Avtor: Adam Zagajevski

Molče sem stal pred temno sliko,

pred platnom, ki bi se lahko spremenilo

v plašč, v srajco, v zastavo,

pa je postalo kozmos.

Molče sem stal pred temnim platnom,

poln navdušenja in upora in mislil

o umetnosti slikarstva in umetnosti življenja,

toliko dnevih – praznih in mrzlih,

o trenutkih nebogljenosti,

o svoji mrzli domišljiji,

ki je jezik v zvonu

in živi v pozibavanju,

udarja ob to, kar ljubi,

in ljubi tisto, v kar udarja,

in pomislil sem, da bi bilo to platno

lahko tudi poljub.