Avtor: Blaža Cedilnik

Predsednik državnega zbora Borut Pahor je izjavil, da bodo čim hitreje sprejeli zakon, ki bo izbrisanim »državljanom« popravil krivico, ki se jim je zgodila z izbrisom. Krasno. Vsem naenkrat! V paketu. Ne glede na to, zakaj niso uredili svojega statusa v takrat novo nastali državi Sloveniji. Takih, ki se jim je zares zgodila krivica, ker so morda skoraj ves čas živeli v Sloveniji in niso razumeli, kaj morajo storiti, je bore malo. Po moje jih lahko preštejemo na prste. Krivica se je zgodila Slovencem, ki so v kritičnem času živeli izven Slovenije in ki se še danes borijo z nepremostljivimi ovirami, da bi si pridobili državljanstvo. Pa zanje se tako nihče ne zmeni. Gre izključno za Neslovence, ki so se v skupni državi znašli na tem prostoru. Vsak od nas je poznal (pozna) koga, ki je vehementno zavračal kakršno koli urejanje novih dokumentov – saj ne bo nič iz tega, saj Slovenija ne more brez Jugoslavije, prej ali slej bo spet po starem – sicer so pa to govorili tudi naši vrli komsomolci, ki si danes lastijo vse zasluge za to, da imamo svojo državo. Tudi cela vrsta politikov in kako drugače znanih oseb je govorila tako, ampak to ni ovira, da ne bi danes zasedali visokih položajev v politiki, gospodarstvu itd. Naravnost gravža se mi, ko jih slišim govoriti, kaj vse »smo« že postorili v naši državi in kaj vse še »moramo«. Torej, izbrisani bodo ponovno vpisani v paketu, vsi naenkrat, s posebnim zakonom, tudi tisti, ki so špekulirali, ki so bili prepričani, da se bomo vrnili, vsi smrkavi in objokani, v Beograd. Nihče si ne upa govoriti o tem, koliko nas bo to stalo. Ali bolje: nihče noče govoriti o tem, koliko nas bo to stalo. Krivico je vendar treba popraviti. Denar tukaj ne igra nobene vloge. Prav.
Pri popravi krivic denar res ne sme biti najvažnejša stvar. Ampak, spet ta hudičevi ampak, torej, ampak, če bi bilo enako za vse, ki so se jim zgodile krivice na državnem nivoju. Mimogrede naj omenim ljudi, ki jih je Jazbinškov zakon o razprodaji stanovanj zatekel v stanovanjih, ki so bila vrnjena bivšim lastnikom, stanovanja, ki so bila nekoč nacionalizirana. Za te se ni nihče zmenil in se tudi ne bo. So imeli pač smolo. Tudi to se zgodi. Naj omenim še ljudi, ki so plačali stanovanja v Zbiljskem gaju. Ostali bodo praktično brez vsega, brez denarja in brez stanovanja. Nobene zaščite. Država se za to preprosto ne zmeni. So imeli pač smolo. Se zgodi. Kaj hočemo.
Takih skupin ljudi, ki se jim je zgodila velika krivica, ki jih je ali jih bo zaznamovala za vse življenje, je še veliko. Pa jih ne bom naštevala. Govorila bom o ljudeh, ki niso bili izbrisani iz nekakšnih registrov, ki niso izgubili samo državljanstva ali so bili finančno oškodovani, izgubili so vse. Bili so izbrisani z obličja zemlje, vzeli so jim življenje in čast in dobro ime. Bili so izbrisani dobesedno, bili so zamolčani, ni se smelo o njih govoriti, kot da jih nikoli ni bilo, kot da nikoli niso obstajali. To so med vojno in po vojni pobiti – ne pa usmrčeni, kot piše v zakonu o grobiščih. Govorim tudi o članih družin pobitih, ki so bili maltretirani in šikanirani in še zdaleč ne enakopravni državljani. Bili so manjvredni, državljani drugega razreda. Lahko so bili veseli, da so ostali živi. Najbolje bi storili, če bi se skrili v kakšno luknjo in se ne bi več prikazali na svetlo. Govorim tudi o tistih, ki sicer niso bili pobiti, so bili pa obsojeni na zapor ali prisilno delo v montiranih procesih. Teh ljudi se ni dalo rehabilitirati ali jim popraviti krivice v paketu. O, ne, to pa ne gre tako. Vsak posebej mora obnoviti proces. Komisija, ki dodeljuje status žrtve, dela neizmerno počasi. Kar se pa denarja tiče, uh, ves čas se govori o denarju, o denarju davkoplačevalcev, in odškodnine so sramotno nizke.
Spet pogrevam to, že tolikokrat prežvečeno zgodbo. Ja, saj je najbrž ne bi, če je ne bi prežvekovali tisti, ki so jo zakrivili, ali pa njihovi nasledniki in somišljeniki. Kar naprej se pojavljajo v medijih prispevki, ki žalijo in blatijo vse prej omenjene. Vedno znova in znova. Ob smrti Vinka Levstika, ki nas je vse, ki smo ga poznali, globoko prizadela, si drzne »zgodovinar« dr. Božo Repe napisati v osrednji časnik Delo nekakšen pamflet, ki žali pokojnika in vse domobrance in njihove svojce in prijatelje. Navaja celo vrsto polresnic in celo neresnic, kot je v odgovoru napisal Ivo Žajdela. Dodatek k tej žaljivki pa je prispeval Anton Podgornik, dipl. iur. Ta je med drugim zapisal: »Vprašanje, ki je mnogo bolj pereče in aktualno danes, pa je, kako bo demokratična Evropa gledala na poskuse rehabilitacije kolaboracije v Sloveniji, na organizacijo, kot je Nova Slovenska zaveza, ki je imela 5. aprila občni zbor v Ljubljani, in na vse farne plošče in spomenike slovenskemu domobranstvu, ki rastejo kot gobe po dežju. Najbolj eklatanten tak spomenik je na ljubljanskih Žalah, kjer so po abecednem redu navedena imena padlih domobrancev, med njimi pa posebej izstopata general Rupnik in Lovro Hacin, šef policije med vojno. Ta spomenik oz. farna plošča se predstavlja, da je postavljena v spomin osvoboditeljem slovenskega naroda!
Danes v Evropi oživljata tako neonacizem, ki se pojavlja v ekstremnih, agresivnih oblikah, kakor tudi italijanski neofašizem. Ali ni sramotno, da se sicer obrobno, vendar ne nepomembno postavlja ob bok s temi gibanji tudi neodomobranstvo?«
Grozljivo je, da ne uvidi, da predstavljajo imena na farnih spominskih ploščah dokaz zločina neizmernih razsežnosti, ki se je dogajal med vojno, ki je že sama po sebi dovolj grozljiva, še bolj ognjevito pa po njej. Posebej ga motijo spomeniki, ki stojijo na grobiščih. Pri tem pa ne opazi, da stojijo partizanski spomeniki prav na vsakem voglu. Če je česa kot gob po dežju, so to partizanski spomeniki in spomeniki revoluciji (ki je, menda, sploh ni bilo), ki so jih postavljali vsa leta po vojni in jih postavljajo še danes.
Toliko je bilo že izrečenega o tem, da pri nas ni bilo kolaboracije v takem smislu, kot v nekaterih evropskih državah, da pri nas ni bilo možno imeti več osvobodilnih gibanj hkrati, da so si komunisti predrznili izvajati revolucijo med okupacijo oziroma vojno, skratka, razmere v Sloveniji niso bile niti najmanj primerljive z nobeno drugo državo in zato se je tudi vse skupaj drugače odvijalo. Neverjetno je tudi, koliko sovraštva se je nakopičilo v ljudeh, ko so jih leta in desetletja pitali s »sveto NOB« in notranjimi sovražniki in izdajalci in kolaboranti v stilu: »Črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpada!«
Bog-ne-daj, da bi kdo tako pisal, ko bi umrl kakšen spomeničar ali graditelj države in revolucije in samoupravljanja. Vsi mediji, posebej pa še pisma bralcev bi bruhali takšen gnev, izrekli bi na tone psovk in žaljivk, da si tega skoraj ne znam predstavljati. Sama sem v zvezi z oddajo »pod preprogo«, v kateri je nastopila generalna državna tožilka Zdenka Cerar, gost je bil pa Tone Drobnič, napisala v bistvu samo to, da mu voditeljica ni pustila, da bi dokončal stavke, da bi zaokrožil misli, ki nam jih je hotel posredovati. Nekaj dni je zvonil telefon in prenašal zmerljivke in psovke, ki so mi jih namenili. Pisem sem dobila kot kakšna filmska diva, večina je bila grozilnih in žaljivih.
Sicer pa vse tako kaže, da naši vrli komsomolski voditelji ne znajo živeti in delati brez notranjega sovražnika. Nekoč sem že zapisala, da so pustili tistih nekaj domobrancev pri življenju zato, da bodo imeli ob vsakem trenutku na voljo dovolj notranjih sovražnikov. Tudi svojci pobitih so primerni za to reč. Institut notranjega sovražnika je očitno najbolj osnovna in najpomembnejša institucija v državi. Bila, je in bo, dokler bodo na oblasti dediči revolucije in samoupravljanja. Zato jo je treba gojiti in seveda še naprej vzgajati otroke v takem duhu. Taki šoli se reče nevtralna šola, šola brez ideologije. Madona santa benedetta, bi vzkliknila moja stara mama. Ja, seveda, RKC je tudi zelo primeren notranji sovražnik. Notranjih sovražnikov ni nikoli preveč.
Poleg notranjih sovražnikov so še afere, sama jih imenujem mine. Mine, katerih cilj je, da naredijo veliko prahu in prekrijejo resnične probleme in dvignejo prah, da se naredi megla, da se lahko tačas na hitro nekaj naredi, nekaj, kar ljudem ni povšečno ali kar jim bo zagrenilo življenje ali pa bo prineslo korist določenemu krogu tistih, ki so pri koritu. Temu so včasih rekli ribarjenje v kalnem. In res. Pozabili smo na SIB banko, pozabili na avion, pozabili na šlamastiko s čolnom, zdaj se pogovarjamo samo še o mizah. O operacijskih mizah v Kliničnem centru. O generalnem in strokovnem direktorju Kliničnega centra. Ki sta se očitno zelo okoristila z nakupom teh miz. Nekatere so še skoraj nove. Pa lahko bi jih menda dobila pol ceneje. To me spominja na kopijo švicarskega nožka, ki smo ga kupili v trgovini, kjer stane vse le 199 tolarjev. Na prvi, pa tudi na drugi pogled je nožek čisto enak kot švicarski. Celo logotip je zelo podoben. Ampak, ko ga začneš uporabljati, pa vidiš veliko razliko. Nič namreč ne deluje. Rezila ne režejo. Na njih bi lahko jahal na vrh Triglava, ne le na vrh Šmarne gore. Škarjice, pinceta in vse ostalo je popolnoma brez vrednosti. Blef. Izgled. Morda je s temi mizami tudi tako. Da so one pol cenejše na prvi in drugi pogled čisto enake, pri uporabi pa nastane razlika. Sicer pa nimam pojma. Pač nisem strokovnjak za mize. Očitno pa je, da hoče Keber ubiti več muh na en mah. Znebiti se dveh ljudi, ki sta mu trn v peti, pa jima je moral nekaj nastaviti, porihtati tisto zadevo s prostovoljnim zavarovanjem, potisniti prejšnje afere v pozabo, pa še kaj, česar se ta trenutek ne spomnim ali pa še nisem opazila, kaj se še pripravlja, da me bo nekoč lopnilo po butici.
Če kdo govori o udbomafiji, ga takoj proglasijo za paranoika. Če kdo govori o komunizmu in komunistih in komunistični mreži, ga takoj zatrejo, češ, da se ne zna vživeti v moderni čas, ko ni več komunizma in komunistov, ko je odvisen sam od sebe in ne more več dolžiti komunistov za vse težave in probleme, ki jih ima ali vidi okrog sebe. Proglasijo ga za cinika, ki mu je čas pobegnil in ga ni znal izkoristiti. En tak paranoik in cinik sem tudi sama. Saj se spomnite, kaj so mi včasih rekli kolegi v službi, ki so bili močno zagreti za demokratične prenove, ki jih je izvajala partija. Rekli so mi, da ne sledim času, da ga ne znam izkoristiti in podobno, ko sem imela kakšno cinično pripombo v zvezi z njihovim navdušenjem. Ko se je zadeva, karkoli je že bilo, izvedla in ni bila niti najmanj v skladu z njihovimi pričakovanji, so pa mrko gledali in rekli, da so imeli ciniki spet prav. Žal.

Pa še pravljica za lahko noč: Prijatelj nas je obiskal na morju. Bil je ves razburjen in je govoril, da mu je pohajala sapa. Najnovejša novica! Vi ste na morju in sploh ne veste, kaj se dogaja. Kučan bo na naslednjih volitvah (če ne že prej) spet kandidiral za predsednika države! S krajšimi prekinitvami bo dosmrtni predsednik Slovenije! To mu omogoča ustava! Samo več kot dvakrat zaporedoma ne more biti izvoljen. Vmes mora biti vsaj enodnevna prekinitev. Potem je pa spet lahko dvakrat. In spet in spet. Kaj vem, kaj bi nam še natrosil ta naš prijatelj, če ga ne bi prekinili. Ja, ljuba duša! Kje si pa živel ves ta čas? To že vrabci čivkajo. Mislili smo, da ga ni človeka, ki tega ne bi vedel. Celo mediji so pisali in govorili o tem. A tako. Aja. Aha. A zato vi vedno, kadar vas en dan ni v Sloveniji, sprašujete, če je Kučan še vedno predsednik? Aha. Pa se mu je končno posvetilo. Nekateri imajo pač »dolgo lajtengo«.