Avtor: Justin Stanovnik

Spoštovani gospod metropolit, spoštovani škofje in duhovniki, odlični predstavniki političnega in družbenega življenja, dragi prijatelji iz vseh slovenskih krajev, ki prihajate vsako leto ali pa ste tukaj prvič, vsi prisrčno pozdravljeni!
Letošnja vseslovenska spominska nedelja na Rogu je že štirinajsta, če zraven štejemo tudi prvo, ki je bila onstran ceste, na pobočju Krena. Mogoče smo se torej že nekoliko navadili, da hodimo sem, in nismo več tako presunjeni kot prva leta, ko nam je vsem v očeh stalo neko vprašanje, ki pa sploh ni bilo vprašanje, ampak začudenost, še nema, v prvinskem stanju, ko so stvari samo še v očeh in še niso prišle do ustnic. Vprašanje pa bi se glasilo: Kakšen pa je ta svet, da se je moglo v njem to zgoditi? Za kake zelo velike reči pravimo, da niso možne, nikakor in sploh ne, potem pa se kljub vsemu zgodijo in postanejo - nova norma možnega. In potem pravimo: Torej tudi to. In potem se ljudje ne čudijo tako zelo, ker imajo referenco: Aha, to je pa tako, kot je bilo v Kočevskem Rogu. Ali pa v Phnom Penhu. Ali pa na Kolimi. Ali pa v Katinu. In pohištvo zla, s katerim je opremljen ta svet, se poveča za en kos, ki nas skraja zelo zaposluje, počasi pa se ga navadimo in ga nazadnje sploh ne opazimo več. Temu pravimo pohujšanje uresničenega.

Opis slike: Govori Justin Stanovnik

To sem povedal zato, da si bomo rekli: Ne smemo se vdati, ne smemo dovoliti času, da nam vzame občutljivost. Ko smo enkrat tu, moramo dovoliti, da vstopijo v nas prizori, ki so se nekoč tukaj odvijali, in glasovi in kriki, ki so na poti v nebo šli skozi te veje in krošnje dreves; moramo vztrajati, dokler se ne naredi pred nami velika reka, po kateri je od tukaj odtekalo življenje. Tu se ni zgodil en sam izgubljen in zavržen umor, tu so ubijali ljudi. Koliko? Do osemsto na dan. Čakajte malo, ali to gre v človeka? Ne, to ne gre v človeka. V njem je za to premalo prostora. Tu ostane samo še gledanje in strmenje in molčanje. Tukaj nekoliko razumemo, kaj to je, presežnost. In ko še pomislimo, da je mogoče tukaj bila narodu zadana smrtna rana in obenem vemo, da to ni prazno govorjenje, stopi v naše oči prva začudenost, ki sem jo omenil v začetku.
A čas se s tem, kar se je tu zgodilo, ni ustavil, ampak gre naprej, daje na spored nove dogodke in dela novo zgodovino. Del te zgodovine smo tudi mi, ki smo si vzeli za nalogo, da varujemo mesto, ki pripada tem ljudem in temu, kar so mislili in verjeli in za kar so živeli in umirali. Iz te zgodovine bom vzel dve stvari in vas prosil, da ju skupaj pogledamo in ocenimo, kaj pomenita.
Najprej je tu neko besedilo, ki se imenuje zakon o grobiščih. To je tako važna reč, da v resnici presega vse, kar je državni zbor sprejel po postavitvi samostojne države. Narava stvari je takšna, da bi država, ki se je pred pol stoletja utemeljila na množičnem umoru, morala priznati žrtve tega umora in moralno praznino temeljev, na katerih je stala. Narava stvari je takšna, da bi ta zakon moral biti napisan tako, da bi lahko bil izhodišče za slovensko spravo. Toda v postkomunističnih strateških pisarnah so se odločili, da bodo napisali zakon, ki bo pravno in politično fiksiral začetni genocid. To so storili tako, da so mrtvim domobrancem vzeli status vojaških grobišč in jih tako oropali časti in dostojanstva vojakov, in tako, da v zakonu ne priznavajo obstoja revolucije. Če pa ni bilo revolucije, ampak samo vojna, potem ni bilo državljanske vojne in Slovenski domobranci niso bili avtentična narodna vojska, ampak kolaboranti, nič drugačni od tistih v državah zahodne Evrope, kjer ni bilo revolucij.
Komunisti so že po svojem odhodu, to se pravi, v svoji, postkomunistični fazi, medvojne in povojne pokole dopolnili in utrdili na dva načina. Napisali so Enciklopedijo Slovenije in tako svojim nasprotnikom vzeli avtentično zgodovino in pripravili so zakon o vojnih grobiščih, s katerim naj bi nova demokratična država pravno in politično kodificirala zločin, ki ga je uprizorila njena totalitarna predhodnica. Vse ob molku slovenske javnosti! Vse je bilo tiho: pesniki so bili tiho, slikarji, igralci in muziki so bili tiho, izrekovalci visokih in subtilnih moralnih načel so bili tiho. Veliko so razpravljali in filozofirali o iverih, kot je nekje rečeno, brun pa niso hoteli videti. Nikomur ni prišlo na misel, da gre za stvari, ki so zadnji temelj našega obstajanja in soobstajanja. Nova Slovenska zaveza je bila in bije samoten boj. Pokazala je na človeške in moralne krivice megalitskih razsežnosti, na znanstvena, pravna in politična protislovja, a ni prebudila nikogar. Še več. Čez deželo je šla nekakšna upornost in zagrizenost in kljubovalnost. Kaj se je zgodilo z ljudmi? Res, kaj se je zgodilo z njimi?
Druga stvar, ki mislim, da jo moram na tem kraju danes izpostaviti, je haaško sodišče za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji. Predstavlja namreč, v primerjavi s tem, o čemer sem pravkar govoril, nekakšno protiigro zgodovine. Na to sodišče nas je spomnil nastop nekdanjega predsednika Slovenije 21. maja. Spoznanja, ki so nastajala ob spremljanju tega nastopa, so zrastla v prepričanje, da gledamo enega najvažnejših dogajanj po preobratu 1990. To, kar se doma, vsaj v Sloveniji, ni nikoli zgodilo, se je zgodilo v tujini: Komunistična avantura, ki se je na naših tleh začela s tolikim zanosom, z obeti novega veka ne samo za balkanske narode, ampak za svet; ki je šla v boj z obljubami zadnje svobode in človekove vseodrešenosti, ta avantura se je končala z zločini takih razsežnosti, da je mednarodna skupnost morala zanje postaviti sodišče, analogno tistemu; ki ga je postavila v Nürnbergu za nacistične zločine. Ideologija, ki je postavljala novo zgodovino, je bila poslana - ne na smetišče zgodovine, kjer bi ji bilo milostno dovoljeno, da premine po naravni poti, ampak pred njeno sodišče, da jo še pred koncem moralno in pravno oceni tisti svet, ki ga je s svetovno revolucijo hotela uničiti in stopiti na njegovo mesto. Da smo natančni! Haaško sodišče se ni neposredno ukvarjalo z naravo komunizma. Vendar je tam ta narava bila in sicer tako, da je, kot pravimo, vpila s svojo odsotnostjo. Pred Milanom Kučanom se je nekajkrat odprla edina možnost, da v celoti legitimira odhod Slovenije iz nekdanje države le tako, da pokaže na notranjo strukturo partijske države. Naravno bi bilo in vsi smo čakali na to, da bo pojasnil, da partijska država ni bila sui iuris, nekaj samostojnega in zadnjega, ampak je bila samo izvedbeni servis partije, ki je za njo kot vseprisotna mafija prek na videz samostojnih struktur države uveljavljala svojo igro. Legalnih institucij v resnici, v delujočem pomenu, ni bilo in sklicevanje nanje je Kučana samo zapletalo. Tragikomično je bilo gledati, kako je Milošević nizal situacije in ga potiskal skozi vrata, za katera je vedel, da Kučan skoznje ne sme vstopiti. Ni namreč mogel - očitno tudi ni hotel - tematizirati sistema, ki je oba dvignil in v katerem sta oba nekaj časa drugovala. A je bil tudi sistem, ki ga je civilizacija obsodila. Kučan in Milošević sta različna človeka, a nobenega ne bi bilo, ko ne bi bilo partije.
Tako je bil 21. maja v Haagu - v odsotnosti - obsojen komunizem in sicer tako, kakor doma, vsaj v Sloveniji, ni bil še nikoli, kot sem že omenil. Komedija, ki se je leta 1928 začela na zagrebškem sodišču, kjer je Josip Broz izjavil, da priznava samo partijsko sodišče, se je končala v Haagu, kjer sta dva njegova politična naslednika natanko takšno buržoazno sodišče, kakor je bilo zagrebško, ne samo priznavala, ampak na njem drug drugega obtoževala. Rekel sem komedija, a bi moral reči kaj drugega, saj se na posnetkih, ki jih je o tej predstavi naredila zgodovina, še slišijo smrtni kriki stotisočev. Tudi teh, ki ležijo pomorjeni na Rogu in se jih danes spominjamo. Zgodbo o Haagu sem omenil pravzaprav zato, ker so z njo dobili nekakšno zadoščenje.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Rog 2003 - mlada družina Andrej Zgonc

Za nas pa Haag prinaša dobro vest. Govori o tem, da na situ zgodovine pride vse na površje. Na nas je samo, da smo pripravljeni, ko se to zgodi. Ko je prišlo leto 1990, priznajmo si, nismo bili prav pripravljeni. V temnem in samotnem času smo izgubili vero, da nekoč Rog bo, kakor je v pesmi zagotavljal Zorko Simčič. Rog danes že je, a to še ni vseslovenski Rog. Nekoč bo tudi to. Neverjetna zgodba iz Haaga daje oporo za to vero.
Torej moramo biti pozorni in skrbno spremljati slovenski in evropski čas. Vse zgodovinske katastrofe so namreč imele daljne in komaj opazne začetke. To, kar je v dvajsetih letih preteklega stoletja nastajalo po münchenskih kleteh in pivnicah, se je začelo sto in več let prej v nemški romantiki, kjer so zelo ugledni pesniki in pisatelji ukazovali človeku, da mora v celoti in do konca izživeti to, kar je v njem, pa naj bo že karkoli. In ko so leta 1937 sestopali v Čebin - kot groteskne simulacije Nietzschejevega Zaratustre - ustanovni očetje slovenskega boljševiškega projekta, so nosili v sebi kvas, ki sta ga veliko prej izvarila Marx in Lenin, a takrat nihče ni imel niti pojma, kakšen kruh se bo zamesil z njim.
Tako grejo te reči. Pozorno moramo torej spremljati slovenski in evropski čas. Prav danes - ali pa bo to jutri, če ni bilo že včeraj - se je zgodilo nekaj, kar bo prihodnji kronist čez sto ali dvesto let označil za napoved velike katastrofe. Moramo živeti odgovorno - kot ljudje, posebej kot državljani in, bi morda kdo dodal, še prav posebej kot kristjani. Isto bi lahko povedali tudi drugače: Ne smemo biti neumni. Še bolje pa mogoče tako, da ponovimo naročilo, ki ga je romarjem lani dal na Brezjah metropolit: Misliti s svojo glavo!
To lahko pomeni marsikaj. Na primer, kako stojijo stvari s krivdo. Na kraju, kjer smo, bi bilo nenaravno, če naša misel ne bi zadela tudi ob to besedo. Če gre za preteklost, smo vsi česa krivi in samo iz te zavesti smemo govoriti o krivdi kogarkoli. Toda govoriti je treba, zakaj »krivda sicer ne prehaja na prihodnje rodove, psihične in moralne posledice molka pa grejo na škodo prihodnjih rodov in temeljnega soglasja demokratične skupnosti«. Te besede sem prevzel od neke zelo znane pisateljice, moja pa je misel, da govorjenje o krivdi ni v nasprotju z našim sočutjem s tistimi, ki so se na tem in na drugih krajih tako zelo obremenjevali, da mogoče sploh ne bi mogli živeti, ko ne bi globoko v sebi že vnaprej računali na naše odpuščanje.
Nazadnje še nekaj česar še nikoli nismo prav premislili. To, kar se je tu dogajalo, in to, za kar so ljudje, ki se jih danes tako slovesno spominjamo, bili pripravljeni umreti, ni samo slovenska zgodba, ampak je del evropske zgodbe. Evropa se prav sedaj znova postavlja, duhovno, kulturno, politično, in sicer tako, da ni pretirano reči, da je na točki, ko bo ali zavrgla stare merilne instrumente in se prepustila potisnim silam slepega razvoja, ali pa bo še enkrat pregledala, kaj pravijo kazalci na napravah, ki jih je koncipiral duh njene izvorne intuicije.
Tu ima veliko, danes morda poglavitno besedo tako imenovana levica. V novoveški Evropi je imela levica vedno pomembnejšo vlogo, v naraščajočem pomenu. Nove stvari so se dogajale na levici, tako da so mogli uveljaviti geslo: Duh stoji na levici. To je eno dejstvo. Drugo pa je to, da je tako vodeni razvoj pripeljal v katastrofično dvajseto stoletje. Nekaj je moralo biti globoko narobe. Zato je tisto, na kar čakamo, veliko samospraševanje na levici. Naj k temu navedem neki stavek iz eseja, ki ga je napisal sedanji nemški zunanji minister Joseph Fischer, ki je bil sam radikalen levičar in je mogoče še: »Bojim se, da leva inteligenca danes molči iz globoke nemoči in brezizhodnosti. In v tako nastalem vakuumu vidim pravi problem prihodnosti.«
Tudi slovenska levica je v stanju »globoke nemoči in brezizhodnosti«, samo da ne daje nobenih znamenj, da se tega kakorkoli zaveda. Na ta korak še čaka. Nanj še čakamo tudi mi, ker vemo, da je levica konstitutivni del evropske civilizacije. Konkretno in specifično pa to velja za Slovenijo. Samo skupaj bomo namreč mogli premostiti globoko razpoko, ki se je naredila po sredi naše biti. Gre za soglasje o osnovnih rečeh, ki ne sme biti izsiljeno od raznih situacij, ampak mora prihajati iz naravne in vesele zavesti, da smo narod.