Avtor: Franca Buttolo
Kakršnekoli že so oznake eseja na Slovenskem, za zbirko kratkih člankov, ki jih je Roter kot aktualna moralnopolitična razmišljanja pod skupnim naslovom »Utrinki« objavljal v listu Naši razgledi 1989-90, gotovo velja, da se po svoji notranji zgradbi bolj ali manj vključujejo v politično angažirano esejistiko dnevniško spominskega tipa. Če izhajamo iz trditve literarne vede, da je esej predvsem avtorsko dejanje, ki se zdaj bolj približa esejistični estetiki, katere začetnik je Montaigne s svojimi prvoosebnimi izpovedmi in refleksijami, zdaj pa Baconovim povsem nadosebnim, tako imenovanim znanstvenim esejem, moremo ugotoviti, da Roterjeve »utrinke« temeljno določa prav zgradba povsem avtorskega pripovedujočega subjetka. (Prim.: D. Poniž, Esej, 1989.)
V esejih »Pozabljena preteklost« (1991, Predgovor napisal M. Kučan, zaključno besedo dr. T. Hribar) se prvoosebni pripovedujoči subjekt (avtor) predstavi kot univerzitetni profesor sociologije religije, ki se kot nekdanji partizan (1942 se je komaj šestnajstleten vključil v NOB), podobno kakor številni njegovi soborci, skoraj ne more sprijazniti s porazom partizanskih zmagovalcev zaradi popolnega zmaličenja njihovih zamisli o socialno pravični slovenski družbi po letu 1945. Vseeno pa mu, podobno kot soborcem, bolečine zaradi strtih sanj blaži spoznanje, da je bila pomembnejša od neuspele izgradnje socializma v resnici zmaga nad okupatorjem.
Ta povsem avtorski subjekt je torej postavljen v čisto določen čas in prostor (1941–1991), njegova kontaktna usmeritev poteka zdaj k celotni slovenski kulturni javnosti, zdaj k temu ali onemu političnemu oziroma javnemu delavcu, znanstveniku in podobno. Izvor subjektovega govora pa je ves čas isti: poveličevanje vodstva KPS in tistih, ki so 1941–1945 sprejeli njen monopol nad načinom upora proti okupatorju, in občudovanje reformatorjev KPS, ki so se končno spustili z višin »oblasti« (nelegitimne, saj niso bili izvoljeni na demokratičnih volitvah!), da bi se po dobro organizirani medijski propagandi v rokah prekaljenih komunistov ponovno vrnili na oblast, tokrat demokratično izvoljeni. Ta in takšen izvor subjektovega govora pa zahteva še dodatno razmišljanje o bistvenih potezah subjektove strukture.
Avtor slike: Arh. Jože Marinko
Opis slike: Skica za farno spominsko ploščo Arh. Jože Marinko
Navidezno se Roterjev subjekt res skuša odtrgati od splošnega načela znanstvenega socializma, saj še bolj na začetku knjige pretežno soglaša z Janezom Janšo (str. 22), naj o usodi slovenskega naroda ne odločajo več predstavniki manjšine na partijskih sejah, temveč samo na neposrednih volitvah izvoljeni predstavniki večine na zasedanju skupščine ali parlamenta. Vseeno pa ta subjekt govori predvsem o družbeni prenovi v novo socialistično demokratično skupnost, tako da se mu v nadaljevanju poskus, da bi se odtrgal od temeljev materialistične metafizike oziroma dialektičnega materializma v glavnem ne posreči niti tedaj, ko je povsem jasno, da ta sistem ostaja vseskozi vprašljiv, kolikor želi ostati – ne več edini – temveč predvsem večinski družbeni sistem, ki se mu morajo pristaši drugačnih sistemov oziroma konca metafizike vendarle nekako podrediti.
Avtor slike: Arh. Jože Marinko
Opis slike: Skica za farno spominsko ploščo Arh. Jože Marinko
Subjektovo temeljno spoznanje, zelo intimno ga podpre z načinom govora, ki daje esejem lirično stilizirano estetsko notranjo podobo, je namreč »bilo (in ostaja) tisto o katastrofalni tragičnosti dosedanjih prevladujočih usmeritev v marksizmu, a hkrati tudi o novih možnostih, ki jih ima, če si bo poiskal novo identiteto«, kajti intelektualni svet, s katerim se srečuje, to pričakuje z velikim zanimanjem in simpatijo in je »odprt za možnost«, ki je ne bi smeli zamuditi (str. 45). Subjektu torej še ni povsem jasno ali je res neustrezen sistem znanstvenega socializma ali so kje pogrešili nepravi ljudje, saj se je ta sistem v najtežjih trenutkih slovenske zgodovine vendarle izkazal za uspešnega, zmagovitega?! Zato pride do dveh možnih sklepov: poraz, ki smo ga doživeli ob popolnem zmaličenju zamisli o socialni pravični slovenski družbi po letu 1945, nima nikakršne prave povezave s partizanskim nesebičnim, totalnim medvojnim osvobodilnim dejanjem in ne more na to totalno žrtvovanje (akcijo) metati nikakršne sence ali ga celo delati za vprašljivo (str. 188); ali pa do sklepa, da bi bilo potrebno tudi po 1945 vzdržati totalno identiteto med družbo in načeli, da ne bi prihajalo do neskladnosti med proklamiranim in uresničenim. Ljudje, ki so vodili našo družbo, so se »izpridili«. Hkrati pa subjekt (kakšno protislovje!) prav te »izprijence« imenuje za najnaprednejši del marksistov, predvsem Staneta Kavčiča, 25 poslancev, V. Rusa, saj so nosilci politične pluralizacije in demokratizacije v Sloveniji.
Prvi možni sklep, da znanstveni socializem ni soudeležen v totalnem partizanskem boju, bi imel za posledico spoznanje, da je odpadel še zadnji argument o kakršnikoli pozitivni vlogi marksizma na Slovenskem, saj niti v NOB ni bil kakorkoli ploden. Drugi sklep je podoben. Če so že vseskozi od 1945 komunisti sami »demokratizirali« marksizem, pravi ali ne, tudi po vojni gotovo ni prispeval nič pozitivnega v smeri spoštovanja temeljnih človekovih pravic in blagostanja ter demokracije. Vendar bi bile takšne ugotovitve v zvezi z Roterjevim subjektom preuranjene.
Osvobodilna fronta slovenskega naroda je veliko trdovratnejši sindrom komunistične oblasti na Slovenskem, kot si morda mislimo ob branju teh esejev. Med NOB je bilo v boju z največjim zlom človeštva dovoljeno vsakršno nemoralno dejanje, tudi monopol nad odporom proti okupatorju (tudi revolucija z navidezno zgolj antiokupatorsko tendenco), ki je protikomunististom dovoljeval le troje: umakniti se Nemcem v gozdove in se predati partizanom;.upreti se Nemcem takorekoč z golimi rokami; organizirati s pomočjo Nemcev samoobrambo pred revolucijo. S kolaboracionizmom so se torej tisti, ki niso pristajali na monopol KP, totalno zapisali uresničevanju znanstvenemu socializmu povsem nasprotne metafizike, krščanstvu. Ta totalni boj (revolucija) se je končal z zmago komunizma in s poboji na Rogu. Subjekt revolucije ne priznava in v zvezi s tem ostro napade predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta, ki državljanske vojne ne zanika (str. 178).
Zdi se, da je Roterjev subjekt še vedno vpet v vrednote znanstvenega ateizma, zato se le delno umika v možnosti demokratičnega dialoga, kar bi moralo bolj vznemiriti zgodovinarje, politike in predvsem številne izobražence, ki jih zanima vprašanje skladnosti med bitjo in bivajočim, možne v trenutkih popolnega nihilizma, na primer v spopadu med katolištvom in dialektičnim materializmom za obrambo iste domovine.