Avtor: Tamara Griesser-Pečar

Pri založbi Böhlau na Dunaju je izšlo delo slovenske zgodovinarke dr. Tamare Griesser-Pečar z naslovom Das zerrissene Volk, Slowenien 1941–1946, Okkupation, Kollaboration, Bürgerkrieg, Revolution / Razdvojeni narod, Slovenija v letih 1941–1946, Okupacija, Kolaboracija, državljanska vojna, revolucija. Delo bo predvidoma prihodnjo pomlad izšlo tudi v slovenskem prevodu. Zaenkrat posredujemo našim bralcem nagovor, ki ga je imela avtorica 2. junija na dunajski univerzi pri predstavitvi svoje knjige strokovni in kulturni javnosti. Besedilo je prevedla Katarina Bogataj Gradišnik.


Spoštovani gospe in gospodje!
Zelo me veseli, da je moja knjiga že zaradi tematike med znanstveniki in v časopisju deležna tolikšne pozornosti, da sta se v tako velikem številu odzvali temu vabilu. In zahvaliti se moram Dunajski univerzi – predvsem predstojniku Inštituta za vzhodnoevropsko zgodovino, prof. Arnoldu Suppanu – kakor tudi založbi Böhlau – posebno gospodu dr. Rauchu, ki ni mogel priti sem, in gospe dr. Weiss, ki je tu navzoča – da je danes v tem okviru lahko predstavljena ta knjiga o Sloveniji iz vojnih let, okupacije, državljanske vojne in revolucije. Najlepša Vam hvala, gospod prof. Suppan, tudi za poznavalski uvod, ki smo ga pravkar poslušali. Zahvaljujem se za podporo Skladu za znanstveno raziskovanje. Predvsem pa bi rada tu takoj ob začetku izrekla svojo prav posebno zahvalo dr. Jožetu Berniku in gospe dr. Mariji Bernik, ki sta pričujočo raziskavo tako velikodušno podprla.
Slovenci – razdvojeni narod. Ta naslov sem izbrala, spoštovani gospe in gospodje, ne le zato, ker ima razdvojenost pri majhnem narodu nujno večjo težo kakor pri kakem velikem, ampak tudi zato, ker so razprtije in boleče napetosti med slovenskim prebivalstvom izbruhnile ravno v času, v katerem bi bila složnost in skupno delovanje posebno potrebna – namreč v času pod zasedbo tujih surovih diktatur – nemške in italijanske. Posebnega pomena pa je ta razdvojenost tudi zavoljo tega, ker so iz nje vzniknile usodne posledice, ki so deželo zaznamovale še za nadaljnjih petdeset let in ki v marsikaterem pogledu učinkujejo še danes. Če se ozremo na leta od 1941 do 1946, se razcepljenosti in razpoke niso zarezale samo skozi družbo, temveč tudi skozi ljudi same. Tu gre namreč za veliko Slovencev, ki so bili v tistih letih razklani v sebi samih med svojo notranjo nenaklonjenostjo do zasedbene oblasti, deloma tudi pripravljenostjo na aktiven odpor proti njej, in na drugi strani med okoliščino, da je organizirani upor v glavnem vodila politična sila, s katere cilji se v mnogočem nisi strinjal, ki pa je brezobzirno skušala uresničiti svoje lastne težnje po oblasti. Raven boja proti okupatorju je bila prekrita z ravnjo nekega drugega boja – boja za poznejšo obliko družbe in države. Bila je torej tudi državljanska vojna Slovencev proti Slovencem, ki se je začela tisti trenutek, ko so komunisti odporniška gibanja proti zasedbenim oblastem tako rekoč monopolizirali – z geslom: Kdor ni z nami, je zoper nas, kdor se ne podredi vodstvu tako imenovane narodne osvoboditve, je narodni izdajalec. V tem obrazcu za ljudi z drugačnim svetovnim nazorom, ki so iskali drugih proti v prihodnost, dostikrat tudi hoteli ubrati druge poti odpora, ni bilo prostora. Narodnoosvobodilne centrale, ki so jih obvladovali komunisti, so te ljudi preganjale s surovo silo – med vojno deloma s skrivnimi procesi in z divjimi likvidacijami brez obsodbe, po vojni z montiranimi procesi s številnimi ostrimi kaznimi s prisilnim delom v taboriščih in z usmrtitvami.

Opis slike: Tamara Griesser-Pečar

Razpoke, ki so tu zazijale – tako rekoč v duši slovenskega naroda – učinkujejo deloma še danes – v historičnem in političnem pogledu. V slovenskem narodu obstaja občutljivost posebne vrste, ki izvira iz tistih dni in otežuje notranji mir prav do danes. Da bi mogla tu z zgodovinskim delom prispevati k večji pravičnosti in razumevanju, je bil zame lahko le spodbuden motiv – pri znanstvenem delu samem pa je dovoljeno edinole ugotavljanje stvarnosti – snovi sem se morala lotevati nepristransko in odprto za rezultate. Upoštevati sem smela samo dokazljiva dejstva. V tem primeru je to pomenilo: Treba je bilo razgrniti obsežno mnogoterost tokov, motivov, pobud, organizacij in vidnih posameznih osebnosti tistega časa. Žal je komunistična Jugoslavija dopuščala le zelo enostransko prikazovanje zgodovine druge svetovne vojne in je tako imenovani narodnoosvobodilni boj predstavljala skoraj brez kritične presoje. Na meščansko opozicijo – na tradicionalne stranke, na krščanska gibanja, na Cerkev itn. – je bil udarjen pečat kolaboracije. Očitek kolaboracije je bil namreč učinkovit inštrument za preganjanje ljudi, ki so bili komunističnemu režimu nevšečni iz kakih drugih razlogov.
Kakor sem v tej knjigi poudarila že uvodoma, pričujoča raziskava nima pretenzij, da bi zgodovino tistega časa obnavljala in analizirala v celotnem obsegu. Šlo pa mi je za to, da bi prikazala mnogoštevilnost in mnogovrstnost organizacij, strank, zvez, vojaških in paravojaških enot kakor tudi obveščevalnih služb v Sloveniji, in s tem resničnosti ustrezno razširila pregled nad tedanjimi razmerami in dogajanji, da bi tako podala kolikor mogoče zvesto podobo bistva, ciljev in delovanja različnih družbenih in političnih sil tistega časa, kakor tudi odgovorila na vprašanje, kako je prišlo do nastanka in razvoja vsakokratnih grupacij in njihovih namer. Pri tem sem se osredinila predvsem na razmere in dogajanja znotraj slovenskega naroda in ne toliko na cilje in načine ravnanja zasedbenih oblasti, s katerimi se je doslej ukvarjalo že veliko zgodovinarjev.
Ugotovitve, pridobljene v tej knjigi, naj bi potem služile kot podlaga za presojo tistih sil – predvsem njihove legitimnosti – s stališča mednarodnega prava. Veseli me, da se je te naloge že lotil prof. Dieter Blumenwitz, redni profesor za mednarodno pravo na Univerzi v Würzburgu. Njegova raziskava bo izšla – tako je vsekakor predvideno – prav tako v zbirki »Študije o politiki in upravi«.
Vsekakor je mednarodnopravno nesporno, da je pomenila nemška, italijanska in madžarska zasedba najsevernejšega dela tedanje Jugoslavije kršitev določila Briand-Kellogovega pakta o prepovedi vojne, h kateremu je 27. avgusta 1928 pristopilo sprva 15, pozneje 60 držav (s Sovjetsko zvezo vred). V zvezi s tem je treba opozoriti na vojaške napade, na tujo upravo, na preseljevanje in pregon nekaterih skupin prebivalstva po zasedbenih oblasteh, na streljanje talcev, na koncentracijska taborišča, na prisilno mobilizacijo itn.; pri presoji vsega tega kot nadvse zavrženih, tako mednarodnopravno kakor tudi moralno nevzdržnih dejanj, tudi v Sloveniji ni kakih omembe vrednih nesoglasij. Toda medtem ko fašizem in nacionalsocializem kot totalitarni ideologiji in sistema po vsem svetu zadevata ob globoko zaničevanje, pa se početje komunistov, ki kršijo človekove pravice v deželah, ki so jih poprej zatirali, žal še danes marsikdaj obravnava kot manj obsojanja vredno, da, deloma celo kot povsem neprimerljivo s početjem fašistov in nacionalsocialistov.
V pričujoči raziskavi so prikazane strukture in razvoj dogodkov, ki so pripeljali do državljanske vojne v Sloveniji, pri tem pa je glavni poudarek na letih 1941 in 1942, ker so bili prav v teh prvih dveh letih vojne postavljeni temelji za nepomirljivi spor znotraj slovenskega naroda. Posebna pozornost pa je v tej raziskavi namenjena tudi koncu vojne, ko so komunisti končno prevzeli oblast. To delo razkriva, kako so komunistični oblastniki delovali, kako so ravnali z resnico in s človeškim dostojanstvom. Potemtakem, spoštovane gospe in gospodje, v letu 1945 ni bilo resnične »osvoboditve« Slovenije, ker se je osvoboditev iz ječe totalitarnega režima okupatorjev iztekla le v novo zasužnjenost drugega totalitarnega režima, vladavine komunistov. Osvobojena – in torej svobodna – je Slovenija šele od 25. junija 1991.
Med hudo zatiranimi Slovenci so se leta 1941 in v naslednjih letih razvila povsem različna stališča glede na to, kako se je treba odzvati na narodovo usodo in kakšno prihodnost naj bi izbrala Slovenija. Meščanske stranke – »Slovenska ljudska stranka«, liberalci in socialdemokrati – so zastopali legalistično stališče, se pravi, videli so se v kontinuiteti kraljevine Jugoslavije in so priznavali jugoslovansko vlado v eksilu z Dražo Mihajlovićem kot vrhovnim poveljnikom. Po osvoboditvi države izpod zasedbenih oblasti naj bi narod sam določil svojo vlado. Ali je bil nekdo privržen usmeritvi k temu cilju ali k tistemu partizanov – to je bila v slovenskih očeh hkrati odločitev med Londonom in Moskvo, čeprav se je na koncu, po sporazumu Tito – Šubašič l. 1944, tudi britanska vlada obrnila k Titu in partizanom.
Na drugi strani je nastala »Osvobodilna fronta«, obvladovana od komunistov, ki je neposredni boj proti zasedbeni vojski povezovala z bojem za revolucijo in novo (socialistično) ureditev. To stališče, pri katerem ni šlo le za spopad s tujo silo, temveč tudi za povsem novo družbeno ureditev, za katero si nikakor ni prizadevala večina ljudi, ampak naj bi se uveljavila s silo, je vojno naposled spremenilo v državljansko vojno. Komunisti so si prilastili izključno pravico do odporniškega gibanja – kot pravi odpor je veljalo samo tisto, kar je služilo njihovim namenom, drugače misleče so razglasili za izdajalce, proti katerim so dovoljena vsa sredstva – celo umor in strahovlada.
Kaj pa je komunističnim revolucionarjem podeljevalo legitimnost pri tem, ko so nastopali kot edini zakoniti varuhi reda in predstavniki »naroda«? Da naj bi to bili, je v slovenskem zgodovinopisju in publicistiki prav do danes obveljalo kot nekakšna dogma, ki je ni mogel nihče spodbijati, ne da bi v očeh javnosti sam zabredel v bližino izdajalca in (ali) fašista.
Po natančnem preudarku se pokaže: Nič ni komur koli – bodisi komunistu ali komu drugemu – dajalo pravice, da bi razglašal svoje predstave kot edino sprejemljivo pot. Še najprej bi utegnila kot legitimacijska podlaga za komunistični koncept veljati najbrž pravilna podmena, da razen komunističnih organizacij ni bilo nobene druge organizacije, ki bi bila zmožna delovati enako disciplinirano in pripravljena uporabiti nasilje. Vendar bi bila tedaj nujno potrebna pluralistična usmerjenost te organizacije z več strpnosti do drugače mislečih. Tako se je vsekakor dogajalo, da so se v Sloveniji komunistične organizacije prav pogosto spopadale bolj z domnevno izdajalskimi rojaki kakor z zasedbenimi oblastmi. Zato pač tudi ni naključje, da so partizani komaj kdaj ubili kakega nacista ali fašista na zelo odgovornem položaju, so pa pomorili nič koliko znanih Slovencev. Težava pri presoji zasedbenega časa v Sloveniji je v dejstvu, da tu ni šlo le za boj zatiranih Slovencev zoper tuje zatiralce, ampak istočasno za boj revolucionarnih Slovencev zoper meščanske Slovence z računom na povojni čas. Zato tudi na vprašanje o izdaji in kolaboraciji ni mogoče odgovoriti tako preprosto, kakor to delata komunistično zgodovinopisje in publicistika, ko zanju razen komunističnega ne obstaja noben drug pošten odpor.

Slovenija v času okupacije 1941–1945

Kaj pa je pravzaprav sploh bila ta Slovenija?
Dravsko banovino, kakor se je dežela imenovala v kraljevini Jugoslaviji, so takoj po napadu Hitlerjeve Nemčije na Jugoslavijo 6. aprila 1941 zasedle tri sile: Nemčija, Italija in Madžarska. Največji del slovenskega ozemlja so zasedli Nemci – Spodnjo Štajersko, Mežiško dolino, Gorenjsko, Zasavje – medtem ko so Italijani okupirali Ljubljano, Notranjsko, Dolenjsko, Belo krajino. Madžari so zasedli majhen del: namreč Prekmurje na severovzhodu.
a) Na ozemlju pod nemško zasedbo so takoj vpeljali ostre ukrepe zatiranja – in predvsem tudi take za popolno germanizacijo dežele. Slovenske kulturne organizacije, slovenska književnost kakor tudi slovenske šole niso smele več obstajati, raba slovenskega jezika je bila prepovedana, tudi po cerkvah. Sprožil se je val deportacij slovenskega prebivalstva – pregnanih je bilo kakih 80.000 ljudi. Okrog 17.000 se jih je izognilo pregonu s pobegom na področje, ki so ga zasedli Italijani.
b) Na ozemlju pod italijansko zasedbo, v t. i. »Ljubljanski pokrajini« (Provincia di Lubiana), je slovenska kultura – šole, izobraževalne ustanove – lahko obstajala še naprej, Cerkev je lahko delovala še naprej. Čeprav je vladalo strogo zatiranje, predvsem v poznejšem poteku okupacije.
V teku vojne so tako nemški kakor tudi italijanski okupatorji vedno znova jemali talce iz vrst civilnega prebivalstva in jih vsakokrat veliko usmrtili. To je bilo v ostrem nasprotju z mednarodnimi konvencijami, še posebno s Haaškim dogovorom iz l. 1907. Sodniki na Nürnberškem procesu so imeli pozneje v rokah veliko dokumentov o takih kršitvah mednarodnega prava s strani Nemcev in Italijanov.
c) Tako kakor Nemci na Štajerskem in na Gorenjskem so tudi Madžari zanikovali obstoj slovenskega naroda. Slovenci v Prekmurju po madžarski interpretaciji niso bili Slovenci, temveč »Vendi«. Vse krajevne table in javne napise so odstranili in jih zamenjali z madžarskimi, priimke so madžarizirali. Uradi, izobraževalne ustanove in šole so morale svoje slovenske knjige oddati, in te so bile nato sežgane. Vsa slovenska društva so bila razpuščena.

Slovenska gibanja: odporniško gibanje in državljanska vojna

Ker Slovenci na Štajerskem in Gorenjskem pod nemško zasedbo niso imeli prav nobene možnosti, da bi se publicistično ali sicer politično in kulturno izražali, je zdaj čisto naravno prevzela vlogo vodilnega središča za slovenski narod »Ljubljanska pokrajina«. Nasploh so zdaj prihajala vsa relevantna gibanja Slovencev odtod – dokler niso Nemci po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 zasedli tudi tega ozemlja. Razvoj odporniškega gibanja v različnih taborih kakor tudi živahni razmah komunistov, ustanovitev »Osvobodilne fronte« (OF) kakor tudi Varnostnoobveščevalne službe (VOS), in naposled mnoge čezmejne aktivnosti, tudi tihotapljenje orožja čez meje mesta Ljubljane, obkrožene z bodečo žico, vse to pod nemško zasedbo ne bi bilo mogoče.
Že prav od začetka so se razvile ilegalne organizacije, tako v taboru, ki so ga obvladovali komunisti, kakor tudi v meščanskem in kralju zvestem taboru. Do združitve različnih gibanj pa vendarle ni prišlo, ker je že 16. septembra 1941 Vrhovni plenum komunistično obvladovane OF sprejel nekaj sklepov, ki so onemogočili sodelovanje in na katerih so komunisti med drugim utemeljevali legitimnost svoje oblasti. Vrhovni plenum, ki se je preimenoval v »Slovenski narodnoosvobodilni odbor«, je monopoliziral odporniško gibanje. V skladu s tem je bil sleherni odpor zoper okupatorja zunaj »Osvobodilnega odbora« in partizanske vojske razglašen za narodu škodljiv in je bil krvavo kaznovan. OF ni imela od naroda nobenega pooblastila, da bi mogla govoriti in ravnati v njegovem imenu. Sicer pa v času vojne tudi ni bilo mogoče izpeljati kakih volitev ali referenduma. V Osvobodilni fronti ne najdemo strank, ki so se legitimirale pred vojno oziroma njihovih izvoljenih predstavnikov. Razen tega je bil izdan Zaščitni odlok, ki naj bi kaznoval narodne škodljivce in izdajalce, pri tem pa je postal izdajalec tudi vsakdo, ki je deloval proti okupatorju zunaj OF in partizanske vojske.
V Sloveniji je številčno zelo šibka Komunistična partija izkoristila enkratno priložnost, da je pozneje prišla na oblast. Ta priložnost se ji je ponudila z okupacijo. Član Politbiroja ZK KPJ Edvard Kardelj je že oktobra 1940 v Zagrebu napovedal, da bodo komunisti vodili oborožen odpor proti okupatorju samo tedaj, če se jim bo ponudila priložnost, da izpeljejo revolucijo.
Komunistična partija je konec avgusta ustanovila Varnostnoobveščevalno službo (VOS), ki je bila odgovorna izključno partiji in ki je imela nalogo, da opravlja kaznovanje, kakršno je predvideval Zaščitni odlok. Začelo se je v Ljubljani, kjer so bili tako imenovani izdajalci »usmrčeni« na cesti, pa tudi na domu. V resnici je šlo praviloma za narodno zavedne Slovence, ki so bili prepričani protikomunisti. In nadaljevalo se je v podeželski regiji Ljubljanske pokrajine. Spomladi l. 1942 – malo pred italijansko ofenzivo (15. julija) – se je nasilje stopnjevalo. Komunistična varnostna služba VOS je skušala neusmiljeno odstraniti vse, ki bi utegnili biti zmožni ogroziti organizacijo Osvobodilne fronte in od komunistov vodeno narodnoosvobodilno gibanje, ali pa tudi samo načeti njen samozvani monopol pri zastopanju odporniškega gibanja.
Leta 1942 so bili partizani že dobro organizirani. Še naprej so nadaljevali taktiko, začeto že l. 1941, tako da so s posameznimi akcijami – zlasti z napadi in sabotažami – prizadejali italijansko zasedbeno oblast in se potem ob nevarnosti umaknili. S tem so pri Italijanih izzvali neusmiljene povračilne ukrepe, pogostna maščevalna dejanja, ob katerih je moralo največ pretrpeti nedolžno podeželsko prebivalstvo. Slovenci, ki se niso mogli navdušiti za OF, velikokrat tudi taki, ki so bili čisto nepolitični in so hoteli zgolj živeti v relativnem miru, so bili tako hudo stiskani od dveh strani. Z ene strani so prihajali partizani, zaplenili živila in živino, se maščevali nad posamezniki, včasih pa tudi nad celimi družinami, ki so jih šteli za sovražne ali pa vsaj nedejavne ali premalo dejavne proti zasedbeni oblasti, na drugi strani pa je italijanski okupator uganjal nasilje nad prav istimi vasmi in istimi družinami, ker so domnevno podpirale partizane ali pa jih vsaj niso izdale. Cele vasi so bile požgane, veliko ljudi odpeljanih v taborišča ali pri priči pobitih, marsikdaj so bile iztrebljene cele družine.
Zaradi italijanskega in partizanskega zatiranja so se od pomladi 1942 naprej v raznih naseljih spontano – in edinole z namenom samoobrambe – ustanavljale vaške straže. Te so se naposled čutile prisiljene, da sprejmejo orožje iz rok italijanskih okupatorjev. Komunistični teror nad podeželskim prebivalstvom je namreč postajal čedalje bolj neznosen. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 se je zgodilo eno največjih hudodelstev v Sloveniji za časa vojne. Po padcu Grčaric in Turjaka je »ljudska oblast« uprizorila v Kočevju prvi politični montirani proces in izrekla 16 smrtnih obsodb. Za odrom pa je pobila še nekaj sto nasprotnikov, tudi ranjencev. To se je zgodilo, čeprav so tisti čas še potekala prizadevanja, da bi se vendarle dosegel sporazum med obema taboroma. Vaški stražarji, ki so se bili zbrali na Turjaku, so se pripravljali, da stopijo v ilegalo – proti nemškemu okupatorju.
Kot odgovor na dogodke v Kočevju in okolici je nato nastalo slovensko domobranstvo, katerega cilj je bil, bojevati se proti boljševizmu – s pomočjo Nemcev.
Mimo tega pa so obstajale tudi ilegalne organizacije, tako npr. različne legije in – tudi v Sloveniji – po številu šibka jugoslovanska vojska (četniki), katerih poveljnik je bil Draža Mihajlović, hkrati tudi minister jugoslovanske vlade v eksilu. Obveščevalne službe so vsaj še do jeseni 1944 oskrbovale vlado v eksilu in zaveznike s poročili iz zasedene dežele. Mnogi so bili zaradi tega aretirani in odpeljani v Dachau.
Predvojni slovenski politiki so nato poskusili sestaviti nacionalni politični odbor. Potem ko Narodni svet legalno ni mogel več obstajati in se ilegalno ni mogel uveljaviti, je bila l. 1942 osnovana Slovenska zaveza. Ko je po kapitulaciji Italije razpadla tudi ta, so zastopniki Slovenske ljudske stranke SLS in Jugoslovanske nacionalne stranke JNS, tako imenovanih »liberalcev« – ob pritegnitvi nekaterih socialistov – vnovič poskusili doseči sporazum in vzpostaviti narodno zastopstvo z lastno Slovensko narodno vojsko, SNV. Pogajanja so se začela spomladi 1944 v najstrožji tajnosti. Udeležencem je bilo čedalje bolj jasno, da morajo tudi zahodnim zaveznikom poslati razločne signale. Nato je nastala »Narodna izjava«, datirana z 29. oktobrom 1944, ki naj bi postavila nekaj smernic za povojno ureditev – temeljito socialno, gospodarsko preureditev države. Naposled je prišlo 3. maja 1945 v Ljubljani do oblikovanja Slovenske vlade. Vse enote, ki so se nahajale na tradicionalni strani, so bile včlenjene v Slovensko narodno vojsko.

Dilema Cerkve

V posebno problematičnem položaju se je znašlo vodstvo katoliške Cerkve v Sloveniji. Od začetka zasedbe dalje je skušala prebivalstvu pomagati toliko, da bi moglo kolikor je mogoče brez škode prebiti okupacijo. Osrednja cerkvena osebnost je bil škof dr. Gregorij Rožman, ki je pozneje, l. 1946, od komunističnega sodstva v odsotnosti obsojen na 18 let prisilnega dela. Rožman je bil prepričan, da je oborožen upor za tako majhen narod, kakor je slovenski, nesmiseln in brezupen, da bi veliko žrtev padlo zaman, vsekakor pa te ne bi bile v nikakršnem sorazmerju s kakim majhnim delnim uspehom, ki bi bil tu in tam mogoč. Dejansko razne nasilne uporniške dejavnosti (drugače kakor v odporniških gibanjih nekaterih drugih dežel) niso nič spremenile sile in moči zasedbene vojske, poznejši odhod okupatorjev in njihov popolni poraz nista imela nič opraviti s tistimi dejavnostmi na zasedenem ozemlju. Res, da ne kaže prezreti vrednosti, ki jo ima oborožen upor kot »signal« in simbol za samopotrditev zatiranih kakor tudi za odklonitev krivice, vendar ne sme ostati nezastavljeno vprašanje, v kakšnem razmerju je bilo to pozitivno učinkovanje signala z neizmernim trpljenjem civilnega prebivalstva, ki je bilo pri tem izzvano, ali je bilo mogoče v teh brezupnih okoliščinah prevzeti odgovornost za številne človeške žrtve, ki so bile s tem povzročene. Ali je upravičeno sprejeti odgovornost za silovite katastrofe med slovenskim prebivalstvom samo zato, da se postavi znamenje, da in celo zato, da se komunistično vodeni Osvobodilni fronti podari dober izhodiščni položaj za poznejšo oblast? To vprašanje si je zastavil škof in je nanj odgovoril z razločnim Ne.
Ko je na ulici izbruhnilo odkrito nasilje in je moralo veliko Slovencev umreti, prav pogosto umorjenih zavoljo domnevnega »izdajstva«, je izrazito protikomunistični škof ta dejanja čedalje glasneje obsojal. Izrecno je svaril pred »brezbožnim komunizmom«, opirajoč se na encikliko »Divini Redemptoris«. Vosovske »likvidacije« so bile s stališča katoliške morale docela nevzdržne. Rožman je bil prepričan, da bodo zavezniki kmalu premagali okupatorje. Komunisti pa da bi, če bi prišli na oblast, vladali še dolgo. Prepričan je bil, da je treba storiti vse, da bi bilo žrtev kolikor je le mogoče malo. Obenem je poskušal pri zasedbeni oblasti intervenirati za vse, ki so za to zaprosili, ne glede na njihovo politično prepričanje.

Sodbe in pokol po vojni

V nasprotju s pričakovanji tradicionalne strani se zahodni zavezniki spomladi 1945 niso izkrcali na Balkanu. Zaradi prodiranja partizanov sta se narodna vlada in slovenska narodna vojska večidel umaknili v britansko zasedbeno cono na Koroškem, tam so jih nastanili v vetrinjskem taborišču. Spremljalo jih je veliko civilistov. Britanci pa so slovenske domobrance izročili Titovim četam. Večina jih je končala, po vseh pravilih pomorjenih, v kraških jamah Slovenije. Pretežni del četnikov pa je odšel v Italijo in preživel.
Po tako imenovani »osvoboditvi« se je začelo obračunavanje komunistov z vsemi političnimi nasprotniki in z vsemi morebitnimi izviri nevarnosti za nove oblastnike. Preganjani so bili predstavniki tako imenovane »bele« in »plave garde«, ostanki nekdanjih političnih strank, člani Katoliške akcije, predstavniki Cerkve, sodelavci Intelligence Servicea, pa tudi kratko malo pripadniki premožnih slojev, zlasti podjetnikov. Vse, kar ni bilo vključeno v Osvobodilno fronto, je bilo sumljivo, preganjano in večidel postavljeno pred sodišče. Sumljiv je bil vsakdo, ki je kritično razmišljal o katerem koli področju tako imenovane ljudske oblasti. Ključno vlogo pri izvajanju »revolucionarne« strahovlade je imela OZNA, bolj znana pod imenom »Udba«. V najkrajšem času je spletla mrežo neformalnih sodelavcev, pri tem pa ji je za dosego ciljev prišlo prav vsako sredstvo.
Sodstvo je postalo, ustrezajoč strateškemu celostnemu konceptu, inštrument politike. Sledili so sodni procesi po zgledu »Kočevskega procesa«, izpeljanega v letu 1943, pri tem pa je bila posebno močno prizadeta Katoliška cerkev, ki je vse do preobrata l. ¹⁹⁹⁰⁄₁₉₉₁ veljala za sovražnika št. 1 komunističnega režima.
Z agrarno reformo, sprejeto že l. 1945, je bila celotna veleposest razglašena za »ljudsko premoženje« – prav tako zemljiška posest bank, podjetij, delniških družb in drugih pravnih oseb, Cerkve, samostanov in verskih zavodov kakor tudi ustanov.
Komunistična partija Slovenije je izšla iz vojne kot edina omembe vredna politična sila. Celega pol stoletja je obvladovala Jugoslavijo, Slovenijo. Tisti čas je danes zgodovina. Vendar pa zgodovina, ki še v mnogih pogledih potrebuje osvetlitve in pravične razlage.
Zahvaljujem se Vam za pozornost in upam, da bo ukvarjanje s to knjigo sprožilo tudi rodovitno razpravo.