Avtor: Neoznačeni avtor

Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino
Fond DMB, fasc. 122
Ljubljanska Pokrajina: V Ljubljanski Pokrajini je še vedno glavni problem partizanstvo, vendar se je situacija že znatno spremenila. Partizani so imeli v svoji oblasti velik del Dolenjske in Notranjske, kjer so proglašali svoje republike in izvajali strašen teror nad prebivalstvom. 15. julija so Italijani začeli ofenzivo proti partizanom, katerih je bilo v začetku ofenzive kakih 4 do 5 tisoč. V italijanskih operacijah pa je nastopilo v ofenzivi 60 do 70 tisoč vojakov in fašistov z vsemi vrstami orožja od tankov, težkih topov, do bombnikov. Kjer je šla italijanska akcija in čistila teren, je pustila za seboj strašne sledove. Požigi, streljanje in odseljevanje. S tem, kar je bilo požganega pred ofenzivo in kar so Italijani požgali med ofenzivo, cenimo, da je požganih preko 800 kmečkih domov in blizu 2000 gospodarskih poslopij. Požigajo pa tudi partizani, zlasti v krajih, kjer je bilo ljudstvo vedno proti njim nerazpoloženo. Tako so v Št. Joštu nad Vrhniko partizani požgali Prosvetni dom, Konzum in okrog 20 gospodarskih poslopij. Od ofenzive dalje je Ljubljana popolnoma blokirana in ne more nihče v Ljubljano in iz Ljubljane brez posebnega dovoljenja Komande divizije. Prevod ne pošilja hrane iz Ljubljane, pa tudi Ljubljana ne dobi kmečkih pridelkov, kar se najbolj pozna v tem, da že mesec dni ni nobenega mleka, mesa pa po 6 do 10 dkg. tedensko na osebo, ali pa nič. Grozote, ki so jih vršili in jih še vrše partizani, so take, da si jih ni mogoče predstavljati. Doslej cenijo, da je bilo od partizanov pobitih ca 1500 ljudi, med njimi 12 duhovnikov, 3 župani in tudi mnogo žensk in otrok. Svoje žrtve so partizani strahotno mučili, jim rezali posamezne ude, žive zakopavali, ali žive sežigali. Po ofenzivi, ko je bil Krimski teren očiščen partizanov, so našli v Iški okrog 100 grobov partizanskih žrtev. Blizu Mačkovca tudi v Krimskem sektorju okrog 200. Na mnogih krajih pa po 20 do 50 takih grobov. Spričo takega početja partizanov je odpor proti njim vedno bolj rastel in danes v večini krajev na Dolenjskem ni nobena stvar bolj osovražena kot partizan. Ljudstvo je samo začelo iskati zaščite pri Italijanih in danes je že več občin, kjer imajo domačini z vednostjo Italijanov orožje, da se branijo pred partizani, ker jih Italijani niso zaščitili. Tako stanje je na primer v Velikih Laščah, Begunjah, Št. Joštu nad Vrhniko. Zahtevajo pa orožje tudi po drugih krajih ljudje sami. Večino orožja, ki so ga ljudje hranili od zloma Jugoslavije, so jim namreč s silo in izsiljevanjem pobrali partizani in z istim orožjem pobijali Slovence. Ne moremo se čuditi takemu stanju, ker ljudstvo se v obupu posluži vsakega sredstva, da se reši uničenja.
Italijani so mnogo moških, iz krajev kjer se je vršila ofenziva, odpeljali v Italijo. Tako se nahaja na Igu le še 50 moških, starcev in invalidov, preko 200 se jih nahaja v internaciji na Rabu. Mnogo so celih družin z otroci vred odpeljali iz Bele Krajine, doslej je znanih 6 takih transportov. Žalostno je pri tem to, da so ti ljudje v mnogih krajih rade volje šli v internacijo, da se rešijo partizanskega pekla in italijanskih represalij.
Značilno za naše razmere je to, da ima občina Stari trg pri Ložu doslej že več mrtvih, pobitih od partizanov ali Italijanov, kot jih je imela v vsej svetovni vojni.
Zaključek: partizanstvo gre v razsulo. Beseda partizan in komunist bo ostala na slovenski zemlji najbolj osovražena. Ljudstvo, v kolikor je bilo zapeljano, je trdnejše slovensko in jugoslovansko, kakor je bilo kdaj-koli. Ljubljana sama, ki je največ pripomogla k tej narodni tragediji, se je mnogo poboljšala, a je še danes za deželo, o kateri lahko rečemo, da je ozdravljena komunistične kuge.
Konec situacijskega poročila z dne 22. avgusta 1942.
Oznaka »Prikazen«.