Avtor: Pavel Kogej

Že pred razsulom prve Jugoslavije je imela komunistična partija na Vrhniki in v okolici (Borovnica) zelo aktivna jedra. Delovala je v majhnih skupinah, kot so bile trojke in dvojke, med delavci, kmeti, mladino, tako moško kot žensko. Delovala je predvsem prek legalnih organizacij, kot je bil tamburaški orkester na Bregu; vodil ga je komunistični prvak Jože Molek (Petkov Joži), ki je kasneje dobil ime Puntar. Na Vrhniki pa se je kot pravi voditelj že takrat odlikoval Franc Popit (Benetkov France). Iz ozadja je vodil klub esperantistov. Bil je dijak III. državne – bežigrajske gimnazije v Ljubljani. Sošolci, s katerimi se je vozil v Ljubljano, se ga dobro spominjajo in vedo, kako se je ujel v komunistične zanke. Njegova pot bi bila vredna podrobne obravnave. Popitov najožji sodelavec je bil Andrej Verbič (Andrejčetov) iz ugledne liberalne družine. Njemu je bilo poverjeno vodstvo Zveze kmečkih fantov in deklet, ki je bila prikrita komunistična organizacija. Med ožje Popitove sodelavce je sodil tudi Nace Voljč (Jokelčkov), ki pa je, kot trdijo poznavalci, deloval pri fantovskih odsekih.
Nasprotni tabor, ki se je vrsto let vzgajal v Rokodelskem domu katoliško in protikomunistično, se je do leta 1930 zbiral pri Orlih. Ta organizacija je bila po uvedbi unitaristične diktature ukinjena in prepovedana, nastala pa sta Fantovski odsek in Dekliški krožek. To še zdaleč nista bila samo telovadni društvi. Mladi so se zbirali v Prosvetnem domu, kjer so poslušali predavanja, imeli filmske predstave, uprizarjali igre in organizirali družabna srečanja. Duhovni vodja teh društev je bil na Vrhniki ob propadu stare Jugoslavije kaplan Štefan Kraljič.
V takih razmerah je Vrhnika dočakala italijansko okupacijo. Fantje so se brez razlike navduševali za zbiranje orožja zoper okupatorja, da bodo nastopili, ko pride čas.
Že konec leta 1941 se je začela propaganda za OF. Fantje iz katoliških društev so se vedno bolj ogibali sodelovanja z OF in partizani. Toda nihče ni v času od jeseni do poletja 1942 pripravljal kakršnegakoli vojaškega odpora proti partizanom; še manj pa, da bi se kdo vdinjal Italijanom.
S partizani je bilo drugače. Komunistom je bila vedno na prvem mestu svetovna revolucija. Zato je komunistično vodstvo OF iskalo zveze z italijanskimi komunisti, ki jih med italijanskim oficirskim kadrom ni bilo tako malo. Tako je bila vzpostavljena zveza med Ljubljano in Verdom, kamor so prihajali polni vagoni opreme za partizane z vednostjo italijanskih poveljnikov. Ker za tako sodelovanje ni bil postajenačelnik na Drenovem Griču, so neke noči pobili njega, ženo in otroke. Zaradi neovirane poti za prevoz preko Ljubljanice so na binkoštno soboto 1942 ubili tudi grofa Lichtenberga, ki je stanoval pri Kaminu, kjer je bil čolnarski prehod. Ubili so tudi njegovo ženo in dva otroka – birmanca. Hladnokrvno in brez milosti so pobijali ljudi tudi brez vsakega vzroka. Za nekatere so poskušali najti opravičilo. Tako so to poletje na Vrhniki med prvimi odpeljali očeta Lukančiča, ki je z družino stanoval pod Sveto Trojico. Ubili so ga pri Tonikovem breznu in ga vrgli vanj. Pred smrtjo so ga zverinsko mučili z mravljami in ognjem. Sam pisatelj Karel Grabeljšek je pozneje dejal Lukančičevi ženi, da so ga ubili nedolžnega. Umor so opravičevali s tem, da je izdajalec, za dokaz pa so navajali, da je znal italijansko. (Na Vrhniko je prišel po 1. svetovni vojni iz Trsta!)
Sistematično so partizani-komunisti začeli z likvidacijami svojih ideoloških nasprotnikov julija in avgusta 1942. Takrat še ni bilo nobenih vaških straž. Med prvimi žrtvami je bil zaplaninski župnik Jožef Geoheli. Zverinsko so ga mučili več dni; zagrebli pa so ga v Vranjih pečeh. Njegova smrt bi bila vredna dramatizacije. Njegov likvidator, vrhniški študent in dober Jožefov znanec, je pri njem dva večera popival, tretji večer pa ga je odgnal na morišče. Ta Stane Dobovičnik je bil pozneje komisar 14. divizije. Padel je 31. 3. 1944 v Topolščici na Štajerskem, kjer so pijane v zdravilišču presenetili Nemci. Po vojni so za to popivanje krivili tamkajšnje sestre usmiljenke in jih pregnali v Niš.
Kmalu po uboju župnika Geohelija se je začela »čistka« na Vrhniki. Prvi so prišli na vrsto Hrenovi fantje. Zgodilo se je med 2. in 3. avgustom. Oče Hren je bil upokojen orožnik, Gradarjev z Verda. Stanovali so na Vrhniki v hiši poleg župnijske cerkve sv. Pavla. Imel je štiri sinove: Janeza (letnik 1911), ki je delal v kamnolomu; Slavka (letnik 1913), ki je bil pismonoša za zunanja naselja; Francija (letnik 1918), ki je delal pri železniškem skladišču, in Mirka (letnik 1921), ki je bil dijak. Starejši trije so bili pri Fantovskem odseku, radi so zahajali v društveni dom; še posebej Franci je bil v društvu zelo dejaven in vpliven. Partizani so ponoči med 24. in 1. uro hišo obkolili. Štirje so skozi pritlična okna, ki so bila odprta, zlezli v stanovanje in z naperjenim orožjem vse prebudili. Zahtevali so, da se fantje oblečejo. Niso dovolili, da bi prižgali luči. Za silo so svetili z baterijami. Razen najmlajšega Mirkota, ki je imel nogo zaradi bolezni v opornicah, so fante odpeljali v noč: Janeza, Slavka in Francija. Zadnja priča jih je videla, ko so jih peljali pod zgornjim Storžem. Nato se sled izgubi nekje med Zaplano in Petkovcem. Pravijo, da so verjetno končali nekje v Vranjih pečeh kot zaplaninski župnik. Groba še do danes niso odkrili in tudi Črne bukve nič ne pišejo o tem pomoru. Ker jim greha izdaje niso mogli naprtiti, so terenci po Vrhniki najprej razširili glas, da so odšli k partizanom. Zato ni dosti manjkalo, da niso Italijani odgnali preostali del Hrenove družine. Toda kmalu za tem so Italijani v neki hajki zajeli tri partizane. Eden izmed njih je povedal, da so Hrenove fante pobili in enega od njih še poprej strahotno mučili. Med likvidatorji naj bi bili Janez Brenčič (Šimcov), kasnejši vrhniški župan, Vinko Turk (po vojni je naredil samomor) in Bernežev Marjan. Janez Brenčič se omenja že pri Lukančičevi likvidaciji. Po vojni je za nagrado dobil hišo Hrenovega Karla, županovega brata, ki je bil prav tako likvidiran leta 1945. (Vrhniški župan Nace Hren in Gradarjevi (Hren) z Verda niso v sorodu.)
Naslednji so prišli za likvidacijo na vrsto Ferfoljevi fantje. Ferfoljevi so bili delavska družina. Sinovi Ivan, Jože in Pavle so bili navadni delavci, Viktor je bil izučen mizar, najmlajši, Stanko, pa je bil v tistem času dijak. Najstarejši Ivan ni bil več doma, bil je poročen in je živel
drugje. Na piki so imeli predvsem Jožeta (letnik 1921) in Pavla (letnik 1925), ki sta bila zelo delavna pri Fantovskem odseku. Tistega avgustovskega večera se je kljub nevarnostim (Italijani in partizani) k njim prebil dober prijatelj teh fantov in jim povedal, da bodo to noč partizani odpeljali Jožeta in Pavla. To je zvedel od svojega dekleta, ki je bilo povezano z vrhniškimi terenci. Skrbna mama je takoj ukrepala. Šla je prosit v soseščino k družini, ki je veljala za ofarsko, da bi fanta pri njih prespala. Sprejeli so ju in ušla sta smrti. Drugi dan sta se zatekla v varstvo italijanske postojanke. Končno sta dobila zatočišče na postojanki prve vaške straže na Šentjoštu nad Vrhniko. Tja so se pred likvidacijami zatekali tudi drugi, ko je tam nastala ta postojanka. Takrat na Vrhniki še ni bilo bele garde.
Tako kot Ferfoljeve fante so iskali tudi druge. Zelo so vzeli na piko Revnovega Slavka. Slavko je bil dijak-vozač. Pri debatah na vlaku je razlagal, da so za OF skriti komunisti. To je bilo dovolj. Naročilo za likvidacijo je dobil Vinko Turk. Ker se mu na Revnovem domu na Idrijski cesti ni nihče odzval, je v hišo vrgel ročno bombo. Toda Slavko je že pred tem pobegnil in se umaknil v Ljubljano, kjer je v semenišču študiral njegov brat Zdravko.
Nepreklicna smrtna obsodba pa je bila izrečena tudi nad kaplanom Štefanom Kraljičem, ki je bil duhovni voditelj vrhniške katoliške mladine. Najprej so ga likvidatorji čakali v Sinji gorici, kamor je hodil maševat v podružnično cerkev. Ker je vrhniški dekan Janez Burnik slutil, kaj se pripravlja, ga ta dan ni pustil v Sinjo gorico. Nato so ga dvakrat iskali na Vrhniki v kaplaniji in obakrat je imel čudežno srečo, da se je likvidaciji izmaknil. Kar štirje so čakali nanj iz Fricove koruze. Odšel je nato v Ljubljano. Ker je bil obsojen na smrt, ga je škof Rožman poslal v Rim. Ko so bile ustanovljene vaške straže, se je vrnil in postal vojni kurat na Dolenjskem. Ob italijanski kapitulaciji, ko so partizani zajeli njegovo enoto, se je spet po čudnih okoliščinah rešil in postal kurat pri domobrancih. In na koncu: v Vetrinju je bil pri tistih zadnjih enotah, ki jih Angleži niso več vračali.
Ob zaključku naj povem, da je to le kratek, površen izvleček vrste pripovedovanj živih prič. Za podrobnejši faktografski opis vsega dogajanja na Vrhniki leta 1942 pred ustanovitvijo vaških straž bi si moral zgodovinar vzeti mnogo več časa in pregledati vrsto dostopnih dokumentov. Vsem, ki so mi pomagali k temu opisu, iskrena hvala!