Avtor: Milka Bizilj

Imela sem fanta, ki je maja leta 1945 odšel na Koroško. Takrat sva se na hitro poslovila, ne da bi se zavedala, da bo to slovo trajalo dobra štiri leta.
Po nekaj tednih je prišla prva pošta, da je živ in zdrav. Naslov je imel pri nekem kmetu na Koroškem, kjer se je zaposlil. Tako se je začela pošta sem in tja – ljubezen na daljavo.
Takrat sem zelo sodelovala s Slovenskim planinskim društvom in s prijateljico Ivanko sva veliko hodili v hribe. Izleti v planine so mi bili res v uteho. Z vrha visokih planin sem s hrepenenjem gledala v ono smer, kjer je bil moj fant.
Leta so minevala in moj »stric« Bine se je vedno bolj pritoževal, da je bolan, da potrebuje pomoč, naj čimprej pridem itd. Treba se je bilo odločiti. Kako hudi trenutki. Nikomur zaupati, nikomur povedati. Nikomur stisniti roke v slovo. Niti staršem in sestram, ker bi bili žalostni in bi se tako izdali. Le prijateljica Ela me je potolažila in povedala tele besede: »Pojdi, samo človek je nekaj vreden – vse drugo ne pomeni nič.« Ko je prišlo povelje po telefonu, sem s tresočim se glasom rekla: »Pridem.«
Ob dveh popoldne avgusta leta 1949 sem imela pred glavnim kolodvorom sestanek z nekim dekletom, ob šestih zvečer sva sedli na vlak. Po nekaj urah vožnje sva v trdi noči izstopili na končni železniški postaji na slovenski Koroški. Bila sem v planinski opremi in imela s seboj kolo in dva nabasana nahrbtnika.

Opis slike: Hiša Tepkovih tet, kamor je mama Angela po vojni hodila spat; tu je povedala, da je France doma in od kod je prišel

Mislila sem, da bo »stric« kar tam in mi pomahal, kakor je obljubil.Kmalu sem opešala s tolikšno prtljago. Kolo in oba nahrbtnika sem pustila v visoki koruzi. Preštela sem električne drogove. Pri določenem sem pustila vso svojo robo, zadaj je bila visoka koruza. Ko smo prišli na cilj, so nas tam čakali naši vodiči. Takrat sem prvič srečala Franceta Dejaka. Stisnil mi je roko, jaz pa sem mu povedala, kaj se je zgodilo z mojo prtljago. Ni bil hud, ampak je z mirnim glasom posadki zapovedal: »Nazaj in poberite vse, sicer bomo izdani!« Kmalu so se vrnili z vso mojo prtljago. Nato je France preložil vse v en nahrbtnik. Kar je ostalo, smo pustili tam v neki hiši.
Nadaljevali smo pot. France ni veliko govoril. Spregovoril je le, kadar je bilo potrebno kakšno povelje ali nasvet. Proti jutru smo se potegnili na neki kozolec in tam preživeli dan. Neka dobra žena je postavila košaro na določen kraj. Notri je bilo toplo mleko. Bili smo 4 begunci in 3 vodiči, s Francetom na čelu. Vsak je imel s seboj nekaj hrane. Jaz pa na hrano niti pomislila nisem, zato sem že malo oslabela. Dva begunca sta mi ponudila kos kruha in malo slanine.

Opis slike: Včasih se je Dejak skrival pri Goršetovih v Zapužah; gospodar je bil zaradi tega zaprt osem mesecev

V drugi temni noči smo nadaljevali pot. V bližini neke vasi so čuvali mrliča. Vse je bilo razsvetljeno. France je povedal, da se moramo izogniti svetlobi. Medtem so nas zavohali vaški psi. Začeli so lajati na ves glas. Vsi smo bili zelo prestrašeni, le France je bil čisto miren, redkobeseden. Noč je bila dolga. Mučila nas je žeja. Ko smo prišli do malega potočka, smo vsi kar popadali k njemu, da si pogasimo žejo. Vsi zbrani smo zmolili molitvico. Pred nami je bila bodeča žična ograja, nato 1 km širok mrtvi obmejni pas. Drug drugemu smo pomagali držati bodečo žico, da smo plezali pod njo in se rešili.
Zadnje povelje je bilo povedano z mirnim glasom: »Naravnost gori!« To je bil mrtvi obmejni pas, poraščen, poln suhljadi, da je kar pokalo pod nogami. Ko smo prišli ven na malo planjavo, nam je posadka čestitala z besedami: »Rešeni ste!« Bili smo svobodni v Avstriji. Oddahnili smo se, obenem pa začutili utrujenost in lakoto.

Opis slike: Pred to hišo je Dejak odvrgel listek s sporočilom, da jih peljejo v Kočevje