Avtor: Brane Senegačnik

Grahovo

S poslednjo zarjo nem izpijam večnost.

Nemoč stvari, ki z mojo smrtjo diha!

V naraslem vetru črna zvezda niha

in voda dni preliva se v nespečnost.

In tudi ta je zadnja. Brez besede

v goreči krvi moja pesem čaka,

da v molk, v katerega se svet pretaka,

izgine skozi blaznosti obrede.

In roža sanj, ki mi oko prebada,

se v vosku časa izbrisuje… V krika

molčeči senci noč se me dotika…

Na dnu solza: razpokana resnica,

potoki sle, luč božjega prepada,

ki pije moja zadnja jo vročica.

Jesenska tišina

Jesenske zvezde, mrtvi mesec; sanje

kapljajo v noč. Škrlatni molk spomina.

Noč. V mojih ustih gnezdi bolečina,

ki je nihče ne sliši. Trpko tkanje

luči je. Dolgo živih je molčanje.

Pojoča sestra mojih dni, tišina:

srca zrcalo, čistih ur globina

in vrč samote, potopljen v brezdanje!

Duha nemirno seme brez besede

med zvezdami in kamni žejno kroži,

in kamor pade, le za hip se usede.

Kar išče ni ne zvezda in ne kamen;

je dih daljav, prikrit v tišine roži,

je smrt in v njej krvavi božji plamen.