Avtor: Neoznaceni avtor

Samo nekaj dni je manjkalo do šestdesete obletnice tistega groznega dne, ko je France Dejak omahnil v brezno Kočevskega Roga. Zdaj smo ga pokopali na zeleni planjavi pokopališča vernih duš v daljnem Chardonu, v ameriški državi Ohio. Skromen in tih je živel med nami, toda množica, ki se je tisti dan zgrnila okrog njegove gomile, je bila najboljše potrdilo globoke sledi, ki jo je pustil za seboj.
France je bil kristjan po božji volji: doživel je najstrašnejše dokazilo človeške zlobe in sovraštva in potem, ko se mu je s čudežno pomočjo iztrgal iz krvavega objema, je tvegal vse: nag, ranjen in pretepen je sredi gozda, skozi katerega je bežal, stopil pred Slovenca sočloveka in zaprosil za usmiljenje in pomoč. In dobil ju je.
Nekajkrat mi je pripovedoval o tistem usodnem trenutku. Videl sem in vedel sem, da mi izpoveduje svoja najintimnejša čustva in razkriva osnovno vodilo svojega »novega« življenja: ta dolg, to usmiljenje moram povrniti in ga bom povrnil v polni meri, vse dni svojega življenja ga bom vračal.
France je bil preprost slovenski fant, doma tam od Ribnice in do zadnjega je ohranil slikovit ribniški naglas. Od prvih dni bivanja med clevelandskimi Slovenci, ko se je za njegovim hrbtom šepetalo »Ta je eden od treh…«, pa do poslednjih tednov svojega drugega življenja je bil vselej pripravljen priskočiti na pomoč na ta ali drugačen način. Ko je med nami obležal ubogi Tone, ki ga je popolna paraliza priklenila na posteljo za dolgih dvajset let in več, je bil France med tistimi, ki so ga zvesto obiskovali v Starostnem domu in mu lajšali neizmerno trpljenje; s težko, žuljavo roko mu je podajal kosce narezanega sadja in Tone, ki ni nikdar potožil nad svojo usodo, ga je sprejemal kot prijatelja … Potem se je Tone poslovil in kmalu za njim je bil tudi Francetu poslan »glas«: prišel je čas.

Opis slike: Hiša Dolinarjevih, starih staršev, v Dolenjih Lazah – Tu so se v glavnem skrivali, od tu so šli v tujino

Ni ga pretreslo. »Tisto grozno poletje,« je dejal, »mi je bilo darovano novo življenje. Ne morem se pritoževati, lahko bi bil mrtev že vsa ta leta. Pa sem obstal in živel …«
Če bi ga hoteli predstaviti na kratko, z eno samo besedo, bi bila ta beseda »garač«. France je bil izučen zidar in je ta poklic opravljal med nami pravzaprav v prostem času, poleg trdega dela v tovarni. Ustvaril je vzorno družino in dom in priskočil na pomoč, kadarkoli in kjerkoli ga je kdo zaprosil. Ni pa polagal samo opeke na opeko. Bil je v resnici VELIKAN, ki je zgradil svetal zgled poštenega, delovnega slovenskega človeka, človeka, ki je dojemal krščanstvo v vseh njegovih najelementarnejših aspektih, ki ni poznal zlobe, zavisti, hinavstva, nepoštenja ali zahrbtnosti. Za njim ne ostaja noben neizgovorjen »ampak« . Kot Pravičnik se je po šestih desetletjih »navrženega« življenja prijavil na nebeški porti.
Ob njegovem življenju zadobi še vse ostrejše obrise tisto žalostno nasprotje med dvema bregovoma slovenskega življa v usodnih časih druge svetovne vojne in revolucije. Ob spominu nanj, na takšnega, kakršen je živel med nami, izzveni še toliko strašnejše sovraštvo, ki mu je streglo po življenju: Takšne ljudi so pobijali v Kočevskem Rogu! In po vsem tem, kar so mu prizadeli, ni imel »zanje« ene same žal besede. Razumeti ni mogel samo, zakaj so jih v tistih zadnjih urah, ko je bilo že odločeno, da jim je namenjena smrt, še živinsko pretepali. Pa tudi to je bila le bežna pripomba, ki jo je odgnal kot nadležno muho. Ko je govoril o mesecih skrivanja v domovini, je v smehu omenil dan, ko je njemu in njegovima dvema sotrpinoma življenje nekje »pod streho« le preveč presedalo, pa so se sredi mrzlega februarskega večera napravili v maškare in odšli pustovat v sosednjo vas, kjer jih niso poznali.
V zadnjih dneh je celo v domači hiši hodil s palico. Volja je bila močna, telo je omahovalo. »Takole je,« je dejal, »na stara leta,« pa je moral vedeti, da palice ne bo več odložil. Končno, poslednje trpljenje ni trajalo dalj od tistih groznih dni v poletju leta 1945. Ko se je duša slednjič ločila od telesa, je v Kočevskem Rogu pod Krenom pristopil k oltarju mašnik, da njihovemu Bogu še enkrat priporoči Francetove sotrpine.
Francetov duh je bil že med njimi.