Avtor: Justin Stanovnik

V pomladanskih in poletnih mesecih leta dvainštiridesetega so slovenski komunisti začeli uresničevati tista poglavja iz svojih učbenikov, ki govorijo o umetnem pospeševanju revolucije. Poglavitno vlogo je tu imel uboj. Februarja so se zgodili le posamezni umori, marca in aprila pa so začeli naraščati in se v maju zgostili tako zelo, da so postali znamenje časa: vrh pa je bil dosežen junija, ko skoraj ni minil večer ali noč ali jutro, da ne bi kje udarili. Tople poletne dni in noči je napolnil vonj po pogoriščih in smrti.
Zgodilo se je, kar so bili hoteli: v deželi je zavladal strah.
Sredi junija 1942 so na Ljubgojni v horjulski dolini ubili župana Bastiča in njegovo ženo Marijano. To bi naredili tudi s sinom Tonetom, ko bi ga bili našli, in s sinom Lojzom, ko bi bil tistega večera doma. Lojz je prišel na pogreb staršev in se nato po skrivnih poteh vrnil v Ljubljano. Njegova sestra Marica Cerar-Bastič pripoveduje v svojih spominih o njem takole:
»Lojze je težko prenašal skrivanje v Ljubljani, domov se ni upal priti, pot je vodila skozi samotne gozdove. Še vedno so mu grozili s smrtjo. Ogorčeno je vzkliknil: »Ubiti se ne dam! Jaz se bom branil!« Ko je zvedel, da se v Št. Joštu zbirajo možje in fantje, ki se čutijo ogrožene, ob večerih v šoli, da bi se skupaj branili, se jim je pridružil. Skupina je bila najprej ilegalna, pozneje so jim okupatorske oblasti dovolile, da se oborože in branijo. Tak je bil začetek Vaških straž. Obramba življenja in lastnine v času najhujšega terorja!«
Jaz se bom branil.
Točno kje in kdaj je Lojz Bastič izgovoril te besede, se ne ve. Gotovo pa je, da je z njimi izrazil občutje mnogih ljudi in da so se v tistih mesecih dvainštiridesetega na tak ali drugačen način velikokrat ponovile. Zato mislimo, da jih lahko postavimo na čelo vsega slovenskega
protikomunističnega upora. Nobeno govorjenje in nobena razprava in nobena knjiga ne bi mogla tako zgoščeno in resnično razložiti in upravičiti upora slovenskih katoličanov proti Besom, ki so prišli v deželo, da jo, gnani od neznane in blazne vere, spremenijo po svoji podobi.
Jaz se bom branil. Najprej je bilo samo nekaj ljudi tako zvestih in pogumnih, da so našli v sebi moč, da se dvignejo nad strah. Drugi so sledili. Nazadnje je vstala vsa Dolenjska in vsa Notranjska in ponovila tiste znamenite besede. Danes, ko od tistih časov mineva petdeset let, jih povejmo še enkrat v čast dežele in njenih ljudi.
Boj, ki so ga bili začeli, se je zanje končal žalostno, tragično in boleče. Za nas vse boleče.
A so zmagali, samo mnogo ljudi tega še ne ve.