Avtor: Justin Stanovnik

Obletne spominske slovesnosti na Kočevskem Rogu postajajo tradicija. Če vštejemo prvo, ki je bila 8. julija 1990, še na oni strani ceste, na pobočju Krena, smo bili letos tam že štirinajstič. Letošnja slovesnost pa je bila, kot vsakič po 1990, ob jami, a postavljena nekoliko drugače kot druga leta. Oltar je stal tako, da so ljudje gledali nanj navzdol z vzpetine ob jami in nad jamo. To jim je dajalo večjo preglednost nad dogajanjem, predvsem pa jim ni oviralo pogleda južno sonce. Tudi ob taki postavitvi je ostal betonski silos spodaj toliko oddaljen, da ni motil molilcev ob jami in nad njo.
Prvi obiskovalci so bili tu že pred osmo. Večina se je najprej ustavila pred križem, ki stoji na enem od obeh krakov, ki peljeta k jami. Nekateri so si dali opraviti s prižiganjem sveč, drugi pa so tam samo stali in se od časa do časa ozrli navzgor na umetelno izrezane oblike, iz katerih je izstopalo obličje Trpečega. Malokomu se je zdelo potrebno ali primerno kaj reči in na obrazu vseh se je razodevalo vedenje, da vstopajo v prostor, ki je drugačen od drugih prostorov sveta; da so sedaj v preddverju svetišča, ki ga je postavila in posvetila velika bolečina, sestavljena in prepletena, kakor so sestavljene in prepletene reliefne izreznine velikega razpela nad njimi. Ko so se premaknili in odšli naprej, se jim je videlo, da so posvečeni tudi sami. Bili so nekoliko drugačni ljudje, kot so bili še malo prej. Neverjetno, sem ob tem pomislil, kako človeka na zunaj oblikuje in določa misel – ali pa zgolj občutje – ki je znotraj. Kako nič ne ostane skrito.

Opis slike: Rog 18. junij 2000 – četrti z desne Franc Dejak

Letos je bila ena od tistih redkih roških spominskih nedelj, ko smo že mislili, da bomo morali odpreti dežnike. Tudi jaz sem padel med pesimiste in se po nekaj sto metrih vrnil v avtomobil po dežnik – samo zato, da sem ga skozi vso slovesnost neodprtega vlačil s seboj. Na Rogu je najbolje biti tako, da te čim manj stvari ovira. Tudi čim manj znancev in čim manj opravkov in zaposlitev. Da si zgolj med ljudmi, na najpreprostejši način, kot delček množice, ki diha, posluša, moli in poje. Ko se ozreš okoli sebe in opaziš, da so naokoli popolnoma neznani ljudje, a obenem veš, da nosijo tvojo žalost: da jo nosijo s teboj in tudi ti nosiš njihovo. Da so, ne bom rekel bratje in sestre, ampak nekaj drugega: tu obstaja posebno razmerje, poseben odnos, posebna bližina. Tako kot ljudje stojijo na Rogu, ne stojijo nikjer drugod. Niso ne bratje ne sestre in ne prijatelji, še največ in najbolje bi povedali, če bi rekli, da spadajo skupaj. Zakaj spadajo skupaj? Zato ker nosijo isto žalost, ker se podpirajo v isti žalosti. Pravim, žalost. Ni to čisto prava beseda, druge ne najdem. Žalost sama je že odšla, že dolgo je tega, kar je odšla. Sedaj je tu tisto, kar je ostalo po njej, čudna praznina, v kateri samootno domuje spomin nanjo – na čas, ko je žalost še bolela. Mi vsi, ki stojimo tu med skalami in smrekami, nekaj vemo. Ljudje zunaj tega ne vejo. Njim moramo vse šele razlagati: pripovedovati, predočevati, dokazovati – da bi tudi oni vedeli. Zaman! Ko nazadnje omagamo, vidimo, da nas samo gledajo. Malokdaj se komu zasvetijo oči. A včasih se le, zato vedno znova poizkušamo. Mi tukaj pa vemo vse. Ko se naše oči srečajo, vemo drug za drugega, da so v njih tudi naše zgodbe.

Avtor slike: Jože Pavlič

Opis slike: Rog 2003 – množica pri maši Jože Pavlič

Ali je res, kar se je letos govorilo po slovesnosti na Rogu: da je bila nekaj posebnega? Tudi jaz sem opazil, da je bila, a kaj jo je delalo posebno? Po premisleku bi se odločil za besedo zrelost. Ničesar ni bilo preveč, ničesar premalo, vse je imelo svojo mero. Kakor da bi prej nekdo vse natanko izmeril, pesmi, molitve, govore. Vse je imelo svojo mero. Tudi ljudje so se vključevali v to mero, nihče ni naredil ničesar, kar bi odstopalo od nje. Ljudje so bili tudi zadovoljni. Zdelo se jim je, da so slišali prave besede, da so poslali v nebo prave besede, da so poslali v nebo prave molitve, da so bili na pravi način zraven, ko so se dogajale skrivnosti. Še najbolj pa so bili zadovoljni zato, ker so v sebi čutili, da so mislili prave misli. Kaj bi moglo človeka bolj zadovoljiti?

Avtor slike: Jože Pavlič

Opis slike: Rog 2003 – mašo vodi nadškof in metropolit dr. Franc Rode Jože Pavlič

Letošnjemu Rogu je dala pečat tudi mladost. Še vedno je bilo seveda največ starejših ljudi, več kot druga leta pa je bilo tudi mladih. Morda bi moral reči otrok. Bilo je nekaj posebnega, videti jih, kako so šli za očetom ali materjo: dva, trije, štirje, včasih tudi več. Le kaj so si mislili? Le kakšna vprašanja so potem postavljali? Mi pa smo ob tem mislili na družine, ki bi lahko bile!
Maševal je metropolit dr. Rode. Njegovo pridigo objavljamo v celoti, tako tudi govore iz spominskega dela po maši. Med mašo in po maši je pel mešani pevski zbor Anton Foerster iz Ljubljane pod vodstvom Damijane Božič Močnik. Pridigo in govore boste sami prebrali, zato sem odvezan vsakega komentarja. Pevcev pa niste slišali, če niste bili tam, zato vam moram povedati, da je bilo to, kar so zapeli, zelo, zelo lepo. Nobena stvar slovesnosti na Rogu tako ne povzdigne kakor pesem – ubrana, pretanjena, mogočna. Letos je bila takšna. K pestrosti sporeda sta prispevala čista glasova dveh solistov, Marte Močnik in Jožeta Oblaka. Od vseh se je nazadnje poslovila, kot že tolikokrat, s svojim mirnim glasom Marija Zgonc, ki je spominsko slovesnost tudi uvedla.
Hvala vsem, hvala, in Bog vas živi!
PS: Slovenska nacionalna televizija je v večernih poročilih pokazala samo metropolitovo mašo in njegovo pridigo. Spominsko slovesnost po maši, s petjem, govori in komentarji na aktualni čas, pa so novinarji ignorirali. Ne vemo, kakšne šole imajo, a o celostni informaciji so le mogoče kdaj slišali. Ali so torej pokvarjeni? Niso pokvarjeni, samo naduti so. In pohujšani.