Avtor: Andrej Vovko

V ušesih še marsikomu od nas odzvanja geslo, s katerim so na prvih in dosedaj tudi edinih demokratičnih volitvah po letu 1938 nastopali »prenovljeni« komunisti – Evropa zdaj! V luči slovenskega razvoja zadnjih dveh let postaja vedno bolj vprašljivo, koliko so si te Evrope, zahodne demokracije in tržnega gospodarstva v resnici želeli. Tistim, ki nam že skoraj teroristična kampanja dela medijev proti prvi in doslej edini povojni po demokratičnih volitvah sestavljeni vladi ni uspela natakniti plašnic, postaja v zadnjem času marsikaj bolj jasno. Vidimo lahko, kako uspešno so »prenovitelji« (taktično sicer navidezno v ozadju) skupaj s svojimi »rezervnimi« strankami (LDS, SSS, DS) starimi in novokomponiranimi novimi sopotniki (SDSS, Zeleni itd.) metali pesek v kolesje Peterletovi vladi in jo v tretjem poskusu tudi iztirili. Prihodnost bo najbrž pokazala, ali in do kakšne mere je bil v razvpito sestopanje slovenske komunistične partije vključen tudi strateški način infiltriranja njenih članov v novonastale opozicijske stranke s točno določenim in tempiranim delovanjem projekta zrušenja Demosa in »zaustavitve desnice«. S svojimi manevri so očitno uspeli vsaj začasno (upajmo) zavreti delovanje tistih strank, ki so si demokratizacijo slovenske družbe in uveljavljenje tržnega gospodarstva tudi zapisale v svoj skupni Demosov program in ga za razliko od prenovljencev in prebarvancev skušale tudi uresničevati.
»Nekompetentna vlada« je torej padla, nova Drnovškova pa je podedovala polovico njenih ministrov, ki so se kot v pravljici z dotikom čarobne paličice v hipu spremenili v »kompetentne«. Znani način, kako je do padca v tretjem poskusu »končno« prišlo, ima kaj malo opraviti z našo potjo v »Evropo zdaj«, znatno več pa s tistim delom Evrope in njene tragične zgodovine, od katerih naj bi se po zlomu komunizma končno poslovili. »Mehki udar« po Orwellu zveneče skovanke »konstruktivne nezaupnice« je po črki sicer demokratičen, po duhu pa nedvomno ne. Spomnimo se samo, kako je parlament obšel prej tako razglaševano načelo čim večjega soglasja ob sprejemu nove ustave in uspel s prej od bivše opozicije tako napadanim preglasovanjem izsiliti precej oporečnih in nedodelanih ustavnih rešitev. Spomnimo se vseh često vidno nervoznih prizadevanj, ki jim je načeloval dr. •France Bučar, kako v parlamentu tudi s proceduralno nedopustnimi bližnjicami čimprej spraviti na oblast dr. Drnovškovo ekipo in tako iz vodstva slovenske države izločiti še zadnji »moteči faktor« – Lojzeta Peterleta in ministre iz strank, ki jih v demokratičnem svetu označujejo kot desnosredinske. Spomnimo se tudi, kako so »nadstrankarski« predsednik predsedstva g. Milan Kučan in ostali za zahodna demokratična merila povsem običajne parlamentarne postopke ob »konstruktivnih nezaupnicah« proglašali za »karikaturo«. Se jim toži po nekdanjih postopkih vnaprej do potankosti režiranih zasedanj in po enoumnih socrealističnih aklamacijah v bivših skupščinah, ki očitno niso bili »karikature demokracije«?
Že omenjeni projekt »ustavljanja desnice« je torej uspel. Skupaj z drugimi desnosredinsko usmerjenimi demokrati smo se slovenski kristjani ob nekaterih izjemah spet znašli tam, kjer smo bili dolga desetletja – v opoziciji. Stanje, ko so ta čas o nas in za nas odločali drugi, je spet postavljeno na svoje mesto – na glavo. Oblast iz prejšnjega samoupravno socialističnega obdobja, ki naj bi baje sestopila, je spet na svojem »zgodovinskem mestu«, ki ji ga, če stvari natančno pogledamo, dve leti Demosove vlade nista niti načeli. Pozicije »levice«, ki pa je, kot opozarjajo nekateri dobri poznavalci sodobnih slovenskih razmer, ob podedovani razdelitvi finančne, gospodarske in politične moči, dejansko »desnica«, so ostale v gospodarski, bančni, policijski in še nekaterih sferah praktično neokrnjene kljub dimni zavesi tarnanja o Demosovem revanšizmu. Nova Drnovškova vlada, ki smo jo dobili brez novih in v veliki meri proti izkazanim željam volilcev na prejšnjih volitvah, že kaže prve obrise svojega načina delovanja. Si bo res s tiskanjem denarja in z inflacijo kupovala socialni mir in popularnost na prihodnjih (bližnjih?) volitvah, nujne negativne posledice tega z Evropo skreganega početja pa obesila prejšnji vladi in predvsem g. Peterletu osebno? Bo skušala zadrževati izvajanje tistih že sprejetih zakonov, ki »levicia ne ustrezajo in sprejetje tistih, ki jih je bivša opozicija brez vsakega sramu minuli dve leti uspešno blokirala.
Kakšna je torej ob najnovejših političnih spremembah slovenska oddaljenost od Evrope, kjer med drugim v zadnjem času krščanskodemokratske in ljudske stranke v naši soseščini dosegajo vidne uspehe in mesta predsednikov republik? Bojim se, da se prej oddaljujemo od nje, kot pa se bi ji približevali.

Opis slike: Na straži