Avtor: Anton Drobnič

Preden sem začel pisanje tega prispevka, so me obvestili, da sem na tajnem seznamu CAE vpisan pod dvomljivim naslovom 55000. Svoje mnenje o tem vpisu sem povedal v pogovoru za revijo MAG v začetku maja.

Slovenci smo meseca marca 2003 storili korake, ki smo jih pozabili napraviti oziroma jih nismo mogli ali znali napraviti ob osamosvojitvi leta 1991. Z odločno večino smo na referendumih o vstopu v evropske in v evroatlantske povezave zapustili 60-letno tavanje po totalitarnem boljševiškem vzhodu, »temeljni pridobitvi« mitskega NOB, in se odpravili proti demokratičnemu zahodu. Druge države rdečega vzhoda so iz totalitarnega komunizma izstopile in se na pot demokratičnega življenja usmerile že pred leti. Slovenci smo zopet imeli smolo: leta 1991 smo izstopili iz komunistične Jugoslavije, vendar pa nismo šli iz komunizma, kot so to storile Poljska, Češka, Madžarska, Romunija, Bolgarija itd. Veselje ob lastni samostojni državi je mnogim zameglilo pogled, da niso videli, da nam tudi v novi državi še vedno vlada ista komunistična elita pod drugačnimi imeni. Da smo šli iz sovražne države in ne tudi iz sovražnega totalitarnega režima. Šele dvanajst let kasneje smo to usodno napako vsaj formalno popravili. Postali smo del demokratičnega sveta.
Dejansko pa se tudi sedaj ni še nič spremenilo. Zadnji voditelj komunistične diktature v Sloveniji Milan Kučan je z zakonom dobil priviligiran položaj nekdanjega predsednika republike in bo še naprej za državni denar slavil krvavo totalitarno nasilje in komunistično revolucijo kot osvobodilni boj. Nekdanji predsednik totalitarne Jugoslavije Janez Drnovšek je postal predsednik pravne Republike Slovenije. Vse najvišje državne službe tako v zakonodajni, izvršni in pravosodni oblasti še naprej vodijo nekdanji funkcionarji totalitarnega sistema, preoblečeni komunisti ali njihovi nasledniki, od katerih si le malokdo prizadeva v resnici spremeniti svoje mišljenje in delovanje. Zavrgli pa so partijske uniforme in si nadeli civilna oblačila. Življenje in javne zadeve v formalno demokratični državi so zato še naprej pod mogočnim nadzorom in vodstvom nekdanjih vojakov revolucije in funkcionarjev totalitarnega sistema. Takšno stanje podpira tudi velika večina javnih sredstev obveščanja, kar naj bi ustvarjalo videz in občutek zakonitosti in normalnosti nekdanjega zločinskega sistema.
V takšno zatohlo stanje slovenske sedanjosti se je pred dnevi preko Nove Zelandije in Tajske v internetni obliki vrnila vsemogočna udba, tajna politična policija nekdanje komunistične diktature. Udarila je kot strela z jasnega neba. Na svetovnem medmrežju je bil objavljen tajni seznam voditeljev, agentov in sodelavcev tajne komunistične policije in njenih takšnih in drugačnih žrtev, vseh oseb, o katerih je udba in kasnejša SDV v Sloveniji vodila svoje tajne evidence. Na vseh koncih so zatulile alarmne sirene, vladajočo koalicijo je prevzel preplah.
Simbolna vrnitev udbe na njej neprijazen način z javno objavo njenih evidenc je pokazala pravo stanje slovenske sedanjosti, kot smo jo pokazali na začetku tega sestavka. Formalno demokratična in pravna država se je ob simbolnem napadu na prejšnjo komunistično oblast v resnici odzvala enako kot nekdanja udba. Ministrstvo za pravosodje je hipoma in kar ustno zaprlo ustrezni del svetovnega spleta in onemogočilo vpogled v objavljene tajne dokumente. Policijski minister je nemudoma začel iskati krivce za objavo, državno tožilstvo je takoj začelo z ugotavljanjem, ali niso bile nezakonito razkrite državne skrivnosti in kršeno varstvo osebnih podatkov, parlamentarna komisija je hitro začela ugotavljati, kakšna škoda naj bi z objavo nastala državi, zunanje ministrstvo pa, kako bi lahko ukrepali proti zunanjemu naročniku objave. Vladajoči politiki in javni mediji so po prvotnem molku zaradi presenečenja in pomanjkanja navodil kmalu zagnali vik in krik o podlem udarcu proti demokraciji, o izdajanju državnih skrivnosti in nezakoniti objavi osebnih podatkov, predvsem pa začeli razpredati o političnem ozadju te objave.
Temeljni državni organi in njihovi voditelji so se v trenutku pokazali takšni, kot v resnici so: kot pripadniki nekdanjega totalitarnega sistema, kot funkcionarji nekdanje komunistične Jugoslavije. Takoj so se dvignili, postavili v vrsto in v obrambo nekdanje totalitarne države, njenih tajnosti in njene politične policije poteptali temeljna pravila demokracije in načela pravne države. Prvič v času samostojne Slovenije so nezakonito uvedli uradno cenzuro. Udba se je vrnila k svojim!

Avtor slike: Marijan Tršar 1940

Opis slike: Hiša v senci Marijan Tršar 1940

Za visokega predstavnika vladajoče liberalne demokracije Gregorja Golubiča je po njegovi izjavi v televizijski oddaji žalostno, da se v Sloveniji ukvarjamo s seznami udbe. Za LDS ni žalostno, ker so ti seznami nastali, ampak obžalujejo, ker seznamov ne pustimo v miru, še naprej v tajnosti in v nadaljnje izkoriščanje avtorjem in njihovim naslednikom. V resnici pa ni žalostno, da se sedaj ukvarjamo s temi seznami, žalostno je, da se slovenska država ni že prej ukvarjala z njimi. Tajne arhive nekdanje politične policije je bila pravna država dolžna objaviti že iz navadne obzirnosti do številnih žrtev totalitarnega sistema, iz politične higiene mlade demokracije in iz državotvorne misli nove države, ki bi jo jasno ločila od stare diktature. To je bila Slovenija dolžna storiti tudi kot članica Sveta Evrope, katerega skupščina je v svoji resoluciji določila, da je treba razkriti arhive in delovanje tajnih služb komunističnih totalitarnih držav.
Objava tajnih seznamov zato ni udarec demokraciji, kot tožijo dediči komunizma, ampak je udarec demokracije. Neposreden, brezobziren udarec demokracije, udarec naravnost v postkomunistični obraz države, ki v dvanajstih letih ni zmogla strokovne in kulturne objave teh seznamov, države, ki noče niti pravno niti politično končati obdobja NOB-jevskega totalitarizma. Prazen prostor, ki ga na zakonit način ni zapolnila država, je brez globljih pomislekov zasedlo ljudstvo. Kljub grobosti in brezobzirnosti do podrobnosti je objava tajnih seznamov v resnici prva zmaga resnične demokracije, prva dejanska demokratična sprememba, ki smo jo dosegli po formalni odločitvi Slovenije za mesto v demokratični Evropi. Žal, te spremembe ni storila državna oblast, ampak je prišla iz civilne družbe zoper vladajoče komunistično nasledstvo.
K zmagi civilne družbe nad nedemokratičnimi ukrepi komunistične kontinuitete moramo prišteti tudi kasnejši preklic cenzure. Državna oblast svoje prepovedi ni preklicala zaradi spoznanja in priznanja njene nezakonitosti, ampak – kot je sama razložila – zato, ker prepovedi ni mogla uresničiti. Uresničiti pa je ni mogla tako zaradi hudega odpora civilne družbe v Sloveniji kot zaradi izrazito demokratične narave svetovnega spleta, ki za prepovedi slovenskih pravosodnih cenzorjev ni občutljiv. Preklic prepovedi je zato zmaga notranje slovenske in svetovne civilne družbe.
Preklic prepovedi pa ni ustavil živčnih postopkov slovenskih represivnih organov. Ti ne iščejo, kdo je kriv za sestavo seznamov, ki pomenijo kršitev človekovih pravic in so bili formalno nezakoniti tudi v prejšnjem totalitarnem sistemu. Po stari udbovski navadi jih ne skrbi, kdo je kršil človekove pravice in sestavil ter ohranjal nezakonite dokumente, skrbi jih le, kdo je te dokumente izdal, kdo jih je izročil v roke nepoklicanim osebam in ogrozil koristi komunističnega nasledstva. Policijski minister Rado Bohinc, ki se vsaj javno ne zanima in nikoli ničesar ne izjavi o odkrivanju medvojnih in povojnih množičnih pobojev in krivcev za slovenski genocid, se je nemudoma oglasil in se osebno zavzel za odkrivanje izdajalcev in naročnika objave. Generalna državna tožilka Zdenka Cerar, ki v revolucionarnih pobojih več deset tisoč Slovencev kljub nekdanjim velikim besedam ne najde zločinov in že leta ne vidi zločincev, se je takoj oglasila in zavzeto povedala, da tožilstvo zadevo že preučuje v smeri kaznivih dejanj izdaje državne tajnosti in zlorabe osebnih podatkov.
Raziskava, ki jo policija in državno tožilstvo vneto vodita v smeri kaznivega dejanja izdaje državne skrivnosti, je še posebej izdajalska. Udba, njene predhodnice in naslednice so bile politična policija prejšnje totalitarne države, ki je bila na koncu spoznana za okupatorja Slovenije, iz katere smo ga izgnali v oboroženem boju. Njeni seznami in druge tajne listine so torej bile državna tajnost prejšnje totalitarne in nam sovražne države in ne državna tajnost samostojne slovenske države. Slovenska policija in državno tožilstvo pa izdajo tajnosti nekdanje države razumejo in štejejo za izdajo državne tajnosti sedanje Republike Slovenije, parlamentarna komisija pa za izdajo državne tajnosti, ki je izjemnega pomena za varnost sedanje Republike Slovenije. Očitno se eni in drugi čutijo in delujejo kot pripadniki prejšnje totalitarne družbe in nekdanje države in jim je slovenska državna samostojnost samo trenutna nevšečnost, ki jo lahko spregledajo. Ker samostojno slovensko državo vodijo in upravljajo ljudje istega izvora in miselnosti kot prejšnjo totalitarno državo, so demokratično in pravno Republiko Slovenijo izenačili s totalitarno Jugoslavijo in sprejeli njene totalitarne metode in postopke, nezakonite državne tajnosti nekdanje države pa zavarovali kot zakonito državno tajnost nove Slovenije. Ljudje preteklosti so vstali v varstvo zločinske preteklosti.
Pozornost pa si zasluži tudi javno izjavljeni sum, da je bilo z objavo tajnih seznamov udbe storjeno kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov. Za takšen sum bi po zakonu lahko šlo samo, če bi tajna politična policija sedaj objavljene sezname vodila na podlagi zakona. Tega pa ni bilo in seznami so bili narejeni in hranjeni tudi v nasprotju s tedanjimi zakoni. Delovanje sedanjih represivnih organov v smeri tega kaznivega dejanja torej dokazuje, da policija in državno tožilstvo tajne sezname prejšnjih totalitarnih organov, s katerimi so bile kršene temeljne človekove pravice, očitno ne štejeta za nezakonite, ampak za zakonite, sestavljene na podlagi zakona.
Pri tem se ponuja zelo zanimiva in zgovorna vzporednica. Pred časom, bilo je 21. 6. 2000, je revija MAG objavila nekaj podatkov iz poročila državnega tožilstva z dne 28. 9. 1999. V tem poročilu so bili na 253 straneh zbrani podatki o kazenskih zadevah, ki so jih vodila državna tožilstva v zvezi z oškodovanjem družbenega premoženja, vključno z navedbami kaznivih dejanj in številnimi osebnimi podatki obdolžencev. Po tisti objavi je generalna državna tožilka takoj poskočila in v pismu, ki ga je poslala uredniku revije MAG Danilu Slivniku in novinarju tega magazina Silvestru Šurli, ocenila, da sta naslovnika do podatkov iz poročila verjetno prišla na protipraven način, vsekakor pa sta jih brez dovoljenja javno objavila. Oba naslovnika je pozvala, naj ji takoj sporočila podatke osebe, ki jima je posredovala poročilo in zagrešila kaznivo dejanje izdaje uradne tajnosti. Zapisala je, da je kot generalna državna tožilka po zakonu dolžna ukreniti vse, da se odkrijejo kazniva dejanja in izsledijo storilci.
Te dni je državna tožilka v televizijskim oddaji razlagala, kako bi lahko policija ali preiskovalni sodnik vprašal Dušana Lajovica, kdo mu je izdal udbovski seznam in s tem storil zkaznivo dejanje izdaje državne tajnosti. Kdo je nepoklicanim izdal tožilsko poročilo, katerega del je leta 2000 objavil MAG, Zdenki Cerar ne bi bilo treba nikogar vprašati. Ona sama ga je dala kar trem institucijam, od katerih po zakonu nobena ni imela nobene pristojnosti pri pregonu kaznivih dejanj in zato tudi ne vpogleda v podatke, ki jih tožilstvo po zakonu zbira in vodi samo zaradi kazenskega pregona. Generalna državna tožilka, ki je po svojih lastnih besedah »dolžna ukreniti vse, da se izsledijo storilci«, proti sebi ni ukrenila ničesar. Tudi pristojni okrožni tožilec in policija nista našla storilca in do danes nismo o tej izdaji uradne tajnosti slišali ničesar več.
Spričo kar 253 strani podatkov iz tožilske evidence, nezakonito poslanih trem nepooblaščenim institucijam, se je težko izogniti vprašanju, zakaj državna tožilka v zadevi novinarja Petka ni dala odgovora, ki ga je preiskovalna komisija Državnega zbora po zakonu upravičeno zahtevala. Ob veliki vnemi, s katero generalna državna tožilka išče izdajalca nezakonitega seznama udbe, državne tajnosti totalitarne Jugoslavije, ni mogoče razumeti, zakaj je njena izdaja tožilskih podatkov, uradne tajnosti Republike Slovenije, ostala brez posledic in zamolčana. Zdenka Cerar, ki je javno razglašala, da ni nedotakljivih, je nedotakljiva.
Ni se treba truditi in iskati, po katerih zakonskih merilih so v aferi udba.net ravnali državni organi. V totalitarnem sistemu so bili zakoni postranska stvar. Merilo je bil tak ali drugačen interes, javni, narodni, »širši družbeni interes«, vse v interpretaciji vladajoče partije. Tako so se glede udbovskih seznamov odzvale tudi sedanje slovenske oblasti. »Širši družbeni interes« je po potrebi nad zakonom tudi pri Zdenki Cerar, vrhovni varuhinji zakonitosti. Potrebo določa sama.
Udba se je vrnila in njeni so jo sprejeli kot svojo. Pazimo, da se ne bi državi zgodilo kaj hudega!