Avtor: Nekdanji učenec
Če padem, zmagam, če umrem, živim.
»Neprestano se izgubljamo v zablodah, če ne jemljemo za svoje vodstvo Kristusa in vero.«
»Evropa je izgubila Kristusa in zato Evropa urnira – samo zato!«
Dostojevski – Cit. po De Lubac, Drame de 1’humanisme athée, 318
Dogodek v mesecu maju pred petdesetimi leti je – z vsem tistim, kar je bilo s tem dogodkom povezano – zarezal globoko in kar najbolj bolečo rano v slovensko narodno in cerkveno zgodovino. O njem je dr. Vilko Fajdiga, tedanji profesor verouka na bežigrajski gimnaziji in poznejši naslednik dr. L. Ehrlicha, napisal v Bogoslovnem vestniku kratek članek. Dokaj stvarno in brez čustvenih poudarkov, torej tako, kakor se spodobi za strokovno teološko revijo, pravi med drugim:
»Dne 26. maja 1942 so komunisti zavratno ustrelili univ. prof. dr. L. Ehrlicha. Z njim je izgubila Cerkev izredno zvestega duhovnika in apostola, teološka znanost pa visoko nadarjenega apologeta in misiologa.«
Nato Fajdiga podaja glavne Ehrlichove življenjepisne podatke: rojstvo 18. 9. 1878 v Žabnicah na Koroškem, študij filozofije in teologije v Innsbrucku 1897–1903, naslednje leto še v Rimu, pozneje (1920 in 1921) še dadatno študij etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Leta 1910 je postal profesor filozofije in apologetike na bogoslovnem učilišču v Celovcu in ostal tam do 1919. Tega leta je bil pozvan v jugoslovansko delegacijo na mirovni konferenci v Parizu, kjer je izdelal in objavil obširno poročilo La Carinthie (1919). In Fajdiga nadaljuje:
»Ehrlich postane 1922 profesor primerjalnega veroslovja in apologetike na mladi slovenski univerzi v Ljubljani, ki ji je daroval izredno veliko ljubezni in žrtev. Med prvoboritelji za razvoj teološke fakultete in za pravice ter veličino slovenske univerze bo ostalo ime dr. L. Ehrlicha vedno zapisano z zlatimi črkami.
Življenje pokojnega dr. Ehrlicha je tako bogato, da smemo že sedaj izraziti željo, naj bi bilo čimprej popisano v obširnem življenjepisu. V njem nam bo razkrita globina in nadnaravno bogastvo njegove človeške in duhovniške osebnosti. V tem življenjepisu naj bo dano priznanje njegovi brezmejni apostolski dejavnosti, katere obsega in nesebičnosti danes še ne moremo izmeriti. Biografija naj bi prikazala tudi Ehrlicha kot neomadeževanega ljubitelja našega naroda in kot neutrudnega delavca za njegovo večjo in srečnejšo bodočnost.«
Opis slike: Kri mučencev
Ko nato Fajdiga navede Ehrlichove filozofske in apologetične razprave, pristavlja: »Vendar pa je njegov univerzalni duh našel točnejšo in ljubo mu znanstveno stroko, ko se je seznanil s katoliškimi zastopniki tako imenovane ‘kulturno-historične’ šole v etnologiji in primerjalnem veroslovju.
Pot od teh panog do študija in dela pri misijonskem prizadevanju katoliške Cerkve je bila kaj naravna. Zato res najdemo prof. Ehrlicha takoj po njegovem prihodu v Ljubljano polnega načrtov in iniciativ za čim bogatejši razvoj misijonske misli med Slovenci. Ni tu prostora za opisovanje in ocenjevanje ogromnih zaslug profesorja Ehrlicha za napredek misijonskih prizadevanj slovenskih katoličanov, opozoriti je treba predvsem na to, da je hotel prof. Ehrlich misijonsko delo tudi resno znanstveno utemeljiti. Zato kmalu po prihodu v Ljubljano začne predavati na teološki fakulteti misijologijo in oskrbi fakultetni knjižnici bogato misijonsko litetaturo… Dr. Lambert Ehrlich je umrl sredi dela in sredi načrtov.«
Sam sem kot študent teologije v Ljubljani od 1. 1936 do 1941 kar osem semestrov poslušal Ehrlichova predavanja več ali manj o vsem zgoraj omenjenem, izvzemši filozofijo. Pred začetkom vsakega predavanja je ta »sloki, dognani, začuda mirni in začuda živi duhovnik s srebrno glavo, božje vdano dušo in kamnito voljo« (kakor se o njem izraža M. Javornik) vselej najprej pokleknil na prvo stopnico pred katedrom; in s sklonjeno glavo je molil tako zatopljen v božjo navzočnost in tako iskreno, da mi še danes ob njegovem imenu ta prizor živo prihaja v spomin.
Ehrlichova predavanja tudi za tiste slušatelje, katerih posebno zanimanje se je usmerjalo bolj na druge predmete, niso mogla nikoli biti dolgočasna. Tudi takrat ne, kadar predavatelj še posebno ni mogel zakriti znamenj utrujenosti zaradi požrtvovalne apostolske dejavnosti. Kar se tiče sistematičnosti in logičnega razporejanja predavane snovi, so Ehrlicha tedaj nekateri drugi profesorji prekašali. Drugače pa je Ehrlich sijal med njimi kakor nekakšen prerok. Prerok v smislu gorečnosti za Boga in njegovo kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru.
Ko je govoril, je vedno imel – tako smo čutili – pred seboj velika, notranja obzorja s svetovno in celo nadvesoljstveno razsežnostjo. Večkrat je komaj zadrževal nekak skrivnosten ogenj, ki je žgal tudi pod navidezno hladnimi in nekako odsekanimi besedami. A nikoli ni bil to ogenj sovražnosti do kogarkoli, naj je še tako odločno zavračal njegove zmote in zablode. Rad in veliko bolj, kakor pa je v fundamentalni teologiji navada, se je ustavljal ob starozaveznih prerokih. Predvsem pa je globoko in ognjevito razpravljal o Preroku vseh prerokov, o Kristusu. Opozoril nas je npr. na dejstvo, da je celo odpadnik Renan zapisal: »Kristusa ne bo nikdar nihče več prekosil; Kristus je vogelni kamen človeštva. Če bi hoteli njegovo ime izločiti iz svetovne zgodovine, bi se svet v temeljih pretresel.« Ob Ehrlichovih predavanjih smo posebno živo začutili resničnost tega, kar je zapisal J. H. Newman: »Živimo v skrivnostnem svetu – ena sama svetla luč žari pred nami, dovolj močna, da nam kaže pot skozi vse težave. Brez te luči bi bili skrajno bedni: ne bi vedeli, kje smo, kako naj vzdržimo, kaj bo iz nas in iz vsega, kar nam je drago; ne bi vedeli, kaj naj verujemo in čemu naj živimo. A v tej luči imamo vsega, in to v obilni meri.«
Po nekaj več kakor petdesetih letih so mi še vedno pri roki Ehrlichova skripta iz fundamentalne teologije in zapiski, ki sem jih delal (l. 1938⁄39) ob predavanjih. In tako lahko s tem večjo zanesljivostjo ugotavljam, kako velik pomen je Ehrlich pripisoval pričevalcem za Kristusa, svetnikom, zlasti še mučencem. Mučencem je posebej posvetil še zadnje poglavje. Čisto ob koncu pravi:
»Kristjani so šli tudi skozi moralne muke. Izgubili so službe, dostojanstvo, čast, premoženje. Dostikrat so starši ali otroci prigovarjali mučencem, itd. Na primer: K mladi Perpetui, ki se je pravkar omožila in imela malega otroka, je pristopil oče in jo nagovoril: Hčerka moja, usmili se mojih sivih las! S temi rokami sem te vzredil… Bolj sem te ljubil kot vse tvoje brate. Poglej me, tvoj sem, in če ti umreš, ne bom mogel živeti. Potem se ji je vrgel pred kolena in jo ves v solzah klical, ne svojo hčer, ampak gospo. Smilili so se ji lasje očeta. Žalosten je odšel. – Toda Perpetua se je spomnila Kristusovih besed: ‘Kdor ljubi svojega očeta bolj nego mene, mene ni vreden!
Značilno za mišljenje mučencev je pismo škofa Ignacija iz Antiohije, ki ga je pisal Rimljanom. Kot osemdesetletnega starčka so ga peljali rimski vojaki l. 107 v Rim in 20. dec. l. 107 so ga levi v Koloseju raztrgali. V svojem pismu pravi: ‘Rad umrjem za Boga, če mi le vi ne branite. Pšenica božja sem. Naj me zmeljejo zobje divjih zveri, da bom čist kruh Kristusov. Rajši se sladkajte zverem, da mi bodo grob, in da prav nič mojega telesa ne puste, da ne bom po smrti komu v nadlego.’ – Duh prvega krščanstva: ‘Blagor mi, če trpim! Če padem, zmagam, če umrjem, živim.‘«
Prof. Ehrlich je redno vsak dan ob udeležbi mladih ljudi v zgodnjih urah maševal v Ljudskem domu (Ljudski kuhinji, Streliška ul., pod Gradom). Tako je bilo tudi na binkoštni torek 26. maja 1942. Po zahvali za sv. daritev je stopil na ulico. Naredil je kakih dvajset korakov, ko so se ostro razlegli morilski streli in je obležal mrtev v vencu lastne krvi. Bliskovito se je razširila novica, ki je kakor mora legla na Ljubljano.
Sam sem tedaj bil semeniški duhovnik, v šestem letniku teološkega študija. Šele čez nekaj ur nato sem mogel priti na kraj Ehrlichove smrti. Videti je bilo na tleh le še sledove krvi in plapolanje plamenov množice prižganih svečk in nekaj cvetja. – Bogoslovci, ki so tisto leto poslušali Ehrlichova predavanja, so povedali, kako je bilo zadnje njegovo predavanje v tednu pred tem dogodkom nekaj prav posebnega: kakor živa slutnja vsega, kar je pozneje prihajalo eno za drugim in kar je mogoče, kakor je Ehrlich z vso močjo poudarjal, pravilno prestati samo v popolni, brezpogojni naslonitvi na živega Boga, ki se nam razodeva in podarja po Kristusu in njegovi Cerkvi.
A čisto zadnje »predavanje« je bil Ehrlichov veličastni pogreb. »Pšenica božja sem… Če padem, zmagam, če umrjem, živim!«