Avtor: Neoznačeni avtor

Krivci, ki so ravnali drugače, kot zahteva omenjeni protokol, se seveda poskušajo rešiti krivde s prevarami. Poslužili so se je Angleži na procesu proti Nikolaju Tolstoju, ko so se opirali na uradno stališče, da domobranci in drugi, ki so bili vrnjeni Titovim partizanom, »niso bili vojni ujetniki, ampak osebe, ki so se zatekle v njihovo varstvo po podpisu kapitulacije«. Podobno je kar nekaj let trdil pri nas dr. Ljubo Bavcon, da so bili domobranci »repatriiranci«, potem pa zaradi nevzdržnih nasprotnih argumentov od svojih trditev odstopil. Zadnja verzija prevare je »da vaški stražarji (MVAC) in domobranci niso bili vojaki«.
O tem bi moral seveda govoriti predlog Zakona o vojnih grobiščih v preambuli, pa se ji izogne. Povedati bi namreč moral, da je namenjem predvsem ureditvi prikritih grobišč žrtev vojnih in povojnih pobojev ter moral pojasniti, da so bili leta 1945 in 1946 grobovi nasprotnikov tedanje oblasti po odredbi te oblasti uničeni, zravnani z zemljo, marsikje pa tudi zemeljski ostanki umrlih odkopani in odpeljani v neznano.
Zavedamo se, da sedanji trenutek ni ugoden za tako preambulo. Ne moremo pa se strinjati z zgodovinsko potvorbo, da ni bilo revolucije in ne revolucionarnega nasilja, in z diskriminacijo, da grobišča po vojni pobitih četnikov in domobrancev nimajo statusa vojaških grobišč, kot določa 4. člen. Zato bi se ustavili pri 16. členu (označevanje vojnih grobišč). Na zadnji seji smo se dogovorili, da bi bil napis za umrle iz 4. člena: »Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja, Republika Slovenija«, pa čez dva dni izvedeli iz medijev, da naj bi se glasil: »Žrtve vojne in povojnih usmrtitev, Republika Slovenija«.


Vse omenjeno se lahko popravi kasneje, ko bodo razmere bolj normalne.
Na seji, ki jo predlagamo, bi se morali dogovoriti predvsem o izvedbenih aspektih tega zakona in dosledno upoštevati 2. dopolnilni protokol k ženevskim konvencijam o »nediskriminaciji«. Omenjeni protokol obravnava ravno tako situacijo, kot je bila v Sloveniji med 2. svetovno vojno. Nekateri bodo temu seveda oporekali, ker jo šlo za spopad med sovražno okupacijo. Takrat dejansko ni šlo za spopad med dvema državama, ampak za nemednarodni spopad, ki mu smemo reči državljanska vojna. Ni šlo za običajni prepir na vaški veselici, kot opozarja protokol v svojem 1. členu, točka 2 (str. 188), da »se ne bo uporabljal za situacije pri notranjih nemirih in napetostih, kot so upori, izolirani ali sporadični akti nasilja in drugi akti podobne narave, ker to niso bili oboroženi spopadi«.


Nekaj takih nedoslednosti bi našteli:
7. člen, drugi odstavek:
»Vojna grobišča so tudi izpraznjena grobišča in grobovi posmrtnih ostankov oseb, na katerih so ohranjena avtentična spominska znamenja (kenotafi) ter spominska obeležja.«
Sporna je zahteva po ohranjenem avtentičnem spominskem znamenju. Za zgled bi omenili grobišče na na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu, v katerem je bilo pokopanih 150 padlih domobrancev. Leta 1946 uničeno, tudi avtentični križ na vsakem grobu in veliki v sredini, zemeljski ostanki pokopanih pa izvečine odpeljani. Podobno je z najmanj tremi grobišči na strelišču ob Dolenjski cesti. Zdaj vemo, da so bila v obdobju 1981–1982 razkopana. Omenili bi za zgled tudi skupni grob umrlih 1. septembra 1944 ob napadu na Črni Vrh nad Idrijo. V njem je pokopanih 44 padlih domobrancev in civilistov, na njem so zdaj drugi grobovi. V Grahovem pri Cerknici je ostalo prostora samo za posamezni grob, na katerem je nagrobnik, posvečen samo Francetu Balantiču, čeprav je v grobu pokopanih 29 ljudi. Še bi lahko naštevali in omenili že med vojno izpraznjene grobove v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah pri Grčaricah in podobno, kaj šele grobišče umrlih na Teharjah, ki leži 12 m globoko pod trdnimi industrijskimi odpadki na kraju, kjer je zdaj vežbališče za golf.
V omenjeni člen bi morali torej vpisati besedo »uničena grobišča«. Izpustiti bi bilo treba besedo »avtentična«, in to zato, ker avtentičnih znamenj na uničenih ali izkopanih grobiščih ni. Poleg tega bi morale imeti status grobišča tudi farne spominske plošče, na njih so namreč napisana izvečine imena žrtev, ki ne bodo nikoli identificirane, in bi jih zato morala imeti država za kraj njihovega pokopa.


Če bi se hoteli izogniti diskriminaciji, bi se moral drugi odstavek 7. člena glasiti takole:
Vojna grobišča so tudi uničena ali izpraznjena grobišča ali grobovi posmrtnih ostankov oseb, ne glede na to, ali so nagrobna spominska znamenja na njih ohranjena ali ne, kot tudi farne spominske plošče, na katerih so napisana imena ljudi, ki ne bodo nikoli identificirani, in jih zato država šteje za kraj njihovega pokopa.
27. člen (dovoljenje za izkop ali prekop) in 28. člen (novo odkrita vojna grobišča)
Omenjena člena sta hote zapletena. Njun končni cilj je, da se ne dogodi nič. Medtem ko sta, denimo, 17. in 29. člen, ki obravnavata varstvo grobišč pripadnikov tujih armad in novo odkrita vojna grobišča tujcev, preprosta, izvedljiva in usklajena z mednarodno zakonodajo, se za domače ljudi skrajno zapleta. Najbolj absurden je seveda tretji odstavek 27. člena, ki dovoljuje izkop samo:
a) na zahtevo svojcev;
b) če gre za posamični grob;
c) če je mogoča nedvoumna identifikacija;
d) če da svoj pristanek lastnik zemljišča;
e) če stroške, nastale z izkopom, prekopom v celoti prevzamejo družinski člani, ki zahtevajo izkop.

Absurden je seveda tudi odstavek o kremiranju, ki bi bilo dovoljeno takrat, »ko v zato predpisanem postopku posmrtnih ostankov oseb iz novo odkritega grobišča ni bilo mogoče identificirati«. V resnici je kremiranje dopustno izjemoma, kot smo omenili pri obravnavi Ženevske konvencije o izboljšanju stanja ujetnikov, samo zaradi »nujnih higienskih razlogov ali razlogov, ki izvirajo iz verskih običajev«!


Če se iz zadnjih dogodkov nismo nič naučili, bi vsaj lahko opazili, kako v Potočarih v Bosni in Hercegovini pokopavajo pomorjene, ki so jih odpeljali iz Srebrenice. Tam so izkopane izvečine identificirali in vsak je dobil svoj grob. Pri nas kaj takega ne bo izvedljivo, država pa bi morala na predlog naše komisije odločiti takole: večino največjih 200 grobišč bo uredila in označila, kakor se bomo dogovorili, za druge pa bi izbrala »sanitarni izkop« v duhu 34. člena I. protokola k Ženevskim konvencijam, podobno, kot to ureja pri grobovih in grobiščih tujcev. Razglasiti bi morala sanacijo slovenskega ozemlja, da bo torej, ne oziraje se na privolitev svojcev, lastnikov zemljišča ali kogarkoli drugega, postopno izpeljala izkope vseh manjših grobišč; lahko se za zdaj omeji na tiste, kjer domnevamo, da je žrtev manj kot sto. Podobno, kar delamo zdaj z grobovi vojakov tujih narodnosti, ko jih izkopavamo, identificiramo, če je možno, in pokopavamo na treh krajih (v Celju, Kranju in Ljubljani), bi, denimo, za kraje pokopa neznanih umrlih določili najbližje pokopališče, če bo taka odločitev občinske ali regionalne skupnosti, sicer pa ljubljanske Žale, pokopališče na Dobravi v Mariboru, kraj nekdanjega taborišča in grobišča na Teharjah ter prostor pred jamo pod Krenom v Kočevskem Rogu. Zemeljske ostanke identificiranih žrtev bi na željo predali svojcem, da jih pokopljejo v družinskem grobu. Člena 27. in 28. bi morali torej temeljito spremeniti, saj sta diskriminatorna izključno v škodo domačih ljudi, Slovencev. Uskladiti bi ju morali z mednarodnimi konvencijami in protokoli, da bi bila napisana približno tako kot člena, ki obravnavata vojna grobišča tujcev.

Ponavljamo tudi, da bo potrebna po navodilih petega odstavka 120. člena Ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki »služba za grobove, ki jo ustanovi sila, ki je zajela vojne ujetnike. Ta je dolžna skrbeti za grobove in registrirati vsak poznejši prenos trupel«. Ravno to je pobuda dr. Jožeta Dežmana, ko predlaga, da bi slovenska ustanova nosila ime Slovenski zavod za pokop in ureditev grobov žrtev vojne in revolucije.

S predlogom o sklicu seje, na kateri bi obravnavali vse našteto, se strinjajo člani komisije. Tekst, na katerega opiramo svojo pobudo, so dobili pozneje:
Viktor Blažič, Ljubljana
Vincencij Demšar, Škofja Loka
Mitja Ferenc, Ljubljana,
Janez Gril, Ljubljana
Boris Jagodič, Celje
Boris Mlakar, Ljubljana
Bogomir Štefanič, Kočevje