Avtor: Neoznačeni avtor

Arhiv instituta za novejšo zgodovino (AINZ)
Fond DMB, fasc. 174

Kratek pregled političnih dogodkov v Sloveniji

Po zlomu Jugoslavije je SLS v mesecu juniju 1941 postavila svoj politični program, v katerem zahteva: »Na temelju narodnostnega načela, svobodno in samostojno Slovenijo z vsem njej pripadajočim zemljepisno in gospodarsko zaokroženim ozemljem. Slovenija naj bo sestavni del obnovljene razširjene, federativno urejene Kraljevine Jugoslavije.«
V bistvu isti program so sprejele v oktobru 1941 na pobudo SLS tudi JNS in socialistična stranka. V marcu 1942 je bila ustanovljena Slovenska Zaveza iz vseh političnih strank in skupin, razen komunistov kot vrhovni slovenski osvobodilni forum in je tudi postavila zahtevo federativne Jugoslavije.
Maja meseca 1941 so pripadniki SLS začeli organizirati tajno vojaško organizacijo – slovensko legijo, ki je zbirala orožje ter vojaško organizirala vojne obveznike za nastop koncem vojne. To je najmočnejša tajna vojaška organizacija, ki je z vsem svojim aparatom vstopila odnosno sodeluje od začetka leta 1942 v Mihajlovičev pokret. V tem pokretu sodelujejo tudi sokolske formacije v kolikor niso prešle v OF, ter na novo stvorjena mladinska organizacija Pobratim. Politična situacija danes: Ni ga Slovenca, ki bi bil za kako drugo državno kombinacijo, kot za Jugoslavijo, razen komunistov, ki imajo v programu srednjeevropsko sovjetsko republiko z Nemci in Italijani. Vsi Slovenci pa želijo Jugoslavijo na federativno urejeni osnovi. Z velikim zadovoljstvom je bila sprejeta izjava dr. Krnjeviča iz Londona, da bo Jugoslavija federativno urejena država. Le škoda, da srbski del vlade v Londonu;o tem še ni dal nobene jasne izjave. V prPravi je osnutek zvezne ustave Jugoslavije, kakor tudi slovenske ustave. Tekom enega meseca bomo lahko poslali v informacijo te osnutke.
Nastanek, razvoj in delo komunistične osvobodilne fronte:
Komunistična stranka se v Sloveniji po zlomu Jugoslavije ni mogla znajti. Po vstopu Rusije v vojno se je šele začelo aktivno delo KPS. Ustanovila je OF in kot propagandni šlager vrgla med maso »boj proti okupatorju« na eni strani, na drugi strani pa »boj vsemu staremu«, to je predvsem proti vsem bivšim političnim strankam in njihovim voditeljem. Konkretnega programa niti političnega, niti gospodarskega, niti državnega OF vse leto 1941 ni izdala, ampak se je omejila na obljube: Nov čas, nov red, novi ljudje. Edina rešitev je Sovjetska Rusija. Napadala je londonsko vlado in Angleže. Sestava OF pa je nastala tako: KPS je že v Jugoslaviji vrinila v razne organizacije svoje komunistične trojke ter jih razjedala v notranjosti. Najbolj je bila na ta način inficirana sokolska organizacija in sploh liberalne organizacije. Od ostalih pa krščansko-socialistična organizacija delavcev »Strokovna zveza«. Levičarski eksponenti KPS v teh organizacijah so takoj vstopili v OF ter pri KPS tako formalno zastopali sokolske organizacije in krščanske socialiste. Odločilno besedo v OF pa si je obdržala KPS in v eksekutivo so mogli samo njeni preizkušeni člani. V takozvanem plenumu OF pa so bili levičarski sokoli, krščanski socialisti ter posamezni disidenti ostalih strank. Ker sta bila tako eksekutiva OF, kakor tudi plenum dolgo v tajnosti, je z izborno propagando uspelo komunistom, zlasti v mestih mnogo ljudi zapeljati in delati videz, da je OF nacionalna organizacija. Kakšnih sredstev so se posluževali, je razvidno iz tega, da so komunisti z aparatom OF leta 1941 priredili po mestih, zlasti v Ljubljani proslavo 1. decembra. Po politični pripadnosti je OF sledilo največ liberalcev, predvsem integralni Jugosloveni, ter tudi centralisti, ki so se čez noč postavili proti Jugoslaviji in kralju. Po stanovih pa je OF potegnila za seboj največ učiteljstva in velik del zdravnikov. Takoj v začetku pa so se postavili proti OF pristaši SLS radi načelnega nasprotja proti komunizmu in to predvsem iz narodnega, kakor tudi verskega stališča, ker komunizem eno in drugo negira. Prvi razdori v OF so se pojavili v decembru 1941, ko je OF proglasila Mihajloviča za izdajalca, kakor tudi vso londonsko vlako in začela vedno bolj kazati nenarodno in proti slovensko stališče in celo javno priznala, da sodeluje z italijansko komunistično stranko ter pozivala nemške partizane iz Koroškega na Štajersko. Z umori je OF začela jeseni 1941, najprej v mestih, ko pa so se pojavljali partizanski oddelki po deželi, se je začelo klanje Slovencev tudi po deželi. Vse je vedno bolj kazalo, da komunisti s pomočjo OF nameravajo izvesti pod okupacijo komunistično revolucijo in nič drugega, kar se je tekom leta 1942 tudi dejansko izkazalo. Pod obljubami, da bo vojske vsak čas konec, se je spomladi leta 1942 začelo po deželi nasilno mobiliziranje moških. Najmanjši odpor je bil kaznovan s smrtjo, na smrt pa so bili obsojeni po sklepih OF vsi narodno zavedni Slovenci, vsi pristaši Londonske vlade, vsi organizatorji slovenske narodne vojske, vsi simpatizerji Mihajloviča, zlasti pa vsi pristaši katoliških organizacij. Partizanski teror je tako naraščal in izzival okupatorjeve represalije, da je povzročil največjo tragedijo, kar jo je slovenski narod v zgodovini doživel. Okupatorjeva vojska se je iz podeželja umikala. Partizani so proglašali enodnevne sovjetske republike in začeli masovni pokol Slovencev, takozvanih belogardistov, kakor so označevali vse tiste, ki niso hoteli priznati komunističnega vodstva. Pri pokolih slovenskih mož, žena in otrok so se dogajale nepopisne stvari. Krvoločnost partizanskih komisarjev bo ostala sramota za ves slovenski narod. Navedem samo nekaj primerov, ki so dokazani. Mnogo moških so žive zakopali, med tem ko so jim prej porezali roke, noge in jim staknili oči. Stare žene so zažigali na grmadah. Ugotovljen je primer, ko so mater umorili, jo pred šestletnim otrokom zrezali na kosce, nato pa je moral otrok sam kose svoje matere nositi v košari v grob. Partizanski oddelki so napadali civilne vlake in streljali na slovenske železničarje, med tem ko italijanskih vojaških transportov niso napadali. Okupator pa je na vse to streljal talce, požigal vasi in vozil cele transporte slovenskih družin v internacijo. Višek slovenske kalvarije pa se je začel 15. julija 1942, ko se je začela ofenziva italijanske vojske sestoječa iz 70.000 mož proti 4-5000 partizanov. S topovi, tanki in avioni je šla okupatorjeva vojska po slovenski zemlji, gorele so vasi, padali so talci, padale nedolžne žrtve, transport za transportom pa je šel v Italijo. Okupator je pobiral kmete z njiv v delovnih oblekah, ne da bi mogli vzeti s seboj najnujnejše. Istočasno se je še bolj razbesnel – partizanski teror. Ker so okupatorji javno razglasili, da bodo upepelili vsako vas, ki bi dajala podporo partizanom, ali pa bi iz vasi streljali partizani, so ti delali tako. Ko se je bližala proti vasi italijanska vojska, so se partizanski oddelki umaknili, zaostala je le neka patrola, ki je iz vasi namenoma oddala na Italijane par strelov, nato pa pobegnila. Italijani so nato vas požgali, postrelili talce, družine pa vozili v internacijo. Ker je bila tajna organizacija Slovenska legija, najmočriejše razpredena po vsej provinci in je bila narodno in jugoslovansko usmerjena, je bil partizanski teror proti pristašem SLS najhujši. 80 % partizanskih žrtev.je iz vrst katoliških organizacij. Toda narod je kljub temu vztrajal in je značilno za njegovo razmerje do okupatorja, da partizanov niso izdajali Italijanom, četudi so bili partizani njihovi smrtni sovražniki in so jim prizadejali dostikrat več gorja kot Italijani. Nastala je taka situacija, da je bilo slovensko prebivalstvo pod italijansko okupacijo na robu propada, ker je vse kazalo, da istočasnega boja s komunističnim terorjem in z okupatorjevimi represalijami ne bo moglo vzdržati. Po skoro enoletnem samozatajevanju in dvojnem terorju, je kmečki narod v boju za golo življenje in v samoobrambi, sam od sebe zahteval od okupatorja orožje, da se ubrani pred partizani in da tako prepreči strahotne represalije okupatorja. V okolici Novega mesta je bil že od marca leta 1942 ilegalni oddelek, ki se je stvoril iz fantov in mož, ki so bili zasledovani od partizanov, ali pa so bili v nevarnosti pred internacijo. Ko se je avgusta meseca ustanovila v okolici Novega mesta prva vaška straža, je tudi ta oddelek previdno prešel v legalo. Vaške straže pa so začele vedno bolj rasti, ker so prebivalci v boju za življenje in dom naravnost zahtevali orožje. Ko pa je prišla še direktiva od Mihajloviča, da se lahko snujejo oboroženi oddelki v boju proti partizanom in v preprečitev okupatorjevih represalij, so vaške straže iz dneva v dan rasle in jih je danes že blizu 4.000. Vsi ti so narodno zavedni in vedo, kaj bo njihovo delo, ko opravijo s komunisti. Partizani pa so tudi v svojih vrstah napravili čistko. Na stotine zapeljancev so sami pobili, ko so se jim začeli v partizanskih vrstah upirati, da so šli v boj proti okupatorju, ne pa proti slovenskemu narodu za komunizem. Dokaz takih čistk so skupine grobov po gozdovih, kjer je na mnogih krajih pokopanih do 100 in več takih žrtev. Vaške straže imajo značaj četnikov. Oblečeni so v glavnem v civilne obleke, kot pokrivalo imajo baretko, kot značko pa mrtvaško glavo. Deloma so oblečeni tudi v bivše jugoslovanske uniforme, orožje in municijo pa dobivajo od italijanske vojske.
Bilanca komunistične revolucije ter okupatorjevih represalij v ljubljanski provinci, ki šteje cca 300.000 prebivalcev, je za leto 1942 sledeča: Partizani so doslej poklali 2.500 Slovencev, med njimi 18 duhovnikov. Italijani so postreljali 1.800 Slovencev. Cca 25.000 Slovencev mož, žena in otrok vseh starosti do dojenčkov je v internacijah. Od teh jih je mnogo že pomrlo. Od Italijanov in partizanov je bilo doslej požganih preko 3.000 poslopij. Partizani v zadnjih mesecih požigajo predvsem šole, prosvetne domove in cerkve. Italijanske izgube v vseh teh bojih pa so malenkostne v primeri s slovenskimi. To vse so podatki le za ljubljansko provinco ter za internirance v Italiji.

Opis slike: Žalovanje

Kakšna pa je slika pod nemško okupacijo na Gorenjskem in Štajerskem pa dokazuje okolnost, da so tam na podlagi doslej dobljenih podatkov Nemci postrelili 3.743 Slovencev.
Razmerje Slovencev do Italijanov: Slovenec že po naravi zaničuje Italijane. Zato o kakem sodelovanju ni govora, najmanj pa o političnem sodelovanju. Ko je v letu 1941 radi ostavke ministra Puclja in dr. Natlačena prenehala delovati konzulta, je vsak političen stik z okupatorji prenehal in kljub mnogim poskusom od strani visokega komisarja in civilnih oblasti ni uspel dobiti nobene skupine za politično sodelovanje. To velja tako za napredne, kakor tudi za SLS. V kolikor je stikov z okupatorjem radi vaških straž, je ta le z vojaškimi oblastmi. Kar vzbuja silno nevoljo pri civilnih oblasteh, fašistih in na Kvesturi. Opetovano so se zastopniki navedenih že pritoževali, da so mnogokrat ponudili roko, da bi Slovenci sodelovali v kakršnikoli obliki s civilno oblastjo, pa so to Slovenci odklanjali, celo v boju proti komunizmu. Ker imajo vaške straže stik le z vojaškimi oblastmi in ker je veliko nasprotje med vojaškimi oblastmi in italijansko civilno upravo, zato
tudi civilna uprava z velikim nezadovoljstvom gleda na vaške straže in mnogo intrigira proti temu, da bi bile ukinjene. Civilne oblasti smatrajo, da je to ponižujoče za italijansko vojsko, da mora s pomočjo slovenskih četnikov odnosno vaških straž vzdrževati red, vojaška oblast pa stoji na stališču, da je do takega stanja privedla nesposobnost civilne uprave. V zadnjem času pa je poleg te težave nastala še ta, da komunisti s pomočjo zvez z italijanskimi komunisti označujejo vaške straže za Mihajlovičevske ter za Italijane bolj nevarne kot partizani. To izrabljajo tudi komunisti v letakih, ki označujejo vaške straže kot belogardistične, Mihajlovičevske bande. S tem hočejo le pri Italijanih vzbuditi sum vaške straže in doseči njihovo ukinitev. Če bi Italijani res hoteli razorožiti te vaške straže, smo pred novo katastrofo, ker bi na eni strani zopet zavladali partizani, na drugi pa je dvomljivo, da bi vaške straže orožje vrnile, kar bi povzročilo nove represalije.
Hrvaški partizani v Sloveniji: V zadnjih mesecih se je večkrat pojavilo, da so priš1i močni partizanski oddelki na pomoč slovenskim. Pridejo, požgejo nekaj poslopij, izropajo par vasi, napadajo vaške straže, če kaj ujamejo izročijo slovenskim partizanom, kateri nato te pobijejo. Če so ti hrvaški partizani pravi komunisti, potem seveda temu ni pomoči, če pa niso, potem pa to delajo iz nepoučenosti ali napačne informiranosti. Vaške straže, ni nikako sodelovanje z okupatorjem, ampak so nastale sledeče: Slovenski narod ima dva sovražnika, komuniste in Italijane. Proti italijanskemu okupatorju se v danih razmerah ne da boriti s puško, hoče pa to storiti proti komunistom, da prepreči njih teror in okupatorjeve represalije. Ko pa bodo uničeni komunisti in ko bo prišel odločilni trenutek, tedaj pa nam vsem Slovencem in tudi Hrvatom pomozi Bog v skupni končni borbi.