Avtor: Vanja Kržan

Franc Bertoncelj in 40-letnica Krekovega prosvetnega društva na Jesenicah

Naslednji, ki je bil za komuniste preveč načelen, vpliven in spoštovan med poštenimi delavci je bil Franc Bertoncelj (1891). Rodil se je na Zgornji Lipnici pri Kamni Gorici blizu Krope na Gorenjskem. Njegov oče se je kot tesar preselil na Jesenice z družino šestih otrok. Vsi so se zgodaj zaposlili pri Kranjski industrijski družbi in pomagali postaviti očetu lepo in veliko hišo pod Jelen kamnom na Jesenicah. Kasneje so jo obdali še z njivo, sadovnjakom, travnikom in nekaj gozda. Franc se je že petnajstleten zaposlil v žični valjarni, z leti je napredoval v mojstra in prevzel mojstrsko mesto za nekdanjim komunistom, očetom Ivana Vovka s partizanskim imenom Živan. Po očetovi smrti je Franc podedoval hišo s posestvom, brata in sestro pa izplačal.
Poročil se je z Antonijo Smolej s Koroške Bele. Rodili so se jima štirje otroci, eden je umrl še čisto majhen. Hčerka Francka je bila rojena 1920., sin Albert 1923., in najmlajši Dominik 1928 leta. Sinovoma so vedno pravili Berti in Dinko. Mama je bila blaga in rahločutna ženska, ki ji je bila moževa trdnost v veliko oporo: v usklajenosti z njim je znala pravilno odločati in ukrepati. »Živeli smo zelo lepo družinsko življenje,« pravi danes hčerka Francka. »Po kosilu smo vedno obsedeli in se pogovarjali. Ata je bil zelo prijeten in razgledan sogovornik in zlasti midva sva se veliko pogovarjala. Čeprav vedno trden in odločen, je bil po naravi zelo ‘mehka dušca’ in zelo priljuden tudi v družbi.«
»Ata se je najraje in največ pogovarjal o delu pri Krekovem prosvetnem društvu. Od mladih nog je bil telovadec in kasneje vodja najmlajših Orlov. Sprva je igral rog pri Krekovi godbi, kasneje ni bilo prireditve, kjer ne bi pel pri zboru, ali operete, kjer ne bi nastopal kot pevec ali igralec.«
V tridesetih letih preteklega stoletja je bilo delovanje Krekovega prosvetnega društva na Jeseicah v razcvetu. To so bila leta številnih operet, iger in prireditev, ki jih še danes redki najstarejši Jeseničani hranijo v zelo lepem spominu. Delovanje je doseglo svoj višek ob proslavi štiridesetletnice Krekovega prosvetnega društva v nedeljo 30. avgusta 1936. Prvotno se je imenovalo Katoliško delavsko društvo, ustanovljeno l. 1897. in je imelo svoje prostore pri Markotu na Stari Savi.
Štiridestletnico so Jeseničani poimenovali »Veličastni tabor katoliških Slovencev na Jesenicah«. Za sobotno večerno prireditev, igro Slehernik, je bilo prodanih 1800 vstopnic in se jo je udeležil tudi nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič, v nedeljo dopoldne pa je daroval mašo na trgu za Krekovim domom. Slovesnosti so se udeležili še dr. Miha Krek, dr. Anton Korošec, slavnostni govornik je bil predsednik prosvetne zveze dr. Lukman, popoldne pa se je tabora udeležil celo ban dr. Marko Natlačen. Maši je sledil slavnostni sprevod pripadnikov različnih društev in stanov skozi Jesenice, v katerem je sodelovalo 4000 ljudi, 500 narodnih noš, v špalirju pa 3000. V soboto, na predvečer tabora so s strehe Krekovega doma »švigale rakete in razsveljevale jasno nebo.«
Resnično, nikoli ni zmanjkalo snovi za pogovor med atom in hčerko Francko, ki je tudi že od mladih nog nastopala na odru Krekovega doma.
Franc Bertoncelj je med delavstvom (tukaj niso všteti delomrzneži in lenuhi, poedini španski borci in netilci štrajkov) užival ugled pridnega, vestnega in skrajno poštenega moža, zato ga je delavstvo Slovenske ljudske stranke takoj po koncu prve svetovne vojne poslalo kot svojega zastopnika v občinski jeseniški odbor. Skoraj nepretrgoma je sodeloval v občinskem odboru, dokler ga niso Nemci leta 1941. odstavili.
Deloval je pri raznih odsekih in je bil blagajnik krajevnega šolskega odbora. Od leta 1936. je bil član občinske uprave in obenem tudi občinski blagajnik. Ob vsaki priliki se je goreče zavzemal za delavske koristi, saj je bil sam tovarniški delavec od svojega petnajstega leta, prav tako tudi njegovi bratje. Le s svojo pridnostjo, vestnostjo in sposobnostjo se je povzpel do mesta delovodja. Bil je odkrit značaj, ki je vsakemu povedal resnico v obraz, vendar ni bil nikoli pri tem žaljiv. Ni se oziral na sebe, ali bi mu taka odkritost utegnila škodovati.
Prišla je vojska in z njo nemško uničevanje in velik odpor do Nemcev. Nemci so na občini prešteli denar, napravili zapisnik in blagajno zapečatili. Brez Bertoncljevega sodelovanja so kasneje izvršili revizijo blagajniškega poslovanja in ugotovili, da je v blagajni 19 din preveč! Seveda jih blagajniku niso vrnili.

Opis slike: Franc Bertoncelj z družino, žena Antonija, sinova Dinko (levo) in Berti, v sredi fotografija odsotne Francke

Bertoncelj je bil skrajno zaveden Slovenec in je v vsem ostro nasprotoval okupatorju. Iz načelnih razlogov ni prispeval niti ficka za nemško narodno socialistično dobrodelno akcijo (NSV). Dobival je vabila za sodelovanje v nemških organizacijah, a je na vsako odgovoril odklonilno. Nasprotno pa je zbiral prispevke in v veliki meri sam prispeval za žrtve nacističnega nasilja. Veliko paketov je od Bertoncljevih romalo v nemška taborišča. Nemška policija ga je zaradi protinemškega zadržanja velikokrat klicala na odgovor, pa se ni dal prestrašiti. Francka je večkrat slišala njegovo mnenje: »Kot so Nemci prišli, tako bodo odšli.« Vsem Jesničanom je med vojno postal zgled zavednega in v pravem pomenu besede neustrašnega Slovenca. Taki komunistom niso bili po volji.
Ni mogel doumeti nesmisla, zakaj partizani po nepotrebnem pobijajo Slovence. Kot narodno čuteč mož tudi ni mogel odobravati tega brezobzirnega in krutega pobijanja. Ker je vedno odkrito povedal resnico, svojega mnenja tudi pred nikomur ni skrival. Francka se spominja, da ga je kdo od znancev ali sorodnikov pregovarjal, naj ne bo tako pokončen. Pa mu je odgovoril: »Sem, kar sem.« Pa so ga drugič spet svarili, ne pred Nemci, pred partizani: »Te bodo ubili!« »Se bom pa zagovarjal.« Zaradi svoje poštenosti je bil prepičan, da ga bodo postavili pred sodišče in se bo lahko zagovarjal. Prepričan je bil tudi, da ga komunist brez razloga ne bo napadel. Takih poštenjakov - naivnežev je bilo med vojno veliko, ker si niso predstavljali pokvarjenosti komunizma.
Bertoncljeva družina je bila zelo odprta in gostoljubna in mladi fantje iz soseščine so radi iskali družbo živahnega Bertija in Dinka. Komunisti so se svojih umazanih poslov vedno lotevali prikrito. Pri Bertonclju so se posluževali mladih fantov, terencev, ki so hodili k njim domov in z Bertijem in Dinkom igrali namizni tenis kot njuni najboljši prijatelji, v resnici pa so nadzorovali vso družino, zlasti pa ata. Bertoncljeva hiša je stala na samem pod Jelenkamnom, in pozimi je po klancih za hišo mrgolelo smučarjev, tudi Bertijevi in Dinkovi ‘prijatelji’ so bili med njimi. Francka in Berti sta šele po vojni izvedela, da so ti fantje hodili v ‘navezo’ v ne tako oddaljen Javorniški Rovt in poročali o vsem, kar se je pri njih govorilo, delalo, dogajalo. Ivan Vovk - Živan, tudi njihov znanec, pa je v hosti sprejemal novice iz ‘naveze’.
In še nekaj so pri Bertoncljenih zvedeli šele po vojni, namreč da so bili vsa leta vojne pod nadzorom spodnje stranke, družine Talar. Celo tega niso vedeli, da je sodeloval v ‘navezi’ tudi njihov sin, čeprav ga je neko noč šel Bertoncljev ata s sanmi reševat v Javorniški Rovt, kjer si je zlomil nogo.
Po vojni sta Francka in Berti zvedela marsikaj novega celo o svojem atu. Nekoč sta po jeseniškem radiu poslušala oddajo ‘Mi pa nismo se uklonili’. Ena je bila posvečena smrtni obsodbi njunega očeta, ki se je izvršila brez njegove prisotnosti kar v hosti. Pripovedovala je o tem, kako je na Novo leto 1944. Ivan Vovk - Živan, organizator in načelnik VOS-a za jeseniško okrožje 1943-1944., ves vznemirjen prihitel med svoje tovariše v hosti nekje v Javorniškem Rovtu. (VOS je bil na Gorenjskem po besedah Ivana Križnarja »prva ustanova nastajajoče nove države.« Lahko torej mirno trdimo, da se je ustanavljala na krvi mnogih pobitih!)

Opis slike: V prvi vrsti na sredi Franc Bertoncelj z Orliči, za njim brat Janez z Orli

Torej, ves vznemirjen je Živan tega dne mahal s šopom papirjev v roki in prebiral iz njih, kakšen nasprotnik OF je Franc Bertoncelj. Obtožnica ga je bremenila nekega sestanka na Blejski Dobravi, pa do nedavnega Francka in Berti nista vedela katerega. Pa poglejmo v literaturo jeseniškega prvoborca Franceta Konoblja, kakšen sestanek bi mogel sprožiti smrtno obsodbo njunega ata.
»22. junija 1941. so Jesenice krepko stopile na novo pot.« Dan, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo in je bilo formalno konec komunistično - nacističnega zavezništva. Dan, ki ga označuje Konobelj za »množični odhod komunistov in zavednih socialistov v gozdove« (str. 139). In še naprej nas seznanja z dogodki tega dne: »22. junija je bil na Blejski Dobravi sestanek, katerega so se udeležili že znani jeseniški izdajalci: Arnež, Markeš, Bertoncelj ter policijska komisarja Hartman in Hofer. Namen tega sestanka je bil že takrat lahko vsakomur jasen.« Ker pa bralcu namen tega sestanka ne more biti jasen, poglejmo, kaj je o njem zapisal predvojni jeseniški župan Valentin Markež: »Nekateri člani SLS so dobili vabilo za sestanek, da se izrečejo o tem, ali se pridružujejo organizaciji in delovanju OF. Sodelovanje so odklonili, ker se ideje OF niso strinjale z njihovimi načeli, čeprav so imeli velik odpor do Nemcev in sovražili njihovo nasilje.« Zaradi te izjave je OF razglasila V. Markeža, Petra Arneža in Franca Bertonclja za izdajalce slovenskega naroda in jih obkladala z belogardisti, čeprav nikoli ni bilo domobranstva na Jesenicah in okolici.
Živan je na novega leta dan 1944. v hosti »s šopom papirjev v rokah« odločil, da je treba Bertonclja likvidirati. Tudi po vojni sta mu pravica in dolžnost likvidacije še naprej pripadali, ko je v taboriščih trpljenja in smrti na Škofjeloškem gradu in potem v Šentvidu odločal o življenju in smrti svojih žrtev.
Tega dne gre Brtoncelj skupaj s svojima prijateljema Arnežem in Markežem od večerne maše domov. Pri prehodu čez železniško progo se vsi trije ločijo in vsak odide sam proti svojemu domu. Bertoncelj dohiti svojega najmlajšega sina Dinka in z njim skupno nadaljuje pot.
Naj spregovori Dinko sam, kakor se danes spominja dogodka: »Naša mama je zelo rada malo poklepetala z gospo Arneževo. Pri prehodu čez železnico, sta se obe zadržali, da sta se do konca dogovorili. Z očetom sva nadaljevala pot proti domu, mama pa je ostala nekaj sto metrov za nama. Ko sva prispela na domače dvorišče, sem stopil nekaj korakov naprej, da bi odklenil vežna vrata. V tistem trenutku sta planili dve osebi iz naše vrtne ute proti meni in očetu. Eden je imel v roki samokres, drugi pa brzostrelko. Ta me nagovori: ‘Wer bist du?’ Še danes mi ni jasno, zakaj v nemščini. Čeprav takrat sploh nisem obvladal tega jezika, sem takoj ugotovil, da to niso Nemci. Ker je bila že tema, nisem mogel videti obrazov, zdelo se mi je pa, da ima na glavi staro jugoslovansko vojaško kapo, drugi pa nekak vojaški plašč. Ko se mi približa z brzostrelko, me s cevjo udari v prsa in me porine proti atu. V tem pa skoči drugi k atu, in zavpije temu ob meni: ‘Pusti tistega!’ Odskoči od ata, ta pri meni pa pomeri s pištolo proti atu. V tem pa že drugi odda kakih deset strelov, toda ata je zadel le zadnji. Vse se je dogajalo z bliskovito naglico, jaz sem se takoj vrgel proti hiši in pod stopnice: zaropotala je brzostrelka, jaz pa sem se stiskal pod stopnicami v neskončnem strahu. Atentatorja sta izginila, oče se je ranjen opotekel proti Pucovem, sto metrov oddaljenem travniku, kjer so imeli Nemci protiletalsko topništvo. Verjetno se mu je zdelo, da bo tam bolj na varnem. Dobil je samo en strel, vendar, ker so streljali z dum-dum kroglo, mu je raztrgalo vse drobovje. Nemški vojaki so ga odpeljali v tovarniško ambulanto, od tam pa na Golnik, kjer je šele po osmih dneh po hudem trpljenju umrl. Mama je k sreči zaostala z gospo Arneževo, mene pa so hvala Bogu zgrešili, ker bi bila lahko nesreča še dosti večja. Zakaj pa se je vse tako zgodilo, pa samo Bog ve,« končuje svoje pismo Dinko.
Sam Bog tudi ve, kdo sta bila morilca. Pri Bertoncljevih niso zanju nikoli zvedeli in tudi zanimalo jih ni. Po Jesenicah se je govorilo, da sta bila to nekdanji mesarski pomočnik pri mesarju Bajžlju in Košir s Plavža.
Ob strelih je stopil iz hiše, ki je mejila na Bertoncljevo, atov brat Jože. V naslednjem trenutku je videl, kako sta mimo njega hušknili dve moški postavi, se zavihteli preko plota na sosednje dvorišče in skrili v hiši, kjer je stanovala Kosova s sinom. Tudi ta je do takrat velikokrat igral z Bertijem in Dinkom tenis. Po atovi smrti pa se ni ne on, ne nihče od nekdanjih prijateljev nikdar več prikazal pri Bertoncljevih. Pač, enkrat so prišli po mizo za tenis, drugič so odpeljali kolo, češ da ga potrebujejo kurirji.
Šestnajstletni Dinko se velikega strahu še dolgo ni mogel otresti. Nekoč je šel po Jesenicah, pa je pritekel domov, se vrgel na zofo v kuhinji in v grozi ponavljal kot iz uma: »Videl sem ga! Videl sem ga!« Pri tem se je ves tresel. Mama je takoj vedela, koga misli. Kdo ve, ali ga je res videl ali ne.
Francka je bila v Ljubljani že od leta 1941. kjer je obiskovala Krekovo gospodinjsko šolo, zato je tega usodnega novoletnega dne ni bilo doma. Prav tako ne Bertija, ki je bil že eno leto na nemški fronti in do decembra l. 1945., ko se je vrnil domov, niso dobili o njem nobenega glasu. Le takrat, ko je prišel v rusko ujetništvo, so jih obvestili, da je pogrešan. Za Bertoncljeve je bil mrtev.
Mama, Francka in Dinko so ata na Golniku obiskali. Videlo se je, da se poslavlja od življenja in pripravlja na srečanje z Bogom. »Francka, ti mi zdaj povej, ali sem v življenju komu naredil kaj hudega?« Starši vedo, kako pravični sodniki so otroci, toda Francka je lahko očetu z vso gotovostjo in iskrenostjo zagotovila, da se ne spominja ničesar takega. Skrbela ga je Franckina prihodnost, ker jo je spraševal ali se po vojni misli poročiti z zaročencem ali ne. »Zaupala sem v zdravniško pomoč« pravi Francka »in si nisem mogla misliti, da bi ata umrl. On pa me je zavrnil, da je bil duhovnik že pri njem. Po osmih dneh je ata umrl. Mamo je atova smrt zelo prizadela. Ob njem je bila sama močna in odločna, ker je potrebovala nekoga, da se nanj nasloni in ji je v oporo. Zdaj je bila strta. Tudi zaradi Bertija. Nisem se več vrnila v šolo, čeprav so mi ponudili brezplačno šolnino. Ostala sem doma pri mami in Dinku.«
»Po vojni je mama ostala brez pokojnine, čeprav je ata polnih 38 let delal v tovarni. Bila je tujka v eni sobici v lastni hiši, ki so jo podržavili. Povedali so ji, da je odslej upravnica hiše Talarjeva v kletnem stanovanju. Njej so bili verjetno že med vojno obljubili, da bo postala celo lastnica in Talarjevim s tem poplačali usluge za medvojno ‘terensko’ delo. Naša mama se je do smrti preživljala samo s tem, kar smo ji mogli dajati mi otroci in kar si je pridelala na njivi in z vzrejo dveh pujskov. Šele l. 1966. je Bertiju uspelo po zelo srečnem naključju, da je na javni licitaciji odkupil našo hišo od občine in jo temeljito obnovil, ko se je iz nje izselila zadnja tuja stranka. Ko je Talarjeva zbolela je našo mamo prosila, naj ji oprosti vse, kar ji je hudega storila. Mama ji ni imela kaj odpuščati in ji rekla, da je vse oprostila celo morilcem svojega moža.«
Še dolgo po vojni so Bertoncljevi spoznavali, kako je komunistična propaganda in laž mnoge ljudi zavedla, mnoge pa prisilila, da so s komunisti delovali. Nekega dne pride k Bertoncljevim Jože Svetina s Koroške Bele. Tudi ta prosi mamo, naj mu odpusti, ker je on tistega nesrečnega večera po komandi Živana pripeljal do Bertoncljevih likvidatorja, in jima pokazal, katera hiša je njihova. Trdil je, da ni vedel, kaj nameravajo. Mamo je poznal še iz mladih dni, ni pa vedel, da je poročena z Bertoncljem. Zaradi tega opravičila so ga za vedno vrgli iz partije, za komuniste je bil izdajalec.
Tudi Bertiju so se opavičevali medvojni ‘prijatelji’, ki so z njim in Dinkom igrali tenis. Pravili so, da so morali hodili ‘na vezo’ z novicami. Ko se je Dinko l.1970. prvič vrnil v domovino, so se opravičevali tudi njemu. Zdaj šele so se Bertoncljevim počasi odpirale oči, v kakšnem kačjem gnezdu so živeli med vojno. Zakaj pa naj bi gojili ‘revanšizem’ do Živana, ko so v zadnjih letih tolikokrat slišali to besedo? Ali se ni že narava sama nad njim grdo maščevala: ob koncu življenja se je zgubljeno potikal po Jesenicah, za vsakim vogalom brskal po smetnjakih in bogvekaj iskal v njih?

Kaj pa zdaj

Povojne razmere so bralcem Nove Zaveze dobro znane, lahko si predstavljamo, kako je bilo pri Bertoncljevih. Zato si dogodke oglejmo le bežno. Takoj po zahrbtni ustrelitvi očeta, ni bilo nobenega terenca več, ki bi hodil k Bertoncljevim igrat tenis. Vse je izginilo v hosto. Po vojni so partizani pod Jelenkamnom še nekaj časa hodili v uniformah in oboroženi, ker naj bi stražili mejo v bližnjih Karavankah, kot so pravili. Najprej so prežali na tiste, ki naj bi bežali, kasneje pa na one, ki naj bi se s Koroške vračali. Klatili so se po hosti nad Bertoncljevo hišo. Bertoncljevim so takoj po osvoboditvi podržavili gozdno parcelo na Kalvariji, blizu kapelice, ki so jo na pobudo jeseniških skavtov pred kratkim lepo obnovili.
Strah, ki je od očetove smrti dalje gospodaril pri Bertoncljevih in mnogi poboji, tudi takih, ki so odšli v hosto k partizanom in se niso nikoli več vrnili, je mamo prisilil, da je svetovala Francki in Dinku, naj se za nekaj časa umakneta k daljnim sorodnikom Hribovškovim v Predtrg pri Radovljici. Dinko še vedno ni prebolel groze, ki ga je prepojila tisti večer pod stopnicami. Tudi pri Hribovškovih je zavladal sam strah in groza pred komunističnim divjanjem. Hribovškovi odhajajo na Koroško, prav tako Arneževa dekleta in z maminim privoljenjem, čeprav ostaja sama, podobno kot Arneževa, odideta še Francka in Dinko. Po srečnem naključju nista bila vrnjena v domovino. Dve leti sta se nekako preživljala po Koroškem. 1. maja 1947. se je Francka v smrtnem strahu vrnila domov, ker je moral Berti za leto in pol k vojakom in je ostala bolna mama popolnoma sama in brez dinarja pokojnine.
»Zakaj si bežala od doma?« je rejena AFŽ-jevka v živo rdeči obleki zasliševala Francko na Plavžu, kamor so jo odgnali iz železniške postaje. »Ker sem se bala, bala sem se!« ji je Francka že stotič ponovila. »Koga si se bala? Česa si se bala?« je vrtala še naprej v Francko. Seveda, če sama ni leta dolgo živela s strahom v kosteh, Francke ni mogla razumeti. Ali pa ni hotela razumeti. Morda je morala izsiliti iz Francke priznanje, da so jo izdajalci slovenskega naroda pregovorili k pobegu in se zdaj skesano vrača v naročje domovine. Toda kaj, če je ta ne sprejme? Biti na Jesenicah in ne prestopiti praga domače hiše in objeti osamljene matere! Če me zaprejo ali še mene ubijejo! je v hipu spreletelo Francko. In spet je vsa trda od strahu. Pa se nenadoma spomni: »Bala sem se, ker sem nekaj mesecev po očetovi smrti po pošti dobila z voskom zapečateno večjo kuverto, v njej pa na listu papirja narisano rdečo roko, od katere kaplja kri, pod risbo pa je bil pripis: To naj Vam bo zadnje opozorilo. O.F.«

Opis slike: Dinko Bertoncelj na Antarktiki 1958

Potem šele je bilo zaslišanj brez konca in kraja. Toda končno so Francki dovolili, da se lahko vrne domov. Dolge mesece je zaman pisala prošnje in življenjepise, da bi dobila kakršnokoli službo. Doma je iz vseh kotov prežala revščina in lakota. Ko je hotela nekoč iz češnje na dvorišču utrgati prgišče zrelih sadežev, (Bertoncljeve hrustavke so bile znane po vseh Jesenicah), je prihitela ‘oskrbnica hiše’ in ji to prepovedala.
Šele potem, ko se je izkazala kot brigadirka pri gradnji nove Jugoslavije na progi Šamac-Sarajevo, so ji milostno dodelili najslabše plačano mesto na jeseniški klavnici. Vsaj živilsko karto je dobila, vzeli pa so ji borno plačo, ker je morala vračati podporo, ki jo je mama dobivala, ko je bil Berti pri vojakih. Še pred gradnjo proge Šamac-Sarajevo je po osem ur krampala teren, kjer so kasneje zrasli Titovi zavodi-Litostroj, da je pred očmi videla samo še rdeče od vročine in izčrpanosti. Pa jo nekega dne pokliče komandant, naj se Francka pripravi, da jo ta in ta tovariš z Jesenic želi imeti zvečer zase. Ali so še po vojni tovariši želeli ohraniti navado, da si lastijo dekleta, kot je bilo to v navadi pri partizanih?
Dinko je v begunjskem taborišču čakal na Franckino pošto. Dogovorjena sta bila, da mu piše, kako so jo sprejeli, kako se ji je nasmehnila mati domovina. Če bo sporočilo ugodno, se vrne še on, drugača ne. Zadoščalo je že sporočilo o delovni brigadi. Ta Dinkovega duha ne bi razvnela v zanosu krampanja in prepevanja udarnih pesmi. Preveč ga je domovina ranila, da bi se ji zjutraj in zvečer klanjal pod vihrajočo zastavo na drogu sredi delovnega tabora ob prepevanju borbenih pesmi. Vzgojno-politične ure bi z lažnivimi frazami oklepale njegovega duha v sužnjost. Brigadirkam in brigadirjem so dajali v hrano brom, da jim je napihnil mišice in mrtvičil mladostno poželenje. Njegove mišice pa se bodo krepile v zdravem mladostnem naprezanju in premagovanju naporov, je sklenil Dinko. Domov se preprosto ne more več vrniti. Še ne dvajsetleten je ostal v tujini sam. Ponovno je našel hribe in pisal domov, da ga bodo odslej ti povezovali z domovino. Mama ga je razumela. Mame, ki veliko trpijo, razumejo vse. In vsak dan molijo za svoje otroke. Če jih same ne morejo spremljati na njihovih potih, naj jih spremljata Božja previdnost in božji blagoslov.
Dinko danes pravi: »Ponosen sem, da sem imel takega očeta. Bil je zaveden Slovenec, pokončen človek in versko trden. Zapustil mi je najboljšo popotnico za moje begunsko življenje. Samo njemu in seveda svoji mami se moram zahvaliti za vse vrednote, ki sta mi jih vcepila kot otroku. Tako sem se lažje prebijal skozi vse težave v tujini.«
Že pred odhodom v Argentino je Dinko na Tirolskem naredil šolo za smučanje in postal učitelj smučanja. Od svojega očeta je podedoval njegovo trdnost in odločnost, predvsem pa, na veliko srečo, športnega duha Bertoncljevih. Dinkov bratranec Jeseničan Jože Bertoncelj je bil pred vojno v olimpijski smučarski reprezentanci. Odslej je Dinkova življenjska pot šla samo še navzgor. Per asperam ad astra. V Buenos Airesu je bil veliko bolan. Vlaga in ravnina nista bila zanj. Na sneg, v hribe ga je gnalo, pod Ande mora. Z nekaterimi fanti je odšel v Bariloche. Postal je hišnik v hotelu, sicer pa je bil pol leta smučarski učitelj v Severni Ameriki, pol leta v Argentini. Z argentinsko ekspedicijo je odšel na Himalajo, na Dhaulagiri. »V času, ko se je domovina domala negibno dušila za železno zaveso in je bila vsaka misel na kakršnokoli ekspedicijo bolj oddaljena kot zunanje galaksije, je Dinko Bertoncelj kot prvi Slovenec dosegel višino skoraj 8000 metrov. Po vrnitvi sta z dr. Vojkom Arkom napisala knjigo o Himalaji iz prve roke, izšla je v Buenos Airesu leta 1956. v založništvu Slovenske kulturne akcije« (Stanko Klinar, Zvon, št 2, april 2002).
Po tem uspehu ga je Argentinska raziskovalna odprava povabila s seboj na Antarktiko. Dinko piše knjige in izdaja. Zakaj ne bi, podobno kot oče, združeval športa in kulture tudi Dinko? Oče je znal gospodariti z denarjem, tudi Dinko zna. Iz hišnika v hotelu je postal lastnik hotela. Predvsem pa je ostal velik ljubitelj planin. Najprej slovenskih. »In naj ne bo pozabljeno, da je Dinko Bertoncelj že v sedemdesetih letih obiskal Slovenijo in Julijske Alpe in v svojih domačih Jesenicah predaval o argentinskem alpinizmu« (dr. Stanko Klinar).
Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu je skupaj z Mohorjevo družbo v Celju izdala l. 2001 »V kraljestu kondorjev in neviht«. Lahko bi ji dali podnaslov »Slovenske gore na jugu sveta«. Petnajst avtorjev opisuje planinsko zgodovino v južnih Andih, predvsem v gorah okoli Bariloč in na Celinskem ledu. Prvi, odkar stoji svet, so slovenski planinci stopili na prenekateri gorski vrh, ki dotlej še ni imel imena in ga krstili po slovensko. V Andih ni samo Cerro Tuma (imenovan po pravniku in znamenitem gorniku Henriku Tumi), tam so tudi Cerro Tomek (po planincu Tomažu Kralju), pa Cerro Boj, ki spominja na Roberta-Boja Petrička, pa Cerro Vivod, ki so ga poimenovali po smrtno ponesrečenem Božidarju Vivodu.

Opis slike: Veličastni tabor katoliških Slovencev ob desetletnici Krekovega društva 30. avgusta 1936

Katerega od teh vrhov pa je osvojil ljubljenec vršacov Dinko? Ena od lepih vitkih gora v Katedralski skupini se je imenovala Campanile, Zvonik, argentinski andinisti so govorili o njej kot o Torre invincible, Nepremagljivem stolpu, ker nanjo ni bilo mogoče priplezati. Že v začetku petdesetih let sta podnjo prišla ‘šumska brata’ Dinko Bertoncelj in France Jerman, jo preplezala do vrha in prejšnje ime prekrstila v Campanile Esloveno, Slovenski zvonik. Če bi lahko s človeškimi besedami opisovali tudi nevidno stvarstvo nebes, bi lahko rekli, da je bil Dinkov oče prvi, ki je sinu na vrhu nepremagljive gore krepko stisnil roko.
Pa se vrnimo iz veličastnega kraljestva Andov v domovino, v mračno obdobje l. 1948., ko so se lahko le v največji tajnosti šepetale besede ‘pobegnil’, ‘Amerika’, ‘Argentina’. Bertoncljevim je to leto prineslo nov udarec. Dobili so odločbo, da jim je odvzeto vse imetje. Novi oblastniki so morali zato že štiri leta pokojnega Franca Bertonclja uradno obsoditi na smrt. Obsodba se je vršila na sodišču v Ljubljani. Prisotna je bila Francka, mama za kaj takega ni imela več moči in zdravja.
Danes se tega takole spominja: »Razpravo je vodil Kraigher starejši, zagovornik po službeni dolžnosti pa je bil Bitežnik, ki pa ni imel nobene besede. Obtožnica je bremenila ata, da je bil velik nasprotnik OF in da se je udeležil nekega sestanka, kakšnega nam takrat spoh ni bilo znano. Ko je s prihodom Nemcev moral predati občinsko blagajno, je ne bi smel dati njim, ampak partizanom, ki jih takrat še nikjer ni bilo. Kako naj se človek sploh zagovarja pred lažmi in nesmisli? Vendar me je sodnik vprašal, če sem prinesla kakšne protidokaze. Rekla sem mu, da tudi sodišče nima nobenih dokazov. Vrgel mi je majhen listič, na katerem je bila napisana obtožnica. Živan in njegov sveženj listov, ki naj bi jih prinesel v hosto na dan, ko so očeta ustrelili, na tem lističu niso bili omenjeni. Listič z obtožnico sta podpisala zdaj že pokojni jeseniški župan Franc Škrlj in takratni občinski tajnik Ramuš Miro. S tem je bila razprava končana. Mrtvi oče je bil obsojen na smrt in izgubo vseh državljanskih pravic. Ker je že bil ata kaznovan s smrtjo, je bilo treba kaznovati še nas, ki smo ostali živi. Mami je bila odvzeta pokojnina, zaplenjena nam je bila hiša, tudi tista na Javorniku, gozdno parcelo pa smo izgubili že takoj po vojni.« Omenili smo že bili, da je Bertiju pomagalio srečno naključje, da je l. 1966. na javni licitaciji odkupil lastno hišo.

Še vedno ideološka »ločitev duhov«?

Povrnimo se za nekaj trenutkov na proslavljanje 40-letnice delovanja Krekovih prosvetnih društev na Jesenicah leta 1936. Pod naslovom »Veličastni tabor katoliških Slovencev na Jesenicah« je s tabora temeljito poročal častnik Slovenec, nasprotno pa liberalno Jutro o taboru ni objavilo ničesar. Napisano je bilo veliko vznesenih, za današnjega bralca morda preveč vzhičenih stavkov. Ko je poročevalec Slovenca poročal o taboru, pomisli najprej na ljudstvo, ki ga je treba pred komunizmom obvarovati v »taboru Kristusovem« in ga temu primerno podučiti in vzgojiti. V zanosu se ozre na tovarniške dimnike: »Tam je zaslužek, tam je kruh, ki je privabil v te kraje tisoče ljudi, ki jih ima prosvetno društvo nalogo vzgajati za znosno skupno življenje na večnih osnovah družbenega reda: pravici in ljubezni.« Torej za znosno skupno življenje na temelju pravice in ljubezni! Dalje pisec članka govori o vzgoji »novega človeka«, ki bo znal v »bodočem idejnem boju uveljaviti Kristusov nauk v človeški družbi«. Ali v teh besedah, ki temeljijo na evangeliju in papeževih okrožnicah, lahko najdemo kakšno razpihovanje sovraštva, ki ga današnji vneti razlagalci takratnega idejnega boja med klerikalizmom in komunizmom iščejo na vsakem koraku? Ali imamo lahko že neko veličastno prireditev, kakršno je bilo proslavljanje na Jesenicah za »delitev duhov«? Še liberalno Jutro je tokrat molčalo, z nobenim člankom razdvajalo.

Opis slike: Narodne noše na taboru

Poročevalec zaključi z besedaami: »Krekov dom je žarel še dolgo v noč, ko so odhajale množice s prireditvenih prostorov na svoje domove. Še dolgo v noč je blestelo nebo, v srcih slehernega pa je blestela nova luč, ki bo slovenskemu katoliškemu delovnemu ljudstvu svetila na poti njegovega kulturnega in prosvetnega dela.« Ali je kaj narobe, če je ta »nova luč« nauk Kristusa in Cerkve? In če je množica ljudi z »novo lučjo« živela bolj polno, osrečujoče in smiselno?
Na srečo sem bila te polnosti življenja mnogo let kasneje deležna tudi sama in sem svoji mami Tončki Savinšek (1909) por. Terseglav zanj hvaležna. Velikokrat nam je pravila, da je najlepša mladostna leta preživela v Krekovem domu in da ji je vzgoja v telovadnem in pevskem društvu dala zelo veliko. In seveda v Marijini družbi. Ne le njej osebno, tudi množici takratne mladine. Nam otrokom je sadove svoje vzgoje izpričala s svojim kasnejšim življenjem in nam jih privzgojila. Njen oče je na Jesenicah poosebljal glasbeno šolo: bil je učitelj violine, klavirja, predvsem pa izvrsten orglavec, organist in pevovodja. Njegova žena je bila učiteljica ročnih del, načelnica Orlic in Marijine družbe. Tudi moja mama je od svojih staršev veliko prejela. V mladih letih je »Tončka Savinšek igrala veliko glavnih vlog in to zelo dovršeno, saj je bila tudi najboljša sopranistka v mnogih operetah, pela je v Ciganu baronu, Grofici Marici in drugih«, se še danes spominja njena znanka Mimi Arnež por. Grum.

Opis slike: Gostje na taboru, z desne župnik Kastelic, dr. Korošec in dr. Krek (v senci), drugi z leve v prvi vrsti Aleš Stanovnik

Komunistična revolucija, povojni teror in totalitarizem sta uničila nekdaj bogato kulturno življenje na Jesenicah. Krekov dom je po vojni postal Titov dom. Zasedle so ga Titove brigade, ki so zasegle velik del gledališke opreme. Razrezali so celo odrsko zaveso, da so si vojaki lahko delali iz nje nogavice. Nekje v sedemdesetih letih pa je »moderni« prizidek postavljen tik ob pročelje doma uničil celoten izgled nekdanjega Krekovega kulturno prosvetnega doma, ki danes sramotno propada podobno kot celotne Jesenice. Komunizem je ustvarjal ne le novega človeka, še več, novo podobo vasi in mest!
Vse možnosti za razcvet je po zmagi komunistične revolucije imelo delavsko kulturno društvo Svoboda, ki je bilo naslednik predvojnih društev Svobode, Enakosti in Vzajemnosti. Tudi delovanje teh treh in še predvsem komunistične Svobode je bilo ideološko obarvano. Poglejmo kaj piše o tem France Konobelj: »Jeseniška in javorniška mladina se je zbirala v Delavskem domu pri Jelenu. Običajno so bili sestanki pod odrom. Študijske krožke je velikokrat vodil Tone Čufar, kakor politično jih je skušal dvigniti tudi kulturno. Prebiral jim je dela ruskih klasikov, včasih pa jim je čital svoja dela, ki so bila polna revolucionarnih idej.«
Pri Jelenu so se zbirali tudi sekretarji partijske celice, ki so bili, med drugimi: brata Polde in Viktor Stražišar, Franc Guzelj, Matija Verdnik, Viktor Kejžar in Albin Žemva. Tod so se snovali tudi štrajki delavcev, največji tisti leta 1935., ki so ga vodili nekdanji španski revolucionarji pod vodstvom Joža Gregorčiča. (Ali se niso delavci radi zaposlevali pri KID prav zaradi dobrega in stalnega zaslužka?) Inštrukotorji kot Kidrič in Kardelj so prihajali iz Ljubljane, celo Josip Broz je bil enkrat med jeseniškimi proletarci - komunisti. »Tik pred začetkom vojne,« opisuje dalje F. Konobelj, »se je napredna mladina zbrala k posvetovanju na Poljanah v gostilni Rozman. Zajela jih je žandarmerija. Med aretiranimi je bil tudi Boris Kraigher.«

Delavska društva so »iz leta v leto poglabljala in dopolnjevala vzgojno delo med jeseniškim delavstvom,« je zapisal predvojni komunist Franc Škrlj, po vojni pa predsednik »novega« kulturno-prosvetnega društva in povojni jeseniški župan. »Vera v prihodnost delavskega razreda je delavcem dajala moč, da so kljubovali nasilju vladajočega kapitalističnega režima. Nič ni moglo zatreti in zlomiti revolucionarne marksistične ideje, ki se je prav zaradi nasilja še bolj širila in utrjevala.«
Kako so »kljubovali nasilju vladajočega kapitalističnega režima«, so delomrzneži, lenuhi in drugi komunistični veljaki pokazali v revoluciji med NOB z zahrbtnimi poboji »kapitalistov«, npr. samo L. Ravnika, ki je omogočal delavcem delo v tovarni, I. Petkoša, ki je svoje delavce vedno dobro plačeval in F. Bertonclja, ki je bil od rane mladosti do smrti sam tovarniški delavec in njihov zastopnik. Predvsem pa dva meseca kasneje z ubojem socialno čutečega Petra Arneža, sina revnega kroparskega žebljarja, delavca v jeseniški tovarni, in velikega zagovornika delavskih pravic in neumornega člana delavskih organizacij. Zato bomo o njem pisali kdaj drugič.
Če piše Škrlj o »nasilju kapitalističnega režima«, se nehote vprašamo, kdo pa je izvajal nasilje, ki je omogočilo, da so se »revolucionarne ideje še bolj širile?« Ali morda mnogi umorjeni, ki so jih po zmagi revolucije že pobite obsodili na smrt, da so jim lahko še uradno - izkoriščevalskim kapitalistom - pokradli in zaplenili premoženje, če ga je sploh kaj imel, domače pa obsodili na sramotno životarjenje?

Opis slike: Rdeča roka grozi

Zato je nevzdržna trditev Spomenke Hribar, ki si jo je drznila izreči pred resnimi zgodovinarji na otvoritvi razstave Med kljukastm križem in rdečo zvezdo v Slovenj Gradcu. Po njenem je kriv za idejni razdor med vojno škof A. Mahnič ob koncu 19. stoletja. Že prej smo lahko večkrat poslušali njene trditve in ocene, zakaj, kako, s čim in ob kakšni priliki so bili »postavljeni vsi okviri in vsi pogoji za tragičen razplet med drugo svetovno vojno.« Ali ni tej ideološki ločitvi duhov, ki so več desetletij strpno sobivali, porušila krvava revolucija, ki je hotela do korenin iztrebiti vse, kar je nasprotovalo komunistični ideologiji? O tem gospa molči. Žal gospa tudi noče uvideti, da je današnja razdvojenost, ali kot ji pravijo polarizacija, še vedno posledica te nezaceljene rane naroda. Morda se tudi ne zaveda, da pristaši komunistične ideologije s takimi nastopi, kot ga je imela ona v Slovenj Gradcu, ali predstavniki Zveze borcev z Ivanom Janom na ponovitvi razstave v Kranju, živo pričajo, da to polarizacijo živijo, saj je temeljni kamen njihovega načina mišljenja in bivanja. Pa smo spet pri »ločitvi duhov«. Po čigavi krivdi tokrat?
Mladi zgodovinar in filozof Jože Dežman je v 10. številki Maga marca 2003 ob otvoritvi zgoraj omenjene razstave v Kranju izjavil, da so bili koroški zgodovinarji sposobni prikazati in obsoditi nacizem v Avstriji. Za Slovence pa ugotavlja, da še nismo »sposobni celovito predstaviti partijske sfere, niti vodstva niti članstva« v letih od 1938–1945. Prijetno me je presenetila njegova ugotovitev, da je medvojni in zlasti povojni sistem deloval tako, da je travme svojcev, žrtev revolucije še poglabljal, in svojce maltretiral, diskriminiral in stigmatiziral na različne načine.
Prepričana sem, da bodo teh novih zgodovinskih spoznanj veseli vsi prizadeti svojci, še posebno tisti, ki se še vedno bojijo spregovoriti o svojih travmah, ali pa v svoji globoki ranjenosti ne morejo.