili tu popustili, je dokazljivo lažna, pa tudi sicer v nobenem primeru ne bi upravičila kršenja obveznosti iz mednarodne pogodbe. Oktobra 1944 je Britanija zagotovila sovjetski vladi, da bodo vrnjeni vsi sovjetski državljani, če bo potrebno, na silo. Ta politika se je nadaljevala do l. 1947, dve leti po tem, ko so se vsi britanski PW, ki jih je bila osvobodila rdeča armada, že vrnili domov.
Medtem je Britanija prav do tedaj, ko se je Nemčija vdala, pred Švico (Zaščitniška sila) skrbno prikrivala, kako se izmika udejanjanju mednarodnega prava, da se ne bi Nemčija lotila neupravičenih, čeprav razumljivih povračilnih ukrepov zoper zavezniške PW.35
Čeprav nasledki ameriške politike v celoti niso bili dosti drugačni, pa je bila v nasprotju s tem legalnost postopkov vprašanje, ki je izzvalo precejšnje spore na najvišjih vladnih ravneh. Vidni uradniki v zunanjem ministrstvu in diplomati, tako npr. Alexander Kirk (politični svetovalec Združenih držav pri feldmaršalu Alexandru), so bili globoko vznemirjeni ob predlogu, naj se možje, ki so bili legalno PW Wehrmachta, izročijo Sovjetom, da jih pobijejo ali zasužnjijo. Zatorej so Združene države, drugače kakor Britanci, do nemške vdaje sovjetskim PW v nemški uniformi podeljevale varstvo konvencije. Vendar pa se je na koncu politika Združenih držav kljub ostrim ugovorom znotraj zunanjega ministrstva, žal, izkazala kot parada hinavščine. Tisti hip ko se je Nemčija vdala in s tem odstranila sleherno tveganje, da bi bilo ogroženo življenje številnih ameriških PW nemškega ali italijanskega rodu, ki so bili v sovražnikovih rokah, so začeli Američani transportirati sovjetske ujetnike k Stalinu v ogromnem številu.
Ta politika je v celoti pomenila nesporno kršenje tako sprejete interpretacije ženevske konvencije kakor tudi splošne prakse, ki so jo prevzele vse države razen ZSSR. Zdaj ni mogoče kakor koli verodostojno trditi, da je bila legalna, in celo v tistem času je Patrick Dean, ki je bil kot pravni svetovalec pri zunanjem ministrstvu eden najbolj nepopustljivih zagovornikov prisilne repatriacije, zasebno sprejel »argument ministrstva za zunanje zadeve, da to vodi naravnost v nedoslednost v primerjavi s tistim, kar smo rekli o uniformah, češ da so najpomembnejše, kar se tiče vojnih ujetnikov / … /«36

Premestitev vojnih ujetnikov

Dejstvo, da Sovjetska zveza, kateri sta britanska in ameriška vlada izročili sovjetske državljane, ujete med služenjem v nemški vojski, ni bila podpisnica konvencije in je pravzaprav tudi sicer ni bilo mogoče šteti za civilizirano državo, je za legalni kontekst nebistveno. Sprejeta interpretacija ženevske konvencije je bila, da PW v resnici ne smejo biti premeščeni v nobeno drugo državo kakor v tisto, ki jih je zajela, ne glede na to, koliko korektno ravnanje lahko pričakujejo.
Kakor je Patrick Dean svetoval vojnemu ministrstvu 15. oktobra 1945:
»/ … / Konvencija izrecno določa, da so vojni ujetniki pod oblastjo sovražne vlade in ne posameznikov ali formacij, ki so jih zajele. Sovražnikova vlada ima zatorej pravico pričakovati od vlade, katere sile so ujetnike zajele, da bo skrbela za izpolnjevanje določil konvencije. Zato se nam zdi, da so premestitve izpeljane na odgovornost vlade, ki jih izvaja in ki se ne more znebiti svojih obveznosti do konvencije s tem, da kratko malo reče, da je tudi vlada prevzemnica udeleženka konvencije.«37
Poučen primer nam daje uradno poročilo polkovnika Phillimora, navedeno že prej:
»L. 1942 je bil z vlado Združenih držav sklenjen sporazum, v katerem so pristale na to, da v imenu Commonwealtha nastanijo 150.000, pozneje povečano na 175.000 sovražnikovih vojnih ujetnikov pod pogojem / … / da same postanejo priporna oblast. Tak prenos pravic nas je skrbel, ker smo menili, da bi utegnil dati Nemcem pretvezo za premeščanje britanskih ujetnikov pod nadzorstvo kake druge vlade osi, kot na primer ene izmed balkanskih držav, katere sloves med vojno 1914–18 nikakor ni bil dober. Zavoljo tega smo prepričevali Američane, naj pristanejo na to, da moramo glede na določila konvencije nujno mi ostati dokončno odgovorni za ujetnike in naj zato upoštevajo naša pravila pri ravnanju z vojnimi ujetniki. Ta pravila so vključevala naše obojestranske sporazume s sovražnikovimi vladami. V tem pogledu smo bili zaskrbljeni tudi zavoljo učinkovanja te premestitve na naše obojestranske sporazume s sovražnikovimi vladami.«

Jaltski sporazum

V pismu, naslovljenem name, datiranem z 20. septembrom 1999, je zunanje ministrstvo še nadalje skušalo upravičiti nasilne dejavnosti v Avstriji z naslednjo utemeljitvijo:
»Politika prisilne repatriacije je bila obvezujoča zahteva jaltskega sporazuma, ki sta ga britanska vlada in vlada Združenih držav podpisali s Sovjetsko zvezo.«
Ta omemba se tiče sporazuma, ki se nanaša na vojne ujetnike in civiliste, ki so jih osvobodile sile, delujoče pod sovjetskim poveljstvom, in sile, delujoče pod britanskim poveljstvom – sklenjenega med Veliko Britanijo, Združenimi državami in Sovjetsko zvezo na jaltski konferenci 11. februarja 1945. Člen 1 določa:
»Vsi sovjetski državljani, ki so jih osvobodile sile, delujoče pod britanskim poveljstvom / … / bodo po tej operaciji brez odlašanja ločeni od sovražnikovih vojnih ujetnikov in bodo ločeno od teh nastanjeni v taboriščih ali na zbirnih točkah, dokler ne bodo izročeni sovjetskim / … / oblastem / … /«38
Dejansko sloni ta argument na temelju, ki ni nič bolj veljaven kakor ostali. V nasprotju z zagotovilom zunanjega ministrstva to besedilo nikjer ne omenja uporabe sile za neprostovoljno repatriacijo, take politike torej, ki je v resnici izvirala iz skrivnih odločitev, ki sta jih neodvisno druga od druge, sprejeli britanska in ameriška vlada. Poleg tega je komaj mogoče ugovarjati tehtnemu oporekanju profesorja Draperja, da niti jaltski sporazum niti katera koli druga mednarodna pogodba ne more imeti zakonite veljave, če namerno potrjuje kršenje haaške in ženevske konvencije.39
Na srečo pa se s tem vprašanjem ni potrebno ukvarjati, ker jaltski sporazum pri izročitvah v Avstriji ni bil neposredno uporabljen. Ni stvar vojakov na terenu, da bi interpretirali vladno politiko ali mednarodne pogodbe, katerih določila morajo biti raztolmačena v ukaze in prenesena navzdol po vojaški lestvici poveljevanja.
Vrhovni zavezniški poveljnik v Sredozemlju feldmaršal Sir Harold Alexander je bil vojak s strogim čutom za čast in dolžnost. Kakor mi je poudaril njegov nekdanji poveljnik štaba feldmaršal Lord Harding, je Alexander imel ženevsko konvencijo za neizpodbitno vodilo pri tistem, kar je imenoval »etiketa vojskovanja«.40
Ne meneč se za navodila zunanjega ministrstva, je Alexander dne 22. maja izdal ukaz 5. korpusu v Avstriji, z napotki poveljujočemu častniku generalu Keightleyu:
»Pooblaščeni ste, da kozake direktno predaste Rusom pod pogojem, da ne bo ponovno uporabljena sila.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zbor 16. čete Stiškega bataljona Slovenskega domobranstva 16. maja 1945 v Vetrinju

Objavljen ni bil noben poznejši ukaz, ki bi preklical to navodilo, ki bi pomenilo, če bi ga ubogali, da bi v ZSSR vrnili samo prostovoljce. Kakor je zdaj splošno znano, tega ukaza čisto očitno niso ubogali. Ker se je Keightley jasno zavedal, da mu jaltski sporazum ne daje nikakršnega opravičila za barbarstva, ki so jih zagrešili vojaki pod njegovim poveljstvom, ga tudi nikoli ni navajal v zagovor za svoja dejanja. Namesto tega je večkrat zapovrstjo zakrinkal svojo nepokorščino tako, da je do skrajnosti zmanjševal obseg nasilja, o katerem je lažno trdil, da je bilo nepooblaščeno in naključno.
Ob upoštevanju vsega tega je odveč dostavljati, da z nobenim naponom domišljije 15. kozaškega konjeniškega korpusa, regularne enote Wehrmachta, ki se je formalno predala britanskim silam, ni mogoče imeti za tako, ki bi ustrezala jaltski odredbi o »sovjetskih državljanih, ki so jih osvobodile sile, delujoče pod britanskim poveljstvom«.

Repatriacija civilistov

Doslej sem se ukvarjal s položajem PW ruskega rodu, ki so jih zajeli zavezniki. Vendar pa je najbrž najslabša stran britanskih operacij divjaško trpinčenje, kakršnega so bili deležni civilni begunci, ki so se upirali deportaciji k Sovjetom. Mnogi so nesporno spadali v kategorijo »vojaških spremljevalcev«, ki jim je 81. člen ženevske konvencije podeljeval enako zaščito kakor vojaškemu osebju. Peti korpus je priznaval ali pa se je pretvarjal, da priznava, razliko med vojaškimi spremljevalci in begunci v primeru Jugoslovanov. Čeprav so v glavnem štabu 5. korpusa dobro vedeli, da mnogi od tisočev civilistov v kozaških taboriščih nesporno spadajo v to kategorijo kot zdravniki, medicinske sestre itn., so kljub temu izdali ukaze, naj se neomejeno in brez razločevanja uporabi sila, da se vsi iz taborišč spravijo na vlake.
Poleg tega bi se bil general Keightley s svojim štabom lahko poglobil v zahtevo 1. člena:
»Z ženskami se bo ravnalo z vsemi oziri, ki gredo njihovemu spolu.« 41
Gotovo bi bilo težko to navodilo uskladiti z ukazi, kakršen je naslednji, izdan od 36. pehotne brigade od 26. do 29. maja:
»Posebno zato, ker je med njimi toliko žensk in otrok, bodo nekateri od vas čutili sočutje do teh ljudi, vendar se morate spomniti, da so ti /ženske in otroci?/ prijeli za orožje v prid Nemcem in tako sprostili več čet, da so se bojevale zoper nas v Italiji in na drugih frontah.«
»Evakuacija bo potekala (a) s tovornjaki ali z avtobusi – najbrž omejeno za šibkejše ženske in otroke (b) z rešilnimi avtomobili – za bolnike in nosečnice.«
»Če bi kaka oseba ali skupina ljudi poskusila pobegniti, jim boste s klicanjem ukazali, naj se ustavi. Če namenoma ne bodo upoštevali vašega ukaza in bodo bežali, boste začeli streljati in pri tem merili pod noge, če boste presodili, da bi to zadostovalo, da ustavite nameravani pobeg; če ne, jih postrelite.«42
Po nekem posvetu z generalom Keightleyem v njegovem glavnem stanu ob Vrbskem jezeru 13. maja si je Harold Macmillan, minister in predstavnik britanske vlade v Sredozemlju, zapisal, da je »med Nemci, ki so se predali, okrog 40.000 kozakov in »belih« /ne-sovjetskih emigrantov/ Rusov z ženami in otroki. Če jih izročimo Rusom, jih obsodimo na suženjstvo, trpinčenje in na verjetno smrt / … /. Odločili smo se, da jih izročimo.«43
Jasno je, da je Keightley skupaj z Macmillanom predvideval usodo tisočev, katere je po ministrovih navodilih pri Judenburgu izročil Sovjetom, in njuna predvidevanja so zdaj do podrobnosti potrjena z arhivi GULAGa. Od žensk, otrok in dojenčkov, ki so jih Britanci odposlali k Sovjetom iz taborišča Peggetz, so jih 807 zadrževali v posebnem taborišču ⁵²⁵⁄₉, Kemerevo Oblast v centralni Sibiriji. Neko poročilo NKVD iz l. 1949 registrira, da so bile razmere v celotnem kompleksu taborišč, v katerega je spadalo tudi taborišče ⁵²⁵⁄₉, tako okrutne, da je bila povprečna umrljivost med tamkajšnjimi jetniki 10%. Statistika, ki se opira na takšen vir, bo prav gotovo prikazovala zmanjšan odstotek, in če upoštevamo posebno ranljivost žensk in otrok za uničujoče učinkovanje tuberkuloze, distrofije, nedohranjenosti, ledenih zimskih razmer, je morala biti stopnja umrljivosti v posebnem taborišču ⁵²⁵⁄₉ prav gotovo višja od povprečne. 44
Tisočem civilnih beguncev v britanskih rokah ni bila zaščita po mednarodnem pravu zajamčena nič manj kakor vojakom. Člen 3. ženevske konvencije iz l. 1933, ki se nanaša na mednarodni status beguncev (»primeren za ruske, armenske in asimilirane begunce«) zavezuje podpisnike, da spoštujejo naslednji ukrep:
»Vsaka od pogodbenih strank se obvezuje, da ne bo izganjala ali branila vstopa na svoje ozemlje z uporabo policijskih ukrepov, kakor so izgon ali preprečevanje vstopa na meji, tistim beguncem, ki jim je bilo po redni poti dovoljeno tamkajšnje bivanje, razen če je treba že omenjene ukrepe izvajati iz takih razlogov, kakor sta državna varnost ali javni red / … /«
Zaradi strahovlade, ki je sledila Hitlerjevemu vzponu na oblast v Nemčiji, sta bili v Ženevi l. 1936 in 1938 podpisani še dve dodatni konvenciji, ki sta določali primerljive naloge.
Besedilo 6. člena nürnberške listine, ki prepoveduje vojne zločine in zločine zoper človečnost, se zdi tako ustrezno za ravnanje 5. korpusa z Rusi in Jugoslovani, ki so bili pod njegovim nadzorom, da z njim lahko tako rekoč opišemo to dogajanje.
»Vojni zločini: namreč kršitve zakonov in običajev vojskovanja. Take kršitve bodo vključevale, čeprav ne bodo omejene le na to, umor, slabo ravnanje ali deportacijo na suženjsko delo ali v kakšen drug namen civilnega prebivalstva z zasedenega ozemlja ali na njem, umor ali slabo ravnanje z vojnimi ujetniki / … /«
»Zločini zoper človečnost: namreč umor, iztrebljanje, zasužnjevanje, deportiranje in druga nehumana dejanja, ki se zagrešijo zoper katero koli civilno prebivalstvo / … /«
»Voditelji, organizatorji, pobudniki in sokrivci, ki so udeleženi pri snovanju ali izvajanju skupnega načrta ali zarote, da se stori kateri koli od navedenih zločinov, so odgovorni za vsa dejanja, ki jih izvršijo katere koli osebe pri izpeljavi tega načrta.«46
Dandanes britanska vlada, kakor jasno kaže pismo zunanjega ministrstva z dne 13. julija 1999, zanika, da bi se bili zločini sploh kdaj zgodili:
»Vi / … / postavljate trditve o zločinih, ki so jih zagrešili britanski vojaki v Avstriji nad ruskimi vojaki in civilisti. Ne poznamo nobenih dokazov, ki bi podpirali take trditve.«
Poslal sem kopijo Zoe Polanski, ki je preživela te dogodke in danes živi na Škotskem in ki se je izročitvi Sovjetom izognila zavoljo hudih poškodb, prizadejanih med britansko zbirno racijo. Dne 30. avgusta je pisala ministru za zunanje zadeve, da bi izrazila svojo užaloščenost in zgroženost nad tem, »da sedanja britanska vlada zanika vojne zločine, ki so jih Britanci zagrešili zoper civilne ruske begunce / … /«
»Torej, jaz sem za vas živi dokaz, ker sem bila v središču te tragedije. Takrat sem bila stara šele petnajst let in sem pravkar prišla iz nemškega nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitza in Dachaua, čisto sama, in nisem vedela, ali je še kdo iz moje družine živ in ali je sploh še kaj ostalo po tistem, ko so se nemški nacisti umaknili z moje domačije v Rusiji.«
»Zato sem bila registrirana v taborišču Peggetz kot begunka brez državljanstva, tako kot še tisoči podobnih primerov.«
»Za to, da sem sploh preživela, moram biti večno hvaležna sanitetnemu zdravniku (dr. Pinchingu), ki me je potegnil iz živinskega vagona, namenjenega v smrt, in je oskrbel moje boleče rane.«
Gospa Polanska je priložila časopisne intervjuje z dr. Pinchingom in z nekim škotskim vojakom, ki je bil udeležen v teh operacijah, in oba sta potrdila njeno pripoved. Dne 20. septembra je gospod J. L. Howgate iz oddelka za vzhod na zunanjem ministrstvu zaničljivo zavrnil pričevanje gospe Polanske:
»V našem odgovoru grofu Tolstoju smo že povedali, da ne poznamo nobenih dokazov, ki bi podpirali njegove trditve, da so britanski vojaki v Avstriji zagrešili ‘okrutne zločine’.«
Britanska vlada bi se morda lahko zamislila nad resnim opozorilom, ki ga je izrekel sodnik Jackson ob začetku nürnberškega procesa:
»Končni ukrep je / … / prisiliti državnike, da bodo odgovorni do zakona. In naj čisto jasno povem pri tem, ko je ta zakon tukaj prvič uporabljen proti nemškim napadalcem, da mora ta zakon, če naj služi koristnim namenom, obsoditi tudi napadalnost katerega koli drugega naroda, s temi vred, ki sedijo tukaj danes kot sodniki / … / Prava tožnica pred vašim sodiščem je civilizacija / … / Obtoženci se lahko zatekajo samo k upanju, da bo mednarodno pravo tako daleč zaostajalo za moralnim čutom človeštva, da se bo ravnanje, ki je zločin v moralnem smislu, moralo šteti za nedolžno glede na zakon.« 47

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slovenski domobranci na Vetrinjskem polju

Britanija zdaj uživa nezavidljivi položaj edine vojskujoče se države v drugi svetovni vojni, ki ne samo, da ni nikoli izrazila obžalovanja (kaj šele, da bi poskrbela za odškodnino) za večji vojni zločin. Prav nasprotno so se vlada in sodišča lotili obsežnega ukrepanja in prikritih dejavnosti z namenom, da preprečijo njegovo razkritje in še naprej uradno zanikajo, da se je sploh kdaj zgodil. To omalovaževanje mednarodnega prava ni le zadeva za zgodovinski spomin, ampak zagotovo postavlja nevaren precedens za prihodnost.

Opombe

1 A. T. P. Byles (Ed.), The Book of Fayttes and of Chyualrye. London 1937, str. 237.
2 Bell’s Weekly Messenger, Sunday, March 30, 1800.
3 Izraz »Jugoslovani« uporabljam kot prikladno okrajšavo in zato, ker kaže tedanjo rabo zaveznikov.
4 Niglu Nicholsonu dolgujem zahvalo, da mi je priskrbel izvod svojega vojnega dnevnika. Alexandrov signal je vzet iz National Archives, 383.7–14.
5 Obsežno dokumentirana raziskava o usodi repatriiranih Rusov in drugih v GULAGu napreduje med raziskavami, ki jih vodi Ludwig Boltzmann-Institut für Kriegsfolgen-Forschung Graz-Vienna-Klagenfurt.
6 Duckworth je firma z upravičeno velikim ugledom, zato se zdi še toliko bolj čudno, da se je lotila objave takega dela, če pomislimo, da je sedem let potem, ko ga je po vrsti zavrnilo več uglednih založnikov, vedela, da avtor ni prav nič poskušal posodobiti njegove vsebine.
7 Christopher Booker, A Looking-Glass Tragedy: The controversy over the repatriations from Austria in 1945. London 1997, str. 317.
8 Brigadier Anthony Cowgill, Lord Brimelow, and Christopher Booker, The Repatriations from Austria in 1945: The Report of an Inquiry. London 1990, str. 180.
9 General V Naumenko (Ed.), Velikoe Predatel’stvo: Vydača Kazakov v Lience i Drugih Mestah (1945–1947); Sbornik materialov i dokumentov /Die grosse Übergabe/. New York 1962–70, ii, str. 322.
10 Stefan Karner, Im Archipel GUPVI: Kriegsgefangenschaft und Internierung in der Sowjetunion 1941–1956. Vienna-Munich 1995, str. 201–203, 217.
11 To pobožno verovanje je bilo še najmanj uporabno glede na ravnanje rdeče armade z ženskami.
12 Booker, A Looking-Glass Tragedy, str. 138. Še bolj razvlečen in klečeplazen hvalospev Brimelowovi nepristranosti in analitični veščini se najde na str. 421.
13 »Some Legal Aspects of Forced Repatriation of Soviet Citizens«, v: Nikolaj Tolstoj, Victims of Yalta. Corgi Books 1979, str. 545–64; Michael A. Meyer and Hilaire McCoubrey (ed.), Reflections on Law and Armed Conflicts: The Selected Works on the Laws of War by the late Professor Colonel G. I. A. D. Draper, OBE. The Hague 1998, str. 255–68.
14 Nasledek močnih pritiskov, ki niso bili povezani s sodnim pregonom l. 1989, je bil ta, da je bila knjiga The Minister and the Massacres l. 1990 umaknjena iz večine javnih in univerzitetnih knjižnic v Britaniji in nadomeščena z dvema zvezkoma apologije dogodkov, ki jih je odobrilo ministrstvo za zunanje zadeve. Ta prikrita cenzura kaže značilne vzporednice z ukrepi, ki jih je izvajala britanska vlada v letih 1791–92 z naklepom, da bi ustavila razširjanje dela Thomasa Paina The Rights of Man (John Keane, Tom Paine: A Political Life. Boston 1995, str. 334–43).
15 Kopija sojenja, 32. dan, »Sodna odločitev št. 1«, 5A.
16 Gospa Mackenzie je odklonila identifikacijo raziskav, na katere se sklicuje. Vendar je iz konteksta razvidno, da le-te vsebujejo razsodbo sodnega procesa iz l. 1989 in »Cowgillovo poročilo« zunanjega ministrstva, katerega sklepi se odražajo v njenem pismu. Dne 14. marca 1991 je služba državnega tožilstva odklonila ukrepanje na pritožbo, ki jo je v imenu svojcev vložil Slovenec gospod Pavel Zupan, z enako utemeljitvijo, češ: »Ta zadeva je bila predmet zelo podrobnega poročila brigadirja Anthonyja Cowgilla, in v resnici je bilo celotno /sic/ vprašanje že obravnavano na sodišču v procesu proti Lordu Aldingtonu l. 1989.«
17 Gustav Rasmussen (ed.), Code des prisonniers de guerre: Commentaire de la convention du 27 juillet 1929 relative au traitement des Prisonniers de guerre. Copenhagen 1931, str. 131. Načelo, na katerem temelji 82. člen, odseva tiste tradicionalne »zakone in običaje vojskovanja«, ki so bili posvečeni s haaško in z ženevsko konvencijo. Med napoleonskimi vojnami je npr. britanska vlada v glavnem še naprej vztrajala pri sprejetih načelih humanega ravnanja z vojnimi ujetniki, čeprav je francoski cesar le-te čedalje pogosteje kršil (Michael Lewis, Napoleon and his British Captives. London, 1962, str. 44–8, 66–82). Sloveči britanski poveljnik mornarice Sir Sidney Smith je vedno znova jasno povedal, da se bo njegova dežela držala pravil vojskovanja, ne glede na to, ali jih bodo Francozi spoštovali ali ne, in ne oziraje se na dejstvo, da so jih britanski zavezniki Turki odkrito kršili (Tom Pocock, A Thirst for Glory: The Life of Admiral Sir Sidney Smith. London 1996, str. 43, 49, 69, 81, 219).
18 Rasmussen (ed.), Code des prisonniers de guerre, str. 134.
19 Kopija sojenja, 32. dan, 11C–12A.
20 Alfred M. de Zayas, Die Wehrmacht-Untersuchungsstelle: Deutsche Ermittlungen über alliierte Völkerrechtsverletzungen im Zweiten Weltkrieg. Munich 1980, str. 177; Ann Tusa and John Tusa, The Nuremberg Trial. London 1983, str. 21 ; Jozef Garlinski, Poland in the Second World War. London, 1985, str. 293.
21 Da je ICRC (International Commitee of the Red Cross – Mednarodni odbor Rdečega križa) obsodil to kršenje konvencije, se je izkazalo kot pomemben dejavnik pri vključevanju revidiranih ukrepov za zaščito PW v ženevski konvenciji iz l. 1949 (Christiane Shields Delessert, Release and Repatriation of Prisoners of War at the End of Active Hostilities: A Study of Article 118, Paragraph 1 of the Third Geneva Convention Relative to the Treatment of Prisoners of War. Zürich 1877, str. 62–63).
22 FO.³⁷¹⁄₄₆₇₇₃. Člen 11 ženevske konvencije zahteva, da PW dobivajo enake obroke hrane kakor sile, ki so jih zajele (Rasmussen (Ed.), Code de prisonniers de guerre, str. 112).
23 James Bacque, Other Losses: An Investigation into the Mass Deaths of German Prisoners at the Hands of the French and Americans After World War II. Toronto 1989.
24 Za odličen pregled vprašanja SEP (DEF) in PW primerjaj Richard D. Wiggers The United States and the Denial of Prisoner of War (POW) Status at the End of the Second World War, Militärgeschichtliche Mitteilungen 1993, lii, str. 91-104. Pragmatični značaj tega razločevanja je ilustriran z dejstvom, da je Sovjetska zveza, katere namere z nemškimi ujetniki so komajda bile dobrohotne, sprva zagovarjala, naj vse nemško vojaško osebje iz časa po vdaji obdrži status PW (ibid., str. 97).
25 WO.¹⁷⁰⁄₄₄₆₁, Appx »S«; WO.¹⁷⁰⁄₄₈₃₂.
26 WO.¹⁷⁰⁄₄₈₃₂; WO.¹⁰⁶⁄₄₀₅₉,195; FO.³⁷¹⁄₄₇₉₀₃,16.
27 Primerjaj Harry C. Butcher, My Three Years with Eisenhower. New York 1946, str. 789, 815, 826.
28 FO.³⁷¹⁄₄₆₇₇₅.
29 James Brown Scott (Ed.), Les conventions et déclarations de La Haye de 1899 et 1907. New York 1918, str. 107; Rasmussen, Code des prisonniers de guerre, str. 108–109.
30 Ibid., str. 109, 115, 126, 127, 130. Besedilo »La puissance dans les armées de laquelle le prisonnier a servi« je nadomestilo začasno manj natančne definicije, še posebej, da se uveljavi pripadnost oboroženim silam neke države kot dokončni kriterij (ibid., str. 15). Stroge omejitve v 5. členu glede na obseg podatkov, ki se smejo zahtevati od kakega PW, izvirajo iz preudarka, da lahko celo take navidezno nedolžne reči, kakor je starost kakega PW, posredujejo tistim, ki so ga zajeli, obvestila vojaške vrednosti (ibid., str. 28).
31 Hannovrska vlada Britanije je v splošnem priznavala status britanskih državljanov pripadnikom armad, v katerih službo so stopili. Vendar je prišlo do opaznih izjem, ki so se dogajale med surovim zatrtjem vstaje l. 1745; zanj je bilo značilno znatno kršenje domačega in mednarodnega prava. Francoska vlada je vložila odločen protest zoper slabo ravnanje z vojaki, ki so služili v njenih škotskih in irskih enotah, medtem ko je britanska zaveznica Holandija priznavala škotski kraljevi polk kot francoski regiment. Britanska vlada se je potem, ko je presodila, da je nevarnost zagotovo minila, vrnila k svoji prejšnji usklajenosti z mednarodno prakso. Primerjaj F. J. McLynn, France and the Jacobite Rising of 1745. Edinburgh 1981, str. 88-89; 218, 214-21; Sir Bruce Gordon Seton and Jean Gordon Arnot (Ed.), The Prisoners of the ‘45: Edited from the State Papers. Edinburgh 1928-29, i, str. 240-46; Robert Fitzroy Bell (Ed.), Memorials of John Murray of Broughton: Sometime Secretary to Prince Charles Edward 1740-1747. Edinburgh 1898, str. 516-20.
32 Delessert, Release and Repatriation of Prisoners of War at the End of Active Hostilities, str. 186-87.
33 FO.⁹¹⁶⁄₉₁₆. Na nesrečo je bila večina Slovakov v službi na vzhodni fronti in je padla po nemški predaji v roke sovjetov s predvidljivimi posledicami (Hans Werner Neulen, An deutscher Seite: Internationale Freiwillige von Wehrmacht und Waffen – SS. Munich 1985, str. 199-203.
34 Eno kopijo hranijo v Auckland Collection. Primerjaj Julius Epstein, Operation Keelhaul: The Story of Forced Repatriation from 1944 to the Present. Old Greenwich Conn. 1973, str. 28-29; L. H. Manderstam, From the Red Army to SOE. London 1985, str. 121-22; Tolstoy, Victims of Yalta, str. 54-57, 81-86. Kakih 8.000 sovjetskih dezerterjev se je pridružilo francoskemu odporniškemu gibanju (ibid., str. 72). Ministrstvo za zunanje zadeve, ki je že imelo v mislih načrtovano izdajstvo, je lažno zanikalo, da bi bil SHAEF usmerjal propagando k Rusom v nemški službi (Patrick Howarth, Intelligence Chief Extraordinary: The Life of the Ninth Duke of Portland. London 1986, str. 193).
35 Nikolai Tolstoy, Victims of Yalta. London 1978, str. 529-31. Ministrstvo za zunanje zadeve je brezskrbno zanemarjalo hudo grožnjo, ki jo je to pomenilo za tisoče zavezniških PW v nemških rokah (ibid., str. 535-56).
36 FO.³⁷¹⁄₄₇₈₉₉,90. Za podrobno obravnavanje tega vprašanja primerjaj 18. poglavje in Dostavek profesorja Draperja v moji knjigi Victims of Yalta; Mark R. Elliott, Pawns of Yalta: Soviet Refugees and America’s Role in their Repatriation. Urbana 1982, str. 30-55.
37 FO.³⁷¹⁄₄₆₇₇₃.
38 FO.⁹¹⁶⁄₁₁₈₉.
39 V: Tolstoy, Victims of Yalta, str. 560-62.
40 Alexandrov viteški značaj je zbujal posebno občudovanje pri Winstonu Churchillu. »Alex je izravnaval, kar je bilo v vojskovanju surovega, ko se je krutega početja nalahno dotikal v rokavicah. V njegovih rokah je bila to še vedno igra za visoko družbo. Pokazal je, da se še vedno da vojskovati spodobno« (Lord Moran, Winston Churchill: The struggle for survival 1940-1965. London 1966, str. 173).
41 Rasmussen, Code des Prisonniers de Guerre, str. 108, 130.
42 WO.¹⁷⁰⁄₄₄₆₁; WO.¹⁷⁰⁄₄₃₉₆. »Humani« pridržki v odredbi brigadirja Mussona so bili namenjeni edinole za v poročilo. V resnici so bolnike in nosečnice s suvanjem in z udarci nagnali v iste živinske vagone kakor vse druge.
43 Harold Macmillan, War Diaries: Politics and War in the Mediterranean January 1943–May 1945. London 1984, str. 757.
44 Stefan Karner, Im Archipel GUPVI: Kriegsgefangenschaft und Internierung in der Sovjetunion 1941–1956. Vienna-Munich 1995, str. 24; Pavel Poljan, Žertvy Dvuh Diktatur: Ostarbaitery i Voennoplennye v Tret’em Reihe i ih Repatriacija /Opfer zweier Diktaturen/. Moscow, 1996, str. 243. Hvaležen sem Paulu Boytincku in Stefanu Karnerju, da sta mi podarila izvode teh pomembnih del.
45 Epstein, Operation Keelhaul, str. 15-17.
46 The Trial of German Major War Criminals: Proceedings of the International Tribunal Sitting at Nuremberg Germany. London 1946–51, XXII, str. 413.
47 Ibid., i, str. 85-86.