Avtor: Metod Bohinc

December 1941. Sneg, moker in težak, se spušča iz nizkih oblakov že ves dan. Vas je mračna in prazna. Na plundrasti cesti, ki se vije med nizkimi hišami, so le redki sledovi stopinj. Novi sneg jih bo kmalu zabrisal. Zvonik farne cerkve, ki sicer ponosno kraljuje nad vaškimi strehami, je ta dan v gosti megli in le pridušeno bitje cerkvene ure nekje visoko v nepredirni sivini v rednih presledkih oznanja njegovo prisotnost. Celo otroci v tistem neprijetnem snegu niso našli pravega veselja in so se raje zatekli domov, k topli peči.
Tudi v hiši sredi vasi so bili vsi doma. Družina je bila zelo velika in življenje je bilo trdo in naporno. Toda mati te številne družine je znala s svojo ljubeznivostjo in prisrčnostjo ustvarjati dobro voljo in veselje okoli sebe. Vedno je našla pravo besedo ali pa je sedla med otroke, zapela s svojim lepim glasom in otroci so peli z njo.
Tega mračnega decembrskega dne pa ni bilo tako. Družina je opazila, da je mati že ves dan resna, zamišljena in tiha. Ko se je zmračilo, je šla mati v kamro in se kmalu vrnila z zavitkom v roki. Stopila je k starejšemu sinu in rekla: »Poznaš Petra iz Spodnjega Dola?« Ko ji je pokimal, mu je naročila: »Odnesi ta zavitek k njim domov in reci, da je to dala tvoja mama za Petra!« Fant ni nič spraševal, oblekel se je in takoj odšel.
Zunaj je bila že noč, a v primerjavi s sivim in mračnim dnevom neverjetno svetla. Sneg je še vedno naletaval. Pomislil je na Petra. Seveda ga je poznal. Poleti je večkrat prišel na obisk. V hišo so pogosto in radi prihajali tudi drugi ljudje, toda ta mladi mož je bil drugačen. Ni veliko govoril, skoraj nič. Sedel je v veži za mizo, lep, postaven, oblečen v kratke hlače in bele dokolenke. Mati si je dala opraviti v kuhinji, oče pa je prinesel liter domačega mošta. Fantova sestra, zaradi katere je Peter prihajal, pa je brez zanimanja hodila iz kuhinje v hišo, pa malo v vežo in spet nazaj. Ni se mogla ogreti zanj.
Na jesen je Peter nehal prihajati. Prišla je zima. »Zakaj me mati pošilja k tej hiši,« je premišljeval vso pot, »zakaj prav k njemu, sedaj, zvečer, v tej zimi, v tem mokrem snegu?«
Peter je bil res nenavaden človek. V vsem, česar se je lotil, je bilo nekaj izjemnega, silovitega: najsi bo to na napornih kolesarskih turah, ki jim nihče drug ni mogel biti kos, ali v telovadni vrsti na orodju, ko je gledalcem ob njegovih vajah zastajal dih. Kako predrzno je prejšnjo zimo smučal prav po tistih strminah, kjer si nihče drug ni upal. Zgodilo se je, da je z nezaslišano hitrostjo zapeljal čez oporni zid prav sredi vasi in pristal na skoraj kopni cesti, polni gramoza, tako da so se iskre kresale. Peter je bil res skrajno predrzen, če je le imel gledalce, hkrati pa je bil zelo molčeč, nepristopen in nepredvidljiv.
Fant se je bližal njegovemu domu. Premagala ga je radovednost. Odvil je beli svileni papir in zagledal novo črno kučmo. To so bile kučme, ki so jih fantje prinašali čez mejo z italijanske strani in so bile tedaj prav priljubljene in iskane. Ko je prišel do hiše, je skozi nezagrnjeno okno videl Petra, ki se je ravno oblačil. Oddal je zavitek in povedal, kakor mu je mati bila naročila.
Ko se je vračal proti domu, so snežinke še vedno naletavale. Bilo ga je tudi malo strah samega v skrivnostni noči. Toda sedaj je vse razumel; v tistem, ko se je Peter oblačil, se mu je posvetilo: v gmajno gre, med gošarje. Danes, sedaj, mogoče čez uro ali dve, bo odšel. Nekateri ljudje v vasi so to vedeli. Tudi njegova mati je vedela. Minil ga je strah, tudi njega samega je prevzel pogum in ponos, da sedaj ve tudi on. Zdelo se mu je imenitno, da je vpleten.
Kako se bo obnašal Peter? Mati je dobro poznala njegov značaj. Molčeč, nedostopen, nepredvidljiv, skrajno pogumen – če ne celo predrzen – in, ali ni ta fant lahko celo nevaren? Sedaj bo oborožen. Mati je začutila nelagodje in strah. Hčerka, zaradi katere je poleti prihajal, mu ni bila naklonjena… Mati se je hotela pri Petru z darilom nekako odkupiti in zgladiti morebitno zamero. Fant je zaslutil, da se je mati Petra bala …
Lepa nova plišasta črna kučma, ki jo je fant tistega decembrskega večera odnesel Petru, je varovala prvega gošarja iz vasi pred hudo zimo, ki je prihajala. Kakšna je bila njegova pot?
V naslednjih vojnih letih je Petrovo ime in dogodki, ki so bili z njim povezani, spremljalo fantovo odraščanje. Zalost in skrb, ki jo je videl na obrazih odraslih, in vse hujše stiske ljudi so vplivale tudi nanj. Med ljudmi se je zasejalo sovraštvo in nezaupanje. Peter vsega tega ni videl. Odločil se je za smer in niti za hip ni pomislil, da je lahko zmotna. Od nje ga ni odvrnila ne narava ne stiske ljudi. Svoje poslanstvo je videl v nepopustljivem izvrševanju nalog, ki jih je prevzel ali si jih naložil sam. Bil je samoten človek in njegov skrivnostni korak je navdajal srca ljudi s trepetom.
Proslavil se je v mnogih drznih dejanjih, a najbolj žalostno slavo si je pridobil kot izvrševalec obsodb, ki jih je izrekla partija v imenu ljudstva. Prenekatera družina se je zaradi njega odela v črnino in zvonovi po dolini so peli žalostno pesem.
Njegov dom na robu vasi je še danes samoten in pust. Grozote tistega časa in Petrova senca leže na njem.
To je zgodba o črni kučmi in njenem nesrečnem lastniku. Tudi je to zgodba o neki slovenski materi in njeni modrosti; pa še zgodba o fantiču, ki mu je življenje odprlo svoje temne prostore, tako zgodaj, da ga spomin nanje nikoli ni zapustil.

Opis slike: Ecce homo – Foto Vlastja Simončič. Zgornji prizor je čakal mojstra in njegovo kamero v nekem gozdu blizu Šentjošta nad Vrhniko. Pisalo se je leto 1945 – imenovano leto človekove osvoboditve.