Avtor: Tine Velikonja

Zbornik Janka Pleterskega, Oto Luthar in Jurij Perovšek, ZRC SAZU 2003
Kakšen zbor modrecev je Slovenska akademija znanosti in umetnosti? Včasih dobiš vtis, da gre za združbo starcev, ki vsak mesec s tresočimi prsti prejemajo od države mastno nagrado za minulo delo, pri tem pa ne vidijo in ne slišijo nič, kaj se dogaja okrog njih. Saj jim odpustimo, ker so molčali v času totalitarnega režima, ne pa njihovega ravnanja v času parlamentarne demokracije. Niso se oglasili v podporo predlagateljev iz pomladnih stranik, da bi obsodili komunistični totalitarni režim, ne ob napadih na Cerkev, čeprav je bila pod starim režimom tlačena, kljub temu pa vztrajala na čelu civilne družbe, ne zaradi škandalozno razloženih gesel v Enciklopediji Slovenije, niso protestirali proti nedavno sprejetemu Zakonu o vojnih grobiščih. Pa bi vendar morali prevzeti vlogo parlamenta: zaradi »zasedbe državnega zbora« in zasedbe treh najpomembnejših položajev oblasti po naslednikih stranke, ki je totalitarni režim vzdrževala. Pri izdaji zbornika, ki je posvečen obletnici rojstva njenega člana, J. Pleterskega, enega vodilnih zgodovinarjev propadlega totalitarnega režima, bi morali biti vsaj malo kritični in oceniti, v kakšno smer je peljalo njegovo zgodovinopisje in kaj je od njega ostalo. Okrogla življenjska obletnica ne more biti razlog, da nekomu posvetiš skoraj sedemsto strani debel zbornik. Morali bi tudi vsaj toliko previdni in aktivni, da bi preprečili vtihotapljenje prispevka Kolonizacija spomina, ki sta ga napisala Breda in Oto Luthar (647-666).
O tem prispevku malo več. Naslov »Kolonizacija spomina« prvi hip ni jasen, ker pač misliš, da so se v bele lise zgodovinskega spomina, ki jih je prejšnji režim pustil, naselili verodostojneši in bolj pošteni podatki in jih pokrili. Temu bi smeli reči »kolonizacija interpretacije preteklosti«, vendar kaže, da omenjeni pojem avtorjema ne pomeni dopolnitve izpuščenega ali napačno razloženega, ampak nedopustno vrivanje v ustaljeni spomin, ki smo ga podedovali.
Ponavljata staro trditev, da je »totalitarizem nacizmu inherenten, kar za komunizem ne velja«. Tisto, kar je v komunizmu nasilnega, je po njunem »stranpot emancipatoričnega projekta«. Kako čudovito se dajo uporabiti zapleteni izrazi. Tisto, čemur rečemo revolucija, je postal »emancipatorični projekt«! Ni dvoma, da bodo komunizem in revolucijo čez deset ali dvajset let spet z vsem pompom privlekli na dan. To nam dajo slutiti že pojmi kot tale, da je šlo pri komunizmu za »modernizacijski in emancipacijski projekt slovenske levice«.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Farna spominska plošča pod križem Simon Dan

Ob tem, ko sta do komunizma skrajno obzirna, pa sta neizprosna do tistih, ki so se mu uprli. Nič ju ne zanima, kaj je bil pravi vzrok, da so Slovenci zahtevali od okupatorja orožje in ga tudi dobili, nič to, zakaj so bili pripravljeni obleči njegove uniforme, jesti iz njegovega lonca, podati lojalnostno izjavo – prisego in drugo. Zanju je edina definicja, na katero sveto prisegata, pri čemer se sklicujeta na knjigi nemških avtorjev Hansa Lemberga in Karla Bosla, da je kolaboracija »izdajalsko in koristoljubno sodelovanje s sovražnikom«. Zato se jima zdi pojem »funkcionalna kolaboracija«, ki po mnenju B. Mlakarja na neki način sploh ni kolaboracija, nesprejemljiva.
Pri farnih spominskih ploščah ju moti prav vse, zanju niso kenotafi, spoštljiva znamenja pomorjenim, katerih imen ni bilo dovoljeno izgovarjati, katerih grobovi so morali biti zravnani z zemljo ali se njihovi ostanki belijo po jamah, breznih in kotanjah širom po Sloveniji, plošče so zanju »mitologizacija poboja«. Res so tudi to. No, nekoč sem v predavanju o slovenskem protikomunističnem uporu dejal, da na mednarodni ravni domobranski pravdi slabo kaže, da ne bomo nikdar mogli prepričati sveta, da je bil odpor izzvan in upravičen. Ne verjame nam in tudi ne bo, da je bilo nekaj treba narediti, kajti med dvema mlinskima kamnoma, revolucionarnim terorjem in okupatorjevimi povračilnimi ukrepi, se ni dalo živeti. Zaključil sem z ironično mislijo, »da so imeli domobranci srečo, da so jih pobili«. Avtorja jim te sreče ne privoščita in menita, da je bil genocidni poboj domobranske vojske sicer »politično nespameten in vreden moralne obsodbe«, da pa ni bila zato njihova odločitev sodelovati z okupatorjem nič manj zavržena. Rotita nas, »da ne smemo dovoliti, da bi protikomunistična stran potegnila iz tega koristi, ne smemo namreč dovoliti, da bi prišlo do premeščanja krivde in prilastitve vloge žrtve s strani domobrancev in njihovih naslednikov«.
Avtorja se čudita, kako je mogoča tako obsežna izpeljava projekta, obenem pa priznata, da za njim stoji Nova Slovenska zaveza: »Na Notranjskem in Dolenjskem danes skorajda ni kraja brez spomenika ali »farne plošče«, posvečene domobrancem, s čimer se ne more primerjati nobena od tranzicijskih držav.« Pa jima kot zgodovinarjema ali karkoli sta že ne bi smelo biti čudno. Kaj ne vesta, da je samo na slovenskem ozemlju divjala prava državljanska vojna, da so komunisti šli v upor proti okupatorju izključno zato, da bi se polastili oblasti, in se pri tem spravljali predvsem na domače prebivalstvo, na drugi strani pa protikomunistična stran pri svojem odporu ni skušala reševati lastnih parcialnih projektov, ampak ji je šlo izključno za obrambo pred revolucionarnim nasiljem, katere končni cilj je bila vzpostaviti staro stanje v okviru evropske demokracije?
Opozoril bi tudi na njuno trditev, da so se farne plošče znašle na cerkvenih fasadah brez soglasja župnikov. Ne vem, kako si predstavljata, da je kaj takega mogoče. Svoje nestrinjanje bi lahko opravičila s pripombo, da so nekatere teh plošč neestetske in kvarijo videz cerkve ali kapele, zlasti tam, kjer je imen preveč (Ambrus, Loški Potok, Preserje, Stopiče), pa ne. Ne gre jima za to. Na dan prihajata z denunciacijo in zahtevo, da bi moral nadškofijski umetnostni svet »vztrajati pri odstranitvi spomenikov, ki so vzidani v fasade«. Zato nekako odobravata »razbitje farnih spominskih plošč v Poljanah nad Škofjo Loko in miniranje v Črnomlju« kot dokaz, da so bila znamenja »v nasprotju z željami prebivalcev kraja«.« Pri tem pozabita povedati, da sta bili postavljeni na pokopališču in ne na cerkvi. Pozabila sta na uničeni plošči v Zagradcu in na Bučki. Ti sta pa res postavljeni na cerkveno fasado, ploščo na Bučki so razbili celo pred posvetitvijo. Taka je ostala.
V opombah za zaključek omenjata kot »morda najbolj sporni domobranski spomenik osrednjo tablo na ljubljanskih Žalah«. Krivi so verzi Zvonka Simčiča: »Poslušaj, Izrael slovenski, ne pozabi, odslej si tudi ti izvoljen narod, odkupljen zdaj še za ceno svoje krvi.« Primerjava genocida nad Judi z genocidom nad domobranci je zanju nezaslišana in nepomljiva. Pa je vendar šlo za podobno reč. Prve so pobili Nemci v želji, da izboljšajo raso, druge naši komunisti z namenom, da posvetijo idejo.