Avtor: Anton Drobnič

V knjigi S. Karnerja, E. Reiterja in G. Schöpferja KALTER KRIEG (Hladna vojna) o konfrontaciji med vzhodom in zahodom v letih 1945–1990, ki je izšla pri graški založbi Leykam, je objavljena tudi razprava Nikolaja Tolstoja Uporaba mednarodnega prava pri prisilni repatriaciji iz Avstrije leta 1945. To razpravo v prevodu Katarine Bogataj Gradišnik in Janeza Gradišnika objavljamo tudi v naši reviji.
Razlog za objavo je očiten: Poleg 45.000 Rusov, o katerih predvsem piše Nikolaj Tolstoj, je bilo leta 1945 iz Avstrije na podoben način prisilno vrnjenih tudi 12.000 Slovencev, od tega 11.000 naravnost v smrt. Tudi o vrnjenih Slovencih je še mnogo nejasnega, zato so pravna in zgodovinska vprašanja, ki jih razpleta Nikolaj Tolstoj, zanimiva tudi za Slovenijo. Tolstojevo razmišljanje je res zelo strokovno in zato manj privlačno za navadne bralce. Kljub temu bodo lahko tudi oni razumeli vse glavne misli in ugotovitve o protipravnem ravnanju angleške vlade in vojske z begunci in vojnimi ujetniki po koncu druge svetovne vojne. Razen tega kakšne druge možnosti za objavo te pomembne strokovne razprave v Sloveniji skoraj ni. Objava pa je tudi majhna oddolžitev Slovencev Nikolaju Tolstoju, ki je v svojih prejšnjih knjigah svetovno javnost seznanil tudi z zločinsko vrnitvijo in pobojem slovenskih domobrancev in drugih pripadnikov Slovenske narodne vojske. Zato naj se bralci potrudijo in Tolstojevo razpravo preberejo ali pa z njo vsaj potrpijo, da jo bodo lahko brali in preučili drugi.
Nikolaj Tolstoj v svoji razpravi ne opisuje usode prisilno vrnjenih kozakov in njihovega konca v rokah komunistične oblasti. Obravnava začetek te tragedije: odločitev angleške vlade in ravnanje angleške vojske pri izvrševanju vladne odločitve ter skladnost teh angleških dejanj z mednarodnim pravom, povedano na kratko: ali so Angleži po mednarodnem pravu smeli zajete kozake prisilno izročiti Sovjetom. Na začetku Tolstoj na podlagi številnih listin opisuje nekdanje in sedanje napore angleške vlade in njenih zagovornikov, da bi prikrili, kaj se je leta 1945 v resnici zgodilo. Ta prizadevanja segajo od zanikanja dejstev, prek zmanjševanja posledic do skrivanja in ponarejanja dokumentov.
V drugem poglavju se pisec ukvarja s sklepom angleške vlade, da vojaških oseb, ki so pod oblast britanskih čet prišle po prenehanju sovražnosti 8. maja, ni šteti za vojne ujetnike, ampak za »sovražnikove čete, ki so se predale«. Takšno razlikovanje je bilo nasprotno določbam haaških in ženevskih konvencij o ravnanju z vojnimi ujetniki in zato pravno neveljavno. Političen vladni sklep ne more spremeniti mednarodnih pogodb in iz njih izhajajočih obveznosti. Čeprav kaže, da je bilo takšno umetelno razlikovanje v začetku omejeno, sprejeto le iz praktičnih razlogov, ker angleška vojska ni mogla ogromne množice beguncev in vojnih ujetnikov oskrbeti tako, kot bi morala po določbah konvencije, so pri izvajanju sklepa tem ljudem odrekli tudi druge pravice, ki so jih imeli kot vojni ujetniki. V celoti so jim vzeli status vojnih ujetnikov in s tem tudi varstvo ženevskih konvencij. Z drugačnim statusom so skušali opravičiti tudi prisilno vrnitev.
V nadaljevanju pisec ugovarja stališču angleške vlade, da so pri vrnitvi kozakov morali upoštevati njihovo sovjetsko državljanstvo. Navaja, da mnogi niso imeli sovjetskega državljanstva, ne glede na to pa je za status vojnih ujetnikov odločilna njihova uniforma in ne narodnost ali državljanstvo. Po ženevskih konvencijah vojnih ujetnikov ni dovoljeno vprašati po njihovi narodnosti ali državljanstvu. Za določitev njihovega statusa je odločilna pripadnost določeni vojaški enoti, njihova uniforma. Stališče britanske vlade, češ da je bila Sovjetom dolžna vrniti njihove državljane, je zato kršitev njenih obveznosti do varstva vojnih ujetnikov po mednarodnem pravu.
Tolstoj nadaljuje, da vojni ujetniki po ženevski konvenciji ne smejo biti premeščeni v nobeno drugo državo kakor v tisto, ki jih je zajela. Toliko manj v Sovjetsko zvezo, ki sploh ni bila podpisnica ženevskih konvencij in se tudi drugače ni dosti menila za mednarodno pravo. V tej zvezi obravnava tudi jaltski sporazum iz februarja 1945 in poudarja, da sporazum ni določal prisilne vrnitve sovjetskih državljanov, kot se izgovarja angleška vlada, ampak samo njihovo ločitev od drugih vojnih ujetnikov. Tudi če bi bil ta sporazum takšen, kot navaja angleška vlada, pa je treba vedeti, da noben sporazum, ki zavestno krši določbe haaške in ženevske konvencije, ne more imeti veljave.
Pisec razprave o dogodkih iz leta 1945 se na koncu posveti še prisilni repatriaciji civilistov, ki so jo angleški vojaki še posebno brutalno izvajali nad ženami in otroki ruskih kozakov, čeprav je po mednarodnem pravu civilnim beguncem v britanskih rokah bilo zajamčeno enako varstvo kot vojakom.
Tolstoj svoje razmišljanje konča z ugotovitvijo, da je Britanija edina vojskujoča se država v drugi svetovni vojni, ki za velik vojni zločin ni nikoli izrazila obžalovanja, kaj šele da bi prizadetim poskrbela za odškodnino. Takšno omalovaževanje mednarodnega prava je nevaren precedens za prihodnost.
Naj dodamo, da imamo takšne izkušnje z Britanijo tudi Slovenci. Kmalu bo minilo leto, odkar je Nova Slovenska zaveza dne 22. 4. 2002 britansko vlado prek veleposlaništva v Ljubljani prosila za pojasnila, kako in zakaj so leta 1945 z Vetrinjskega polja poslali v smrt 11.000 slovenskih vojakov. Odgovora ni, polstoletna zarota molka se nadaljuje! Tolstojevo pisanje je zato pomembno tudi za nas; ne more in ne sme iti mimo nas.