Avtor: Janko Maček

Okupacija je občino in župnijo Šentjošt na robu Polhograjskih Dolomitov razdelila na dva dela: manjši del je prišel v nemško okupacijsko cono, večji del pa pod Italijane. Prav zaradi možnosti prehoda iz italijanskega na nemško zasedbeno področje na hribovitem in gozdnatem terenu komaj 25 km od Ljubljane je kraj že leta 1941 postal zanimiv tudi za OF. Dr. Cene Logar, glavni organizator OF v Horjulu in okolici, kamor naj bi spadal tudi Šentjošt, pripoveduje v svojih spominih, kako je že junija 1941 od občine prevzel neko popisovanje hiš in ljudi, ki so ga ukazali Italijani, da bi tako legalno dobil stik s hribovskimi vasmi. Že tedaj je dobil občutek, da bo Šentjošt za OF izredno težaven teren. Po njegovem mišljenju je verski fanatizem pripeljal Šentjoščane do odpora proti OF. Ne more pa razumeti, kako je prišlo do tega fanatizma, saj je bil v Šentjoštu 34 let župnik Jože Nagode, »ki je bil vse prej kot verski fanatik in ga ni bilo mogoče zaplesti v protiljudsko politiko.«
Kljub okupaciji je bilo leta 1941 življenje v Šentjoštu razmeroma mirno. Dobro so vedeli, kako so Nemci zapirali in preseljevali duhovnike, izobražence in naprednejše kmete, saj se je to dogajalo tudi v sosednji župniji Lučine. Med druj~imi je bil v Srbijo preseljen tudi Jakob Zakelj, ki se je malo pred vojno priženil na kmetijo v Lučinah, je pa kljub temu še vodil Nabavno in prodajno zadrugo v Šentjoštu.

Opis slike: Prvi radio. Na skrajni desni sedi poznejši osrednji človek protikomunističnega odpora v Šentjoštu, Jakob Žakelj

Vplivi OF na Šentjošt so prihajali tako iz Horjula kot tudi z Vrhnike. Ko se je Jakob Žakelj jeseni 1941 vrnil iz izgnanstva v Srbiji na svoj rojstni dom v Šentjoštu, so ga na vse načine skušali pridobiti, saj so vedeli, da ima vodilno vlogo v političnem in gospodarskem življenju kraja. Prizadevanje domačih učiteljev in nekaterih Horjulčanov ni prineslo uspeha. Šentjoščani so bili trdni pripadniki Slovenske ljudske stranke, ki je po okupaciji delovala v ilegali. Žakelj je že v novembru in decembru 1941 organiziral majhno skupino oboroženih mož in fantov. Ta skupina tedaj še ni imela nobenega posebnega namena. Za njo ni vedel nihče razen tistih, ki so bili vanjo vključeni, in pa vodstvo Slovenske legije in Slovenske ljudske stranke v Ljubljani. Iz te skupine je pomladi 1942 nastala Slovenska legija v Šentjoštu, ki je štela okrog 50 mož in je s svojo organizacijo segala tudi na nemško zasedbeno področje.
Med drugimi poskusi, da bi Šentjoščane pridobili za OF, je bil tudi predlog za ustanovitev podružnice vrhniške Zdravstvene zadruge. Pripravljalni sestanek je bil v Šentjoštu na praznik novega leta 1942. Govorila sta Franc Furlan in dr. Janko Grampovčan. Sestanek ni uspel in ga niso več ponovili. Prav tiste dni je vladala v Šentjoštu skoraj taka napetost kot v začetku vojne v aprilu. OF je v neposredni bližini na nemški strani meje izvajala mobilizacijo. Sledil je partizanski napad na nemško obmejno postojanko v Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem in na nemški avtobus pri Lučinah. Zaradi tega so Nemci požgali več domačij in ubili nekaj ljudi.

Opis slike: Hiša, v kateri so se odvijali dramatični dogodki 18. aprila 1942

2. marca 1942 je prišlo do spopada med partizani in Italijani pri Koreni nad Horjulom. Na samotni kmetiji v Lesu pri Koreni je namreč od konca septembra 1941 do tedaj delovalo partizansko taborišče. Po spopadu so Italijani požgali več domačij in precej ljudi odpeljali v internacijo.
V soboto, 18. aprila pozno zvečer, je prišla v Šentjošt večja skupina partizanov. Razkropili so se po hišah in sklicali vaščane na sestanek v gostilno k Skvarčetu. Jakoba Žaklja so s pol ure oddaljene kmetije pripeljali zvezanega. Govornik je zbranim povedal, da je OF v Sloveniji edina organizacija, ki se bori proti okupatorju. Kdor nasprotuje OF, je izdajalec in zasluži smrtno kazen. Nekatere je ta kazen že doletela. Po govoru so trdo prijeli novega župnega upravitelja Jožeta Cvelbarja zaradi pridig proti komunizmu in OF. Cvelbar je prišel v Šentjošt dobra dva meseca pred tem v pomoč težko bolnemu župniku Nagodetu. Žaklja so obtožili, da zbira orožje in ustanavlja belo gardo. Po sestanku so vse druge spustili domov, le Žaklja so spet zvezali in odvedli s seboj. Na poti so ga ponovno zasliševali in mu grozili, nato pa so ga vendarle izpustili. Baje se je zanj zavzel neki sorodnik iz Polhovega Gradca.
7. maja 1942 je Narodna zaščita blizu Hrastenic na cesti med Polhovim Gradcem in Dobrovo napadla italijansko kolono. Med drugimi Italijani je tedaj padel tudi polkovnik Latini. Italijani so zaradi tega pobrali vse moške, ki so jih po vaseh okoli Dobrove dobili doma, in jih peljali mimo Hruševega ter Babne gore v Polhov Gradec. Grozili so, da bodo samo za padlega polkovnika ubili 100 moških. Nazadnje so od približno 80 mož in fantov odbrali 15 talcev in jih pri Srednji vasi postrelili, ostale pa odpeljali v internacijo.
O tem dogodku se je govorilo tudi v Šentjoštu. Po nočnem sestanku 18. aprila nekateri možje in fantje niso več spali doma. Prenočevali so pri sosedih po senikih in kozolcih ali pa celo v gozdu. Imeli so nekaj orožja, ki pa so ga morali skrivati tako pred Italijani kot pred partizani. V juniju so partizani nekajkrat obiskali Šentjošt, opravljali rekvizicije in odvedli nekaj vaščanov v taborišče v Lesu na zaslišanje. Zvedelo se je, da je več mož in fantov ter župni upravitelj obsojenih na smrt. Kadar so ponoči zaslišali pasji lajež, so ljudje trepetali in čakali, kdaj bo zaropotalo po vratih. O tem strahu pripoveduje Karel Leskovec v knjigi Križpotja: »Dostikrat smo šli iz taborišča brez posebnega namena, le toliko, da smo se ljudem pokazali. Največkrat so se nas smrtno prestrašili. Posebno v Rovtah se nas niso mogli navaditi. Vsaka beseda je bila bob ob steno. Vsak je le v strahu čakal, kdaj bo počilo in bo za vedno po njem.«
Glasovi o ubojih so se pač hitro širili. Če je bila morda za Šentjoščane smrt profesorja Ehrlicha in študenta Rojica 26. maja v Ljubljani še nekoliko odmaknjena, je bil umor Mravljetovih z Brezovice že zelo blizu. 13. junija ponoči so namreč partizani v domači hiši ubili očeta Antona in sinova Vinka ter Franceta, sina Toneta pa odpeljali s seboj na Ključ in ga tam ubili naslednji dan. Tonetova žena Tončka je bila učiteljica v Horjulu, zato je novica o teh ubojih zelo hitro prišla tudi v Šentjošt. V Zaklancu pri Horjulu so partizani že 21. aprila ustrelili trgovca in posestnika Janeza Erbežnika, češ da je bil italijanski špijon. – Samo eno noč po uboju Mravljetovih so 14. junija prišli v hišo horjulskega župana Ivana Bastiča na Ljubgojno. Pobrali so vso hrano, živino in konje. Župana in njegovo ženo Marjano so odvedli s seboj. Okrog treh zjutraj so na kmetijah v Zagorici, manj kot kilometer od Bastičevega doma, slišali smrtne krike župana Bastiča in nato en sam strel. Zjutraj so sosedje pripeljali trupli na Ljubgojno. Župan je imel glavo vso razbito, ‘žena pa je bila ustreljena. – Konec junija je bil ubit načelnik železniške postaje na Drenovem Griču. Govorilo se je, da je preveč vedel o vagonskih pošiljkah za partizane, ki so prihajale na Drenov Grič. Ena od teh pošiljk je bila prepeljana v gozd blizu Šentjošta.
Že od marca, ko je bila požgana Korena, so ljudje živeli v stalnem strahu tudi pred Italijani. Na zadnjo nedeljo v juniju so Italijani med nedeljsko mašo prišli v Butajnovo pri Šentjoštu. Obkolili so cerkev in večino moških, ki so bili pri maši, prijeli ter jih odvedli v Horjul. Verjetno so jih nameravali odpeljati v internacijo. Po posredovanju duhovnika Srečka Hutha, ki je bil tedaj v Butajnovi kot dušni pastir za bližnje župnije pod Nemčijo, so drugi dan vse razen enega izpustili.
Ob prehodu IIL grupe odredov, ki je trajal od 28. junija do 14. julija, je bila po vaseh okrog Vrhnike in v podlipski, horjulski ter polhograjski dolini v akciji tudi Narodna zaščita. Šentjošt te organizacije seveda ni imel. Že 1. julija so napadli Italijane pri Ljubgojni. Italijani so naslednji dan požgali celo Ljubgojno. 8. julija so napadli Italijane pri Ligojni med Vrhniko in Horjulom. V odgovor so Italijani požgali celo vas in ubili nekaj ljudi. Zaradi manjših spopadov so tedaj požgali tudi Belco pri Polhovem Gradcu in Gabrje pri Dobrovi ter ubili več ljudi. 1. julija so Italijani prihrumeli tudi v Šentjošt. Rudolf Hribernik poroča v knjigi Dolomiti v NOB, da »je 1. julija okoli 500 Italijanov, ki so prišli iz Rovt, v Šentjoštu brezobzirno teroriziralo prebivalce in kradlo«. Jakob Žakelj je pa zapisal, da so hoteli tedaj Italijani, razjarjeni zaradi nekaj partizanskih strelov, zažgati celo vas.
Prav tem Italijanom je naslednji dan, 2. julija, padla v roke v bližini Šentjošta učiteljica Betka Nagode, ki se je vračala z Vrhnike. Baje so pri njej dobili neke obremenilne papirje. Takoj so jo aretirali, nato pa odšli iskat še učitelja Jožeta Mivška, gostilničarja Tomaža Vrhovca in mesarja Leopolda Lebna. Odvedli so jih v Rovte in jih tam ustrelili. 10. julija so Italijani blizu njegovega doma ustrelili 21-letnega Andreja Tominca. V noči od 9. na 10. julij so namreč partizani napadli italijansko posadko v Polhovem Gradcu in so naslednji dan Italijani tudi od Šentjošta in Butajnove hiteli na pomoč. Nekateri zgodovinarji so krivdo za te uboje naprtili organizatorjem vaške straže v Šentjoštu, češ da so si s tem pridobili naklonjenost Italijanov. Vaška straža formalno tedaj še ni bila ustanovljena. Mnogo dejstev dokazuje, da vaška straža pri tem ni sodelovala.

Opis slike: Vas Šentjošt s farno cerkvijo Sv. Janeza Evangelista in podružno cerkvijo Sv. Jošta. V ozadju je Kožljek in drugi samotorški hribi, od koder je del partizanov začel prodirati proti šoli in župnišču.

Vsi ti dogodki so do skrajnosti zaostrili razmere v Šentjoštu in okolici. Ljudje so se bali Italijanov, saj bi vsak dan lahko prišlo do novih represalij, prav tako pa so se bali tudi partizanov. V tej situaciji je prišlo do odločitve, da Slovenska legija v Šentjoštu, ki je bila organizirana že nekaj mesecev prej in delno tudi oborožena, nastopi kot vaška straža. Odločitev je potrdilo vodstvo Slovenske legije in Slovenske ljudske stranke v Ljubljani. Za poveljnika vaške straže v Šentjoštu je bil poslan Franc Kompare – Igor. Ustanovitev vaške straže so odobrili tudi Italijani. Jakob Žakelj se tega spominja takole: »Ustanovitev vaške straže je verjetno dovolila italijanska vojaška oblast v Logatcu. Vendar tega točno ne vem, ker so vsa poročila iz Šentjošta šla v Ljubljano in prihajala iz Ljubljane. Z Logatcem in z Italijani neposredno nismo imeli nobenih zvez. Res pa je, da so 40 grških pušk in nekaj municije pripeljali Italijani iz Logatca in jih je od njih prevzel bivši orožnik Franc Grdadolnik.«
Vaška straža v Šentjoštu je uradno nastopila 17. julija 1942, ko je 35 oboroženih mož in fantov pod vodstvom Kompareta – Igorja prišlo v vas in se naselilo v župnišču in v šoli. »Belogardizem« o tem dogodku takole poroča: »V petek, 17. julija 1942 – dan po začetku velike italijanske ofenzive na Notranjskem – so Kompare-Igor, kaplan Cvelbar in bratje Zaklji z ostalimi Šentjoščani, oboroženi z italijanskim in jugoslovanskim orožjem, ki so ga skrivaj pred partizani zbirali že od 1941. leta, iz gozda za Žakljevo hišo zmagoslavno prikorakali v Šentjošt. V zvonik farne cerkve so zanesli strojnico in cerkev spremenili v trdnjavo, se utrdili po okoliških hišah in v župnišču, okoli katerega so takoj izkopali strelske jarke« (stran 492).
V resnici župni upravitelj Cvelbar tedaj sploh ni bil v Šentjoštu. Že 25. ali 26. junija je odšel v Ljubljano in se vrnil šele v začetku septembra. Medtem ga je v Šentjoštu nadomeščal domačin Roman Malavašič, ki po končanem bogoslovnem študiju še ni imel službe in je zato prišel na svoj dom v Šentjošt. – Ker je bilo stražarjev malo, so komaj zasedli župnišče in šolo. Ni bilo niti potrebe niti možnosti, da bi zasedli še druge hiše v vasi. V farni cerkvi stražarji nikoli niso bili nastanjeni, le v zvoniku so nekaj časa imeli opazovalnico. Podatki o številu članov prve vaške straže so precej različni. Treba je upoštevati, da nekateri, ki so bili v Šentjoštu in okolici vključeni v Slovensko legijo, v začetku niso bili tudi člani vaške straže. Gotovo je, da posadka v začetku ni štela več kot 35 mož.
27. julija 1942 – samo en teden po ustanovitvi – so partizani že napadli vaško stražo v Šentjoštu. O tem napadu se je na eni in na drugi strani mnogo govorilo. Za ponazoritev bomo navedli nekaj odlomkov iz poročil oziroma spominov udeležencev napada. Poglejmo naprej, kako Rudolf Hribernik in Karel Leskovec opisujeta priprave Dolomitskega odreda za napad.
»Poveljstvo Dolomitskega odreda in politično vodstvo na terenu sta, zavedajoč se vseh posledic, ki bi jih za nadaljnji razvoj narodno osvobodilnega gibanja imela belogardistična postojanka v Šentjoštu, sklenila, da jo je treba takoj napasti. Napadla naj bi oba bataljona: prvi bataljon naj bi napadel iz smeri Kožljeka (Samotorice) in z delom svojih enot ščitil napad iz smeri Horjula in Polhovega Gradca. Drugi bataljon je napadel iz smeri Smrečja in obenem ščitil napad iz smeri Podlipe in Rovt. V napadu je sodelovala okrog 200 partizanov« (R. Hribernik, Dolomiti v NOB, str. 202).
»Premaknili smo se čez podlipsko dolino v taborišče nad Kanjim dolom. Bataljon se je tu zadržal dva ali tri dni, da bi se dobro pripravili na napad na Šentjošt. Ko bi uničili to postojanko, bi moralno uspeli in verjetno bi se vse skupaj precej spremenilo. Omajali bi njihov ugled in gotovost ljudi. Čeprav smo se tega zavedali, se nismo dovolj potrudili, da bi zmagali. Za napad sta bila določena dva bataljona, prvi in drugi, več kot 150 partizanov. Zavarovanje smo postavili le proti Horjulu in Rovtam« (K. Leskovec, Križpotja, str. 182).

Opis slike: Šola je za velikimi kostanji, v ospredju je Skvarčetova gostilna in zadružno poslopje. V ozadju je grič Kogelč in pod njim pot proti Smrečju, od koder je napadal drugi del partizanov.

Navedena dva odlomka, ki sta jih napisala dva partizana. udeleženca tega napada, ne omenjata dogodka, ki se je dogodil popoldne 24. julija pred napadom in je bil poleg drugega gotovo odločilen za izid napada. Tudi uradni zgodovinarji o tem dogodku ne poročajo. Neki poznan in zaupanja vreden človek je namreč 24. junija prinesel iz bližine Rovt poziv poveljniku vaške straže Igorju, da naj zvečer tja osebno pripelje močno patrolo za neko nočno akcijo. Poziv je v imenu kraljeve jugoslovanske vojske poslal aktivni kapetan Juš Lesjak – Lampe, obveščevalni oficir in namestnik majorja Novaka, ki ga je general Mihajlovič postavil za komandanta jugoslovanske vojske za Slovenijo. Šentjoščani so bili prepričani, da bodo v akciji sodelovali tudi člani Slovenske legije iz Rovt. Poveljnik Igor je res sestavil patrolo in jo sam vodil proti Rovtam. Ko so prišli že blizu Potoka in se je že skoraj mračilo, sta jim prišli nasproti dve deklici in poveljniku izročili listek, na katerem je bilo sporočilo o napadu na Šentjošt. Z vso naglico so se stražarji vrnili v Šentjošt in do napada že pripravili nekaj zasilnih zaklonišč okrog župnišča.
Listek je po eni razlagi poslal rovtarski kaplan, po drugi pa neki bogoslovec, ki je bil na počitnicah na kmetiji onstran Sv. Treh kraljev. Novico o napadu naj bi mu omenil neki partizan, ki je prišel na kmetijo po hrano. Baje je tudi neki italijanski oficir v Rovtah že 24. julija popoldne vedel, da se pripravlja napad na Šentjošt. Morda je bil obveščen o premikih partizanskih enot ali pa je celo imel zvezo s partizani.
Kmetje v Kajnem dolu so popoldne videli močno oboroženo skupino partizanov, ki je prišla iz taborišča in se usmerila proti Podpesku. Ta enota je lahko šla postavit zasedo proti Italijanom ob cesti Smrečje-Rovte, mogoče pa je tudi, da je bila namenjena šentjoški patroli.
Napad se je začel 24. julija ob 23. uri. Verjetno so pri napadu sodelovale tudi nekatere enote Narodne zaščite, zato je bilo število napadalcev večje, kot navajata Hribernik in Leskovec. »Poveljnik vaške straže Franc Kompare je dobro vodil obrambo. Zaradi pičle zaloge municije je naročil streljati le v skrajni potrebi. Okrog polnoči so že zagorela prva poslopja, ki so jih zažgali partizani. Branilci so bili primorani zapustiti šolsko poslopje in se umakniti proti župnišču, kjer je bilo središče obrambe. V šolo so vdrli partizani in od tam uspešneje napadali župnišče in položaje okrog župnišča. Tako je prišlo poslopje Nabavne prodajne zadruge izven obrambnega obroča. Partizani so vdrli tudi v to poslopje in ga zažgali, potem ko so pobrali precej blaga. Pošastno so goreča poslopja osvetljevala vse bojišče in okoliške hribe. Čim bolj se je bližalo jutro, tem bolj so napadalci pritiskali, toda dve strojnici, za kateri Italijani niso vedeli, sta jih vedno prisilili k umiku. Vaški stražarji so bili polagoma primorani odstopati položaj za položajem in se umikati proti župnišču. Če bi partizanom uspelo priti do župnijskega gospodarskega poslopja in ga zažgati, bi se od tega vžgalo tudi župnišče in branilci bi se morali vdati ali pa zgoreti v župnišču. Zato je bila borba za župnijsko gospodarsko poslopje ob jutranji zori zelo huda. Zadnji partizanski juriš je bil strt v ognju branilskih dveh strojnic, ki sta požirali že skoraj zadnjo zalogo municije« (Jakob Žakelj, Spomini).
»Napad je trajal vse do tretje ure zjutraj, ko so se partizani umaknili, ker je vodstvo odreda spoznalo, da bi bile pri dnevnem napadanju žrtve prevelike. Enote tudi niso imele težkega orožja, razen tega pa so se bale italijanske intervencije od posadk v Horjulu, Polhovem Gradcu, v Rovtah in na Vrhniki. Ta bojazen pa je bila, kot se je kasneje pokazalo, neupravičena, ker Italijani iz vseh teh postojank niso intervenirali niti drugi dan po partizanskem napadu, in to kljub temu, da se jim je zdel rezultat boja za šele ustanovljeno postojanko že od vsega začetka negotov. To je bil tudi dokaz, koliko so belogardiste njihovi gospodarji cenili in koliko so bili pripravljeni zanje žrtvovati… Preden so se partizani umaknili, so v konzumu rekvirirali osem voz hrane in pobrali nekaj živine na domovih belogardistov… Kasneje se je pokazalo, da je ostala posadka skoraj brez municije in da so belogardisti iz postojanke drugi dan poslali neko žensko k Italijanom (v Horjul) s prošnjo, da jim pošljejo municijo. Ženska je prinesla samo par sto kosov municije« (Rudolf Hribernik, Dolomiti v NOB, str. 203-205). To poročilo Rudolfa Hribernika lepo pokaže, kakšen odnos so imeli Italijani do vaške straže in v kakšni stiski se je le-ta znašla po napadu.
Žakelj piše, da ni bilo mogoče ugotoviti, koliko so imeli napadalci izgub, »ker so odpeljali vse mrtve in ranjene razen enega, ki je mrtev z mitraljezom v roki ležal v pšenici na njivi pod šolo. Izmed 35 članov vaške straže pa ni bil nihče ubit ali ranjen.« Po Cvelbarjevem podatku naj bi ob napadu v Šentjoštu padlo 43 ali 44 partizanov. Rudolf Hribernik pa piše v že omenjeni knjigi, da so imeli partizani enega mrtvega in tri ranjene.

Opis slike: Domobranska poroka: poročnik Franc Grdadolnik in Anica Žakelj. Natanko čez leto dni ju je za trenutek ločilo in potem za večno združilo Teharje.

Ko so med napadom partizani zažgali mežnarijo, so bili v nevarnosti organistova žena Jelka Malavašič, njena skoraj 80 let stara mati, dvanajstletni Rafko Žonta in njegova sestra Albina, ki se sedaj piše Loboda in živi v Argentini. Vsi štirje so bežali v cerkev, ki pa je bila zaklenjena, zato so do zgodnjega jutra tičali v lopi pod zvonikom v strahu, kdaj bodo prišli partizani. Prav tako v strahu sta bila tudi dva starejša možaka, ki sta bila pred začetkom napada v zvoniku na straži. Ko se je začelo streljanje, sta se umaknila v cerkev, saj zvonikove line niso nudile primernega zaklonišča. Nista vedela, da so v lopi z njima vred trepetali tudi štirje mežnarjevi. Iz zvonika tisto noč ni bil oddan niti en strel, partizani pa kljub temu niso poskušali priti v cerkev.
Stanetu Kavčiču, ki je bil tedaj sekretar okrožne,ga komiteja KP Vrhnika, so v zvezi s Šentjoštom marsikaj očitali, med drugim tudi to, da je negativno vplival na izid napada. Dr. Cene Logar piše, kako je vseskozi opozarjal na nevarnost Šentjošta. Tudi štab Dolomitskega odreda se je z njim strinjal. »Po analizi situacije smo sklenili, da je za uspešen boj proti okupatorju in za osvoboditev potreben najostrejši boj proti beli gardi, ki jo je treba uničiti, če naj se uspešno borimo proti okupatorju.« Toda partijsko vodstvo na Vrhniki, »kjer je bil odločilen človek s sorodniki v Šentjoštu«, je bilo drugačnega mnenja. Kljub temu pa je v noči od 24. na 25. julij prišlo do napada na Šentjošt, ki pa v začetku ni bil uspešen. »Hoteli smo ponovno napasti, toda pri istem forumu smo naleteli na odpor z zagotovilom, da bo s to postojanko urejeno na politični način… Tako je bil odred prisiljen, da ni več nadaljeval boja proti postojanki, pač pa je obrnil vso aktivnost proti okupatorju.« Tone Kebe v zapisu O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem navaja Kavčičevo izjavo iz leta 1985, kjer Kavčič pravi, da so ga med drugim dolžili, da je zaustavil napad na Šentjošt, in to tik pred zmago. Menda naj bi on izdal ukaz za umik. V resnici je le v ozadju spremljal potek napada, saj je operacijo vodil štab bataljona. »Bil sem prisoten zato, ker sem se z napadom strinjal, in želel sem, da me vidijo tudi borci, saj so me vsi poznali. Bil sem zelo prizadet, ko nam je štab bataljona sporočil, da se napad ni posrečil in da se moramo zaradi jutranjega svitanja umakniti. Če bi nosil najmanjšo krivdo za ponesrečeni napad, bi to štab odreda v že omenjenem pismu glavnemu poveljstvu gotovo sporočil. To bi mu bil dodatni obtežilni material zoper mene. Toda nič takega ni sporočil, ampak piše: Mi smo takoj, kakor hitro se je bela garda pojavila v Šentjoštu, napravili napad na to postojanko. Toda zavzeti je nismo mogli, ker so belogardisti imeli v zvoniku in župnišču težke mitraljeze… Mislim da citirana izjava oziroma ocena iz pisma štaba odreda pove marsikaj« (Borec 1989, št. 9, strl 965).
Iz navedenega lahko sklepamo, da je bil nastanek šentjoške vaške straže ali bolje rečeno šentjoškega upora proti komunizmu za partizane dovolj velik problem. Zdi se pa, da je ustanovitev vaške straže v Šentjoštu bila problem tudi za del protikomunističnega tabora. Znano je, da se major Novak in njegov štab nista strinjala z ustanovitvijo vaške straže v Šentjoštu, še manj pa z nastajanjem vaških straž po drugih krajih Slovenije, ki ga je bilo mogoče predvidevati, če bi prva legalna vaška straža uspela. Težko je verjeti, da je kapetan Lesjak samo slučajno ravno 24. julija poslal poziv, naj šentjoška patrola pride zvečer v Rovte, in tako prepolovil že itak šibko posadko v Šentjoštu. Kot Novakov obveščevalni oficir je lahko zvedel za partizanski napad na Šentjošt, saj je vzdrževal stike z nekaterimi od 80 aktivnih oficirjev, ki so v Ljubljani in pokrajini pristopili k OF. Možno bi celo bilo, da je preko teh oficirjev prišla pobuda za uničenje šentjoške vaške straže in da je Lesjak pri tem sodeloval s partizani. Možno je pa tudi, da je bil nje ov cilj le onemogočiti vaško stražo v Šentjoštu in s tem širjenje vaških straž na druge kraje, obenem pa usmeriti člane Slovenske legije v četniške enote, ki kljub prizadevanju majorja Novaka in njegovega štaba kar niso mogle zaživeti. Vsekakor so v Šentjoštu in tudi v Ljubljani o tem dogodku nekateri mnogo razmišljali in je negativno vplival na odnose med Slovensko legijo in majorjem Novakom.
Naj bo tako ali drugače, šentjoška vaška straža je vzdržala partizanski napad in po njenem zgledu so se nato vaške straže hitro širile po Polhograjskih Dolomitih, pa tudi v okolici Ljubljane in na Dolenjskem.