Avtor: Angela Vrhovec

Nekoč smo v našem glasilu rekli, da imajo knjige svojo usodo. Tudi posamezniki imamo svoje usode, pa tudi vsaka vas, bi lahko rekli, ima svojo usodo.
V naslednjem bomo z nekaj skopimi obrisi tako rekoč okvirno skušali pokazati usodo neke vasi v izrednih okoliščinah. Njene usode se bomo res lahko samo dotaknili in se že sprašujemo, ali nam je to sploh dovoljeno, spričo neznanske zapletenosti človekovih odločitev. A ker je navsezadnje treba nekaj reči – govoriti o preteklosti je najbolj normalna reč – se bomo morali vdati v nepopolnost svojega početja. Usoda vasi, ki smo jo izbrali, je ne samo zanimiva, ampak važna, ker na vzoren način predstavlja neko odločitev in njeno problematičnost. Zanimali nas bodo vzroki in realne možnosti te odločitve.
[…]
Za njo so gozdovi, ki ji krijejo hrbet, zato se varno in malo visokostno razgleduje po širni ravnini pod seboj, po kateri teče, kot so ljudje včasih rekli, Velika cesta. Tako je vas samosvoja, a vendar ne odrezana od sveta.
Ko je izbruhnila državljanska vojna in udarila na počez čez slovenski svet, se je Ligojna odločila, da ne stopi ne na to ne na ono stran. Hotela je, kot bomo videli, nekaj nemogočega: hotela je ostati nevpletena v času, ki tega ni prenesel. Kako vztrajno se je držala tega načela, bomo videli iz pogovora, na katerega smo povabili gospo Angelo Vrhovec, ki je kot mlado dekle doživljalo tiste napete in nevarne čase, pozorno in z velikim občutkom za dogodke in njihov zunanji in notranji pomen. Veseli nas, da smo dobili tako zavzetega kronista in razlagalca.
ZAVEZA: Vsak od nas ima do vasi, iz katere prihaja, poseben odnos. Čim starejši je človek, tem več nanjo misli in tem bolj se zdi, da jo razume. Kaj bi vi lahko rekli o svoji vasi pred vojno.
VRHOVEC: Naša vas je bila pred vojno povprečno kmečka, bili smo mali kmetje, recimo polkmetje. Živeli smo zelo skromno, toda bili smo kar lepa skupnost. V večini hiš se je vsak večer molilo, vsako leto pred božičem smo nosili po hišah Marijo. Praznovali smo tudi pusta, imeli veselice, v zimskem času pa smo se dekleta zbirala v eni izmed hiš sredi vasi in delale ročna dela. Med domačimi dekleti in deklami ni bilo nobenih razlik. Vsi so jedli pri isti mizi. Spoštovali smo drug drugega, si med seboj pomagali, cel teden pridno delali, ob sobotah vse lepo pospravili, poribali, v nedeljo šli k maši, popoldne pa mi mladi na vas. Nekateri so bili v društvu kmečkih fantov in deklet, nekateri pa smo občasno hodili na Vrhniko k Prosveti.

Opis slike: Velika Ligojna z vrhniške strani.

ZAVEZA: Kaj pa politika? Ali je bila vas politično enotna ali se je delila? Ali je tudi vanjo vdiral tako imenovani napredni svet?
VRHOVEC: Nekako do leta 1939-40 je bila vas, kar se tiče politike, dokaj enotna. Večina je bila v Slovenski ljudski stranki. Nato pa se je začela ta enotnost zgubljati. Mladi so bili že pod vplivom novega časa.
ZAVEZA: Za partizane ste verjetno zvedeli na jesen 1941, zlasti pa na pomlad 1942. A zares se je začelo v začetku junija, ko je odšlo v gozd nekaj vaščanov. A to je bil pravzaprav le uvod. Dober mesec za tem so partizani tik nad vasjo napadli Italijane, zaradi česar so Italijani vas požgali. Dogodile so se tudi druge tragične reči. Želeli bi, da malo podrobneje opišete te dogodke.
VRHOVEC: Ko so se pojavili prvi partizani, so fantje sodelovali, sprva malo bolj prikrito, spomladi leta 1942, ko so partizani začeli vabiti v svoje vrste, je v juniju 1942 nekaj fantov res odšlo v partizane. Takrat se je zares začelo. Omenim naj, da so Italijani imeli glavno komando na Vrhniki, v Horjulu pa postojanko. In če so hoteli priti iz Vrhnike do Horjula, so morali skozi našo vas. Teden dni pred požigom Ligojne so požgali Ljubgojno pri Horjulu. Ko so se vračali na Vrhniko, so se spotoma ustavili pri kmetu Bradešku, ki je stanoval tik ob cesti in mu dejali: »Če pade samo en strel na nas, bo gorela cela vas.« Partizani so namreč Italijane že dvakrat prej napadli, ko so se vračali iz Vrhnike proti Horjulu in obratno, vendar so jih napadli zunaj vasi, na pobočjih, ki se nagibajo na horjulsko stran. Obakrat se je srečno izteklo, imeli smo samo strah.
Toda prišla je usodna noč med 7. in 8. julijem 1942. Partizani so začeli zbirati fante in može in zahtevali, naj postavijo na cesti proti Horjulu ovire, ker bodo napadli Italijane. Nekaj fantov je prosilo partizane, naj jih ne napadajo tako blizu vasi, ker bodo Italijani vas samo požgali, ampak naj jih napadejo v Lipalci. Partizani se niso zmenili za to in so Italijane napadli. Italijani niso streljali na partizane, obrnili so se proti vasi in jo požgali. Zgorelo je 43 stanovanjskih hiš in preko 100 gospodarskih poslopij. Vaščani smo pred Italijani bežali (možje že prej) na ravnino proti Sinji Gorici. Tri
može, ki se niso umaknili iz vasi, so ustrelili.
ZAVEZA: Med temi tremi zbuja posebno zanimanje Bradeško. Videti je, da je imel vodilno vlogo v vasi. Govorilo se je, da je bil že prej opozorjen, da ga nameravajo partizani ubiti. To je zelo verjetno, tako so namreč komunisti ravnali tudi z drugimi uglednimi ljudmi po deželi. Opišite njegov primer.
VRHOVEC: Bežal je tudi Bradeško. Ko pa je videl, da vas gori, se je obrnil nazaj, ker je vedel, da ima v kleti hiše ženo in hčerko. Prišel je do doma, rešil obe, njega pa so Italijani zajeli in ga odpeljali proti Vrhniki, ter ga pri Bezjakovem griču, tik nad Vrhniko, ustrelili.
Bradeško je bil največji med ligojnskimi kmeti. Bil je vaški skrbnik, delaven, pošten, napreden (saj smo v Ligojni že leta 1922 imeli vodovod), zaveden član Slovenske ljudske stranke. Po pripovedovanju drugih so mu partizani večkrat grozili, da ga bodo ubili. Tudi moj bratranec, ki je bil partizan, mu je svetoval, naj se umakne. Bradeško pa mu je odgovoril: »Nikomur nisem nič slabega naredil in se tudi ne bom nikamor umikal.«
ZAVEZA: Kakšen je bil odnos vaščanov do partizanov pred napadom na Italijane? Kaj pa po napadu in požigu vasi? Vloga tako imenovanega naprednega vaškega jedra pred vojno, do požiga vasi in po požigu?
VRHOVEC: Do požiga vasi so bili vaščani, posebno pa mladina, naklonjeni partizanom. Po požigu pa so se zelo spremenili, ker ta napad ni imel drugega uspeha kot požgano vas in žrtve. Mladi so že bili pod vplivom novega časa. Največ zaslug za to je imel Tone Petrovčič. Pri njem se je shajala večina fantov. Tone je bil v Društvu kmečkih fantov in deklet, bil je zelo agilen in organizatorski in je zato imel velik vpliv na mlade fante. Ko se je začela organizirati OF, je bil on prvi, ki je stopil vanjo in začel nagovarjati še druge.
ZAVEZA: Če so torej partizani hoteli z napadom mobilizirati vas, so doživeli neuspeh. Nihče več ni odšel v partizane. Vas se je sedaj celo še bolj odmaknila. Kaj pa vi? Ali so tudi vas hoteli pridobiti in kako?
VRHOVEC: Jaz sem bila pred vojno na Vrhniki vključena v Prosveto. Petrovčič me je že leta 1940 poskušal dobiti za članstvo v Društvu kmečkih fantov in deklet. Ko pa se je začela OF, me je ponovno vabil vanjo. Jaz sem vprašala očeta za nasvet. On mi je zaupno povedal, da se za OF skriva komunizem. Rekel pa mi je tudi, da naj o tem molčim, ker ga lahko stane glavo. Kaj pa komunizem je, sem vedela že tedaj, saj je bil oče ruski ujetnik v prvi svetovni vojni, pa tudi jaz sem že pred vojno prebrala nekaj brošur o SZ, med njimi tudi knjigo Ukrajina joka. Tako sem odklonila sodelovanje. Moram pa priznati, da zaradi tega nisem čutila nobenih posledic, zato lahko trdim, da vas ni imela izdajalcev.

Opis slike: Velika Ligojna – notranjost vasi s kapelico

ZAVEZA: Potem je prišel čas ustanavljanja vaških straž. Tu se srečamo že z drugim poizkusom, da vas ostane zunaj konflikta. Vaš opis ustanovitve vaške straže v Veliki Ligojni bo to lepo pojasnil.
VRHOVEC: Po požigu vasi fantje niso šli v partizane, temveč so doma popravljali požgane domove. Ko so se začele ustanavljati vaške straže, se sprva niso vključili. So pa k nam prišli ustanovit vaško stražo fantje iz Horjula in sicer šele novembra 1942. Ustanovili so jo v šoli. Takrat pa so partizani zopet začeli pritiskati na fante, da bi šli v partizane. Ker se fantje temu pritisku niso vdali, je komanda vaških straž iz šole po vasi izdala pozive za vključitev v vaške straže. Fantje so sprva tja hodili samo spat. Po nekaj mesecih pa je prišel ukaz iz Vrhnike in v vaške straže vključil vse fante. Kljub vključitvi v vaške straže so fantje še vedno po malem sodelovali s partizani, predvsem v pošiljanju hrane.
ZAVEZA: Kako se je to sodelovanje kazalo? Vloga komandantov, posebej komandanta Ambroža?
VRHOVEC: Sodelovanje s partizani se je kazalo predvsem v pošiljanju hrane. Komandant Ambrož je bil zelo dober z vaščani, tudi za fante. Delal je tudi za partizane, saj vemo, da je bil leta 1949 direktor Opekarn.
ZAVEZA: Po razpadu Italije 1943 se je večina vaških stražarjev skoncentrirala po večjih središčih. Kaj pa se je dogajalo v Ligojni?
VRHOVEC: Po razpadu Italije so vsi fantje prišli domov in bili doma. Na Martinovo nedeljo zjutraj pa so vas obkolili Nemci in na sredo vasi zgnali vse moške in fante. Starejše moške so potem poslali domov, mlajše pa so odpeljali v Žirovski vrh, da bi vozili municijo. Nato so jih odpeljali v Ljubljano v prisilne delavnice in jih postavili pred dejstvo: ali prijeti za orožje ali oditi v Nemčijo. Naši fantje so se odločili za domobrance, ker so hoteli ostati doma.
ZAVEZA: Kje so Ligojnčani v glavnem služili in kakšen sloves so imeli kot vojaki?
VRHOVEC: Kot domobranci so stražili železniško progo na Verdu. Šušljalo se je, da kadar stražijo ligojnski fantje, lahko partizani in terenci prečkajo progo. Glede na to lahko povem, da so bili zelo slabi vojaki, saj so samo čakali, da bo vojne konec in Nemec uničen. Tudi ob napadu na Štampetov most se baje niso preveč navdušeno udeleževali boja.
ZAVEZA: Potem pride konec vojne. Domobranci odidejo večidel na Koroško. Fantje iz Ligojne slečejo uniforme in čakajo doma partizane. Tu imamo opraviti s četrto fazo te oportunistične politike in njenim tragičnim koncem. Opišite malo groteskno razmerje med nedeljskim mitingom na Vrhniki in pozivi, ki so jih njegovi ligojnski udeleženci dobili nekaj dni pozneje.
VRHOVEC: Po koncu vojne je bila večina fantov v civilu in doma. Niso šli na Koroško.
V nedeljo, 13. maja 1945, je šla skoraj vsa mladina (fantje s harmoniko) veselo na miting na Vrhniko. Dne 17. maja 1945 je prva skupina fantov, ki so bili pri domobrancih, dobila pozive, druga skupina pa teden dni kasneje. Med temi fanti sta poziv dobila tudi Franc Ogrin, ki je bil pri vaških stražah samo nekaj tednov, ker je bil slabega zdravja, in Tone Petrovčič, o katerem sem že govorila in ki ni bil ne pri vaških stražah in ne pri domobrancih. Tudi teh dveh ni bilo več domov.
Z Vrhnike so jih odpeljali v Logatec. Tam so ostali teden dni, tako da so jih sestre in nekatera dekleta prišle še obiskat. Od tam so jih odpeljali v Ljubljano in od takrat jih nihče ni več videl. Da so bili odpeljani v Ljubljano, je povedal neki mladoletnik, ki je bil tudi odpeljan v Ljubljano z dvema bratoma, tam od bratov ločen, po nekaj mesecih pa je prišel domov.
ZAVEZA: Le kaj so si ti fantje mislili, ko so že vedeli, da jih čaka smrt? Nekaj domobrancev, menda so bili trije, med njimi eden mladoleten, so le prišli domov. Verjamemo, da ni bilo lahko, a je torej domačinom le uspelo koga rešiti, če so se zares potrudili.
VRHOVEC: Bog ve, kaj so si ti fantje mislili. Če ne prej, so v Ljubljani zaslutili, kaj jih čaka. Za tri fante vem, da so se res vrnili domov. Kako so ušli moriji, vedo samo oni. Govorilo pa se je, da so enega rešili šele, ko je bil v Kočevju, eden je bil mladoletnik, pa še brata je imel v partizanih, eden pa je menda zbežal med potjo.
ZAVEZA: Kako so vaščani sprejeli dejstvo, da so jim pobili sinove, brate, zaročence? Saj so vendar morali vedeti, da so jim bili ne samo nenevarni, ampak so jim celo koristili. Ali ne presega po malem človekovih predstav, da so jih za vse usluge, ki so jih jim bili naredili, nazadnje pobili? Ali pa so hoteli nagnati v duše ljudi tak strah, ki nas morda ne bo nikoli več zapustil? Mogoče je najbolj žalosten sad tega časa, da bomo za zmeraj narod prestrašencev?
VRHOVEC: Po koncu vojne smo, namesto da bi se ga veselili, dejansko doživeli največjo tragedijo, kot je nismo v vseh štirih letih. Vas je bila prazna, zgubili smo 22 fantov in 6 mož.
Ko so se stvari postopoma umirile in ko smo zagotovo vedeli, da naših fantov in mož ne bo nazaj, kadarkoli so prišli iz Ljubljane razni govorniki in imeli razne sestanke na šoli, ni bilo drugega kot samo vpitje: »Povejte nam, kje so naši fantje in možje.« Pa tudi pri volitvah je bila udeležba slaba. Tako smo mi, pa tudi ostali kraji na Slovenskem, morali plačati zmago komunizma.
ZAVEZA: Gospa Vrhovčeva, hvala za ta pogovor. Govorili smo o nekem času, ko se je bilo pač treba odločiti. Če se nisi hotel ali si se obotavljal, ti to ni dosti pomagalo. Tako je torej s temi rečmi na svetu. Govorili smo o zadnjih rečeh, o življenju in smrti, na kratko in nepopolno, zakaj, kot pravi pesnik: Kaj je življenje in kaj je smrt? Kdo ve? Razumemo: vsak se za življenje boji. Vemo pa tudi, da sta nekaj pogum in zvestoba. S to mislijo bi želeli končati ta pogovor.