Avtor: Blaža Cedilnik

V naš vrt se je od nekod priklatil voluhar. Vrt je obdan z nizko betonsko ograjo, ki pa menda za mladega voluharja ne predstavlja posebne ovire. Star voluhar pa je ne bi mogel več preplezati. Pravzaprav ne vem, kdaj je voluhar star. Tale naš voluhar ima že kar nekaj let. Najprej nam je požrl borovnice, potem se je pa spravil na cvetlično gredo in skrbno odstranil vse tulipane. Začel je na enem koncu grede in vsako leto nadaljeval tako, da letos ni bilo niti enega več. Rastlinam, ki jih ne mara, se je spretno izognil. Seveda smo se ga poskušali znebiti. Pofutrali smo mu vse mogoče zadeve, ki jih prodajajo v ta namen, pa nič. Okoli tulipanov smo zakopali suhe ježice kostanjev, brinove veje, ribje glave. Rezultat je bil ničen. Potem je nekdo svetoval, naj ga uničimo s plinom. Mož in svak sta vzela jeklenko, napeljala plin v rove in prižgala. V trenutku so začeli sikati iz zemlje po vsem vrtu plameni in požgali vse, kar je raslo na njem. Vendar je bilo kmalu jasno, da se voluharju ni nič zgodilo. Da se je lahko zalezel v rov in tam počakal, da je bila ujma mimo. In tako se voluhar še vedno veselo sprehaja po našem vrtu. Pravzaprav pod našim vrtom. Svetovali so nam še kuno, kanjo, sokola. Ampak nas nekako niso navdušili. To pa ne pomeni, da smo se vdali. Mi se ne damo. Nekoč je bila pri hiši neka past za voluharje. Treba jo bo poiskati in, ni hudič, da ga ne bomo nekoč ujeli. Če seveda ne bo prej od starosti poginil.
Zakaj vam pripovedujem to »zgodbo«, kot pravijo naši vrli politiki. Zato pač, ker imam, kot že veste, nore asociacije. Ja, saj pravzaprav že ves čas živimo z voluharji. Takimi, na dveh nogah, se je včasih reklo. Stara garda voluharjev si je kopala podzemne rove in si v njih pripravila vse potrebno in nepotrebno, če bi jih slučajno začel kdo preganjati. Mlajša garda pa si je izmislila bolj sofisticirane »rove«. Tak »rov« je tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov, ki so ga zmogli še pravi čas uštuliti v zakonodajo in v katerega se zatečejo v primeru, ko se kdo spravi nadnje. Pa še in še je takih zakonov. Seveda so vsi »namenjeni za zaščito malega človeka«. Ampak človek mora biti slep in gluh in vsaj še butast, da ne uvidi, koga v resnici varujejo. Ti naši vrli voluharji izpodjedajo korenine vsemu, kar je v tej naši ljubi mali državi užitnega. Prisvojili so si vsa podjetja, ki so kaj vredna. Da ne govorimo o raznih mahinacijah, ki jih počnejo, seveda je vse popolnoma zakonito ali skoraj zakonito ali pa ni protizakonito (luknja v zakonu – slučajna ali namerna?). Saj so si zakone napisali na kožo. Pri tem jim pa nihče nič ne more. Le kako bi jim. Voditi države tako, da bi nam bilo vsem lepo in prijazno v njej, sicer ne znajo, znajo pa poskrbeti zase. Za nazaj in za naprej. Ni ga strupa (beri: dokaza), ki bi jim škodoval.
Laž je nesmrtna duša komunizma. Komunizma ni več, laž je pa ostala. In aroganca. Zgodovino so si priredili tako, da so si naredili temelj, ki jim bo zagotavljal obstoj za vse večne čase, tako doma kot v svetu. Saj človek ne more verjeti. Dokazi prihajajo na dan, pa kaj. Pa nič. Bile so napake. Kdor dela, se pač tudi zmoti. Kdor dela, se kdaj tudi pregreši. Znanstvenik (pravi znanstvenik, neodvisen znanstvenik, ne pa kakšen tak, ki se pajdaši z Janšo, Bajukom itd.) ima pač pravico, da izbere vire, iz katerih bo črpal svoje teze in teorije. Če mu kakšen vir ni všeč, če mu ne paše, ga pač ignorira. Tako je to. In če kdo napiše kakšno takšno ekspertizo, ki ni povsem v skladu z »našimi temelji«, se jo tudi ignorira. Raziskovalni projekt o partizanskih pobojih ranjencev in knjiga, ki je ob tem nastala, se je ignoriral. Pa kaj. V zadnji sobotni prilogi (26. aprila) je Alenka Puhar pisala o peticiji slovenskih žena Duceju, v kateri so ga v začetku leta 1942 prosile, naj prepreči streljanje talcev. Peticija ni nikoli prišla tja, kamor je bila namenjena. »Lepega dne sta prišli na sestanek skupine, ki je zbirala podpise, dve starejši učiteljici, ki sta trdili, da ju pošilja sam Boris Kidrič. Povedali sta, da ima vrh OF zanesljivo zvezo, ki bo posredovala peticijo na pravi naslov … Res škoda bi bilo, ko spomenica s tako množico zbranih podpisov ne bi prišla v prave roke … In tako so podpisi dobili noge. O tej akciji ni nihče več nikdar nič slišal. Za zbranimi podpisi se je izgubila vsaka sled.« V zgodovinskih in vseh drugih knjigah, ki jih je na tone, ni o tem niti besede. Angela Vode, pobudnica peticije »mu je šla na limanice samo delno. Podpisane papirje je dala iz rok in se pustila ogoljufati; v svoji oceni pa se ni pustila farbati: Kidrič je bil proti, ker »imajo komunisti streljanje talcev v načrtu … predvsem se znebijo neljubih oseb, bodisi nasprotnikov ali pa sopotnikov. Poleg tega pa poženejo ljudem strah v kosti, da se jih čim več zateče tja, kjer jih ne dosežejo aretacije kot talce: k partizanom. Bila je okrutna borba na življenje in smrt.« Če se je pozneje kdo zanimal za nesojeno peticijo Mussoliniju, za sabo ni pustil nobenih sledov. Kot že zapisano, se lahko vztrajen bralec prebije skozi skladovnico literature o vojnih dneh in slovenskem uporu, pa ne bo nikjer nobenega sledu o protestu proti streljanju talcev. Samo dve izjemi sta (če se zelo ne motim) in v obeh je bila peticija znova »ukradena«: Zdaj ne zato, da bi jo vzela noč, temveč da bi rabila za druge, bolj pravoverne in slavilne namene. Najprej je Lojz Tršan, ki je raziskoval OF v Ljubljani, vzel peticijo iz maja 1942 in jo vdelal v leto 1943, pripisal pa prav tisti komunistični skupini, ki je bila tako ponosna na to, da ona zahteva, ne pa sramotno in klečeplazno prosi. Nato pa je Niko Lukež, ki sodi med velike zagovornike vseh štirih spomenikov demonstrantkam iz leta 1943 (in vseh drugih spomenikov NOB), uporabil podpise iz leta 1942, tudi v faksimilu, da bi dokazal, kako slavna in požrtvovalna je bila naša preteklost in kako sramotno je početje tistih, ki jo »blatijo«. Kot ponavadi se, kadar gre za vojne čase, oznaka blatenja in sramotenja uporabi, brž ko gre za manj napihnjeno in bolj trezno predstavitev dogajanja.

Prav zanima me, kakšne bodo reakcije in odmevi na ta prispevek v pismih bralcev. Skoraj sem prepričana, da jih ne bo, če pa že bodo, bodo sekali kar tako, na počez. Kot vedno, kadar ni protiargumenta oziroma, kadar je argument premočan.
Sem pa vedno vesela, kadar posveti žarek, pa najsi bo še tako droben, v gosto meglo, v katero je ovita naša zgodovina. Vzbuja upanje, da bo prišla resnica le nekoč na dan. Kajti v nasprotnem primeru se nam slabo piše. Laži in polresnice o preteklosti niso trden temelj, na katerem naj zidamo našo prihodnost. Pač pa te laži in polresnice omogočajo preživetje in oblast voluharjem našega časa.
Ampak v tej naši ljubi deželici ne gre brez zabave. Za to je poskrbel častni konzul iz Nove Zelandije, ko je objavil na svetovnem spletu seznam ljudi, ki so na kakršen koli način prišli v stik z udbo. Nekateri zato, ker so sodelovali z njo, lahko bi se reklo, voluharji, drugi zato, ker so jih opazovali ali nadzorovali. Vendar se da to ugotoviti iz priloženega šifranta. Nastal je preplah. En sam telefonski klic je bil dovolj, da so zadevo zablokirali. Ampak žal je to zelo težko, če že ne nemogoče. Kajti država, kjer je bila zadeva postavljena na svetovni splet, se je sklicevala na svobodo in demokracijo in ni hotela odstraniti neljubih seznamov. Računalničarji pa so prišli do želenih podatkov malo naokrog, po ovinkih. Vendar so na nek način naši vrli zaščitniki dosegli svoje. Spletna stran z udbo je bila tako oblegana, da si moral imeti jeklene živce, da si si jo lahko ogledoval. Poleg tega pa so si ljudje skopirali nekatere dele in po svetovnem spletu se je potem to kompletiralo. Če ima neka reč takšno reklamo, potem je pač zanimiva. Zelo, zelo zanimiva. Bil si velik frajer, če si rekel, da si si zadevo ogledal in da imaš celo nekaj skopiranega. Seveda je bila to najpomembnejša novica in so je bili vsi mediji polni. Meni pa je bila najbolj všeč izjava, da je bila blokada v Sloveniji stalinističen popadek. In to, da ne moremo govoriti o svobodi in demokraciji, če zadostuje telefonski klic nekega uradnika, da se zgodi blokada. Kot včasih, ko se je na tak način preprečilo izid časopisa. Vzrok za blokado je bilo ogroženo življenje določenih ljudi. Joj, joj, joj! Sancta simplicitas! Človek ostane brez besed. Zakaj so se pa potem vdali, mi pa tudi ni jasno. Zdaj je zadeva sicer dostopna, ampak zaradi masovnega obleganja skoraj nedostopna. Obstaja pa zanimiva dilema. Ali je dal to na svetovni splet kot častni konzul ali kot privatna oseba. Od tega je namreč odvisno, ali mu bodo vzeli častno konzulstvo ali ne. Še bo veselo! Ko bomo odhajali v Ameriko, nam najbrž ne bo treba več odgovarjati na vprašanje, če smo bili kdaj člani komunistične partije. Samo na seznam bodo pogledali, pa bo.
V reviji Rože in vrt sem prebrala, da ni praznih voluharskih območij. Kajti neznansko hitro se množijo in očitno jim zlepa ne prideš do živega. Razpasli so se po vsem svetu. Voluhar svetovnega formata je, kdo pa drug, Sadam Husein. Hkrati pa je tudi zelo nevaren. Nevaren zaradi svojih samomorilskih teroristov. Na našo srečo njegovo domovanje ni v našem vrtu, ampak v precej oddaljenem Iraku. Tudi on si je skopal celo mrežo rovov, da bi se zalezel vanje, če bi se kdo spravil nanj. Ampak po vsem svetu so se našli ljudje, ki so se zavzeli zanj, vsepovsod so prirejali demonstracije, najbolj vzneseni so odšli v Irak, da bi ga z lastnimi telesi zavarovali kot nekakšen živi ščit. Branko Gradišnik (vsa čast mu) si je upal jasno in glasno povedati, da svet, takšen kot je, potrebuje svetovnega policaja in da so Združene države pač najboljše, kar nam je na razpolago, ker so vse ostale institucije, ki naj bi to delo opravljale, neučinkovite, rigidne. Seveda se je vsula poplava člankov, ki pljujejo po njem in se nekako strnejo ob misli: »Bog nas varuj tega, da bo Amerika svetovni policaj.« Sama se pa v večini izraženih misli strinjam z Gradišnikom: »Bog nas varuj tega, da bo svet brez učinkovitega policaja.« Bojim pa se, da se je Gradišnik zameril muslimanom, ker iz njegovega sestavka sledi, da je ta vera takšna, da skoraj vzpodbuja samomorilski terorizem. Naš mufti je sicer takšne trditve kategorično zavrnil, vendar ga ni nihče vprašal, kako je bil lahko odprt lov na avtorja Satanskih stihov, ki je užalil muslimane in se je leta in leta selil naokrog in se skrival. To sem povedala mimogrede, pa naj pripomnim še to, da naši novinarji ne postavljajo pravih vprašanj. Medtem je svetovni policaj opravil svoje delo. Vendar sem nekako prepričana, da se je veliki voluhar zalezel v enega od svojih rovov in tam mirno čakal, da ujma mine. Tako, kot se to dogaja z vsemi voluharji. Kadar naredijo takšno svinjarijo, oziroma, kadar kljub vsej zaščiti pride njihova svinjarija na dan, da se celo javno mnenje obrne proti njim, potem se zalezejo v nekakšen svoj rov, se umaknejo iz politike, dokler se gonja ne poleže, svinjarija pozabi. Potem spet zablestijo v vsem sijaju in veselo nadaljujejo tam, kjer so morali nehati. Tako kot se je to zgodilo z voluharjem na našem vrtu.