Avtor: Janez Peršič

Do sedaj je NSZ objavila že vrsto besedil, ki vzroke za nastanek državljanske vojne med Slovenci v času tuje okupacije 1941-1945 pojasnjujejo predvsem z načelnega stališča, pripisujoč glavno krivdo delovanju Stalinove agenture na Slovenskem. Le malo besedil se je lotilo bolj konkretnega prikaza zanimive in zelo tragične dinamike razvoja dogodkov, ki jo vsako zgodovinopisje, ki noče biti samo računalniški urejevalec časovne zaporednosti, raziskuje pod vidikom vzročnosti in iz nje izhajajoče posledičnosti; le-ta je obenem že tudi vzročnost nove posledičnosti. Če si dovolimo uporabiti matematično pojmovanje, bi se ta za ljudi na Slovenskem tako pogubni poltrak vzrokov in posledic, ki se je začel leta 1941, lahko radikalno spremenil v daljico in se končal šele z resnično spravo, ki bi temeljila na obojestranskem priznanju zmot in obžalovanju, sodno preiskavo o zločinih vseh vrst in poravnavo materialnih in moralnih krivic. Pojem narodnega izdajstva bi moral biti zasluženo označen kot »demagoška floskula za moralno diskvalifikacijo političnega nasprotnika«.
Že v prvi številki NSZ je bil objavljen zanimiv članek izpod peresa Tineta Velikonje o ustanovitvi vaške staže pri Sv. Vidu. Sedaj so pred nami novi trije članki, ki vsak po svoje, tudi s humorjem, opisujejo ustanovitev vaških straž v Loškem potoku, pri Šentjoštu in v Ligojni, četrti pa obravnava partizanske uboje nekaterih Vrhničanov. Članki so nastali na osnovi ustnih pripovedi in jim po tolikih letih seveda zgodovinar ne more pripisovati zanesljivosti v vseh časovnih in drugih podrobnostih (človeški spomin je namreč dostikrat nego
tov faktor), vendar pa jim že zaradi širšega poznavanja razmer na Slovenskem v času druge svetovne vojne ne bi mogel odrekati verodostojnosti v bistvenem, to je glede vzrokov za nastanek vaških straž, načinov njihove ustanovitve in nadaljnjega poteka dogodkov.
V člankih bi nepristranski bralec našel dragoceno spominsko gradivo, ki mu bo nudilo snov za razmišljanje o sledečih temah: večinska katoliška in protikomunistična usmerjenost slovenskih kmetov pred vojno, njihovo protiokupatorsko razpoloženje, deloma celo navdušenje za OF na začetku vojne, partizanski teror proti idejnim nasprotnikom in nepotrebni napadi na okupatorja, ki se je potem znašal nad civilnim prebivalstvom, nastanek prvih vaških straž v sodelovanju z Italijani ali brez njih, povezanost vaških straž z Novakovo Jugoslovansko vojsko v domovini (in medsebojno sumničenje), mobilizacija ujetih vaških stražarjev v partizane in njihovi pobegi od tam, vključitev vaških straž v Slovensko domobranstvo, pomori po koncu vojne. Poseben primer je bila vaška straža v Ligojni, ki je ves čas, tudi kot domobranska enota, gojila miroljubne odnose s partizani, vendar ji zato po vojni ni bilo prizanešeno. Še leta potem so domačini sprejemali predstavnike oblasti s klici, naj povedo, »kje so naši fantje in možje«.