Avtor: Julka Žagar

S Francetom Dejakom sva postala sorodnika leta 1951, ko se je moja sestra Metka poročila z njim. Spoznala sta se leta 1950 v Clevelandu na tečaju angleškega jezika. Naša družina izhaja iz okolice Škofje Loke in po vojni se je pri nas tudi slišalo o tem, kaj se je dogajalo z domobranci, ki so jih iz Vetrinja vračali v domovino. Ko se je Metka poročila s Francetom, smo o njem vedeli samo to, da je doma iz Ribnice. Njegova mama je bila takrat v zaporu, njegov brat Tone pa pri vojakih. Zgodbo o njem smo izvedeli šele takrat, ko je mama prišla iz zapora in nas obiskala.
Večkrat sem premišljevala, kakšen je človek, ki je v življenju toliko prestal. Morda zagrenjen, poln sovraštva do ljudi, ki so tolikim ljudem prizadejali trpljenje in krivico? Ali zna po vsem, kar je doživel, sploh še normalno komunicirati z ljudmi in se veseliti življenja? V mislih sem imela moškega, ki se je kmalu po vojni peljal z vozom skozi središče našega mesta in se sredi belega dne ustrelil. Pripovedovali so, da je ta človek po vojni likvidiral naše ljudi.
Franceta sem prvič osebno srečala v Clevelandu leta 1973, ko je bil star 48 let. Bila sem prijetno presenečena. Tudi ko mi je pripovedoval svojo zgodbo, v njem ni bilo nobenega sovraštva in maščevanja. Bil je miren, vesel, srečen in zadovoljen v krogu svoje družine. Z Metko sta imela tri sinove in hčerko.
Pozneje sem družino Dejak v Clevelandu obiskala še trikrat, leta 1980, 1988 in l998. S Francetom sem se srečala tudi v Avstriji, kamor je prišel na obisk leta l981 in l985. Takrat je bilo zanj še prenevarno potovati v domovino. V Slovenijo je prišel prvič leta 1993 in nato še leta l995 in 2000. Tedaj sta z Metko stanovala pri meni in sem bila ves čas z njima na vseh njunih poteh po Sloveniji.
Ob vseh teh srečanjih sem iz Francetovih ust velikokrat slišala, kaj vse je doživljal takrat po vojni. Vedno znova mi je tudi rekel, kako zelo si želi, da bi se kdaj tudi v Sloveniji lahko o tem glasno govorilo. Dejansko se o tem danes v Sloveniji že nekaj let glasno govori, toda ali ljudje znajo res slišati in razumeti ter se iz tega kaj naučiti za življenje?

Zanesljivo okolje

Le nekaj izredno zanesljivih ljudi je vedelo, da je Žnidarjev France pobegnil iz jame v Kočevskem Rogu in da se skriva. Po pobegu iz jame je najprej srečal kmeta, ki je s sinom sušil seno in mu je dal piti vode. Potem ga je peljal na vozu do vasi Ograda, kjer mu je gospodinja dala kozarec slivovke in mleka ter ponošene vojaške hlače. Tedaj je prišlo sosedovo dekle, ga spoznalo in reklo: »Ti si ta in ta. Nikar se ne boj. Pojdi svojo pot, ne bomo te izdali.« Domači pes tudi ni zalajal in ga je bil zelo vesel. Ko ga je mama našla doma v postelji, je takoj tekla povedat sosedovim tetam, kjer je spala. Johana Petek – Šoštarjeva je ob železnici našla listek, ki ga je France odvrgel, in je na njem pisalo: »Peljejo nas v Kočevje, smo lačni, oskrbite nas s hrano.« Podpisani so bili: Jože Petek (brat Šoštarjeve Johane), Alojz Krajec iz Zapuž (sosednja vas) in France Dejak. Krog zanesljivih ljudi ni bil velik in ga tudi nikdar niso izdali. Mnogi od teh so imeli ožje sorodnike že pokojne v jami. Ti ljudje so bili zanesljivi in morda niso bili zanimivi za politiko. Četudi je pogosto prišlo do zapletov ali nevarnih situacij, se je vselej zanj srečno končalo. Po vasi so delali preiskave, in ko so nekoč prišli v njihovo hišo, je bil France skrit v senu, ki ga ni bilo prav veliko. Neki vojak je s puškinim bajonetom prebadal seno in imel je veliko srečo, da ga ni zadel. Vsem tem ljudem in celi soseski je treba dati veliko priznanje. Večina ljudi je bila v letih 1950 /1951, ko je bil France Dejak že v Ameriki, izdana in mnogi so bili zato, ker ga niso izdali, po več mesecev ali let zaprti. Mama Angela 22 mesecev, teta Marjeta 12 mesecev.
Pri nas doma smo dostikrat o tem premišljevali in moji starši so vedno rekli, da bi v Škofji Loki to ne bilo mogoče. Bog je hotel imeti priče, kot je večkrat rekel France.

Opis slike: Domobranec France Dejak

Skrivanje pri Pužljevi teti

Danes je le malo živih ljudi, ki so po vojni doživljali triletno naporno in nevarno Francetovo skrivanje. V vasi Breže pri Ribnici živi še njegova teta Marjetka, rojena 1911, sestra Francetove mame Angele, ki se je tja primožila iz Dolenjih Lazov leta l931. Rodila je 6 otrok. Leta l944 se je mož smrtno ponesrečil med vasjo Laporje in Rašica, ko se je na kamionu peljal domov na obisk. France se je včasih tudi skrival pri teti na kozolcu blizu domače hiše. Otroci so bili majhni in so se igrali okrog kozolca in pod njim, on jih je pa gledal. Tako rad bi jih kaj poučil, pa ni smel. Še tako so mami včasih rekli, da je nekdo na kozolcu. Morala je biti skrajno previdna zaradi majhnih otrok. Bala se je, da bi ga izdali, zato je šla z njimi na kozolec, da so se prepričali, da ni nikogar. Ni ji bilo lahko, še posebno ne, ko so jo leta 1950 zaprli za 12 mesecev, ker je vedela, da se nečak skriva in ga ni prijavila. Otroci so bili tedaj sami doma in skrbeli za živino in polje, kakor so vedeli in znali, in zraven še hodili v šolo.

Navezovanje stikov z drugim rešencem

Francetovi stari starši so živeli na kmetiji v isti vasi in pri njih se je začel skrivati že po nekaj tednih. Tam je bilo bolj varno. Stara mama je imela raka in je bila vsak dan slabša. Ribniški kaplan jo je hodil večkrat obhajat. Francetova mama se je preselila k njej, da je laže skrbela zanjo. Po nekaj mesecih je povedala kaplanu, da se France skriva na podstrešju in da je ušel iz Roga. Potem je obiskoval tudi njega in mu po nekaj tednih povedal, da ve še za enega skrivača. Svetoval mu je, da bi bilo laže, če se povežeta. Najprej sta si dopisovala. Oktobra leta 1945 pa sta se s skrivačem iz sosednje vasi srečala. Kmalu za tem sta odšla na dogovorjeno mesto, kamor naj bi ju prišel iskat nekdo iz Italije, da ju pelje čez mejo.
Francetov dve leti mlajši brat Lojz je tudi bežal maja 1945 s skupino iz domačega kraja, in ko jih je ujela noč nekje od Ljubljane naprej, so se spravili počivat na kozolec. Ko sta se s prijateljem zjutraj zbudila, je večina že odšla, zato sta šla k znancem v Ljubljano. Ti so jima svetovali, naj ostaneta pri njih. Prve dni po osvoboditvi je bila razglašena splošna mobilizacija in Lojz se je šel javit. Najprej so ga zaslišali, potem pa pridržali. Tako je postal vojak in je služil nekje na Gorenjskem, nato v Kočevju in Litiji. Oktobra pa je umrla stara mama in brat Lojz je prišel na pogreb, a ga zamudil. Ljudje so ravno odhajali s pokopališča. Ko mu je mama povedala, da se France skriva, se je odločil, da bo dezertiral. Po dopustu je šel na železniško postajo in na vlak, a že na naslednji postaji je izstopil in se napotil v skrivališče. Tako je svoj pobeg nekako prikril in postal skrivač skupaj z bratom in njegovim prijateljem.
France je bil izredno vesel brzostrelke, ki jo je Lojz prinesel s seboj, kar oklenil se je je, vendar pa je ni nikoli uporabil. Sklenili so, da bi jo uporabili zase, če bi jih zajeli, da jim ne bi prišli živi v roke.

Tveganje mladosti

Skrivanje v času po vojni res ni bilo preprosto. France je večkrat rekel, da so mu pomagali pokojni soborci, ki so bili že pri Bogu, da je Bog gotovo hotel imeti priče. Imel je prav posebno božje varstvo, saj kritičnih trenutkov ni manjkalo, a so se vedno srečno končali. Že najmanjša malomarnost bi bila lahko usodna.
Ko je bila stara mati že nepokretna, jo je on negoval in večkrat je rekla, da jo najbolj zna urediti prav France. Bali so se, da bi to rekla tudi kakšnemu obiskovalcu sosedu.
V treh letih skrivanja so se tudi naveličali biti samo v kleteh ali podstrehah, zato so šli večkrat za nekaj dni daleč v gozdove, tam spali in si sami kuhali. Bali so se, da bi jih izdal dim. V zimskem času so velikokrat pletli, ličkali koruzo ali šivali. Tako so si sami sešili obleke za maškare, si jih nadeli in odšli na pustno soboto v sosednjo vas v gostilno ter plesali z dekleti ves večer. Pred polnočjo pa so izginili.
Ko so se selili iz enega skrivališča v drugo, so večkrat srečali domačine in z njimi govorili srbohrvaško, da jih ne bi spoznali.
France mi je včasih rekel, da moraš biti za vse to mlad in neumen.

Poskusi pobega čez mejo

Prvi poskus, da bi jih nekdo prepeljal v Italijo oktobra po smrti stare matere, ni uspel. S človekom, ki naj bi jih vodil, so se baje zgrešili.
Drugi poskus so pripravili sami. Januarja 1946 so šli prek Bloške planote, Javornika, Cerkniškega jezera in Slivnice proti Italiji. Ker je začelo močno snežiti, so se vrnili. Na tej poti so se soočili s številnimi nevarnostmi, vendar so vsem srečno ušli.
Zadnji, tretji poskus jim je srečno uspel. 22. maja leta 1948 so prišli s Koroškega ljudje, ki so jih bili pripravljeni prepeljati čez mejo. Do Ljubljane so šli peš, naprej pa z vlakom do postaje Podkoren. Nato so bosi prebredli Savo ter v največji tišini nadaljevali pot čez hribe v Avstrijo. Seveda pri tem ni manjkalo zapletov in nevarnih situacij, vendar so ob svitu srečno prestopili jugoslovansko-avstrijsko mejo in končno bili v tako zaželeni svobodi.

Opis slike: Franc Dejak z družino 1966 – France, žena Metka, otroci Franky 1952, Edi 1954, Tony 1956, Christy 1963

Nova tveganja

V času, ko se je skrival in ko je bežal, si je France tiho obljubil, da bo tudi sam pomagal tistim, ki so v stiski in nevarnosti pred komunisti. Septembra leta 1948 se je pridružil dvema, ki sta vsak mesec na skrivaj potovala prek meje v Jugoslavijo. Hotel je tudi še enkrat v domovini obiskati svojo mamo in ljudi, ki so mu pomagali v času skrivanja. Morda bi kdo obsojal tako vračanje v domovino. Vendar je sam vedno dodal, da se zaveda, da so s tem storili veliko dobrega, kajti njihova pota so bila poštena in brez maščevalnosti. Veliko ljudi so pripeljali iz domovine, ker so bili tam v nevarnosti. Marsikoga so rešili zapora, preganjanja, morda celo smrti. Mnogi od teh niso zagrešili drugega kot to, da niso sprejemali komunistične ideologije in so tako postali »ljudski sovražnik«. Takih se je takratna oblast hotela znebiti.
Mislim, da se je ilegalno vrnil sedemkrat. Prišel je peš čez hribe, v domovini se je vozil z vlakom, s kolesom ali celo z motorjem ali pa je pešačil. Mamo je v tem času obiskal samo štirikrat, ker ga je vedno svarila, kako je nevarno, da se spušča v taka tveganja. Rekel je, da je bil vedno zelo previden in je vsako stvar zelo premislil. In v zadnjih letih je še dodal, da moraš biti za take stvari mlad in pogumen.
Večkrat mi je rekel, da je bil takrat in tudi še ves čas pozneje prepričan, da je delal prav, čeprav so bile žrtve velike in veliko tveganje. Če je rešil samo eno življenje, je bilo vredno.
Ko poslušamo Francetovo zgodbo, se nam zdi neverjetno, da je bilo vse to sploh mogoče. Verjetno je Bog res imel svoje načrte z njim.