Avtor: Ivan Bartol, Tine Velikonja

Čeprav je Loški Potok samo velika vrtača, je živelo takrat v njem toliko ljudi, da bi napolnili majhno mesto. Dolina je kot praznično okrašena ladja, ki pluje proti jugu, z zaokroženim dnom in po sredi potegnjeno cesto, s trakovi negovanih travnikov in skrbno obdelanih njiv, ki se krivijo v breg na obeh straneh. Naprej pa silijo v strmino pašniki. Ustavlja jih črnina mogočnih gozdov, ki se širijo na vse strani in vzpenjajo na Snežnik, na jugu pa padajo v dolino Kolpe. V sredini se kot 50 m visok jambor dviga Tabor s farno cerkvijo in čokatim zvonikom. Nanj se prislanjajo sredinski Hrib z gosto pozidanim vzhodnim pobočjem, na severu Retje in na jugu Travnik.
Na Hribu so imeli glavno besedo Orli, v Travniku Sokoli. Niso se imeli radi, vendar se niso ločevali po črti revni in bogati, ampak klerikalci in liberalci. Ta cepitev je kasneje odločala, na katero stran so se postavili v državljanski vojni. Orli so imeli dvorano z vsemi orodji, na katerih se je premetavalo mlado in staro, pevske zbore, igralske družine in tamburaški zbor. Radi so gostovali po okoliških vaseh. Sokoli so jih skušali posnemati, pa jim je šlo slabo od rok. Bilo jih je tudi premalo.
Kmalu po okupaciji so Italijani zasedli del gostilne pri Rusu v središču Hriba in vanj vselili 20 karabinjerjev. V gostilni se je košatila brhka kočevarska Nemka, ki je ravno ovdovela in burkala domišljijo potoških fantov. Ni ji bilo prav, da doline niso dobili Nemci. Zbrala je skupino domačinov, ki so se imeli za liberalne in bili naklonjeni komunistom. V Nemcih so videli boljšega okupatorja že zato, ker je preganjal farje. Trgali so plakate in italijanske zastave. Šest so jih Italijani polovili in poslali v internacijo. Pri Pajniču so imeli tudi spravljen seznam narodno zavednih in krščanskih družin, ki naj bi jih izselili, če bi se okupatorja zamenjala. Komunisti so kasneje iste ljudi s seznama obdolžili, da sodelujejo z okupatorjem. Ob napadu na Sovjetsko zvezo je bilo igre konec.
Življenje je teklo dalje. Karabinjerji so se dobrikali domačim dekletom, ki so se jim sramežljivo izmikala, čeprav včasih s težkim srcem. Samo šarmantnemu brigadirju je uspelo, da je osvojil sicer ledeno srce lepe krčmarice. Župnik in kaplan sta brala maše, učitelji vtepali pamet v butice otrok, ki so do strehe napolnili vse tri šole v vasi. Dela na polju je bilo dovolj, pridelek še kar, saj nista rodila samo krompir in pšenica, ampak, ker ni bilo slane, tudi koruza. Na žagi se je znojilo nekaj deset domačinov, veliko več pa kot sekačev v gozdu, posla je bilo dovolj za vseh 200 vozarjev, ki so tovorili les na Rakek.
V jeseni se je začelo govoriti o nenavadnih prebivalcih okoliških gozdov. Da gre zares, so spoznali še pred zimo. Takrat je Debeljakov Janez z Bele Vode skoraj šepetaje razlagal Pri Birtu, kako se okrog njegove hiše klatijo čudni tiči z orožjem in se gredo ravbarje in žandarje. Čez nekaj dni so ga na hišnem pragu, ko se je odpravljal v hlev, prestregli neznanci in ustrelili. Baje jih je vodil Daki. Iz Travnika je prišel glas, da je bil kaznovan, ker je izdajal. Ljudi se je polotila tesnoba, saj so že vedeli, da gre za komuniste. Odločili so se, da z njimi ne bodo sodelovali, saj so bili dobro poučeni, kako je v Rusiji, »kjer uničujejo kmeta, dol z vero in samo gledajo, kje bi se dalo kaj ukrasti«. Hočejo oblast in jo bodo tudi dobili, samo da Italijan odnese pete. Nekaj bo treba napraviti. Zato niso ustanovili skupnih odborov OF, kot se je to dogajalo na začetku drugod po Sloveniji. Izjema so bili Sokoli v Travniku, ki so začutili, da je napočil njihov čas in jih je nekaj tudi odšlo v partizane.
Zima je bila huda in partizani so se poskrili po bajtah za gozdne delavce ali se zatekli domov. Pomladansko sonce leta 1942 jih je izbezalo na plan. Začeli so se oglašati tudi v dolini, vendar samo ponoči. Grozili so in zahtevali hrano. Aprila so domači fantje postavili nočne straže, zdaj ne več proti ognju, ampak proti vedno bolj nasilnim in nevarnim obiskovalcem. Orožja so imeli dovolj, saj je ob razpadu jugoslovanske vojske obležalo vsepovsod. Najbolj prav je prišlo partizanom, dovolj pa ga je ostalo tudi za druge.
Šele 9. maja, ko se je stopil tudi sneg na Snežnikih, so se partizani spustili v dolino tudi podnevi. Okrog 11. ure so napadli karabinjersko postajo. Streljali so iz bližnjih hiš, najbolj učinkovito pa s Tabora, odkoder so merili naravnost v okna in enega od karabinjerjev smrtno zadeli. Napadeni so poklicali pomoč iz Ribnice in z Blok. Po nekaj urah so se iz ribniške strani oprezno prikazali prvi vojaki. Ko so zavzemali dolino, so na domovih presenetili tri domačine, ki so se ravno pripravljali na beg. Ker je imel vsak oblečen vsaj kos vojaške uniforme, ni pomagalo nobeno pregovarjanje. Zanje so bili »partigiani«, enega so ustrelili na domu, druga dva pa zmagoslavno sredi trga kot vojno trofejo. Zvečer so skupaj z napadenimi in mrličem dolino zapustili in jo za 3 mesece prepustili na milost in nemilost šibkemu nasprotniku.
Loški Potok je bil na zunaj še vedno videti kot mirovniška ladjica sredi vojne vihre v Evropi, ljudje pa so slutili, da ne za dolgo. Nočni obiski so postajali pogostejši, straže so vedno manj zalegle. Dne 15. maja 1942 je trinajst fantov, starih 19 do 27 let, iz več vasi in različnih slojev izkopalo svoje orožje in se odpravilo na Tabor, da bodo ustanovili postojanko vaške obrambe. Imeli so dobre puške, zbrojevko, dovolj streliva in ročnih bomb. Utrdili so se v zvoniku, sicer pa so se kot straže razpršili po platoju. V Ljubljano so poslali kurirja po pomoč. Bil naj bi eden od domačinov, ki se je oglasil pri škofu Rožmanu. Prosil je za posredovanje pri Italijanih, da bi dobili orožje in ljudi. Škof mu je baje odgovoril: »K Italijanom pa že ne bomo hodili po orožje!« Ni znano, kaj so se dogovorili.

Opis slike: Fantje iz Retij, Hriba in Malega Loga. Vsi so bili pobiti, nobeden ni padel v boju: trije triinštiridesetega, devet petinštiridesetega, eden je v sumljivih okoliščinah izginil v gozdu.

Naslednjega dne zvečer, ko je že odzvonilo avemarijo in so bili vsi kot na trnih, se je s Tabora oglasil plat zvona. Potočani so pohiteli na Tabor. Orožje so imeli samo tisti, ki so ga pripravili in imeli pri sebi. Ostali so se obnašali, kot bi Turek vdrl v deželo, in pograbili sekire, kose ali vile, kar je bilo pač najbolj pri roki. Nekaj ur so čakali v temi noči, pa je bilo vse mirno. Večina se je zato opolnoči razšla, tudi tisti s puškami, ostala je
samo trinajsterica, ki jo je bodril kaplan Leopold Puhar. Videti je bilo varno, dogovorili so se za pomoč, če bi partizani napadli. Do takrat bodo že sami. Tabor je bil kot nezavzetna trdnjava, debeli zvonikovi zidovi so jim vlivali zaupanje in občutek varnosti. Računali so, da partizani podnevi ne bodo tvegali napada, pa tudi če, bodo sami zlahka zdržali, dokler ne pride pomoč.
Samo dva sta odslužila vojake, drugi so bili brez vojaških izkušenj. Nihče ni znal ravnati s strojnico.
Naslednjega dne, v nedeljo 17. maja 1942, so se pojavili partizani že zgodaj zjutraj. Večina so bili Ložani in naj bi šlo za bataljon, čeprav jih je bilo največ 50. Četrt pred deseto je še vabilo k maši, ljudje so se že odpravili na pot in hoteli v breg, pa odnehali, ko so spoznali, da se nekaj pripravlja. Ženske so se vrnile domov pripravljat kosilo, moški pa so se nagnetli v gostilno Pri Birtu in čakali, kaj bo. Kmalu je začelo pokati z vseh strani z lahkim orožjem, krogle so tolkle po zvonovih, da so prestrašeno doneli. Odpor branilcev je bil slab, baje so streljali kar tako, ker niso hoteli nikogar raniti ali ubiti. Napadalce so hoteli samo prestrašiti in prepoditi. Strojnica se ni oglasila. S kaplanom vred so se zgnetli v zvonik. Tam so kmalu spregledali, da so se znašli v pasti. Pogled proti jugu sta jim zakrivala cerkev in župnišče. Partizani so se tako neopazno približali stolpu. Ob vrata v zvonik so znesli slamo in jo zažgali. Zagorela niso samo vrata, ampak tudi stopnice v zvoniku. Vaščani so zaskrbljeno opazovali gost dim, ki se je valil iz lin. Možje so se na glas jezili na lastne sinove, ki so se poskrili doma in niso držali besede. »Le enkrat naj še eden zavriska na glas, pa bom šel tja in jih vse razgnal!«
Dim je pregnal branilce iz zvonika na kor, od tam pa so po okenski mreži zlezli v ladjo in se skušali postaviti v bran za oltarjem. Partizani so z bombami razstrelili vrata v cerkev, vdrli vanjo in branilci so se jim vdali brez strela.
V dveurnem spopadu ni bilo ranjenih ali mrtvih. Opoldne je vse potihnilo, le gost dim, ki je ovijal zvonik, je oznanjal predajo. Ujetnike so s kaplanom vred otovorili s strelivom, ki so ga zaplenili, in jih prignali v dolino. Kot na sejmu so jih nekaj ur razkazovali na trgu. Kaplana so izpustili, pa že zvečer poslali ponj. Na srečo jo je že ubral skozi gozdove naravnost v Ribnico. Fante so odpeljali v taborišče pod steno na Jazbini nad Šegovo vasjo. Z njimi so ravnali v nasprotju z boljševiško prakso. Niso jih pobili. Zadržali so jih in vključili v svoje vrste.
Ob roški ofenzivi so se partizani razšli, večina zajetih fantov se je prebila domov in skrila. Kasneje so se na razglas prijavili Italijanom, ti pa so jih poslali v taborišče.
Čeprav se je zanje vse na videz srečno končalo, ni v tej čudni vojni nihče od njih ostal živ – in nihče ni umrl v boju. Čez pol leta so jih po posredovanju izpustili iz taborišča. Pridružili so se vaškim stražam, ki so se skupaj z Italijani utrdile na Taboru. Posadka je bila tako močna, da partizani niso prišli več blizu. Ob kapitulaciji Italije so se stražarji zatekli na Bloke, bili tam zajeti z bloškimi vaškimi stražarji. Tri od teh trinajstih je v Kočevju obsodilo na smrt naglo sodišče in so baje pokopani v Mozlju. Ostalih devet se je ob nemški ofenzivi rešilo iz partizanskega ujetništva tako, da so se razkropili in pridružili domobrancem.

Opis slike: Loški potok obsega šest vasi, v sredi ga Tabor krasi…

Maja 1945 odhod na Koroško, vrnitev s prevaro in smrt. Edinega, ki je ostal v partizanih in naj bi padel nekje na Štajerskem, so ustrelili partizani sami pri Borovcu. Prestregli so namreč pismo, v katerem ga eden od trinajstih pregovarja, naj dezertira. Na spomenik padlim borcem na Taboru njegovega imena niso vklesali.
Še tako površnemu bralcu pade v oči razlika med obema kulturama, ki sta se spopadli, in kako je ena popolnoma nadigrala drugo.
Na eni strani krščanska vaška srenja dovolj izobraženih in obveščenih kmečkih ljudi, z visoko bralno in družbeno kulturo, s pestro razvito civilno družbo. Poučeni so bili, da je komunizem nekaj slabega, »saj ne priznava Boga, sovraži kmeta in krade«, vendar je bilo to védenje brezosebno, površno in naučeno. Niso bili seznanjeni s temeljnimi ocenami o bistvu komunizma, pri katerem sta se pobratili protestantska znanstvenost in azijatska praksa, o kraljestvu laži in nasilja, zlasti pa niso dobro vedeli, iz kakšne snovi so ljudje, ki so se odločili, da ga uveljavijo tudi pri nas. Kulturno in prosvetno življenje je s pomočjo Cerkve ustvarjalo videz idile, da je bilo znosno, čeprav je šlo za trdo življenje na skopi zemlji, ki je ni bilo dovolj za vse, za garaško delo v gozdu in vozarjenje po nevarnih cestah.
Na drugi strani pa so imeli nasprotnike, ki so jih vodili poklicni revolucionarji. Ti so vedeli, kaj hočejo, in se tudi niso ustrašili sredstev, s katerimi so hoteli svoj cilj doseči. Vprašanje je, koliko so zares verjeli v raj na zemlji, saj so imeli priložnost, da so si ga ogledali v Sovjetski zvezi. Željni so bili oblasti in so šli v napad tako silovito, da niso presenetili samo svojih nasprotnikov, ampak tudi ljudi v Kominterni.
Kako opojno je bilo za te ljudi, katerih večina je živela prej na robu družbe, da so se lahko sprehajali po osvojenem ozemlju in uveljavljali oblast z orožjem, pri vsem pa so smeli uporabljati magične besede »narod, svoboda, enakost«.
Predaja na Taboru ni osamljeno dejanje, napovedovala je Turjak in Vetrinje. Preveč je bilo zanašanja na drugega, zadeve so se premalo razmislile do konca. Vedno smo se slepili, da bo nekdo drug opravil nalogo, ki je čakala nas, pogosto smo to celo pričakovali od Boga.

Opis slike: Najniže v dolino se je spustilo Retje…