Avtor: Franc Rode

Zbrani na kraju smrtne groze, kjer še slišimo pritajene krike mladih mož in fantov, na kraju, kjer med pomladnim zelenjem še odmevajo rezki rafali strojnic, na kraju, kjer še zaznavamo zamolklo padanje na pol golih teles v brezno, na tem kraju, ki je podoba stoterih drugih morišč po Sloveniji, se nepomirjeno vrača vprašanje: Kako je bilo mogoče? Čemu vse te smrti v pomladi življenja? Čemu ti tisoči mladih življenj izročeni v smrt po nezaslišanem trpljenju in ponižanju?
Zbrani smo na tem kraju, da se spomnimo vseh teh žrtev - Slovencev, Hrvatov, Srbov - in da ne pozabimo.
Po tem, kar se je tu zgodilo spomladi leta 1945 smo tragičen narod. V prejšnjih stoletjih smo krvaveli na tujih bojnih poljih. Če smo umirali na svoji zemlji, je bilo to zaradi tujih zavojevalcev, med nami ni bilo krvi. Bili so nesporazumi, nasprotni tabori, razhajanja v mišljenju, vendar se to ni nikdar sprevrglo v krvavo obračunavanje med nami.
To, kar se je zgodilo po zmagi Komunistične partije, je povsem novo v naši zgodovini. Nekaj, kar je spremenilo našo narodno zavest. Po letu 1945 nismo več isti. Naša pesem ni več ista. Naše veselje ni več isto. Naše besede ne zvenijo enako. Prešerna in Cankarja ne moremo več brati, kot so ga brali Slovenci pred usodnim letom.
Veselje zmagovalca po tem letu je le hrupno prikrivanje zločina. Veselje naroda, ki gradi prihodnost na zamolčevanju nedolžnih žrtev je lažno in ne sprosti srca. Zato toliko travm in depresij med nami.
Je mogoče živeti z vsemi temi žrtvami, ne da bi jim priznali dostojanstvo, ki ga smrt zariše na vsakem obrazu? Je mogoče živeti, ne da bi jim priznali pravico do imena in do groba? Je mogoče v nedogled izrivati iz spomina ta dejstva grozote in nezaslišane hudobije? Je mogoče imeti do sebe minimalno spoštovanje, če jasno ne obsodiš ideologije, ki je narekovala taka dejanja?
Ne bomo doživeli notranjega očiščenja in prave svobode, dokler se bomo izmikali pred temi dejstvi in jih potiskali v pozabo. Ne bomo dosegli odrešenja, dokler rablji in njihovi miselni potomci ne bodo priznali svoje krivde, svoje velike krivde. V naši zavesti se ne bo nič spremenilo, naša zavest bo ostala bolna, dokler bomo vztrajali pri trditvi, da so ti nesrečni samo žrtve vojne in povojnih usmrtitev - kar je isto kot reči, da so pač mrtvi, ker so jih usmrtili. S to tavtologijo samo zakrivamo resnico in se ji zopet izmikamo. Kot da si ne upamo razkriti pravega vzroka, od koder je prišlo vse zlo: zločinska ideologija in njena zgodovinska uresničitev - revolucija.
»Resnica vas bo osvobodila«, pravi Pismo (Jn 8,32). Nobeno sprenevedanje, nobeno ovinkarjenje, nobeno izmikanje nas ne bo osvobodilo. Samo resnica.
Pred svojo vestjo, ki je nepodkupljivi Božji glas v človeku, pred narodom, ki je bil težko ranjen, pred zgodovino, ki naj sodi nepristransko, je treba priznati zločin in ga iz srca obžalovati. Te pa, ki so bili pol stoletja nasilno izločeni, je treba z dostojnim spomenikom spet sprejeti v narodovo občestvo.
To je pot ozdravitve naše zavesti. To je pot k virom narodovega zdravja. To je pot do ponovnega veselja, ki veje iz očiščenih src. To je pot sprave.